Takoj ko odpluješ, imaš na voljo milijon možnosti, kam lahko greš

Najprej je bilo morje. Otroštvo na Kornatih, potapljanje na vdih in jahte, ki so priplule v pristanišče. Te so ga zastrupile, začarale. Ne le oblike, tudi možnost, da »z jahto odideš. V neznano.« Dan Lenard, rojen leta 1968 v Ljubljani, danes velja za enega najbolj cenjenih oblikovalcev luksuznih jaht – in je gotovo najuspešnejši slovenski oblikovalec.

Kot talentiran mulc je leta 1987 potrkal na vrata studia J&J bratov Jakopin in začel risati, se na avtoštop odpravil na jug Francije v Studio Martina Francisa, nato z Andrejem Justinom in takratnim komercialnim direktorjem ladjedelnice VZ Carlom Nuvolarijem ustanovil Studio Nuvolari Justin Lenard, a »je bil začetek kot vsak začetek težak. Komaj smo imeli za preživetje.« Justin se je poslovil, Nuvolari in Lenard sta vztrajala – in danes se Studio Nuvolari Lenard s kreativno ekipo oblikovalcev, arhitektov, znanstvenikov... uvršča med najbolj cenjene oblikovalske studie v butičnem svetu superjaht oziroma »custom«, jaht po naročilu. Takih superjaht, dolžine 85 metrov, so naredili največ na svetu.

Ko vstopiš skozi zastekljena vrata Studia Nuvolari Lenard v kraju nedaleč od Trbiža, 20 kilometrov od Benetk, vstopiš v popolnoma drug svet – svet, ki mu vlada lepota. Svet minimalistične arhitekture, obdane z velikim kvadratnim bazenom – vodnjakom, v katerem odseva zastekleni studio, kot barka v vodi. Prav tam so se v zadnjih letih med drugimi sprehodili Gianni Versace, Giorgio Armani in Steven Spielberg.

Je jahta za vas vedno ženskega spola?

Ne, kje pa. Po moje so ženskega spola jadrnice, vse ostalo je odvisno od dizajna.

Dizajn določa spol?

(nasmešek) Gotovo. Vlačilec za ladje, ki porine trajekt ali tovorno ladjo v pristanišče, nima v sebi nič ženskega. Tudi barke serijske proizvodnje so po mojem oblikovalski projekti brez spola. Tako kot avtomobili.

Sprašujem zato, ker se je pred leti v vaših dnevnikih za Sobotno prilogo čutilo, da imate z vašo lastno jadrnico poseben odnos. Kot z osebo.

No, na mojo jadrnico, recimo, gledam kot na objekt moškega spola. Ima tudi moško ime: Exciter. Ker je v bistvu stroj. Spol izhaja tudi od nravi tehnologij, ki so vpete v oblikovanje objekta. Exciter je bila barka, pri kateri sem sprostil radovednost, kako lahko uporabiš oblikovalsko znanje, če imaš popolnoma proste roke. Bila je nekakšna provokacija in obenem laboratorij za naslednje projekte.

Mimogrede, zakaj ste jo pobarvali v črno? Ni to nenavadno za jadrnico?

Zakaj pa ne? Kaj pa je standard – oziroma kdo jih postavlja?

Menda jih postavlja sonce?

Na barki to nima več nobenega pomena, tu ne gre več za tanko lupino, ampak bolj za sendvič s polnilom med dvema strukturnima plastema, kar je samo po sebi izolativno... Včasih so bile vse potniške ladje črne. Starejše jadrnice so bile večinoma temne, temno zelene, temno modre ali črne, še starejše so v celoti prebarvali s smolo.

Če rečem: Starckova A +, Kolumbova Santa Maria ali Abramovičeva Eclipse?

To so tri popolnoma različne stvari. Starckova A je čisti dizajn brez funkcije, medtem ko Santa Maria ni bila dizajn, ampak čista funkcija. Nihče se z njo ni ukvarjal estetsko, poleg tega je bila za naše razmere to majhna barka, okrog 30 metrov. Kar je zelo malo, če pomisliš, da je šel Kolumb z njo čez Atlantik. Abramovičeva jahta pa je spet nekaj popolnoma drugega: toliko možnosti, toliko manevrskega prostora, a narejeno brez posebne oblikovalske vrednosti. Zamujena priložnost. Podpisal jo je Terence Disdale, žal.

