Teden mobilnosti, teden nepremičn(insk)osti

Gepard lahko pospeši z 0 na 100 kilometrov na uro v treh sekundah, kar je povsem enakovredno ferrariju, porscheju ali tesli. Tudi levi pospešujejo osupljivo hitro, celo hitreje od gazel, ki pa izkazujejo več vztrajnosti in lahko odskakujejo. Mačke so na splošno grajene za sprint in nenaden skok; psi, kot sta hijenski pes in volk, pa za vzdržljivost, s katero utrudijo plen. Gazele in druge antilope se morajo ubraniti obeh vrst plenilcev in bržkone sklepajo kompromise. In tako naprej.

Ključno pri tem je, pravi slavni britanski evolucijski biolog Richard Dawkins, da so med najhitrejšimi živalmi tiste, ki lovijo, in ne tiste, ki so lovljene. Gre za evolucijsko oboroževalno tekmo, rezultat pa je nenehno večanje obsega ekonomskih virov za preživetje (hitrost, presenečenje, inteligenca itd.).

V tej vojni človek vse manj nastopa kot lovec ali plen; odtegnil se je v svoj svet, v katerem nekaj ali celo vse velja le globalna mobilnost. V ekonomiji je že kar odločujoča. Kdor hitro mobilizira svoje ideje, produkte, sposobnosti in prednosti, je uspešen, počasneži pa tako ali drugače končajo kot plen ali trupla. Celotne države figurirajo kot trupla, ki jih naša ljuba »svetovna skupnost« ne vzdržuje pri dihanju zaradi sočutja, ampak interesov. Človeški kozmos je bolj surova džungla kot živalski svet.

Te dni so nas spomnili na evropski teden mobilnosti, kar verjetno pomeni, da na stari celini mobilnost jemljemo kot vrednoto. Če ne bi bilo kolovozov in mostov, radijskih frekvenc in letališč, satelitov in pomorskih poti, se niti ne bi poznali med seboj. No, saj se v glavnem tudi ne. In kot taki bi navsezadnje lahko razglasili tudi evropski teden zaplankanosti, pohlepnosti, privoščljivosti, ljudomrznosti …

In kje je v tej džungelski kakofoniji genov dobrega in zla mobilnost Slovenca? Zdi se, da je bil Slovenec od vekomaj pešec, pri vojakih pešak, na šahovnici pa kmet, pešak. Topovska hrana. Navsezadnje imamo predstavo kmeta kot sejalca ali kosca, redkeje kot traktorista. Skratka, Kristus je na nekem križpotju ugledal žalostnega človeka in ga pobaral, zakaj žaluje. »Slovenec sem!« In Kristus naj bi še sam bruhnil v jok. V tednu mobilnosti bi lahko suho pripomnili samo to: ni dvoma, da sta bila oba pešca.

O tem, ali smo od Cankarjevih časov v mobilnosti napredovali ali zaostajali za svetom, se da razpravljati. Američani so tedaj imeli brata Wright, mi pa brata Rusjan; po Južni železnici so sopihali vlaki med Dunajem in Trstom in to je bila ena najboljših komunikacij sploh; zgrajen je bil celo t. i. soški koridor, »drugi tir«, kot bi mu zdaj rekli.

A zdaj je treba priznati, da železnic ne obvladamo več, čeprav v svetu doživljajo renesanso. Drugi tir, Koper–Divača, je kar četrtstoletna nadaljevanka o vnebovpijoči nesposobnosti upraviteljev sedanje države. V tako preziranih svinčenih časih je Danilo Petrinja tako rekoč na svojo pest postavljal koprsko pristanišče, in ker ni bilo nobene pomoči iz Ljubljane, je gospodarstvo samo vlagalo vanj. Tudi nujno železniško povezavo luke z zaledjem so plačali »mali delničarji«, davkoplačevalci.

V Beogradu so najbolj prebrisani že tedaj slutili, da bodo »janezi« prej ali slej odmaglili na svoje, zato so zaprli vse pipice, našo partijsko nomenklaturo pa potegnili, da smo vsi plačevali za proge Beograd–Bar, Titograd–Skadar itd. Če smo že pri tem: po vojni so nam demontirali marsikatero progo in tire odpeljali kot bratsko pomoč.

V tednu mobilnosti smo, kot nam na dušo pihajo politiki, vendarle dočakali kopernikanski preobrat. Nekje, tudi v tako nam ljubi Evropski uniji, smo napraskali toliko, da naj bi vsaj za silo pokrpali progo Pragersko–Hodoš. Najpočasnejši del 5. evropskega železniškega koridorja. Vlaki bodo odslej lahko dosegali hitrost do 160 km na uro, kar bi gepardu uspelo v poldrugi sekundi, a mu je na poti antilopa.

