Tomaž Perko: »Holandski mojstri so znali ujeti dušo.«

Tomaž Perko, eden največjih mojstrov portreta pri nas, o iskanju Jezusa in zaljubljenosti v Rembrandta.

Objavljeno
07. junij 2013 16.13
Tomaž Perko, akademski slikar, v svojem ateljeju v Grahovem, 4.junija 2013.
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Morda avtorja najbolj določa prav slika, ki ji je dal naslov Osebna izkaznica. Na sliki s Kamniškimi Alpami v ozadju stoji mož brez obraza, ki v rokah drži sliko Cerkniškega jezera. Tomaž Perko tako kot njegov pokojni oče Lojze Perko ne more pobegniti skrivnostni moči Cerkniškega jezera, tako kot ga ne neha vznemirjati človeški obraz.

Sprehod po razstavi Precejene misli Tomaža Perka v Narodnem muzeju je lahko sprehod skozi portrete, kot aluzija na mojstre klasičnega slikarstva, pa tudi sprehod skozi skrivnostne prostore v nas, na katere smo že pozabili. Nedolžni, izgubljeni pogled deklice v slikarskem ateljeju, kot vzete iz Velázquezovega platna. Tri ovce na meščanskem družinskem portretu. Skrivnosten nasmešek nune s trnovo krono na glavi, goli slikar, ki slika oblečeni akt izložbene lutke, ki ji da ime Resnica ... A morda avtorja najbolj določa prav slika, ki ji je dal naslov Osebna izkaznica. Tomaž Perko velja za enega najboljših slovenskih portretistov in tudi za enega redkih slikarjev, ki živijo od svojega slikanja. Samostojna razstava, ki bo v Narodnem muzeju na ogled do 23. junija, nato potuje na Nizozemsko.

Ena od slik na razstavi je avtoportret, pokrit s kovinskim cedilom, aluzija na Rembrandtovega Moža z zlato čelado. Pod njo naslov Precejene misli, zakaj?

Ta slika je seveda res parodija na Rembrandta, avtoironija, se mi je zdela idealna iztočnica za mojo razstavo, s katero sem hotel tudi intimno precediti svoje misli, ideje ... Je pa na njej tudi nekaj donkihotovskega. Včasih se res počutim, da se borim z mlini na veter. A smo tisti, ki smo vezani na tradicijo, res takšni dinozavri? Bo, kot pravijo mladi, štafelajska slika res izumrla? Kaj bo s knjigo? Bomo res brali samo še na ipadih? Mi smo generacija, ki je verjela v klasično slikarstvo, to smo preučevali, to je naše življenje. In zdaj ... Ne vem. V dilemi sem.

A ko grem v muzej in vidim platna starih mojstrov, nimam več dileme. (nasmešek)

Spomnim se, kako je J. W. Mitchell na teh straneh rekel, da imajo podobe svojo voljo, neodvisno od njihovega stvarnika. Kaj hočejo vaše slike?

Moj moto je bil vedno: slika ima smisel, če jo kdo pogleda. In se ob tem morda kaj vpraša.

Katera vaša slika z razstave najbolj komunicira z ljudmi?

Po reakcijah ljudi je to slika, ki je sploh nisem hotel dati na razstavo. To je ovca, izgubljena v megli, nad njo nebo, ki ga režejo črte letal. Kaj je ljudi tako pritegnilo na tej sliki, ne vem.

Morda izgubljenost, nedolžnost? Kot vaša deklica v ateljeju na sliki Pred neposlikanim platnom ...

Tudi ta je bila ljudem zelo blizu. Dolgo sem nosil v sebi podobo otroka, izgubljenega v slikarskem ateljeju. In atmosfero s tiste znamenite Velázquezove slike Las meninas. Tudi Stupica je imel podoben motiv. A pri njem se otrok stiska k slikarju, pri njem išče tolažbo, jaz pa sem hotel to deklico postaviti v prazen atelje, pred še neposlikano slikarsko platno. Vsi smo se kdaj počutili tako nebogljene kot ta otrok, kot da intuitivno slutimo, da smo mi tisti, ki imamo v rokah čopič, da samo mi lahko damo vsebino platnu življenja. (nasmešek)

Ko sem postavljal razstavo, so tja prišli tudi ljudje, ki so v muzeju v službi, in ena od gospa mi je rekla nekaj najlepšega, kar sem slišal v zadnjem času. Rekla je: »To je pa tako, kot bi prišla domov.«

V smislu, da se znajdeš pred sliko, ki si jo ves čas nosil v sebi, pa se je morda nisi zavedal?

