Thomas Piketty: Čigav bo svet čez 50 let?

Bo v rokah brokerjev, supermenedžerjev, superbogatašev ali morda držav z nafto in plinom, ali morda v rokah Kitajske banke?

Objavljeno
06. junij 2014 14.57
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Po zelo dolgem času ima svet novega ekonomskega zvezdnika. Kdor bo želel v naslednjih letih resno razpravljati o prihodnosti kapitalizma, bo moral poznati ugotovitve Thomasa Pikettyja, 43-letnega profesorja ekonomije na ekonomski fakulteti v Parizu (École d'économie de Paris).

Ko je obsežna knjiga Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju izšla lani v francoščini, je že odmevala tudi zunaj Francije. Odkar pa je marca letos izšla v angleščini pri Harvard University Press, ni resnejšega časopisa na svetu, ki ne bi govoril o njej, in to ne le enkrat. Predstavljajo, ocenjujejo in analizirajo jo iz različnih zornih kotov in nič še ne kaže, da bi zapisi presahnili. O knjigi razpravljajo tudi na raznih okroglih mizah in forumih, in to ne zgolj ekonomisti, temveč vsaj še sociologi, zgodovinarji, filozofi in predvsem politiki. Vmes je knjiga postala bestseler in – ne boste verjeli – na Amazonu pošla.

Uspešnica

Napisana je lepo, tekoče in preprosto oziroma, kot pravi nobelovec Paul Krugman, z vznemirljivo intelektualno eleganco. Njen široko izobraženi francoski avtor ima za seboj tudi ameriško akademsko izkušnjo, kjer morajo biti tudi strokovna dela napisana zanimivo, da si sploh lahko obetajo bralce. Natisnili so dodatne izvode in knjiga je spet naprodaj.

Ko je leta 1867 izšla prva izdaja Kapitala, je moralo miniti pet let, da je bilo prodanih prvih tisoč izvodov. Delo je bilo prevedeno v angleščino po dveh desetletjih, časopis The Economist pa ga ni omenil vse do leta 1907. Pikettyjeva knjiga pa je postala uspešnica, še preden je bila prevedena v angleščino. Tako ni le zato, ker je dobro in inteligentno napisana, posrečeno sovpadata tudi tema in čas. Za povrh se Piketty, kot je od pravega intelektualca pričakovati, v knjigi občasno sklicuje tudi na književnost devetnajstega stoletja in s citati ponazarja takratno ekonomijo ter procese koncentracije kapitala.

Koga briga v Sloveniji

Naj se o knjigi v svetu še tako govori in najsi jo po prelomnosti nekateri primerjajo s Kapitalom, njenega avtorja pa postavljajo ob bok Karlu Marxu, Adamu Smithu, Thomasu Malthusu in Johnu Maybardu Keynesu, v Sloveniji malone ne zanima nikogar, niti ekonomistov in politikov. V predvolilni kampanji za evropski parlament se nihče ni skliceval nanjo.

Tako se navzven zdi, da Pikettyjeva analiza kapitalizma zanima le Jožeta P. Damijana, ki se ji posveča na svojem blogu, pri čemer dobrodušno potarna, kako je mislil, da je Marxa in politično ekonomijo z muko dotrpel za časa študija, a se je očitno zmotil. Kajti Thomas Piketty je z analizo neenakosti v kapitalističnem tržnem gospodarstvu prišel do precej podobnih spoznanj kot Karl Marx dobrih 170 let pred njim. A Piketty se nima za marksista in ne zagovarja revolucije. Jože P. Damijan sicer drugače kot številni drugi ekonomisti po svetu dvomi, da bo Pikettyjev Kapital v 21. stoletju kdaj tako slaven kot Marxov Kapital, prihaja pa, dodaja, v pravem času, da mnogim odpre oči – seveda ne lastnikom kapitala, ampak političnim elitam.

Toliko o Pikettyjevi knjigi izpod peresa v javnosti najbolj navzočega slovenskega ekonomista, čigar etiketa neoliberalca iz Janševe vlade nekako bledi.

Odslej drugače o neenakosti

Pikettyjev Kapital je očaral levico, a mu očita tudi kakšen manjši zdrs, desnica v njem sistematično išče pomanjkljivosti, a mu priznava tudi zelo pomembne ugotovitve. Večina vodilnih svetovnih ekonomistov ga ocenjuje kot delo, ki bo v temeljih spremenilo razpravo o neenakosti. Avtorju skoraj brez izjeme priznavajo izvrstno analizo razmer, ne strinjajo pa se povsem z njegovimi predlogi rešitev.

