Trajnostna, ekosocialna, nizkoogljična, materialno zmerna in pravična država

Je drugačna prihodnost možna?

Objavljeno
27. julij 2012 18.12
Dušan Plut
Dušan Plut
Finančno politične in vojaške »elite« razvitih držav, ki razpolagajo s ključnimi vzvodi družbene moči (kapital, represivni organi, lastništvo medijev), uveljavljajo protikrizno strategijo in ukrepe, ki tudi v kriznem času ohranjajo in celo krepijo vse vzvode njihove moči in možnosti nadaljnjega bogatenja že zelo bogatih. Zato se osredotočajo na drastično varčevanje večine prebivalstva (glavni krivci za krizo pa v veliki večini zanjo sploh niso kazensko odgovarjali!) in s tem povezano krčenje socialne države. Krizno stanje se izkorišča kot priročen izgovor za spodkopavanje »drage« socialne države kot »nujnega« pogoja za ponovno vzpostavitev okoljsko nevzdržnega razvojnega modela trajne rasti.

Nebrzdani in pohlepni privatizaciji dobičkov »elite« za vsako ceno v obdobju gospodarske rasti in obilja torej sledi socializacija izgub. Z javnim denarjem se plačuje špekulativne dolgove finančnega sektorja. Krize niso povzročili tisti, ki jo z daj najbolj občutijo, torej srednji in nižji socialni sloji. P ovzročila jo je neskončna pogoltnost finančnih, bančnih in gospodarskih »elit« pod zaščitno perutnico visoke politike. Zmanjšanje dohodkov in socialnih pravic srednjega in spodnjega družbenega sloja je z daj ključni odgovor vodilne evropske politike na krizne razmere. T eh torej ni povzročila »razkošna« socialna država, ki naj bi bila po mnenju finančno nepoškodovanih in politično ter medijsko zaščitenih nosilcev kapitala in političnih odločitev krivec za finančno izčrpanje držav. Povečanje brezposelnosti in drastično varčevanje, bolje rečeno, občutno zniževanje dohodkov srednjega sloja in zniževanje socialne podpore revnejšemu sloju ter zmanjševanje ključnih splošnih socialnih pravic (opuščanje brezplačnega šolanja in dostopnega zdravstva, zmanjšanje socialne podpore, zniževanje pokojnin) je seveda pričakovan odgovor dohodkovnih »elit«. Vendar se bosta zaradi manjše kupne moči nižjega in srednjega sloja zmanjšala potrošnja in obseg storitev, s tem pa prihodki državnega proračuna, posredno pa se bo povečala brezposelnost. Grške in španske boleče izkušnje bi morale zadostovati za takojšnjo spremembo evropske protikrizne strategije.

Čeprav ni več strahu pred komunizmom, se z razgradnjo evropske socialne države, povečevanjem socialne razslojenosti, rastjo brezposelnosti in zniževanjem dohodkov nevarno veča družbeno nezadovoljstvo, raste verjetnost »reševanja« problemov na evropskih in slovenskih ulicah z granitnimi kockami in molotovkami namesto s parlamentarnim, družbenim dialogom. Je to končna »rešitev« udejanjanja strategije radikalnega varčevalnega paketa (z daj smo šele v prvi fazi!) oziroma odrekanja in z njim povezanega izčrpavanja socialne države, povečevanja prepada med bogatimi in revnimi? Tudi kritičen, trajnostno zasnovan razmislek o varčevanju in s tem povezanimi težnjami zmanjševanja proračunskega primanjkljaja seveda ne more zanikati potrebe po povečanju finančne racionalnosti države, javnega sektorja, pa tudi gospodarstva. Toda davljenje evropske tradicionalne socialne države ( tako imenovana vitka država ) v resnici pomeni predzadnjo fazo neoliberalnega razvojnega modela, ki v imenu kratkoročne želene večje konkurenčnosti prinaša povečevanje že tako prevelikega prepada med revnejšo večino, ki je deležna le drobtin dobičkov, in vse bolj bogato manjšino.