In ko se zagledaš vanjo, čeprav jo je naslikal nekdo drug, jo začutiš kot svojo sliko, svoj dom. Najbrž je mislila to, ne vem.

Obstaja tudi slika, ki je vaš svojevrstni dom, dobesedno: tista, ki jo imate na vseh vaših razstavah – in ste ji dali naslov Radostno minevanje.

Ta slika je nekakšen moj test, rezultat mojega preizpraševanja, ali ima smisel danes slikati na tak način. Delam jo že petnajst let. Je tudi moj preizkusni kamen, do kodlahko zdržiš, do katerega detajla, finese lahko še izpopolnjuješ sliko. Dam jo za eno leto stran in se potem spet vrnem k njej. Na vseh razstavah je z mano, in vsakič je malo drugačna. Ker jo še vedno delam in jo bom najbrž delal še vsaj deset let.

Kaj vas žene?

Saj pravim. Vprašanje smisla. In ta ljubezen do holandske tehnike slikanja. Kako so takratni mojstri obvladali svet do popolnosti. Običajno so v tihožitjih slikali cel mikrokozmos: metulje, gosenice, hrošče, mravlje, muhe, in v takšni sliki vsakič odkriješ nekaj novega. Willem Kalt, Jan Van Huysen, ta je bil pravi mojster za rože …

Če pred sebe postaviš rožo, vidiš, da je čez pol ure drugačna. Kako jo ujeti? Tudi ta moj šopek na sliki je anahronizem, v njem so rože, ki nikoli ne cvetijo skupaj. Vedno dodajaš, odvzemaš. In res gre za minljivost. V tem šopu rož je trenutno en sam tulipan, ki se je usul. Za zdaj.

Najbrž je kliše, ampak ob tihožitjih vedno pomislim na van Goghove Sončnice. Vidva z van Goghom si nista preveč blizu?

Ne preveč. Seveda ga občudujem, ampak ta način slikanja, ta sila ni moja.

Zakaj?

Morda tudi zato, ker je bil van Gogh tako blizu mojemu očetu, po tehniki, po nanašanju barv, po silovitem zamahu s čopičem. Bil je res človek trenutka, človek navdiha. In jaz sem nekako intuitivno čutil, da moram ven iz tega.

Hočete reči, da mu je bil tudi značajsko podoben?

Tudi. Moj oče je bil še eden zadnjih boemov slikarjev, ki sem jih poznal. Za slikanje je žrtvoval vse, družino, zdravje. Tudi on se je dobesedno izžgal.

Ste pa zato vi nastopili v vlogi še enega zadnjih boemov slovenskega slikarstva Hinka Smrekarja v režiji Matjaža Fištravca.

Takrat sem se precej branil. Sem rekel Fištravcu: daj, poišči nekoga, ki zna igrati, pa mi je rekel: jaz potrebujem nekoga, ki zna slikati. Saj vendar ne moreš iz mene narediti Smrekarja, sem se še zmeraj upiral. Počakaj, da prideš v masko, mi je rekel. Ko sem se po maski pogledal v ogledalo … se je zazdelo, kot da v ogledalu gledam v oči drugemu človeku. Bil sem Hinko Smrekar. (nasmešek)

Kdaj ste se zaljubili v Rembrandta?

Najprej sem se zaljubil v malo holandsko slikarstvo. Zato, ker tam najbolj vidiš sistem slikanja. Sploh pri nekaterih slikah, ki še niso dokončane. Tam lažje analiziraš, kako je začel, katere barve je nanašal, kako je gradil sliko. Ko pa sem enkrat vstopil v dvorano, kjer je visela Rembrandtova Nočna straža ..., sem se usedel pred njo in nisem šel več ven.

Kaj se je zgodilo?

Dimenzija. Preprosto, kar padeš v sliko. Najprej te potegne roka kapitana Fransa Banninga Cocqa in potem kar zlezeš v sliko. Kako je to naslikano, njegov šal, pas, greš noter v sliko do zadnjega vojaka ...

In seveda ta Rembrandtova igra svetlobe, o kateri je bilo napisanih toliko čudovitih besed. Upal si je narediti prizor v trenutku, ko divizija amsterdamske civilne straže ravno konča svojo službo in so vsi videti zdelani od noči ... Zaradi te slike je dolgo veljal za pavliho Amsterdama. Takrat so bili namreč naročniški portreti na vrhuncu, in ko so se ti cehi in družbe dali portretirati, so pričakovali, da bodo za svoje plačilo dobili sebe v najboljši podobi. Slikarji so se običajno res potrudili, Rembrandt pa si je privoščil, da je naslikal tisto, kar je videl. (nasmešek) Ne vem, koliko so sicer plačali tisti, ki so na sliki čisto v temi ...