Ali v vašem Studiu vse naredite sami: oblikujete oziroma projektirate tudi trupe jaht, bark?

Konkretno trupa moje jadrnice nisem naredil sam, ampak Justin.

Ni oblikovanje trupa superjaht druge vrste znanost?

Lažje je narediti tehnični del kot komercialno uspešen del barke. Tudi vi se najbrž ne ukvarjate s podvozjem vašega avtomobila, ampak z njegovo obliko.

Ne gre tu za različne stvari – navtični arhitekt, ki poskrbi za plovnost barke, in nekdo, ki je notranji oblikovalec jaht. Ste vi bolj to drugo?

Veliko ljudi to ločuje. Imate ljudi, ki so specializirani predvsem za arhitekturo, torej za tehnično-plovni del barke, imate pa ljudi, ki so specializirani za styling. Mi smo eden redkih studiev, ki popolnoma obdelamo določeno zadevo, si jo izmislimo. Moram poudariti: tu nisem sam. To je Nuvolari Lenard Design, studio, ki ustvarja jahte. Tu je moj partner Nuvolari, ki je navtični arhitekt, v Studiu imamo ekipo ljudi, strokovnjakov, znanstvenikov, arhitektov, tehnikov..., ki vsi ljubijo to delo. Med drugim je tu tudi Slovenec, odličen oblikovalec Jalen Vogelnik, moj tesni sodelavec.

Kdaj ste se v Studiu Nuvolari Lenard začeli ukvarjati predvsem s temi luksuznimi, »one-of«, »custom« jahtami? In zakaj »custom«?

Vse, kar ni serijsko, je custom. Izhaja iz angleške besede customer, stranka, klient – ker je narejeno posebej zanj. Serijska barka nima lastnika, dobila ga bo šele takrat, ko bo na trgu.

Takšne malo večje barke smo začeli delati že peto, šesto leto našega obstoja – kar pomeni, da si spoznal klienta, še preden si barko dokončal. Torej si razvil princip dela z osebo, ki ji ponujaš določene rešitve …

Komu ste na začetku, ko je bil studio še v povojih, najprej ponudili ideje, rešitve? Ladjedelnicam?

Najprej ladjedelnicam, da. Ampak naši proizvodi v teh ladjedelnicah so tako zrasli, da so bile barke že maloserijske, kar pomeni, da je klient prišel, še preden se je začela graditi barka, potrudili smo se pri notranjem oblikovanju … To so bile takrat 25-metrske barke, ne pa še velike superjahte. Prvo veliko jahto, 35 metrov, smo naredili leta 1998, sedem let za tem, ko smo ustanovili Studio.

Se spomnite kakšnih detajlov »svoje prve«?

Ime ji je bilo Mostro. Pošast. Ker je bila narejena za lastnika takrat zelo uspešnega Monster.com. Servisa za ljudi brez službe.

Koliko je stala?

Deset milijonov dolarjev. Kar je bilo že takrat veliko, danes pa je to malo, premalo za takšne barke.

In zdaj pride k vam tak klient, kot je Steven Spielberg, in si za svojo jahto izbere prav vaš studio. Kako pravzaprav poteka tak proces: od tega, da si klient zaželi jahto in da med vsemi ponudniki pride prav do vas?

Prednost ima gradnja, torej ladjedelnica, ker njene delovne ure stanejo veliko več kot naše. En dan v ladjedelnici je lahko vreden tudi pol milijona evrov. Kako pride g. Spielberg do nas? K nam pride zato, ker naš Studio predstavi ladjedelnici oblikovalsko rešitev. Iz ladjedelnic, s katerimi delamo, smo prav mi naredili to, kar so. Tako kot je Pininfarina ustvaril Ferrari. Če kupite Ferrari, s tem kupite tudi Pininfarino. Se pravi: sočasno je naša referenca jahta ladjedelnice s svojim brendom, ki smo ga spet ustvarili prav mi. V določenih ladjedelnicah nas torej dobite »kot posledico«. In narobe.

Kako konkretno je torej prišlo do stika s Spielbergom?

On je videl naš dizajn, jahto Alfa Nero, zasidrano pred St. Barthom, in njegovi so prosili kapitana za obisk. In takemu klientu seveda pokažete barko, sicer se tega ne dela. Ker se je nad to barko navdušil, so ga napotili k nam – v Studio Nuvolari Lenard.