Francoski ekonomist Piketty se od doktorata pri svojih 22 letih ukvarja z distribucijo bogastva in neenakosti. Bil pa je zelo primeren za to, da so ob njegovih ugotovitvah zamahovali z roko in mu lepili etikete. Njegova starša sta bila člana francoske trockistične stranke in sta se po revolucionarnem letu 1968 odločila za spokojno hipijevsko življenje. Thomas Piketty pa je podpornik francoske socialistične stranke in je bil svetovalec Ségolène Royal pri kandidaturi za predsednico države.

Vračamo se v 19. stoletje

Glavna ugotovitev knjige Kapital v 21. stoletju je, da smo po dohodkovni neenakosti spet tam, kjer smo bili v 19. stoletju, ter da se vračamo v »dedni kapitalizem«, kjer ključni vzvodi ekonomije niso v rokah sposobnih posameznikov, ampak družinskih dinastij. Kakor pravi Paul Krugman, ki Pikettyjevo analitičnost in metodologijo kuje v zvezde, knjiga prinaša zaokroženo teorijo neenakosti, ki zajema gospodarsko rast, delitev dohodka med kapitalom in delovno silo kakor tudi delitev bogastva in dohodka med posamezniki.

Pikettyjeva analiza je pokazala, da kapitalizem v tristo letih, razen v obdobju med 1914 in 1970, poraja vse večjo neenakost, in sicer zato, ker je donos na kapital večji od gospodarske rasti. Kapital so zemlja, nepremičnine, delnice, tovarne, skratka vse, kar prinaša denar od premoženja in ne od dela. Hitrejša rast donosa kapitala od dohodkov dela pa vodi k temu, da so lastniki kapitala vse bogatejši, tisti, ki živijo od dela, pa vse revnejši.

Piketty razlaga, kako je bilo s tem v Evropi v obdobju belle époque, ko je bila povprečna stopnja donosa na kapital okrog štiri do pet odstotkov ob minimalnem davku, medtem ko je bila povprečna stopnja gospodarske rasti samo okrog enega do enega in pol odstotka. Iz te velike razlike sledi, da je donos na kapital rasel veliko hitreje kot dohodek od dela. Skozi daljše obdobje se je ta donos nenehno akumuliral in pripeljal do velikanske neenakosti ter bogatenja na vrhu socialne piramide. Bogati posamezniki so lahko reinvestirali zaslužek, tako da so njihovo bogastvo in dohodki naraščali hitreje od gospodarstva in krepili njihovo ekonomsko prevlado. Na vrh socialne piramide se je povzpelo deset odstotkov celotne populacije, ki je razpolagala s približno 60 odstotki celotnega kapitala v Evropi in celo s 70 odstotki v ZDA. Koncentracija je bila še večja v sami konici piramide, kjer je en odstotek celotne populacije v Evropi razpolagal s 25 odstotki kapitala, v ZDA pa kar s 35 odstotki.

Ko so ti bogataši umrli, so zapustili premoženje, spet z minimalnim davkom, svojim potomcem. Kar 90 odstotkov bogastva je bilo podedovanega, ne pa privarčevanega z dohodki. Piketty ugotavlja, da se spet vračamo v belle époque, saj so donosi na kapital in podedovano bogastvo znova vzrok velike neenakosti.

Superplače

Thomas Piketty še opozarja na radikalno novost – na rast superplač. Donosi na kapital so še vedno večji od plač, zaslužkov in bonusov, vendar tudi ti v najvišjem sloju skokovito naraščajo. Tisti, katerih delo je danes fantastično plačano, to so direktorji korporacij, menedžerski in finančni oligarhi, sčasoma akumulirajo kapital, ki začne živeti svoje samostojno plodno življenje, neodvisno od dela lastnikov. In najsi ti ljudje prejemajo še tako visoke plače, jim še več denarja prinaša premoženje, ki so ga akumulirali s svojimi visokimi prejemki. Ko bo ta sedanja generacija zapustila premoženje otrokom, bo neenakost med njimi in tistimi, ki živijo od plače, samo še naraščala.