Večina slikarjev, ki so vam blizu, so bili, tako kot vi, tudi dobro plačani portretisti, Rembrandt, Goya, Velázquez ...

Zato sam najprej zagovarjam to, da moraš do popolnosti obvladati obrt. Izpopolniti obrt do zadnje meje. Če gre za naročniške portrete, je zelo pomembno, da človeka spoznaš, da ga začutiš. Da ne narišeš samo zunanje lupine, ampak da ujameš tudi notranjo dinamiko. Čeprav danes vsi govorijo o tem, da moraš ujeti predvsem človekovo notranjost. Tudi prav, ampak kako boš to naredil, če ne znaš slikati? Picasso je že pri štirinajstih tako slikal posnetke renesančnih mojstrov, da je njegov oče slikar menda rekel, da se ne bo več dotaknil čopiča. Najbrž legenda.

Tako kot legenda o Verrocciu, ki je menda prelomil čopič, ko je zagledal, koliko lepši je Da Vincijev angel od njegovega. Je vas kdaj prijelo, da bi ga prelomili?

Mislite, ali sem kdaj ostrmel nad izraznostjo svojih sodobnikov? Velikokrat. A to ne pomeni, da sem zaradi tega pomislil, da bi nehal slikati. Dovolj sem star, da vem, da vsak v sebi nosi svoj izraz, ki ga mora znati potegniti ven, na platno.

Modernizem vas ni nikoli pritegnil?

Ne. Ker to nisem jaz, ker tega nisem začutil v sebi. Imam prijatelja Veljka Tomana, ki je izjemen v tem. Veljko zna razložiti, do kod je predmet na sliki še razpoznaven in kaj potem odvzeti, do kod abstrahirati, da še vedno občutiš ta predmet, čeprav na sliki nič več ne spominja nanj ... On ima to eruptivno energijo, moč. Jaz nimam tukaj kaj početi. (nasmešek)

Ste videli razstavo še enega priseljenega Notranjca Marka Jakšeta Rožnati dim?

Ni mi še uspelo. Poznam Markova dela, a videl sem samo tri slike iz novega ciklusa. In so me fascinirale, kakor me fascinira vsakič, ko stojim pred njegovim platnom. Ta njegov svet fantazem, travm, psihedelije ... To je tako močna podzavest, da jo je moral »izslikati«. In ker sva prijatelja, vem, da to resnično globoko doživlja, tega ne moreš blefirati. In prav zato je tako močno, tako težko, tako čudovito. Nič čudnega, da so mu rekli »grdi romantik«. Marijan Zlobec je o njegovi razstavi napisal čudovit tekst, njegovo ustvarjalno silo je primerjal z van Goghom ...

Kako to, da vi po – sodeč po obisku in odzivu ljudi – uspešni razstavi niste dobili še nobene recenzije v medijih?

Ne vem. Kaj naj vam odgovorim na to? (nasmešek)

Je odgovor v vaši sliki Poljub kritika, na kateri ste narisali nekatere ljubljanske kritike in kustose, ki strmijo v Canovo skulpturo Poljub, med njimi pa ste vi kot avtor – turist s fotoaparatom?

Te slike nima smisla razlagati. Lahko pa si sposodim besede Karla Čapka, ki pravi, da »kritik dokazuje avtorju, da ne dela tako, kot bi delal on, če bi znal«. Je pa tudi res, da je ta razstava v Ljubljani samo vmesna postaja na poti na Nizozemsko. Ker je bil razstavni prostor Narodnega muzeja ravno na voljo do 23. junija, smo to izkoristili.

Kaj je sploh pripeljalo do razstave v nizozemskem Brielleju?