Kako je mogoče, da vaš studio zdaj dela jahto za Stevena Spielberga, ko pa vsi tuji časopisi pišejo o tem, kako je gospodarska kriza prizadela prav izdelovanje luksuznih »superjaht«?

Vedeti morate, da gredo zdaj v vodo tiste barke, za katere pogodbe so se podpisale pred štirimi, petimi leti.

Kaj bo z vsemi temi jahtami, naročenimi pred recesijo? Ni nujno, da bodo vse plačane?

Dobre ladjedelnice jih dokončajo v vsakem primeru, ker jih ne morejo kar nehati proizvajati. Stvar je v tem, da je bilo pred krizo veliko ljudi manj bogatih, kot je bilo videti, da so. Veliko ljudi si je privoščilo naročilo za megajahto, a tisti dan, ko se je njihov papirnati grad začel rušiti, so odhiteli reševat tisto, kar se je še dalo, in poniknili.

Kdaj boste začutili krizo v vašem Studiu?

Čutimo jo prav zdaj. Trg se je skrčil za vsaj 80 odstotkov. Toda ni se skrčil za vse enako, skrčil se je tam, kjer ni bilo substance. Kakovostni proizvodi se prodajajo tudi danes, le manj.

Če pomislimo na Abramovičevo megajahto Eclipse, ki naj bi stala od 400 do 800 milijonov dolarjev …

To običajno niso realne številke. Za 800 milijonov lahko dobite največjo potniško križarko Voyager ali pa Melody of the Seas z gledališčem, košarkarskim igriščem, z drsališčem, s petnajstimi restavracijami, s 3000 kabinami. Tako da... Eclipse ni toliko stala, ladjedelnica je med gradnjo tudi bankrotirala.

Kako si lastnik jahte sam pri sebi upraviči nakup luksuzne jahte?

Dva razloga sta, ki vodita nekoga, da se odloči za jahto. Prvi je gotovo, da se nekdo nagradi za to, kaj je v življenju dosegel. V manjši meri to počnemo vsi, seveda primerno našemu proračunu. Nekdo si kupi torbico, nekdo si vzame en teden dopusta, ker si je to zaslužil.

Res je, da barke ne upravičite samo s tem, sicer bi lahko zgradili katedralo ali spomenik.

Barka namreč predstavlja tudi nadzorovano izolacijo od ljudi. Ne beg v negativnem pomenu besede, ampak bolj nadzor socialnih odnosov. Odmik od družbe, od mesta, prometa, zakonov, paparacev, od politike. Z barko to lahko filtriraš. Ko si zunaj na odprtem, imaš svoj mali svet, v katerega lahko prodrejo le tisti, ki jim odobriš dostop.

Vem pa, na kaj ciljate. Ljudje vedno vidijo najprej samo to, da je nekdo dal za eno samo jahto sto petdeset milijonov dolarjev. Ne vprašajo se, kam je v resnici šel ta denar. Prvič: od te vsote nihče od tistih, ki sodelujejo v tem procesu, ne zasluži veliko. Drugič. Tu ne gre za nekakšen model gradbenega podjetja, kot je SCT, ki živi na izkoriščanju ljudi, ki jih plačuje slabo zato, da ustvarjajo velike razlike med gradbeno in prodajno ceno. Pri barkah to nikogar ne zanima, ker je jasno, da se s slabo plačanimi ljudmi, ki so večinoma strokovnjaki na svojem področju, ne da delati superjaht. V našem Studiu smo izračunali, da ob gradnji 85-metrske barke 2500 ljudi dobiva plačo tri leta. Posredno od takšne gradnje živi tudi 10.000 ljudi. To ni »stran vržen« denar. Stran vržen denar je morda zgrešena investicija na borzi ali denar, ki nekje »leži«. V tem primeru pa se vloženi denar vrne med ljudi in poganja industrijo in gospodarstvo naprej.

Kako dobro morate spoznati človeka, da veste, kako mu boste oblikovali »plavajoči dom«?

Najverjetneje ti pokaže vsaj nekaj ambientov, v katerih živi ali dela. Ob tem vam seveda opiše, kaj mu je poleg tega še všeč … Toda barka ni hiša, ne moremo kar prevesti hiše v barko. In tu nastopi oblikovalec.