Čas manjše neenakosti

Najmanjša neenakost v tristo letih je bila v obdobju po prvi svetovni vojni do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po Pikettyjevem mnenju je bilo v prvem obdobju to posledica dveh svetovnih vojn, med katerima je prišlo do velikega uničenja fizičnega in finančnega premoženja ter preusmerjanja prihrankov za vojaške izdatke. Akumulacija kapitala se je po drugi svetovni vojni nadaljevala, vendar je bila za to obdobje do sedemdesetih let značilna izjemno visoka gospodarska rast zaradi velikega tehnološkega napredka, po drugi strani pa je država s progresivnimi davki dodatno vplivala na enakomernejšo razporeditev bogastva.

Od sredine sedemdesetih let se je rast upočasnjevala, naraščal pa je delež kapitala, tako da sta kapital in bogastvo krenila nazaj proti ravni belle époque. In ta akumulacija kapitala bo na koncu znova ustvarila že znano neenakost, če ne bomo postavili davčnih ovir. Osemdeseta leta so prinesla še spremembo ekonomske paradigme, radikalno zmanjševanje davkov in zmanjševanje davčne progresivnosti. To je privedlo do novega vala koncentracije kapitala in do velikega naraščanja socialnih razlik.

Po vladavini Reagana in Thatcherjeve, kar je sovpadlo s slabšo gospodarsko rastjo, se je tako vrnil stari kapitalizem z rastočo neenakostjo. Neenakost presega sprejemljivo raven, kar vodi do družbenih nemirov, ogroža družbene vrednote ter prosperiteto kapitalizma. Nadaljevanje takšnega trenda bi lahko imelo daljnosežne posledice.

Svet v rokah brokerjev?

Piketty se vpraša, kakšen bo svet čez petdeset ali sto let. »Ali bo v rokah brokerjev, supermenedžerjev, superbogatašev ali morda držav, ki imajo nafto in plin, ali morda v rokah Kitajske banke ali davčne varne oaze, kamor se bodo umaknili vsi akterji?«

In odgovarja: »Bilo bi absurdno, če se o tem ne bi vprašali, ampak se tolažimo, da se bo v nekem trenutku vse uravnotežilo in neenakost se bo zmanjšala.« Predlaga, da se približata svetova tistih, ki jim ni treba delati, a dobro živijo, in tistih, ki morajo delati, a slabo živijo.

Globalna obdavčitev

Piketty pravi, da so davki, recimo na posedovanje zemlje, obstajali že v starih časih in da je logično, da se razširijo tudi na druge oblike kapitala, posebej na finančno industrijo. A da bi to delovalo, bi morali kapital radikalno obdavčiti povsod na svetu, kajti le tako bi lahko zajezili naraščajoče dedno bogastvo.

Piketty je s tem pokopal tudi temeljno kapitalistično idejo o meritokraciji oziroma o tem, da z delom in sposobnostjo lahko uspe vsakemu.

Thomas Piketty je svoje teze podkrepil z zgodovinskimi podatki, da bi pokazal, kako je koncentracija kapitala neizogibna, če je ne preprečujejo davki. Globalni davek na kapital naj bi bil po njegovem od pet do deset odstotkov na leto na vse premoženje, ki ga imajo posamezniki – delnice, nepremičnine, naravna bogastva, umetnine, jahte –, katerega skupna vrednost je najmanj milijardo dolarjev. Po Forbesu je takih posameznikov 1426.

Drugo njegovo priporočilo je progresivni davek na neto premoženje, ki bi zajel širši sloj – približno deset odstotkov najbogatejših prebivalcev na planetu. Progresivna obdavčitev bi zmanjšala davek na premoženje 90 odstotkom ljudi in ga povečala tistim desetim odstotkom. Eden od načinov za večjo dostopnost bogastva je v zmanjšanju davkov veliki skupini ljudi in v povečanju tistim na vrhu.

Kritiki z desne

Davki, in ne analiza stanja, so tista tema, zaradi katere z desnega pola letijo kritike na Pikettyjevo knjigo. To so v prvi vrsti ameriški ekonomisti, ki verjamejo, da je v ZDA s sistemom delitve vse v redu. Kakor je dejal Piketty na enem od debatnih forumov, nekateri od teh bajno plačanih ekonomistov zagovarjajo svoj osebni interes in ga prodajajo kot splošnega. Med njimi so, pravi, tudi tisti, ki konstruirajo obskurne teoretične modele, da bi dokazali, kako najbogatejšim ne bi bilo treba plačevati davkov in bi jih bilo pravzaprav treba subvencionirati, ker odpirajo delovna mesta.

