Tiskane izdaje
Meje regije so za ZDA meje njenih mednarodnih interesov. Ironični kontekst Pahorjevega obiska je ljudska revolucija v Egiptu, kjer je Mubarak prav zaradi mednarodnih interesov razumljen kot prijatelj ZDA, hkrati pa se mu zaradi dolgoletnega prototipa neliberalne demokracije sesedajo tla na notranjepolitičnem prizorišču. V tej primerjavi, predvsem pa v perspektivi evropske članice si torej Slovenija lahko dovoli kompliment »voditeljice v regiji« kvečjemu kot najbolje delujoča demokracija, enako najboljša vladavina prava in najboljše gospodarstvo v regiji. Tega ne dolguje ZDA, temveč predvsem svojemu ljudstvu.
Plati medalje in dogodek
Skrivnost civilizacijskega uspeha ZDA ni v (ne preveč rožnati) sedanjosti, temveč v ustanovnih temeljih te države. Njen smisel za dolgoročnost izvira iz izkušenj zgodovine, svetovnih vojn in revolucij. Stotisoče Slovencev je tam našlo svoj dom po tem, ko jim je hrbet obrnila lastna domovina. Prišli pa smo v čas, ko ni več potrebe, da bi evropska Slovenija v ZDA (podobno kakor nekoč v Dunaj) zrla kakor v svoj politični nadjaz. Ne nazadnje je slovenska država že doživela polnoletnost in bila naj bi usposobljena za pravo ravnanje s svojimi institucijami.
Kakšna je pravzaprav temeljna zasnova slovenske demokracije? France Prešeren, čigar verze vsebuje slovenska državna himna, je bil privrženec herderjanskega koncepta demokracije kot pomladi svobodnih narodov. V torek, na Prešernov kulturni dan, je dr. France Bučar (pogovor ob dvajseti obletnici države je organiziralo društvo Gallus Bartholomaeus) v Šentjerneju podal pomembno ugotovitev: Slovenija je podedovala državno zasnovo, katere struktura je bila ustvarjena za diktaturo, zato za demokracijo potrebuje drugače strukturirano družbo. Tega ni mogoče doseči z ljudmi, ki so osebno in politično pokvarjeni, temveč s takimi, je dejal, ki ne gledajo nase, temveč jim je mar tudi za skupno dobro. Dvajsetletna bilanca je slaba in stanje v Sloveniji ne upravičuje pričakovanj ljudi ob osamosvojitvi. In končno: osamosvojitev je bila ena plat medalje, druge plati, »da bo družba ustrezala konceptu demokratične države, pa se doslej ni lotila nobena vlada, ne leva ne desna«.
Imeli smo leve in desne vlade, vse so bile prijateljice ZDA, vse so se zavzemale za vstop v EU in uvedbo evra, toda Bučar ima povsem prav, ko ugotavlja, da se niso nikoli poenotile glede koncepta demokratične države. Povedano z Bučarjevimi besedami: njihov edini skupni imenovalec je okupacija gospodarskih povzpetnikov, ki onemogočajo sleherni podvig tudi pametne politike. V ZDA je spoštovanje institucij države brezpogojno in v zgodovinskem razvoju politične kulture je postal aksiom, da se njenih meja ne prestopi, nepravilnosti, ki jih zagrešijo nosilci oblasti, pa se obravnava po predpisanem postopku.
Ciljamo v dogodek, ki je v sredo sledil kulturnemu prazniku, ko sta SDS in vodja opozicije predstavila (nekoč tajne) dokumente, ki naj bi dokazovali dvoje: da predsednik slovenske države laže in da je bil leta 1979 moralno udeležen pri terorističnem bombnem napadu v koroškem Velikovcu.
Tu ni več šale
»Predsednik dr. Danilo Türk vztraja v laži in za nazaj spreminja svoje izjave.« To je bil naslov obvestila na spletni strani SDS v četrtek, potem ko je predsednik države na tiskovni konferenci komentiral (na isti spletni strani) objavljene dokumente in ponovno zanikal vsakršno vpletenost v dogodke tistega časa. Naloga ugotoviti, kdo ima prav in kdo laže, je na moč preprosta, le prebrati je treba šest dokumentov, ki jih je SDS javno ponudila v dokaz svojim obtožbam. Tudi posledice so jasne: če jim uspe dokazati predsednikovo vpletenost v krog terorističnega dogajanja iz leta 1979, je povsem jasno, da je treba brezpogojno podpreti njihovo zahtevo po predsednikovi odgovornosti.