Socialna država pretehtanega prerazporejanja družbenega bogastva, država parlamentarne demokracije in družbenega soglasja, zasnovana na modelu enakopravnosti, skoraj polne zaposlenosti, solidarnosti in učinkovitih instrumentov za doseganje obvladljive družbene neenakosti, je dejansko največji civilizacijski dosežek Evrope, ki je njene prebivalce ščitil pred revščino, državo in zlasti bogatejše prebivalce pa pred uničujočimi posledicami socialnih nemirov, nasilja in pred revolucijo . Skandinavski in srednjeevropski model socialne države, držav družbenega soglasja (konsenza), je zasnovan na občutljivem , dinamičnem finančnem ravnovesju nadzorovanega delovanja trga in zasebnega sektorja ter socialne države. Omogočil je postopno udejanjanje socialne države, vključno s prvimi otipljivimi elementi okoljske trajnosti in lokalne ter globalne okoljske odgovornosti. S propadom jugoslovanskega modela socialističnega samoupravljanja, zlasti pa s padcem sicer zgrešenega socializma sovjetskega tipa, se je neoliberalni kapitalizem znebil strahu pred socializmom. Z ukrepi pospešene ekonomske globalizacije, deregulacije in kleščenja socialne države je lahko neovirano krenil na osvajalsk i pohod maksimiranja dobičkov za vsako ceno. Kljub temu zadnji primerljivi podatki kažejo, da skandinavske in druge države konsenza sicer s težavami ohranjajo socialno kohezijo in hkrati globalno konkurenčnost, tudi na račun povečanega vlaganja v znanje, sodobne (okoljske) tehnologije ter v dvigovanje dodane vrednosti na zaposlenega.

Ravnovesno gospodarstvo namesto gospodarstva stalne rasti

V zadnjih petdesetih letih se je splošna blaginja prebivalcev sveta povečala, prav tako povprečna življenjska doba. Toda hkrati še ni odpravljena svetovna revščina, okoljsko in medgeneracijsko nevzdržno izčrpavanje planeta zaradi nebrzdane rasti potrošniške civilizacije pa dobiva tvegane razsežnosti. Gospodarsko razvite države ( s Slovenijo vred) so višji standard velikokrat dosegle tudi s stopnjevanimi pritiski na okolje – planetarne zmogljivosti okolja na prebivalca presegajo za dva- do pet krat! Kljub temu je strateški cilj vodilne svetovne politike nadaljevanje razvojnega modela trajne rasti s sproščenimi socialnimi uzdami in povečanim obsegom snovno-energetskih tokov proizvodnje in potrošnje ter s tem povezanih naraščajoče entropije in onesnaženosti planeta.

Tako se tudi za prvo polovico 21. stoletja načrtuje nadaljevanje rasti in BDP kot osrednjega gospodarsko-političnega cilja, ki je v 20. stoletju razen nedvoumnega izboljšanja materialne blaginje hkrati na primer za šestnajst krat povečal porabo neobnovljivih fosilnih goriv in s tem emisije toplogrednih plinov in za devet krat porabo vode. V obdobju 1980– 2005 se je materialna intenzivnost globalnega gospodarstva sicer zmanjšala za 31 odstotkov , vendar je hkrati skupna poraba virov narasla za 49 odstotkov. V navedenem obdobju se je energetska intenzivnost zmanjšala za 24 odstotkov, skupna raba energije pa se je povečala za 59 odstotkov . Tehnološke dosežke učinkovitejše snovne in energetske rabe okoljskih virov je presegla količinska rast svetovnega gospodarstva. Zgolj tehnološki napredek (še) ne vodi k ravnovesnemu gospodarstvu brez rasti (model ničelne rasti), ključno je prilagoditi obseg gospodarstva okoljskim omejitvam. Če bomo po napovedih do srede 21. stoletja početverili svetovno gospodarstvo in BDP , a ne bomo odpravili svetovne revščine in radikalno zmanjšali okoljskih pritiskov na zmogljivost planetarnega okolja, je napačno govoriti o napredku, večji sreči prebivalk in prebivalcev. Tudi »opravičevanje« nenehne gospodarske rasti in BDP s povečevanjem sreče prebivalcev se je po sodobnih raziskavah v bogatejših državah pokazalo kot zavajajoče.