Kako dobro ste potem spoznali Stevena Spielberga?

Toliko, kot je bilo smiselno. (nasmešek) Moram pa reči, da me je zelo prepričal, kot človek. Znotraj je ostal mlad. Človek, ki je pri šestdesetih ohranil radovednost in igrivost mulca. Tak sem tudi sam, v glavi sem en mulc. (nasmešek)

Mimogrede, je za imenom njegove jahte Seven Seas kakšna posebna simbolika?

Ima sedem otrok, kot sedem morij, in še kratica SS – Steven Spielberg in Seven Seas …

Se vam je že kdaj zgodilo, sploh v tem času, ko naročniki megajaht prihajajo z vzhoda ali iz Rusije, da bi se vam to, kar počnete, uprlo?

V kakšnem smislu?

V smislu, da je to, kar si klient želi, tako kičasto, tako pretirano, tako skregano z vašim osebnim okusom?

Mi tega ne delamo. In naši klienti – glede na naše že znane proizvode – to dobro vedo, zato tudi pridejo k nam. Smo nad kičem, nad ekscesi, nad ruskimi zlatimi barkami. Določen klient pride k nam zato, ker ve, kaj delamo, in ve, kaj lahko pričakuje. Tudi vi ne boste šli k Armaniju po Cavallijevo obleko.

Vi ste najbrž Armani, ne Cavalli?

(smeh) Cavalli prav gotovo ne. V resnici je to nemogoče primerjati. Mi nimamo konfekcije. Naš najcenejši izdelek je še vedno vreden pol milijona evrov.

Ko sva že pri blagovnih znamkah, vaš Studio je prvi uvedel kreacijo blagovne znamke v navtičnem oblikovanju …

Branding, da. Mi smo prvi oblikovalski studio v navtiki in hkrati edini, ki znamko jaht zasnujemo in jo skupaj s proizvodi, ki jih prav tako oblikujemo, zasidramo in umestimo na trg. Ko se ukvarjate z oblikovanjem jahtne znamke in s tem posamezne barke – morate preučiti čimveč že obstoječega. Ne smete tvegati, da boste naredili kopijo nečesa samo zato, ker se niste dovolj potrudili, da bi spoznali, kaj vse že obstaja na tem svetu. Za eno barko morate poznati celoten spekter oblikovanja in materialov, uporabljenih pri predhodnicah njenega razreda.

V navtiki veljate za nespornega oblikovalskega trendseterja?

Mirno lahko rečem, da je naš studio dve, tri leta pred drugimi, sploh v interpretaciji stila, oblikovanja, uporabe materialov, ki se jih drugje še ni uporabljalo.

A še enkrat: ne moreš izumiti nekaj novega, če ne poznaš čim več obstoječega, če nimaš čim večjega spektra znanj in izkušenj. Sicer se vam lahko zgodi, da nekaj ponovite, a še veste ne, da ste to naredili. (nasmešek) Bo pa zato nekdo, ki malo bolje pozna zgodovino, takoj videl, da ste brezveznik.

Kaj se za opremljanje jahte absolutno ne obnese?

Pohištvo za hišo. Najbolj nesmiselno je, če navlečeš v jahto pohištvo s pohištvenega salona ali oblikovalske kose, kot recimo Le Corbusierov stol, to je vendar primerno za čakalnico pri odvetniku, ne za jahto.

Že kot otrok, ki je počitnice preživljal na Kornatih, ste bili zaljubljeni v morje in jahte, ste povedali v pogovoru za hrvaško revijo. In kako vas je fasciniralo, ko je v pristanišče priplula kakšna posebej velika »lepotica« … In zdaj?

Z jahto lahko odideš. To je tudi najlepša simbolika. Z njo lahko odideš kamorkoli. Nimaš natančno določenih smeri, ni cest, ni križišč, z jahto lahko greš neznano kam – in se ustaviš, ko se ti zazdi. S hišo tega ne moreš. Z letalom lahko, ampak čas, ko lahko letiš, je zelo omejen. Barka predstavlja … (pomolči) neskončen cilj. Ko ste na barki, si lahko rečete: gremo okrog sveta. Lahko se odločaš drugače kot na kopnem. In ne nazadnje, najmanj dotaknjeni kraji narave so dostopni nekje na morju. Z megajahto greste lahko kamorkoli, na Grenlandijo, na Arktiko, pogledat, kako se topijo ledene gore, lahko greste nad Kanado z vzhoda na zahod, lahko greste nad Rusijo … Takšne poti ne morete narediti z ničimer drugim.

