Tiskane izdaje
Leta 1955 se je v Montgomeryju v Alabami temnopolta ženska pri štiridesetih usedla v zadnji del avtobusa, ki je bil rezerviran za njeno raso. Kmalu je k njej stopil voznik avtobusa in zahteval, naj sedež odstopi belcu. Ženska je z mirnim glasom rekla: Ne! Voznik avtobusa ji je zagrozil, da bo poklical policijo in da bo šla v zapor, če takoj ne zapusti avtobusa. Toda ženska je odločno sedela na stolu in se ni premaknila.
Ime ji je bilo Rosa Parks. Ko so jo aretirali in je morala plačati globo, se je v najrevnejšem predelu mesta zbralo pet tisoč ljudi, da bi jo podprli. Martin Luther King, bojevnik za pravice temnopoltih Američanov, ki je bil takrat še malo znani baptistični pridigar, je zbrane pozval, naj bojkotirajo mestne avtobuse, in jih nagovoril: »Prišel bo čas, ko bodo imeli ljudje dovolj železnih škornjev zatiranja, ki gazijo po njih. Prišel bo čas, ko bo ljudem dovolj tega, da jih ves čas odrivajo od bleščeče svetlobe julija in jih pustijo stati sredi ledenega alpskega novembrskega vetra.«
Nenasilni upor ženske, ki je kulminiral v nenasilni upor borcev za svobodo, je za vedno spremenil tok zgodovine.
Nežnost in pogum
Rosa Parks je postala simbol tihega in učinkovitega kljubovanja krivici. Umrla je leta 2005 pri dvaindevetdesetih letih. Vsi njeni najbližji so jo poznali kot nežno, sramežljivo in izjemno tiho bitje. Kako je človek lahko pogumen in nežen hkrati, se v knjigi Tihi (Quiet) sprašuje ameriška avtorica Susan Cain. Kako je lahko sramežljiv in močan? Knjiga se namreč v tem narcisoidnem in egocentričnem času petnajstminutne slave ukvarja z vprašanjem, kdo so introvertirane osebe. Zakaj se morajo, če si želijo uspeti v karieri, pretvarjati, da so ekstravertirani in družabni? Sta introvertiranost ali ekstravertiranost del našega temperamenta? So vase zaprte osebe tako vzgojene ali je to posledica podedovanih genov?
Rosa Parks, ugotavlja Cainova, je bila introvertirana, vase zaprta in neopazna, tako kot še mnogi, ki so z odločnimi dejanji spremenili svet (Gandhi, Abraham Lincoln, Eleonora Roosevelt, Albert Einstein ...), čeprav nihče, ki jih je poznal, tega od njih ne bi pričakoval. Že v Svetem pismu se pojavljajo vase zaprti ljudje. Mojzes, na primer, je bil tih in neambiciozen mož, od katerega ne bi pričakovali, da bo sposoben organizirati kakšno veliko potovanje. Prosil je, naj se Bog odloči za koga drugega, a ta je že vedel, zakaj ga je izbral.
Neopazni
Introvertiranost ima svojo moč, pravi avtorica, ki je bila kot otrok najraje sama in je, namesto da bi se družila s sovrstniki, raje brala knjige. Kasneje, ko je postala odvetnica, jo je bilo strah javno nastopati, bila je sramežljiva in nedružabna, imela je slabo samopodobo in zato se je odločila, da bo napisala knjigo o ljudeh, ki so kot ona zaprti vase in zaradi tega velikokrat na margini dogajanja. Neopazni.
Cainova opisuje inteligentne in nadarjene ljudi, ki se nikoli niso znašli v družbi in zaradi tega izpostavili ali razvili potencialov. Zgodbo o zasanjani tihi Lauri, ki je študirala v gladiatorskem vzdušju Harvarda in je od strahu vsak dan bruhala, preden se je odpravila na predavanja. Ko je končno doštudirala, so šefi v njenem podjetju zgolj po naključju začudeno ugotovili, kako talentirana pogajalka je, kar je dokončno privzdignilo njeno omajano samozavest.