Afera cestni križ nam je odnesla liberalnega Staneta Kavčiča in na vrh naplavila Popita, kar je bila tedaj kot farsa na malem odru Drame, zdaj pa broadwayska uspešnica na velikem odru. Scenaristi, režiserji in producenti so se prekalili za nove čase. V času naftne krize sva s pokojnim Bogom Merharjem tuhtala, kako fantastično bi bilo na palubi supertankerja v Koprskem zalivu postaviti Ionescovo igro Kapitan Esso, kapitan Shell. Scena bi lahko ostala, le ladja ne bi mogla vpluti. Niti zdaj ne …

… ker v tej državi nismo ravno mobilni v nobeni smeri sveta. Niti v globino. Niti v višino. Koprske luke birokracija ne zmore poglobiti niti za kavno žličko, ker pristojni uradniki še nikoli niso videli morskega dna. Gre za preprost poseg, ki pa presega znanje in domišljijo zaplankanega državnega aparata. Da seveda niti ne govorimo o tretjem pomolu ali kaki nepomembni obvoznici. Poskusite zgraditi svoje raketno izstrelišče in najprej se boste prisiljeni nekaj let pogajati z ljudmi iz kmetijskega resorja.

Ja, na Brniku bi se morda našel prostorček za kako pirotehniško igračko, toda država namerava prodati tudi to okno v svet. Pozabili smo povedati, da se je nekdanji finančni minister Andrej Bajuk trudil nemudoma znebiti edinega pristanišča, ki ga imamo. Skupinica delničarjev Aerodroma Jožeta Pučnika je dosegla, da Brnika ne bomo posodobili in razširili – torej ga bomo prodali tudi kakemu športnemu letalskemu klubu, če ne bo zanimanja. In se bomo v Bruselj vozili z bicikli.

Pučnik bi se obračal v grobu že ob poimenovanju letališča, kaj šele zdaj; prav tako Gutenberg in Trubar, ker bi jim bilo vse skupaj nepojmljivo.

Prodali bomo namreč tudi Telekom, ki spada v infrastrukturo t. i. »vročih komunikacij«. Kanadski sociolog Marshall McLuhan je menil, da bodo elektronske komunikacije (radio, televizija itd., za internet še ni mogel vedeti) izpodrinile knjige, časopise in sploh vse, kar je v zvezi s papirjem in Gutenbergom. Zmotil se je: pri nas smo že uničili tiskarski imperij zla, zdaj bo velika metla počistila vse, kar migota po žičkah in v etru.

Verjetno se je nekdo domislil, da je treba državico najprej tesno zapreti. Da se ljudstvo strezni, potem pa, juhej, vsi skupaj veselo na prevzgojo. Morda je navdih dobil pri nekdanjem generalštabu JLA, ki je izdal povelja za zavzetje vseh mejnih prehodov in letališč ter raketiranje televizijskih oddajnikov in pretvornikov. Kakorkoli že, zatesnjenost družbe je v obratnem sorazmerju z njeno mobilnostjo navzven in v sebi; kdor izgubi stike s svetom, ne nazaduje le ekonomsko, temveč predvsem kulturno.

Ste vedeli, da je bila Portugalska nekdaj najbogatejša kraljevina v Evropi? Imena, kot so Magellan, Henrik Pomorščak ali Vasco da Gama, govorijo o tem, da je možno tudi iz sorazmerno majhne države zavzeti svet – kajpak s pravo kombinacijo drznosti in modrosti. S pravo mero »mobilnosti v glavi«. Danes je Portugalska, kjer je, in Španija, njena naslednica na oceanih, tudi kjer je, nekje na dnu. Prvo je bog osrečil s Salazarjem, drugo s Francom, znanima voditeljema odprtega duha.

Ne vem, kako teden mobilnosti preživijo drugod po Evropi, pri nas smo ga doživljali predvsem kot reklamiranje hoje, teka, džoginga, kolesarjenja, varne vožnje, zdravega življenja itd. Torej na ravni fabricirane masovne kulture, v katero se ljudje zatekajo pred kruto družbeno realnostjo. Bog je namreč Slovence obdaril s politično elito z lastnostmi, ki so naravnost idealne za izumrtje vrste. Kot da bi, lahek plen, v nevarnosti z omrtvičenimi mišicami in možgani preprosto otrpnila.

Nevronski sistem politike in ekonomije je kot iztrošen parni stroj in ne omogoča več nobene mobilnosti, nujne za preživetje. Naši gepardi slabo pospešujejo, gazele pa slabo odskakujejo, nacija kot da ne sodi več v globalizirani svet, ampak je kot hlevska krava, ki jo futrajo samo še z umetnimi krmili. Z zaspanimi možgani. In mirno prenaša celo takšne žalitve, kot je božji dar neke pavlihovske ruralne oblasti.

Dolžni smo opravičilo živalskemu svetu, ki ga je zaneslo v naše kraje. Sokol selec je namreč absolutni rekorder; močno pospešuje celo v prostem padu in doseže neverjetnih 400 kilometrov na uro. Več kot Boscarolova letala.