Svoje jahte nimate?

Ne, jaz sem samo oblikovalec jaht. Nisem bogat.

Ste človek, ki bolj ljubi jadrnice ali jahte?

So ljudje, ki ljubijo morje tudi brez barke, in ljudje, ki se v morje zaljubijo šele prek barke. So ljudje, ki imajo barko, pa nimajo pojma o morju. Jaz prihajam z morja. (nasmešek) Meni je všeč že, če samo plujem po vodi, pa čeprav z navadnim čolnom na vesla. Morje se mi zdi fascinanten element …

Zakaj?

To ni racionalno.

Mate Dolenc je zapisal, da je morje zanj magično, zato ker nikjer ni »lepše biti sam«.

Hm. Ne bi mogel reči, da sem na morju najraje sam. To izkušnjo rad delim s svojo družino. Z najožjim krogom prijateljev. Je pa res, da je na velikih barkah vedno posadka. Zato imam raje barko, na kateri ne potrebujem osebja. Zame morje pomeni umik.

Ko ste začeli s tem, vas je najbrž gnala tudi avantura, hlepenje po novem, nekaj pustolovskega …

Gotovo. To imate vedno. Takoj ko odpluješ, imaš na voljo milijon možnosti, kam lahko greš. Lahko se ti zgodijo nepričakovane stvari …

... recimo jata delfinov.

(nasmešek) Ti pridejo v paketu skupaj z morjem. Ko jih vidiš prvič, pod kljunom barke, je to zelo lepo. Kot da čutijo, da poskušaš pluti tako kot oni. Bral sem, da so delfini zelo pozitivna bitja, da uživajo v svojem življenju – in to zavestno, tako kot človek. Delfin si zavestno izbere čisto okolje. Če recimo plava pod vašo barko …

... bi bilo lepo, da je ta barka čim bolj prijazna do okolja. Kakšen onesnaževalec so megajahte?

Jahta ni komercialno plovilo, jahta večino časa stoji. Če je barka privezana v marini, ne onesnažuje. Sicer pa vse motorne barke onesnažujejo, ko se premikajo. Edina ekološka barka je jadrnica.

Kaj pa hibridna, ki jo je ustvarilo podjetje Seaway?

Hibrid tudi pri avtomobilih ni rešitev. Mislim, da vse, kar ima baterije, resno onesnažuje, ker naša elektrika ni čistega izvora. Baterije niso dolgoročna rešitev. Naše današnje baterije niso dolgoročna rešitev, pri hibridih je več teže, imate že več motorjev, torej je več porabe goriva. In kam čez nekaj let z baterijami?

Kar se ekologije tiče... Kar se da, se že dela. Na velikih jahtah se odpadne vode čistijo, vse večje barke imajo danes vgrajeno čistilno napravo, podobno predelavi odpadkov, kot jih imajo mesta. A na malih barkah gredo vsa čistila, vse iz stranišč naravnost v morje. Smo pač živa bitja, kjerkoli smo, puščamo za sabo odpadke. Temu se je nemogoče izogniti.

A ko gledate barko in jo obtožite onesnaževanja, zanikate realno sliko obstoja samega sebe v običajnem okolju. Že kot potnik v poslovnem razredu na letalu iz Evrope do Los Angelesa in nazaj porabite več goriva na osebo, kot bi ga, če s petnajstmetrsko barko križarite nekaj tednov.

V kakšnih odnosih ste zdaj z Japcem in Jernejem Jakopinom, glede na to, da ste kot mlad ambiciozen oblikovalec začeli v njihovem studiu in »šilili svinčnike«?

Z bratoma Jakopin sem v dobrih odnosih, pravkar smo sodelovali pri enem serijskih projektov.

V njihovem studiu imajo menda na steni deset vrednot, ki se jih držijo. Prva je skromnost, sledijo učinkovitost, neposrednost, široka kultura … Kakšne bi bile vaše prve tri zapovedi Studia Nuvolari Lenard?