Danes nas učijo in nam dopovedujejo, da moramo biti glasni, če hočemo biti uspešni, da moramo biti družabni, če hočemo biti srečni. Ameriška oziroma vsa zahodna družba, od poslovnega sveta do popularne kulture, temelji na ekstravertiranih (odprtih, družabnih) osebah, meni avtorica, in zato morajo mnogi, ki to niso, zatajiti pravo podobo oziroma notranjost, saj se morajo introvertirane osebe (usmerjeni vase, v notranji svet), če hočejo uspeti, ves čas pretvarjati, da so nekaj drugega, kar v resnici so. Različni eksperimenti dokazujejo, da imajo tisti, ki veliko govorijo, več prijateljev in da jih drugi dojemajo kot pametnejše, bolj zanimive in privlačnejše.
Humus za kreativnost
Odprti in družabni ljudje imajo raje akcijo kot razmišljanje, tveganje kot previdnost, radi so v središču pozornosti in radi nastopajo. Vase zaprti pa najboljše rezultate dosegajo, če delajo sami in ne v skupini. Samota je zanje najbolj stimulativno okolje, kar v šolah ali na delovnih mestih radi pozabljajo. Samota je tako ali tako vedno najboljši humus za kreativnost. Čeprav je v sodobnem svetu najbolj cenjeno skupinsko delo. V šolah otroke spodbujajo, naj se učijo v skupinah, tudi šolske klopi so drugače razporejene kot nekoč, enako je v podjetjih, kjer ni več pisarn, ampak uslužbenci delajo v skupnih in odprtih prostorih. Cainova ugotavlja, da je skupinsko delo vsiljen mit in da ni dokazov, da je bolj produktivno.
Še pisatelji, trdi avtorica, ki so od nekdaj veljali za vase zaprte, se morajo, če hočejo, da bo njihova knjiga uspešna, pri založniku obvezati, da bodo v času promocije veselo in simpatično nastopali pred množico ljudi in na pogovornih oddajah. »Če ne bi založnika prepričala, da sem zelo simpatična in zgovorna, morda sploh ne bi brali te knjige,« je zapisala. Odločila se je, da bo skušala premagati strah pred nastopanjem in prav zaradi teme, ki jo njen prvenec obravnava, čim več nastopala. To ji uspeva, čeprav temu njej izjemno napornemu obdobju pravi »leto nevarnega govorjenja«. Piše, da strah pred nastopanjem v ZDA velja že za bolezen, ki jo je treba zdraviti.
Uspešni ljudje morajo biti ves čas zabavni, se vseskozi prodajati in ne smejo pokazati, da so zaskrbljeni, živčni ali da jim je neprijetno. A vendar bi lahko strah pred nastopom evolucijsko razložili. Socialni biolog Edward Osborne Wilson pravi, da ko je naš prednik živel v savani, je to, da ga nekdo opazuje ali gleda, lahko pomenilo le eno – opazuje ga zver, ki si ga je zaželela za večerjo, in to je znak za beg, ne za nastop.
Možgani občutljivi na impulze
Meje med introvertiranimi in ekstravertiranimi ljudmi niso tako zelo jasne, kot se zdi na prvi pogled. V nas sta porazdeljena oba tipa, vendar je eden močnejši od drugega. Leta 1921 je Carl Jung napisal knjigo Psihološki tipi, v kateri je opisal ta dva različna temperamenta. Introvertiranci so usmerjeni v svoj notranji svet, misli in občutja, piše Jung, ekstravertiranci pa si baterije napolnijo tako, da gredo med ljudi. Možgani introvertiranih ljudi so občutljivi na čezmerne dražljaje, na preveč impulzov, zato radi berejo, uživajo v naravi, rešujejo križanke, se osredotočijo samo na eno stvar, velikokrat so sramežljivi. Ekstravertirani ljudje pa ne znajo biti sami, radi so obkroženi s čim več ljudmi, veliko jim pomeni status, odločajo se brez premisleka in raje govorijo kot poslušajo. Redkokdaj ostanejo brez besed, v konfliktu se znajdejo bolje kot v samoti.
Charles Darwin je bil na primer izjemno zaprt vase, rad se je dolge ure sprehajal po gozdu, zavračal je vsa povabila na družabne dogodke in večerje, javnih nastopov pa se je tako bal, da so njegove revolucionarne teorije o nastanku vrst javnosti večkrat predstavljali njegovi prijatelji.
Cainova ugotavlja, da je veliko introvertiranih ljudi globoko občutljivih, kar sicer zveni poetično, četudi gre za strokovni psihološki izraz. Bližje jim je umetnost, hitreje opazijo prijaznost in tudi krivico.