Ravnovesno gospodarstvo oziroma družba predstavljata realno, okoljsko in družbeno (socialno) odgovorno alternativo modelu gospodarske rasti in naraščajoče socialne neenakosti. Pomenita ekonomijo, ki ohranja stabilno porabo naravnih virov in stabilno število prebivalstva ter zmanjšano (ne pa povečano!) rabo energije in snovi na obseg znotraj okoljskih omejitev. Cilj maksimiranja gospodarskih iznosov in rasti BDP mora nadomestiti cilj maksimiranja kakovosti življenja, zmerni osebni materialni standard ter izjemen pomen in široka dostopnost javnega dobra. Ekonomijo in družbo ravnovesnega stanja ključno označujejo:

trajnostni stabilizirani količinski obseg proizvodnje in potrošnje – v okviru okoljskih zmogljivosti obnavljanja virov in nevtralizacije obremenjevanja okolja;

pravična razporeditev blaginje – omejitev socialnih razlik med revnimi in bogatimi, večji pomen javnega dobra;

visoka kakovost življenja – blaginja , zdravje, polna zaposlitev prebivalcev in s tem povezani krajši delovni čas zaposlenih, večji obseg časa za oddih in sprostitev, povezana, solidarnostna skupnost in ekonomska stabilnost kot ključne sestavine kakovostnega življenja posameznika.

I dealne naravne danosti za trajnostni razvojni model

V Sloveniji nas je večplastna kriza ujela popolnoma nepripravljene v trenutku, ko smo po plebiscitarni odločitvi za samostojno državo in spremembo družbenoekonomskega sistema ter nato z vstopom v EU dobesedno prenehali strateško, dolgoročno razmišljati. Namesto skupnega, strankarsko neobremenjenega in državotvorno zrelega razmisleka , kako naj bi živeli v suvereni državi, kateri so naši ključni cilji, namesto prepotrebnega iskanja tretjega državljanskega soglasja o dolgoročno optimalnem nacionalnem odgovoru na sodobne izzive smo vso družbeno energijo voljno trošili za slepo izpolnjevanje direktiv in drugih ukrepov Bruslja, Berlina in Washingtona. Vsaj zadnjih deset let smo vztrajno stopicali na mestu in hkrati po mnenju pronicljivega ekonomista Drenovca povečevali razkroj države, vključno z velikim nazadovanjem vseh pomembnejših področij javnih storitev: izobraževanja , zdravstva , pokojninskega in socialnega varstva .

Slovenija ne more vztrajati pri dosedanjem razvojnem modelu, ki bi želeno večjo konkurenčnost in višjo dodano vrednost na zaposlenega povečeval na račun že z daj čez mernih okoljskih pritiskov in naraščanja snovno-energetskih tokov ter demontaže socialne države. Konkurenčnosti dejansko ne moremo več izboljševati s povečanjem intenzivnosti dela ter podaljševanjem delavnika, saj je slovenski delovni teden že dosegel zgornjo mejo intenzivnosti dela v EU. Naši ključni razvojni potenciali so znanje mladih in vseh drugih (z inovativnostjo), socialni kapital, razpoložljivi obnovljivi regionalni naravni in drugi viri, poselitveni vzorec (brez megalopolisov) ter zelo ugodna geografsko-podnebna lega. Potrebne strukturne in gospodarske reforme za izhod iz večplastne krize morajo obvezno imeti socialno in okoljsko, sonaravno izhodišče.

Skupne rešitve je treba iskati v smeri ekologizacije celotnega gospodarstva in uvajanja zelenih tehnologij ter v ozelenjenih novih delovnih mestih . Razvojni model stalne rasti, količinsko gospodarsko rast, mora zamenjati ravnovesno gospodarstvo, torej količinsko stabilizirana proizvodnja bistveno manjše porabe surovin in energije v okviru zmogljivosti okolja. Po našem mnenju je glede na izhodiščni materialni in družbeni položaj, stanje okolja, razvojne potenciale Slovenije, njen geografski položaj, značaj slovenskih pokrajin in prebivalcev za prepotreben večplastni razvojni preboj ključna kombinacija trajnostno naravnanega gospodarskega razvoja in načina življenja ter koncepta (eko)socialne države.