No, če bi rekel skromnost, bi bilo v našem primeru malo smešno: delamo luksuzne jahte. (smeh) Zame je prvo vodilo to, da se ne jemljem preveč resno. Pri svojem delu se imam lepo in ljudje, ki delajo z meno, prav tako. Vso mladost sem želel delati točno to. Z enim stavkom: zjutraj grem rad v službo. To je moj hobi in moja strast. Sem srečen človek, da lahko počnem nekaj za zabavo in od tega še živim. Nobene filozofije ni za tem. Poleg službe imam čisto druge prioritete, moja družina, žena, otroci. Živim predvsem za stvari, ki jih počnemo skupaj.

Še vedno rišete s svinčnikom?

To pa. Ne nujno s svinčnikom. (nasmešek) Z nečim, kar riše. Trenutno s flomastrom. S čimerkoli, kar pušča črto.

Ni to nekaj dinozavrskega v vašem poslu?

Ne, ravno nasprotno. Poglejte, zdi se, da stroji namesto nas danes že sanjajo, za vse obstaja »app«, aplikacija. Zato še toliko bolj verjamem, da lahko samo še človeška roka ustvari linijo, ki je nekaj več. Z Jalenom se dopolnjujeva prav zato, ker on dela z računalnikom tisto, kar jaz narišem na roke, in obratno, ko jaz to prerišem, in tako v neskončnost. Računalnik siliva v analogno obdelavo.

Od kod največkrat pridejo ideje? Najprej z morja?

Ni tako romantično. (nasmešek) Za vsako oblikovano jahto navdih črpamo od vsepovsod, od arhitekture do filma, od glasbe do slikarstva, od fotografije do literature, od marketinga do psihologije … Mislim pa, da težava danes ni pomanjkanje idej, gre bolj za pomanjkanje znanja, kako ideje realizirati.

Ideje prepogosto zaznamo kot realne že zato, ker jih vidimo izrisane na računalniškem ekranu. A so ravno tako daleč od realizacije, kot je osnovna ideja v glavi. »Render« še ne pomeni nič, je samo faza vizualizacije. Realizirati to idejo v praksi pa pomeni znanje, ki nas loči od nekoga, ki samo sanja. Mi sanjamo in to, kar sanjamo, tudi prevedemo v resničnost.

Največja jahta, ki ste jo naredili?

Če pomislim na barke, ki so že v vodi, ne tistih, ki jih trenutno projektiramo, je takih dolžine 85, 86 metrov kar nekaj. Mislim, da smo jih naredili več kot kdorkoli na svetu.

Za kakšne kliente so bile narejene?

Prihajajo iz Evrope in Amerike. Sicer pa ne govorimo o klientih. G. Spielberg je izjema, ker je novico o tem dala že ladjedelnica.

Da ne pozabiva na Slovenijo. Mar ni nenavadno, če pomislimo, da niste uspešno opravili sprejemnih izpitov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje …

Ah, ni. Drugi profesorji, drugi časi. Takrat sem se ravno vrnil iz studia v Franciji, poln idej, in sem za sprejemce na oblikovanju izdelal model jadrnice commodo 51, ki so jo potem dolga leta izdelovali. Očitno med profesorji ni bilo navtikov. (nasmešek)

A to ni bil razlog, da ste šli iz Slovenije?

Iz Slovenije sem šel pravzaprav z lahkim srcem. Že zato, ker sem prepričan, da te majhno okolje omeji – tako da si prehitro zadovoljen s svojimi rezultati. Hitro se ti zazdi, da si »nekaj« dosegel, čeprav nisi. Biti največja riba v malem akvariju je lahko nevarno, ker ne zaznavaš realne vrednosti svojega dela. Dobiš Prešernovo nagrado za nekaj, kar v tujini nikoli ne bo prišlo med izjemne dosežke, in tako dalje.

Mislim, da je edino, kar lahko naredi ustvarjalen človek danes, da se izstreli v čim bolj zahtevno okolje in tam poskuša nekaj narediti. Sebi sem naredil največjo uslugo s tem, da nisem ostal v Sloveniji. Tako zaradi mojega dela kot tudi za mojo osebno rast.

Se mi pa zdi, da je bilo okolje, ki sem ga zapustil, veliko bolj kreativno od tistega, ki sem ga našel tukaj po dvajsetih letih. Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki se trudijo …

Nostalgije vam, »vizionarju«, ne bi pripisali.