Različne kulture na svoj način obravnavajo oba tipa. Ideal ekstravertiranca najdemo že v zgodovini; stari Grki so na primer ljubili retorike in največja kazen za stare Rimljane je bila, če so jih izgnali iz mesta ter jim tako onemogočili družabno življenje. Vzhod za razliko od Zahoda od nekdaj bolj spoštuje tihe, skromne, iskrene in delavne ljudi. Sicer so nekateri narodi bolj introvertirani od drugih. O Fincih, ki sodijo mednje, kroži naslednja šala: »Kako veš, da si všeč Fincu? Ker namesto v svoje čevlje strmi v tvoje.«
Vladavina osebnosti
Zahodni svet je vedno imel raje ljudi akcije kot ljudi kontemplacije. Zakaj in od kdaj je ekstravertirani človek v zahodnem svetu ideal uspešneža? Cainova ugotavlja, da se je to zgodilo, ko se je družba iz kulture, v kateri je štel značaj, spremenila v kulturo, v kateri vlada osebnost. Če si o nekom dejal, da ima značaj, je to pomenilo, da je resen, discipliniran, da mu veliko pomenita čast in morala. To, kar je pri njem veljalo, ni bil vtis, ki ga je naredil na druge, temveč to, kakšen je bil po karakterju, v svoji intimi. Abraham Lincoln je recimo v svojem času veljal za ideal nekoga z značajem, bil je skromen in redkobeseden humanist. A kljub temu je bil zelo uspešen vodja, ki je imel čisto druge lastnosti, kot se od človeka na položaju zahtevajo danes.
Beseda osebnost se je v takšnem kontekstu, kot jo poznamo, v angleškem jeziku pojavila šele v 18. stoletju. Ko se je oblikovala kultura osebnosti, se ljudje niso več toliko osredotočali na to, kakšni so, ampak na to, kako jih dojemajo drugi. Ta nova kultura je vzpostavila igralca, performerja. Igralca samega sebe.
Zakaj se je to zgodilo? Ko so se začeli prebivalci seliti v mesta, piše Cainova, se pri niso več srečevali le z znanci in sosedi, kot je bilo to v majhnih mestih ali na vasi, temveč s popolnimi tujci. Pojavilo se je vprašanje, kako na nekoga, ki te vidi prvič, narediti dober vtis. To, da si v službi napredoval, je kmalu postalo bolj odvisno od tega, kakšen prvi vtis si pustil, kot od tega, kaj si zares naredil. Ljudi se ni več ocenjevalo le po dejanjih, ampak po tem, kako so se predstavili drugim ljudem.
Knjige za samopomoč in oglaševalci
Da bi še bolj natančno detektirala ta prehod iz družbe tihih v družbo glasnih, se Cainova ozre v kratko, a zanimivo zgodovino knjig za samopomoč. Za prve tovrstne knjige bi lahko šteli verske prilike, ki so ljudi učile, čemu se morajo odpovedati, če si želijo priti v nebesa. V 19. stoletju so postajale vse manj religiozne, a so še vedno govorile o tem, kakšne vrednote mora imeti plemenit človek. Tu je pripoved o bogati deklici, ki je dragocene uhane podarila beraču na trgu in zbežala, da je nihče ne bi prepoznal. Vrednota ni bila le v njeni dobroti, temveč tudi v tem, da plemenitega dejanja ni hotela izpostavljati.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se knjige tovrstnega žanra spremenile in se iz notranjih vrlin preselile v zunanji šarm. Človek bo uspešen, so učile, če bo vedel, kaj in kako nekaj povedati. Trgovski potnik je takrat postal prispodoba za nastajajoči sloj poslovnežev. Uspešni moški so morali ženske osvojiti z zapeljivimi besedami, pretihe pa je neki priročnik iz leta 1926 oklical za homoseksualce. Tudi ženske naj bodo šarmantne, privlačne, energične, žareče, so pisali priročniki za uspeh.
Ne čudi, da so se v dvajsetih in tridesetih letih Američani in z njimi ves svet začeli zaljubljati v hollywoodske zvezde.
Oglaševalci na newyorški aveniji Madison niso več pisali reklam, v katerih bi oznanjali, katero milo je najbolj dišeče, ampak so oglasi za milo začeli sporočati nekaj drugega: okoli vas so ljudje, ki vas ocenjujejo.