Lahko si mislite, da sem bil kar nekajkrat na Nizozemskem, tam imam nekaj prijateljev, ki si že dolgo prizadevajo, da bi me povabili tja. Od nekdaj sem sanjal o tem, da bi lahko vpliv, ki sem ga dobil od holandskega slikarstva, pokazal tam, sploh ker vem, da so ljudje tam še vedno čustveno vezani na takšne slike. Zdaj pa je misijonar Paul Löfler, ki so ga moja platna očitno res prevzela, kot je rekel, končno organiziral vse potrebno za obsežnejšo razstavo v Brielleju. Zanimivo srednjeveško mesto, ki je videti kot stari del Palmanove, z obrambnim obzidjem ... Razstava bo v veličastni gotski protestantski katedrali. Ko sem prvič stopil vanjo, sem bil prevzet. Ta katedrala je simbol zmage holandskih protestantov nad španskim katolicizmom in pomeni začetek nizozemskih provinc. Vsako leto 1. aprila uprizorijo znamenito bitko, v kateri so Nizozemci premagali Špance, običajno je prišla nizozemska kraljica ... Zelo so ponosni na svojo zgodovino.

In vse slike, ki so zdaj razstavljene v Narodnem muzeju, bodo v katedrali?

Še nekaj več, dodal bom nekaj slik z biblijskimi temami.

Teh vam ne manjka.

Res ne. Včasih se pošalim, da me je cerkev vzela kar za svojega. (nasmešek)

Predstavljam si, da morda nekdo, ki je naredil toliko bibličnih motivov, toliko »portretov« Device Marije, Marije Magdalene, Jezusa in Jožefa, to resnično občutiti.

Seveda. Saj smo s tem »gor rasli«. V naši družini smo bili krščansko vzgojeni.

Lojze Perko vas je vzgajal v krščanskem duhu?

Oče ni bil pobožnjakar, a norme je imel zelo visoko postavljene. V smislu odnosa do sočloveka, do narave, do svetega. Boemi tistega časa so ga najbrž videli čisto drugače, znal je uživati življenje, ampak v resnici je znal začutiti sveto, sveto v sebi. Kadar je šel v atelje, je vsakič rekel: jaz grem v svetišče.

Takrat biti veren ni bilo ravno popularno. Takrat po vojni se je zelo boril, da je bil lahko to, kar je čutil, da je: slikar.

Vaš oče slovi po pokrajinah, otroških portretih, pa tudi po ilustracijah Levstikovega Martina Krpana.

To je bil eden prvih Krpanov, prvega je menda naredil Hinko Smrekar. Martin Krpan, ki ga je naredil moj oče, je nastal med vojno, in je takrat dejansko predstavljal simbol upora proti okupatorju, proti fašizmu.

Ko zdaj gledam te risbe, se mi zdijo simpatične, nekatere še malo naivno nerodne, a so ljudje so njegovega Krpana lepo sprejeli. Moj oče je šel zelo pozno študirat. Najprej je bil izučen za frizerja, a ga je tako gnala ljubezen do slikanja, da mu je za tiste razmere uspelo nemogoče: šel je študirat slikarstvo v Sofijo.

V Cerknici so najbolj ponosni na njegovo oltarno podobo Marije Pomagaj.

Izjemno lepa slika, imel sem priložnost, da sem jo lahko restavriral. In tako sem šel kot slikar in restavrator še enkrat čez poteze svojega očeta. To se mi je zdel nekako privilegij. Lepa izkušnja. A zame najlepša očetova slika visi v poročni dvorani na kamniški občini. Materina sreča. Poznate to sliko? Stara mati daje otroku jesti z žlico ... Tako človeška slika.

Če se vrneva k portretu. Vaš kolega, portretist Rudi Španzel, je lepo rekel, da je problem pri portretih »obraz igralca, ki mu odstraniš masko, in vztrajaš, in mu odstraniš novo masko ...«. Je sploh mogoče prodreti v bistvo portretiranca?

Ravno holandski slikarji so to mojstrsko naredili. Dobiš vtis, da človeku vidiš v dušo. Nihče drug ni prišel tako daleč v portretu kot ravno Holandci.

Kako se motivirate že pri stotem naročenem portretu?

Poskušam se potruditi, da v vsakem obrazu, ki je pred mano, poiščem nekaj, v kar se zaljubim. Sicer pa ... Ljudje smo različni, naročnikov je cela pahljača. Nekdo bi rad na družinskem portretu celo zavese. In tako bi lahko rekel, da je moja slika z razstave Družinski portret treh ovc tudi parodija na meščanski družinski portret.

Torej, kako se tega lotite? Najbrž je razlika, če imate pred sabo deklico, za katere portret bo plačala njena mama, ali če imate pred sabo kardinala Rodeta?

Težko vprašanje. (nasmešek) Če vam čisto odkrito povem, to, da z osebo, ki jo portretiraš, dobiš stik, je prav tako ena od velikih nalog slikarstva. In ne uspe vedno. Z nekom se lahko hitro ujameš, za nekoga potrebuješ veliko časa, več obiskov ... Višji čin ko ima, bolj ko je v življenju »uspel«, večje težave imaš, da mu, kot je rekel Rudi, odstraniš masko.