Absolutno ne gre za nostalgijo, še manj jugonostalgijo. A mi je hudo za tisto družbo, ki se mi je zdela bolj odprta kot danes, v vseh pogledih.

Kot je v nekem intervjuju rekla Milena Zupančič, da je bila navajena živeti v veliki hiši, po kateri se je svobodno gibala, in se nenadoma znašla zaklenjena v mali kuhinji …

In kdo nas je zaklenil tja? Najprej smo se trudili, da bi se zaprli pred vplivi, ki jih nismo hoteli, torej pred vplivi Balkana, in se za ravnotežje pretirano odpirali Zahodu. Ko pa smo izgubili Balkan, smo se hkrati zaprli tudi pred Zahodom. Ni težava v tem, da smo izgubili samo Balkan. Izgubili smo tudi Zahod. Če danes pogledate Slovenijo od zunaj, je to veliko bolj zapečkarska družba od tiste Slovenije iz nekdanje Jugoslavije.

Gotovo so vas deloma oblikovali kulturni vplivi tiste Slovenije, iz katere ste odšli. Gledališče, glasba … Sta z gledališkim režiserjem Tomažem Štruclom skupaj poslušala Joy Division?

... pa Bauhaus, ves čas sem si sposojal njegove LP-je. Sem si pa rolal tudi precej jazza, tudi Rončel mi je kdaj pa kdaj po mojem dolgotrajnem teženju posnel kakšno kaseto, doma je bilo pa vedno dovolj klasične glasbe. S Štruclom pa sva se kar veliko družila, ja. In bila sva skupaj v dramskem krožku.

Dva Doriana Graya.

(presliši) Že dolgo se nisva videla ne slišala. Vem, da se ukvarja z gledališčem. Zanimivo, v tem dramskem krožku srednje gradbene šole smo bili takrat Tomaž Štrucl, Matej Recer, Aljoša Rebolj, Urška Hlebec …

In vsi so zdaj uveljavljena imena v gledališču. Vi ste izbrali gledališče druge vrste.

(nasmešek) V skupini so bili še arhitektka Katarina Gnezda, arhitekt Mitja Pavliha, pa Jaša Jamnik, ki je bil naš režiser. To je bil dramski krožek Srednje gradbene šole Ljubljana. (smeh) Smo bili kar zanimiva družba.

Vas ni nikoli mikalo, da bi šli na igralsko akademijo?

Ne. Me pa zanima film. Lahko bi rekel, da sem filmski fan. Pogledam vse filme, ki jih lahko dobim, doma, na letalih, v kinu, v hotelih.

Logično vprašanje: kultni režiserji?

(vzdihne) Lahko zdaj naštejem nekaj imen, ampak vrstni red nič ne pomeni (nasmešek)  Od sodobnejših, novejših razen Soderbergha ne morem reči, da zavzeto sledim zgolj režiserju, čeprav si bom zdaj Spielberga pogledal še enkrat (nasmešek) Sicer pa grem raje od filma do filma, ne prenašam pa Sofie Coppole, ta punca je daleč od cilja... Od mojstrov pa seveda Tarkovski, Fassbinder, Wenders, Kubrick, večino njihovih del sem gledal še pred petnajstim letom.

Našteli ste zgodovino filma.

Saj vse izhaja iz tega. Ne moreš reči, da o kateri stvari karkoli veš, če ne poznaš korenin. (pomisli) Prav zadnjič, ko sem bil v Spielbergovi pisarni, mi je pokazal sanke... Tiste sanke, ki so bile rekvizit iz filma Državljan Kane z Orsonom Wellesom.

»Rosebud.« Popek vrtnice. Njegove zadnje besede.

(nasmešek) Tudi na sankah piše Rosebud. Čudovit film. Zelo moderno govori še o tem svetu zdaj, tudi o našem poslu. Milijarderjeve zadnje besede so bile namenjene tistemu trenutku iz otroštva – ko so ga potegnili s teh sank, ga odtrgali od mame in ga dali v šole. Mogoče na koncu vsi ti ljudje, z mano vred, v tem poslu pogrešamo čisto druge stvari, pa se tega dolgo ne zavedamo … Upajmo, da tega ne bomo spoznali šele na smrtni postelji. (nasmešek)

Če je morje tisto, kar vas najbolj gane, najbolj navdihuje, potem res ne morete reči, da kaj pogrešate.