Prestižne ameriške univerze so v štiridesetih letih profesorjem predlagale, naj se znebijo občutljivih, nevrotičnih piflarjev in naj podpirajo družabne, zdrave športnike. Zaščitni simbol univerze Yale je postal pravi moški, alfa samec, in ne ozko profiliran intelektualec.
Farmacevtska industrija je odkrila novo tržno nišo, tablete proti živčnosti in stresu, ki so jih prodajali za med.
Vodil bom in ne sledil
Cainova je, da bi razumela, kako deluje sodobna industrija samopomoči, celo obiskala tridnevni seminar gurujaekstravertiranosti Anthonyja Robbinsa, avtorja knjižne uspešnice Koraki velikana: 365 dni do samouresničitve, ki uči o tem, kako postati vodja. Med Robbinsovimi klienti najdemo Billa Clintona, Tigerja Woodsa, Nelsona Mandelo, Dono Karan in petdeset milijonov drugih ljudi. Na seminarju je postavni guru povedal zgodbo o tem, kako se je iz navadnega hišnika prelevil v uspešnega poslovneža, štiritisočglava množica pa je za njim ponavljala gesla: »Uspelo mi bo! Vodil bom in ne sledil.« Za seminar je avtorica knjige plačala 900 evrov, tisti, ki so lahko sedeli tik ob odru, so morali odšteti 3000 evrov. Robbins pa se je, kot bi dejal stari dobri skeptik Francis Wheen in avtor knjige Kako so prodajalci megle zavladali svetu, krohotal vso pot do banke.
Ali je dober vodja res, kot uči Robbins, lahko le nekdo, ki je hiperekstravertiran? Susan Cain je odšla v valilnico voditeljev, na univerzo Harvard. Najprej je opazila, da tam nihče od študentov ne hodi počasi in sključeno, vsi so bili pokončni in dinamični. Profesorji in študenti so ji povedali, da na tej univerzi ni prostora za introvertirane osebe. Štejejo družabnost, socialni stiki in vzpenjanje po statusni lestvici. Če na tej univerzi med študijem ne zgradiš mreže poznanstev, če se držiš zase, je enako, kot da nisi naredil šole. Harvard vpliva na življenje Američanov in prebivalcev planeta veliko bolj, kot se to dozdeva na prvi pogled: kar nekaj ameriških predsednikov je diplomiralo tukaj, prav tako impresivna zbirka predsednikov svetovnih bank, župani velikih mest, kar 20 odstotkov vseh predsednikov družb v ZDA ... To so tisti, ki odločajo o tem, ali bo vojna ali ne, katero tovarno bodo zaprli, koliko ljudi bo brezposelnih, v kako onesnaženem okolju bodo živeli, ali se bo svet znašel v finančni krizi ali ne. Jim morda manjka kakšna učna ura več o empatiji in kakšna manj o negovanju ega? Ena od manter Harvarda je, naj bodo vodje samozavestni in naj se odločajo, četudi nimajo dovolj informacij. Ni čudno, da smo se znašli v recesiji, piše Cainova.
Kdaj ti na glavo pade jabolko?
Posebno poglavje je namenjeno prej omenjeni temi o skupinskem delu, ki naj bi bilo učinkovitejše od samostojnega. Več psihologov ji je potrdilo, da se najpomembnejše in najbolj kreativne odločitve dogodijo v ožjem krogu in ne v večjih skupinah. Ekstravertirani vodja bo na sestankih raje gradil svoj ego, kot da bi podpiral ideje drugih, medtem ko zna introvertirani šef bolj upoštevati dobre nasvete oziroma ideje in spodbujati zaposlene, naj prevzamejo pobudo.