Značilnosti dokaznega gradiva so povedne. Prvi dokument pokaže predsednikovo izjavo za osrednji dnevnik nacionalne televizije 3. marca 2010: »Takrat, ko se je ta dogodek zgodil, sem bil osupel, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas, nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi mi danes niso znana.« Drugi in tretji dokument sta sklep o imenovanju dr. Danila Türka za predsednika komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja. Imenovanje nosi datum 25. december 1979, kar pomeni, da se je zgodilo več kakor tri mesece po bombnem napadu na Koroškem (17. septembra 1979). Četrti dokument je informacija Republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje o sodnem procesu Vidmar-Blaj, ki je prišla od ambasade SFRJ na Dunaju. Datum: 1. julij 1980, torej več kakor devet mesecev od dogodka. Peti dokument z istim datumom in iz istega vira (ambasade) naj bi bil kronski in naj bi dokazoval, da je bil »Türk obveščen o ozadjih«. Skladno s tem dokumentom je Danilo Türk šele takrat od ambasade dobil informacijo o bombnem napadu, ki je sicer nastala že 25. septembra 1979. Po vsebini spominja na Wikileaksove depeše o odmevih v tisku, v elektronskih medijih. Sledi sklepna ocena, da se bo ambasada na dogodek morala javno odzvati. Ambasada je tudi poročala o svojih pogovorih s predstavniki avstrijskih oblasti, šefom dunajske policije, podala je informacijo generalnega konzulata o medijskih odmevih na Koroškem. Generalni konzul je iz pogovorov z lokalnimi politiki podal oceno, da je v interesu vseh, tudi Avstrijcev, da se »ohrani treznost in mir, toliko bolj, ker ni poznano ozadje atentata«. Končno sledi poročilo o rednem zasedanju mešane komisije za obmejni promet med Jugoslavijo in Avstrijo v Železni Kapli.
V petnajststranskem dokumentu ni najti niti enega podatka o ozadjih atentata. To je klasično diplomatsko poročilo o širšem dogajanju v medijih in pri politikih, zapisi o slednjih so neposredna posledica direktnih pogovorov jugoslovanskih diplomatov z njimi. Šesti dokazni dokument pa je »dopis direktorja Sove v zvezi z zaprtjem javnih arhivov«, ki s predsednikom države formalno nima nobene zveze.
Vpogled v ponujeno dokazno gradivo dokazuje ravno nasprotno od namena dokazovalcev: predsednik države Danilo Türk ni lagal. V podporo tej tezi bodo morali javnosti ponuditi prave in prepričljivejše dokaze. Pomembnejša pa je posledica te ugotovitve. Če predsednik ni lagal, sta lagala SDS in Janez Janša. Je taka ugotovitev zanje lahko moralno zavezujoča?
Še nekaj lekcij tranzicije
Dokazi, ki to niso, in spremne obtožbe spominjajo na klasično diskvalifikacijo, poznano iz medijskih brezplačnikov. Pravzaprav nista pomembna niti ime niti priimek predsednika slovenske države. Na ravni najvišjega in najbolj reprezentativnega političnega predstavništva se po do zdaj znanih dejstvih dogaja nekaj, kar nikoli ne bi smelo soditi v prakso udejanjene demokracije evropske države. Kakor bi nekdo zaradi lastnega slabega občutka skušal uravnotežiti šokantne Kunstljeve zapise na medijskem portalu Mikstone. Kakor da ne bi šlo za državo slovenskih državljanov in za pravila demokracije, temveč za zasebno igro, ki bolj kakor v parlament sodi v register psihopatologije. Tranzicijska lekcija je Sloveniji že dolgo poznana: državno zasnovo, katere struktura je bila ustvarjena za diktaturo, je mogoče preseči le prek vladavine prava in s politično kulturo, ki dosledno upošteva demokratične postopke ter spoštuje institucije države, ne glede na imena in priimke njihovih nosilcev.
Ker se slovenski politiki po tradiciji do ZDA spoštljivo obnašajo kot do velikega demokratičnega brata, naj nemara še enkrat ponovimo lekcijo s Pahorjevega obiska v ZDA in »suverenostno« sporočilo komplimenta, ki ga je izrekel podpredsednik Joseph Biden: država Slovenija je lahko voditeljica v regiji samo tako, da izpolni dolg do svojih državljanov, razvije prvine najboljše demokracije, odprte družbe in gospodarstva. V kontekstu, ki smo mu priča, in v politični geometriji, ki je na voljo, ne kaže najbolje. Glede tega si bo treba natočiti čistega vina. Dotlej bomo izpostavljeni vedno novim in na novo (selektivno) odkritim tajnim dokumentom, razsežnim diskvalifikacijam in podobnim nevšečnostim, katerih temeljno sporočilo ni nič drugega kakor to, da preddemokratična partijska struktura še vedno živi in se nima namena umakniti iz Slovenije.