Pogrešam. Več morja. (nasmešek)

Problem te službe je, da če jo delaš dobro in s strastjo, ti pobere preveč časa. V bistvu si nikoli nisem želel podrediti toliko svojega časa službi, tudi najbolj zanimivi službi na svetu ne. No, zdaj je, kar je. Če pa bom hotel na zelo dolgo potovanje z barko, bom najbrž moral službo pustiti.

Kaj pravite na očitke, da ste se umaknili iz Slovenije, ne le fizično, ampak tudi duhovno?

To mi lahko očitajo, ker sem se tudi res.

In če ni ravno potrebno, ne poudarjate, da ste Slovenec. Kot Krištof Kolumb, ki v svojih zapisih nikoli ni omenil, da prihaja iz Genove, ampak se je imenoval za državljana sveta.

Imam svoj pogled na to, ki je sicer zelo oseben, ampak ga lahko povem. Mislim, da je patriotizem preživeta stvar.

A če ga je premalo, kot se včasih zdi v primeru Slovenije, je to problem. In osebnosti, kot ste vi, Sloveniji pomagajo dvigovati nacionalno samozavest.

Žal zdaj Slovenije kot institucije ne morem videti kot nekaj, s čimer bi se rad poistovetil. Lahko se poistovetim z naravo te dežele, z arhitekturo mesta, v katerem sem odraščal, ne pa s Slovenijo kot z institucijo. Prav nasprotno, raje se ne bi. Raje rečem, da sem Ljubljančan, kot da sem Slovenec, če že moram izraziti pripadnost nekemu geografsko družbenemu okolju.

Ne delam slovenskega dizajna, ne delam niti italijanskega dizajna, delam preprosto dizajn. To, kakšne nacionalnosti sem, na moje delo nima nobenega vpliva.

In vendar prebirate slovenske medije, vaši otroci govorijo slovensko …

Seveda ne zanikam Slovenije v meni. Me pa boli, ker mislim, da si slovenski narod zasluži veliko boljšo državo od te, ki jo je dobil v dvajsetih letih.

Ne bi zdaj rad pametoval, vem, najlažje je kritizirati neko državo, če v njej ne živiš, zato tega ne bom počel javno. Že dvajset let ne živim v Sloveniji. Nisem bil tam, ko se je Slovenija odcepila, nisem bil tam, ko se je ustvarjala nova država. Imam pa dovolj razlogov, da se ne ukvarjam s patriotizmom. Sploh ker mislim, da patriotizem ni ne dolžnost ne pravica, ampak privilegij. To, da si lahko patriot, si moraš zaslužiti.

Morda bom pri sedemdesetih letih lahko rekel, dovolj sem naredil, da sem pustil sled tudi kot Slovenec. Danes raje rečem, da sem v Sloveniji navdušen turist. Rad imam to deželo z geografskega stališča. Tudi zato me vsakič, ko pridem v Slovenijo, zaboli, ker povsod vidim nekompetentnost, ki je tako poškodovala deželo. Če prideš domov in vidiš deželo, ki je imela toliko potencialov, tako slabo vzdrževano, se počutiš milo rečeno nelagodno.

Naj citiram Marino Cvetajevo, ki je rekla, »da tako ali tako vedno živimo v tujinah«. Se še počutite tujca?

Ko se odločite, da odidete iz domače dežele, v tujino, sprejmete, da boste tujec. In biti tujec postane način življenja. Vedno boste tujec. Toliko lažje je biti domačin v svoji deželi. Od vseh možnosti na svetu je biti domačin v domačem okolju najlažje. Vse drugo je težje. Ko nekdo izbere možnost, da bo tujec, to pomeni, da bo na neki način vedno ostal subkultura, marginalec. Tujci smo moderni pankerji. Vedno boš imel to konotacijo, vedno boš imel to prepreko, karkoli že počneš. In edina pozitivna stvar je, če to lahko vidiš kot stimulacijo. Zato vedno spoštujem vse tujce, kjerkoli že so. Prav tujci so velikokrat najbolj prodorni v določeni družbi, ker so prisiljeni v to, da se uveljavljajo veliko bolj kot drugi, in to za polovico priznanja.

Tako da … ne gre za zanikanje Slovenije v meni. Gre bolj za žalost. Saj vi tudi najbrž ne hodite na melanholične kraje takrat, ko vam ni treba, mar ne?