Franca Rodeta ste portretirali še kot nadškofa, v naravni velikosti. Kakšna izkušnja je bila to?

Spomnim se, da sva se večkrat dobila in da sva imela težave z vremenom, zmeraj je bilo nekaj. Eno od vprašanj pri taki osebnosti je tudi, v kaj bo na sliki oblečen. Najprej sva mislila na opravo knezoškofa ljubljanskega, še vedno je namreč ohranjen njihov hermelinast plašč. Na koncu sva se odločila za uniformo malteškega viteza, rdeč pas in zlato runo. Spomnim se, da me je že vmes spraševal, ali sem zadovoljen s sliko.

In kaj ste mu rekli?

Odgovoril sem mu, da bom zadovoljen, ko bo slika končana.

Je za portretista to, da naredi portret nekoga, čigar obraza ni nikoli videl, lažje ali težje? Mislim na vaš portret Franceta Prešerna.

Ah, v gimnaziji nam je profesor vcepil tako ljubezen do Prešerna, da se je še zdaj ne morem rešiti. Znali smo na pamet vse Sonete nesreče, velik del Krsta pri Savici, Takrat sem sovražil in Krst in profesorja (nasmešek), ampak danes sem mu hvaležen. Prešernove Poezije sem celo pri vojakih nosil ves čas v žepu. Še danes znam velik del Krsta na pamet. (z nasmeškom zrecitira prvi verz) Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero … Še danes se mi zdi njegova poezija esenca vseh samoizpraševanj človeka. Rad imam poezijo, tako svobodni verz kot heksameter, gazelo, sonet ... Meni se zdi to tako lepo. Forma, ki nosi hkrati naboj, sporočilo. To se mi zdi čudež. Da se forma zlije z vsebino.

Vaš mladostni portret Prešerna je tak, da težko verjameš, da se Primicova Julija ni zaljubila vanj.

Tako sem ga doživel. Morda mi je za nekakšno »meditacijo« še najbolj pomagala Ganglova upodobitev, ki stoji ravno v Narodnem muzeju. Mojstrsko ga je naredil. Zamišljen, z dolgimi lasmi. Lep je, živ je. Tisti marmor živi. In to danes pogrešam. Odnos do materiala, nekaj dati, nekaj vdahniti v marmor.

Vsakič ko sem v Ljubljani, grem v stolnico pogledat dva Robbova angela, keruba, ob stranskem oltarju ... To je nekaj tako čudovitega, tista draperija je tako tenko izklesana, kot bi bila prava. Ne vem, zakaj danes te stvari zanimajo tako malo ljudi. Morda je kiparstvo, slikarstvo v določenem obdobju prišlo do vrhunca, morda čutimo, da se tega sploh ne da več ponoviti. In potem se vprašam, sem res dinozaver? Po drugi strani pa sem ponosen, da mi Prešeren še vedno toliko pove, da je še vedno aktualen, da je človek za vse čase, posebno za Slovence. In živel je samo petdeset let.

Med vsemi portreti ste največkrat naslikali Jezusa.

Gotovo največkrat. Imel sem priložnost narediti veliko križevih potov, vsaj dvajset.

Čudno zveni, ampak: se lahko slikar naveliča celo Jezusa?

(nasmešek) Se je zgodilo, da sem začutil zasičenje, seveda, saj sem živ. Ampak je tudi vsakič nekaj novega. Vedno se poskušam prilagoditi ambientu cerkve. V cerkvi v Ivančni Gorici, ki je zelo moderna, je bil tudi župnik mnenja, da se križev pot prestavi v sodoben čas.

In tako ste za ključne protagoniste križevega pota naslikali kar obraze vaših znancev in vaških posebnežev.

Ker sem kot slikar vezan na modele, so se na tem križevem potu znašli tudi moji bližnji, predvsem pa cerkniški posebneži ... Kar nekajkrat smo že organizirali avtobus do tamkajšnje cerkve, da so se šli pogledat.

Kaj ste se torej naučili od Jezusa, največkrat upodobljenega lika v zgodovini slikarstva?

Kaj sem se naučil? V križevem potu Jezus predstavlja trpečo figuro, ki s svojim trpljenjem izzove močne občutke ljudi, ker se, vsak na svoj način, lahko poistovetimo. Ker vsi, v različnih življenjskih obdobjih, nosimo svoj križ, pademo pod njim. Jezus je v križevem potu metafora za postaje življenja.