Vendar splošno znanih dejstev, da dohodki velikega dela prebivalcev že desetletja stagnirajo, da srednji razred izginja, celo ti ekonomisti ne morejo zanikati.

Neenakost že, a znosna

Če se bo ta trend nadaljeval, opozarja Piketty, če bodo dohodki revnejših petdesetih odstotkov prebivalstva še naprej stagnirali ali zaostajali za gospodarsko rastjo, medtem ko bodo dohodki velikih direktorjev, menedžerjev in drugih vodstvenih kadrov astronomsko rasli, četudi njihovega delovnega učinka ni mogoče izmeriti, bo prišlo do velikih družbenih in političnih kriz.

In ni res, kar nekateri ameriški ekonomisti očitajo Pikettyju, češ da se zavzema za komunistični egalitarizem. Sam pravi: »Neenakost mora obstajati, saj spodbuja gospodarski razvoj. Toda ekstremna neenakost je škodljiva za rast gospodarstva, ker zmanjšuje mobilnost in lahko ogrozi demokratične procese.« Pri tem za primer navede Ameriko 19. stoletja, ki se je razvijala veliko hitreje kot Evropa, deloma tudi zato, ker so takrat obstajala ogromna neizkoriščena prostranstva in ker je bilo bogastvo dostopno tudi širšim skupinam.

Bodo politiki spregledali?

Bogati niso nikoli prostovoljno delili svojega premoženja z drugimi, morda pa se z branjem te knjige vsaj politični esteblišment zave, da bo imelo naraščajoče nezadovoljstvo politične implikacije po vsem svetu in da bomo v vseh pogledih vse revnejši, kar bo pahnilo v krizo bogate in revne. Kajti v takih okoliščinah kapitalizem ne bo mogel funkcionirati, opozarja Piketty. Sprememba na način in v smeri, ki ju predlaga, sta zanj edina civilizirana in zdrava rešitev in nikakor ne socialistična revolucija. Drugi način bi bil, da bi se z inflacijo razvrednotilo premoženje, a ta bi spet najbolj prizadel tiste, ki imajo najmanj.

Pikettyjeva diagnoza je točna, o tem ne dvomi nihče. Toda v bogatih državah, na katere se je osredotočil v knjigi, ni ne leve ne desne politične stranke, ki bi šla s takšnim programom v volilno kampanjo. Politiki so dokazano kratkovidni, vidijo le od enih volitev do drugih. Socialno nezadovoljstvo bo, kot na tristoletnem obdobju prepričljivo dokazuje knjiga, z vsako generacijo naraščalo. Ko bo nezadovoljstvo eksplodiralo, sistema ne bo več mogoče popravljati.

Podatkovna temeljitost

Še en razlog je, zakaj knjigo ocenjujejo kot eno od prelomnih v ekonomski misli. Do Pikettyjeve revolucije, kakor se je izrazil Krugman, je večina spoznanj o neenakosti izhajala iz anketiranj naključnih ljudi, njihovi odgovori so se sešteli in dali statistični portret celote.

Piketty je prvi avtor, ki je skupaj s sodelavci uporabil vse dostopne davčne evidence in druge ekonomske podatke od leta 1700 do 2013. Davčni podatki pa veliko govorijo o eliti, ki v anketah ni bila primerno zajeta.

Beg pred ZDA

Piketty, ki je imel karierno pot odprto tudi v ZDA, kjer je bil docent na sloviti MIT, nerad uporablja izraz ekonomska znanost. Zanj je ekonomija subdisciplina družbenih znanosti skupaj z zgodovino, sociologijo, antropologijo in politologijo. Raje ima izraz politična ekonomija, ki je, kakor pravi, morda staromoden, a bolj ustreza edini stvari, ki ekonomijo loči od drugih družbenih znanosti – ta stvar je njen politični, normativni in moralni namen.

Iz ZDA se je vrnil zato, ker tamkajšnja ekonomija temelji na »kvantifikacijah in formulah« in sploh ne upošteva družbenih okoliščin in učinkov ekonomije na družbo. Ampak Amerika prihaja na staro celino, še vedno je prišla.