Okoljske tehnologije in ozelenjeno podjetništvo, okoljsko odgovorna raba domačih okoljskih virov, sonaravno kmetijstvo, turizem, promet (tirni in javni, kolesarjenje) in gradbeništvo (energetska prenova zgradb, pasivna gradnja, domači gradbeni materiali) ter ekologizirane druge dejavnosti naj postanejo jedro slovenskega inovacijskega, trajnostnega razvojno-okoljskega preboja, vključno s 50.000– 60.000 novimi ozelenjenimi delovnimi mesti do leta 2030: predelava lesa: 20.000– 30.000 (do leta 2020 po mnenju direktorja Jelovice vsaj 10.000); dvig splošne prehranske samooskrbe od 60 na 80 odstotkov in večja vloga delovno intenzivnega sonaravnega kmetijstva: najmanj 20.000; sistematična energetska prenova javnih in zasebnih zgradb: 7000– 10.000; učinkovita raba energije in večja raba obnovljivih virov energije: najmanj 5000 itd.

Domači regionalni naravni viri, še vedno dokaj ohranjen socialni kapital (socialna povezanost, še prisotna solidarnost) in izobraženi prebivalci so ključni stebri trajnostnega razvoja Slovenije in njenih pokrajin. Skladnejši regionalni razvoj, decentralizacija in izjemen potencial za varno stopnjo samooskrbe s strateško ključnimi dobrinami (hrana, voda, les in regionalne mavrice obnovljivih virov energije) pa so podporni stebri trajnostnega gospodarskega razvoja in s tem povezane nacionalne varnosti. Z večjo stopnjo samooskrbe in uvoza surovin, hrane in energije med drugim bistveno zmanjšamo ekološki in ogljični odtis in s tem prispevamo večji delež k planetarni okoljski in socialni odgovornosti Slovenije ter potrebnemu razvojnemu preboju in polni zaposlenosti.

Usklajevanje kratkoročnih ukrepov s trajnostno vizijo

Zelena javna naročila in zelene investicije države, ozelenjena davčna politika (zmanjševanje obremenitev dela in povečevanje okoljskih davčnih obremenitev, večja obremenitev najbolj bogatih in kapitala), trajnostna vzgoja in izobraževanje, vsem dostopno zdravstvo ter sistematično spodbujanje odpiranja ozelenjenih in zdravju neškodljivih delovnih mest so pomembni državni instrumenti podpore trajnostnemu gospodarskemu razvoju in ohranjanju izjemnega okoljskega kapitala naše države in njenih regij. Zaradi številnih in nenadzorovanih, zavoženih finančno-bančnih odločitev, nepoštenih in politično toleriranih, tako imenovanih tajkunskih prevzemov, zamud v smeri trajnostne prenove slovenskega gospodarstva, skromne stopnje obdavčenja najbolj bogatih, velikega obsega nenadzorovanih in neobdavčenih tokov sive ekonomije smo v zavoženem položaju tudi v »parazitskem« javnem sektorju prisiljeni odgovorno, v dobro prihodnjih generacij, sprejeti del bremena za racionalizacijo države. Podčrtati velja, da sta oba pogajalska partnerja, torej sindikati in vlada, le zmogla poiskati sicer še vedno delno negotov družbeni dogovor, kar prejšnji vladi ni uspelo. Velja pa pritrditi opozorilu ekonomista dr. Lojzeta Sočana, da sprejeto »varčevalno« rušenje socialne kohezije in slabitev vzvodov razvoja v znanju, tehnološkega napredovanja in inovativnosti dejansko v temelju ogrožajo prihodnji razvoj sodobnega gospodarstva in družbe.

Sprejeto zmanjševanje proračunskega primanjkljaja je namreč po notranji strukturi v številnih postavkah ( zlasti visoko šolstvo in znanost) v nasprotju z deklariranimi političnimi stališči, da bo inovativno znanje ključni razvojni dejavnik. G lede drastično zmanjšanih postavk za delovanje univerz lahko pričakujemo skorajšnjo uvajanje šolnin, ki bodo finančno onemogočile študij socialno revnejšim in tistim z geografsko robnih območij. Lahko le upamo, da bo leta 2013 prišlo do nujnih večjih popravkov varčevalnih polj državnega proračuna in do radikalne preusmeritve v odločne podporne ukrepe za ekologizacijo gospodarstva, decentralizacijsko rabo izjemnega naravnega kapitala Slovenije in njenih regij ter za nacionalno pomembno povečanje zlasti prehranske varnosti. Glede na visok delež sive ekonomije v BDP naše države bi po nekaterih ocenah letne prihodke v proračun povečali za okoli 500 milijonov evrov, kar je dejansko toliko, kot naj bi »privarčevali«. In tukaj niso upoštevani znatni zneski v davčne oaze prebeglega kapitala pa sistemska korupcija, ki se ocenjuje v stotinah milijonih evrov ...