Tudi za Jezusa potrebujete model? Za enega vemo, da je bil dolgolasi cerkniški knjižničar ...

Mislite na Matjaža Mišiča, on je bil eden prvih Jezusov, ja, takoj sem ga opazil. Nenavadno velike modre oči, temne dolge lase ... Saj jih kar srečam, ko hodim okrog, in jih naberem. Cerknica ima vsaj tri, štiri Jezuse, zdaj sem enega našel v Postojni.

S katero barvo se navadno začne vaše Cerkniško jezero?

Zelo sem racionalen pri teh stvareh. Če sva omenjala Veljka Tomana, od njega barva kar prši, on je dobesedno vulkan barv. Tisto, kar vidim, uporabim. Jezero ima seveda milijon barv, a jih zreduciraš na tiste najbolj značilne. Sam imam zelo rad tople, rjave, rdeče, oranžne tone, Rembrandtovo paleto barv.

Ste pa v nekem obdobju Cerkniško jezero slikali v manj toplih barvah, slike so bile zelo temačne, mistične.

To me je pri jezeru najbolj pritegnilo. Ta teater, drama, ko se na nebo privalijo oblaki, potem iz njih prodre snop svetlobe in osvetli samo en del jezera, trave, jezero zažarijo v drugi barvi. Res je pravi teater narave. So pa trenutki, ko se zdi, kot bi bil na morju. Čista modrina na nebu, modrina na gladini. In kadar presahne, se zdi, kot bi gledal površino lune.

Obstaja anekdota, da ste se na obisku pri znanki zagledali v eno svojih zgodnjih slik jezera na steni in ste jo hoteli vzeti nazaj v atelje, da jo popravite.

Ker nisem več prenesel pogleda nanjo. (smeh) Ta stvar izhaja prav iz moje ljubezni do holandskega slikarstva. Oni so slikali na temno podlago in jaz sem platna pripravljal po njihovi recepturi. Šele impresionizem je prinesel belo podlago, da barve sijejo, da belina preseva skozi barve. Včasih so slikali na nevtralna platna, še raje pa na temna, ker so lovili svetlobo. To me je v določenem obdobju zelo pritegnilo in sem šel kdaj predaleč ... Kar nenadoma opaziš, da so slike zelo temne. In zamenjaš. Do impresionizma in tega, da začneš uživati samo v barvi, je sicer še dolga pot.

Kaj je za vas barva?

Znano je, da je barva predvsem valovanje energije, različne valovne dolžine ... barva nikoli ni izolirana. Barva ni le snov, ki jo namešamo, ampak je vedno skupek okolja, ki vpliva nanjo. To sta začutila že Ferdo Vesel in Ivana Kobilca in začela drobiti formo, in potem je šlo to v neslutene razsežnosti. Če pomislimo, da je Kandinski raziskoval predvsem to, kakšno površino zahteva določena barvna lisa, odnose med barvami, kontraste, za to moraš imeti poseben občutek, ga nenehno razvijati. Tudi Picasso je zavestno iskal nove oblike, nove barve, nove rešitve, zato je kubizem to, kar je. Vsi, ki so prišli za njim in ki poskušajo to ponoviti – ali niso tako močni ali pa smo to že vse videli in nas ne gane.

Včasih se mi te stvari zdijo kot moda. So fascinantne, jih pogledaš. A kdo bo potegnil mejo med dekoracijo in izpovednostjo, torej tem, kaj naj bi bila umetnost? Zdi se, da so se izgubile vse estetske norme, vse velja. Najbolj pa gre za eno stvar: šokirati ljudi. Pritegniti pogled opazovalca. In za to ne izbiraš sredstev. Če pomislim na bodyart. Zadnjič sem videl performans človeka, ki si z vrtalnim strojem vrta luknjo v koleno in potem nekaj gledalcev odnesejo ven. Je to umetnost, je to primer mazohizma, je to provokacija? Ne vem ...

Če naj bi res veljalo, da je umetnost zrcalo družbe, potem ta kaos tukaj in zdaj odseva tudi v slikarstvu. Jaz nisem revolucionar. Poskušam vzeti tisto iz tradicije, kar je močno, dobro, in to nadgraditi. Ne vem, ali si danes lahko izmislimo kaj povsem novega. Lahko samo ponovim besede Jureta Robežnika, ki je zadnjič v vašem mediju lepo rekel: Morda bo čez tisoč let za nami le ostala kakšna sled ...