Na univerzi Berkley so v šestdesetih letih raziskovali naravo kreativnosti, pri kateri so sodelovali najboljši ustvarjalci in kreativni ljudje iz različnih žanrov pa tudi tisti veliko manj uspešni. Najvišje na lestvici kreativnosti so se znašli nedružabni introvertiranci, ki so bili kot otroci in najstniki sramežljivi in so bili radi veliko sami. Introvertirane osebe, kot je ugotovil psiholog Hans Eysenck, se lažje osredotočijo na določeno nalogo in znajo odmisliti ostale stvari, od družbe, zabave ... »Če na vrtni zabavi sediš pod drevesom, medtem ko ostali nazdravljajo s šampanjcem, imaš več možnosti, da ti na glavo pade jabolko,« je psiholog parafraziral Newtonov eureka trenutek. »Newton je bil, mimogrede, zelo velik introvertiranec.«
Kruta je njena pripoved o mladem uspešnem paru, ki je imel dva otroka. Najmlajši deček je bil vase zaprt, ni ga zanimal šport, ni imel veliko prijateljev, imel je bujno domišljijo, najraje je bil sam v sobi in je bral. Starši, ki so bili izjemno družabni in ambiciozni, so menili, da s takšnim karakterjem v življenju ne bo veliko dosegel, in čeprav jim je psihiater skušal razložiti, da je fantek zgolj introvertiran, sta starša odšla k drugemu psihiatru, ki ga je začel zdraviti z antidepresivi.
Samota je pomemben del kreativnosti in če si želijo starši otroke vzgojiti v čim bolj neodvisne in podjetja imetiuspešne zaposlene, naj jim dajo čim več avtonomije, piše v knjigi Tihi. V nekem eksperimentu je skupina talentiranih mladih violinistov več mesecev vadila v skupini, druga pa individualno, slednja je bila veliko bolj uspešna. Ko so bili sami, so se lažje skoncentrirali in bolj natančno spremljali svoj napredek.
»Najboljše delovne skupine so sicer mešanica introvertirancev in ekstravertirancev in najboljša delovna okolja so tista, v katerih se ljudje gibljejo in komunicirajo ter se lahko umaknejo v privatne delovne prostore, ko se želijo skoncentrirati ali biti sami,« svetuje Susan Cain.
Dvojice
Stephen Wozniak, ki je zasnoval Applov prvi računalnik, je primer sodobnega uspešnega introvertiranca, ki se o računalniških idejah, kot je dejal, nikoli ni pogovarjal z drugimi in sovraži tako imenovano mentalno viharjenje. V avtobiografiji je zapisal, da je veliko inženirjev in izumiteljev prav takšnih kot on, sramežljivih in nedružabnih čudakov, ki živijo v svoji glavi in funkcionirajo podobno kot umetniki. Njegov nasvet je: Delaj sam, ne v skupini. Res je, da je njegov talent prišel do izraza šele, ko je začel sodelovati z egocentričnim Stevom Jobsom.
Ti skrajni dueti so lahko zelo uspešni. Poglejmo samo »partnerstvo« Rose Parks in Martina Luthra Kinga. Če bi veliki retorik, kot je bil King, ne odstopil sedeža belcu, to ne bi imelo takšnega učinka, kot če je to storila tiha pogumna ženska, ki je s tem dejanjem tvegala, da jo linčajo. Parksova po drugi strani ne bi znala navduševati množic, tako kot je to znal King z veličastnimi govori.
O Rosi nihče ni razmišljal kot o liderju, a vendar je udejanjila idejo o pasivnem uporu, ki ga je uresničeval Gandhi in o katerem je nekoč že pisal Tolstoj. Njena tiha moč je bila nepremagljiva in takrat po večini zelo verno temnopolto prebivalstvo je verjelo, da morajo podpreti njeno dejanje, saj Bog tako dobre ženske ne bo pustil same.
***
Svet je dovolj velik za introvertirane in ekstravertirane ljudi, je ugotovitev knjige, vsi se moramo učiti drug ob drugega. Darwin je dejal, da se bodo z naravno selekcijo zanimivo najlepše razcvetale družbe, ki bodo imele več sočutnih ljudi.
Za vase zaprte osebe je pomembno, da v družbi uresničijo svoje potenciale, da jih ne poteptajo glasnejši in močnejši, da niso taki kot glavni junak v zgodbi Marka Twaina: Neki mož se je odločil, da bo našel najboljšega generala na planetu. Iskal ga je in iskal in ker ga ni našel, je odšel v nebesa. Pred vrati je svetega Petra vprašal, ali morda on ve, kdo je najboljši general vseh časov. Sveti Peter je pokimal in pokazal na neopaznega moškega. »Tega človeka sem poznal, ko je bil še živ, in ni bil nič posebnega. Povprečnež,« se je razburil moški. »Vem,« je dejal sveti Peter, »ampak če bi bil general, bi bil najboljši od vseh.«