Tudi in zlasti za Slovenijo je kriza velika razvojna , prebojna priložnost. Ambiciozna trajnostna, kvalitativna preobrazba našega gospodarstva in javnih storitev, ki bi jo podprla vlada in parlament (vladna koalicija in opozicija), bi prinesla številna nova zelena delovna mesta z višjo dodano vrednostjo in s tem povezano višjo kupno močjo prebivalstva, a hkrati zmanjšano porabo energije in snovi ter manjše okoljske pritiske. Model ravnovesnega gospodarstva, pri katerem sta proizvodnja in potrošnja usklajeni z zmogljivostjo okoljskih virov, količinsko rast proizvodnje nadomešča kakovostna rast in se povečuje samooskrba, je ob pretehtani racionalizaciji delovanja države ekonomsko, socialno in okoljsko optimalen protikrizni odgovor Slovenije. Velja podčrtati, da je okoli polovica slovenskega gospodarstva globalno že uspešnega, visoko produktivnega in v večjem delu okoljsko odgovornega. Treba mu je omogočiti nemoteno in pošteno delovanje, saj nas dobesedno rešuje pred popolnim gospodarskim razkrojem, neobvladljivo stopnjo entropije in socialnim zlomom. A hkrati podpreti socialno podjetništvo in s tem povezana številna nova delovna mesta ( domovi za ostarele, varovana stanovanja, zadruge, javna dela), ki sicer ne prinašajo velikih profitov, vendar ljudem zagotavljajo prepotrebno socialno varnost in občutek potrebnosti.

Čez merne socialne razlike je kratkoročno treba zmanjšati s progresivnim sistemom davkov in z učinkovitimi socialni programi, tudi z okoljskega vidika pa bo treba brez ideoloških plašnic pretehtati tudi možnosti omejitev najvišje plače in maksimalnega razpona med plačami. Brez resnične socialne in solidarnostne države, brez še obvladljive stopnje socialne razslojenosti, brez elementarne socialne pravičnosti, občutka enakosti, brez učinkovitega delovanja pravne države in zaščite skupnega dobra ni mogoče pričakovati udejanjanja okolju prijaznega in medgeneracijsko odgovornega načina življenja. Še posebej od vodilnih menedžerjev, lastnikov podjetij in politikov trajnostni družbeni model pričakuje in dejansko zahteva visoke etične standarde ter razvit občutek družbene odgovornosti ter empatije, torej osnovnega človeškega sočutja in solidarnosti. Ne delajmo si iluzij, udejanjanje trajnostnega razvojnega modela ni mogoče brez konkretnega uveljavljanja načel okoljske etike, to je pravzaprav predpogoj. Ali je res edino poslanstvo in merilo uspeha vsakega od nas osebno materialno bogatenje za vsako ceno, ne glede na okoljske in družbene posledice? J e to edino poslanstvo našega minljivega in prav zato enkratnega življenja?

Okrepljena strategija neoliberalnega izhoda iz krize z opuščanjem ključnih stebrov socialne države in nadaljevanje količinskega modela rasti nas dejansko pospešeno oddaljujeta od vizije države blaginje prebivalcev in ekosistemov. Zagotavljanje skladnosti kratkoročnih protikriznih ukrepov je torej treba uskladiti s cilji dolgoročnih strukturnih in medgeneracijsko zasnovanih prilagoditev viziji trajnostne, ekosocialne, nizkoogljične, materialno zmerne in pravične države. Prioritetna razvojna investicija Slovenije mora postati zlasti vlaganje v večjo, trajnostno regionalno rabo domačih naravnih virov in v trajnostno znanje mladih.

»Ni nas več strah, saj so domači viri in mladi z nami!« 

Dr. Dušan Plut je predsednik programskega sveta Gibanja TRS