Treba se je 
razjeziti: knjižica, ki je obšla svet

Na prvi strani Dela sta bili v sredo objavljeni dve glavni novici. Prva je govorila o tem, da je 760 delavcev propadajočega SCT prejelo knjižice in da se jim bo kmalu pridružilo še 750 delavcev iz hčerinskih družb. Že od januarja niso prejeli plač. Na zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje pa so izvedeli, da jim podjetje več let, nekaterim tudi desetletje, ni plačevalo prispevkov.

Druga novica je bila iz skupščine zavarovalnice Triglav, na kateri so ubranili izjemno visoke regrese članov uprave, ki so si razdelili 40.000 evrov, vsak je dobil v povprečju 9100 evrov. Tako velikemu regresu se niso odpovedali zato, so dejali, ker so si že znižali plače za več kot trideset odstotkov, tako da posameznik na vrhu zdaj prejme »le« 13.000 evrov. Letos bodo prejeli tudi nagrado, ki bo na posameznega člana znašala med 25.000 in 30.000 evri.

Aja, naj obnovimo še pojem regresa. Kot pravi Marko Golob iz agencije za upravljanje kapitalskih naložb, je regres socialni korektiv, ki bi moral biti v podjetju izplačan v enakih zneskih ali pa v korist socialno najšibkejših. Cinično, kajne?

Takšna je realnost, v kateri živimo.

In če vemo, da nas obkroža krivična realnost, se moramo razjeziti, v drobni knjižici z velikim naslovom Dvignite se! svetuje francoski štiriindevetdesetletni aktivist Stéphane Hessel. Knjižica je lani konec leta izšla v Franciji in v nekaj mesecih so jo prodali v več kot pol milijona izvodih. Danes po svetu velja za veliko uspešnico in je recimo glavno čtivo nenasilnih in tisočerih španskih protestnikov vseh generacij, imenovanih »indignados« (ogorčeni), ki so od letošnjega maja vztrajali na trgih v Madridu, Barceloni in v Valencii ter zahtevali pravičnejšo družbo in sestop skorumpiranih politikov. Prejšnji vikend se jim je pridružilo na tisoče državljanov, ki so preplavili ulice z vzkliki proti nacionalizmu, proti levi in desni politiki, za pravičnejšo državo.

Pri nas je knjižico v prevodu Agate Tomažič izdala založba Sanje. Uvod zanjo je napisal Milan Kučan, ki Hessela tudi osebno pozna. Gre za nekakšen manifest proti človeški brezbrižnosti in za jezo, ki je uvertura v ukrepanje, v zahtevo po spremembi. Čas za to je zrel.

Hessel je sicer napisal kratek pamflet, njegovo življenje pa bi lahko opisali v debelem romanu. Na začetku druge svetovne vojne se je v boju proti fašizmu pridružil de Gaullovemu uporniškemu gibanju. Bil je zraven, ko je po vojni Narodni svet, ki so ga ustanovili zmagovalci v Franciji, oblikoval načrt za pravičnejšo državo. Ta načrt je državljanom zagotavljal popolno socialno varnost in pokojnine. Vire energije, elektriko in plin, premogovnike in velike banke so nacionalizirali. Splošna korist, so ugotovili, je pomembnejša od koristi posameznika, delitev bogastva mora biti pravična, svoboda tiska je nujna in otrokom mora biti zagotovljena najboljša izobrazba. Danes pa, opaža Hessel, so socialne pridobitve, ki jih je izbojevalo odporniško gibanje, v temeljih ogrožene. Vse je podrejeno denarju in nihče več ne spodbuja razvijanja ustvarjalnega in kritičnega duha.

Gre za univerzalno zgodbo. Kot je v spremni besedi h knjigi Dvignite se! napisal novinarski kolega Branko Soban, je tudi Slovenija »z neznosno lahkotnostjo že zdavnaj poteptala vrednote, na katerih je pred dvajsetimi leti pravzaprav zgradila svojo samostojnost«.

Hessel se upravičeno razjezi in pravi, kako si nam oblastniki drznejo trditi, da država danes ne more več kriti stroškov za ohranjanje in vzdrževanje državljanskih pravic, ko pa je količina bogastva toliko večja kot v času takoj po drugi svetovni vojni, ko je bila Evropa čisto razdejana, a vendar sposobna oblikovati in načrtovati pravičnejšo družbo. Moč denarja danes še nikoli ni bila večja, predrzna in vase zazrta, »še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v najvišje sfere države«.

Štiriindevetdesetletnik je v svojem življenju preživel marsikaj, med vojno je bil pogumen in predrzen član odpora. Aretirali so ga, ga grozovito mučili, zaprli v taborišče, malo pred izvršitvijo smrtne kazni je svojo identiteto zamenjal s taboriščnikom, ki je umrl za tifusom, ter pobegnil. Zaprli so ga še enkrat in spet je pobegnil. »Ker kot po čudežu nisem izgubil življenja, ga je bilo treba koristno izrabiti.« Zato je po vojni delal v Organizaciji združenih narodov in z največjimi tedanjimi humanisti, med njimi je bila tudi Eleanor Roosevelt, sestavil Splošno deklaracijo o človeških pravicah. Gre za univerzalne pravice, in kot pravi Hessel, če kdaj srečate koga, ki jih ni deležen, mu pomagajte, da si jih izbori. OZN je zapustil v trenutku, ko so tja ljudje pričeli prihajati samo zato, da bi si izboljšali status in dobili večjo plačo ter pozabili na ideale organizacije.

Javno se je izrekal za alžirsko neodvisnost, bil je v Gazi ter pričal o trpljenju Palestincev. Ker je kritičen do izraelske politike, so ga obtožili antisemitizma. Vedno je na strani disidentov. Kritičen je do oblasti. Kritizira nezmožnost politike, da bi sprejela strategijo, ki bi obvarovala naš planet.

Na začetku leta so ga učenci prestižne pariške šole École Normale Supérieure povabili na okroglo mizo, vendar je uprava v šoli njegovo predavanje prepovedala. Njegove besede so očitno nevarne, in to v Franciji v 21. stoletju. Prepoved je seveda pri francoskih intelektualcih sprožila val ogorčenja.

Mladim rad govori ter jih poziva, naj živijo dediščino odporniškega gibanja in njegove ideale naprej. »Kličemo jim: prevzemite štafeto, razjezite se!« Saj, kot pravi, če človeka nekaj razjezi tako, kot je njega razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Poziva k miroljubnemu upiranju in sporoča, da ustvarjati pomeni upirati se in upirati se pomeni ustvarjati.

Res je, da je svet zapleten in velik, ampak brezbrižnost v smislu »ničesar ne morem spremeniti, se bom že kako znašel« je najslabša. »Treba se je razjeziti in vplesti.«

Dvignite se! je drobna knjiga, ki ne govori o veliki revoluciji, ampak o človekovem karakterju, o empatiji, o prepoznavanju krivic. O tem, da je pohlep slab in da revščina ni neizogibna. Pomembne so debate, ki jih razvname ali pa služi le kot izgovor, da pišemo o tem, da se je na krivice treba odzvati. Vse to seveda zveni kot kliše, ampak...

Dvignite se! lahko pomeni marsikaj. Lahko pomeni, da se dobesedno dvignemo in recimo zapustimo poslovni sestanek, na katerem govorijo nesmisle ali sprejemajo odločitve, ki so krivične ali slabe za podjetje pa se jim nihče ne upre. Lahko pomeni, da se pridružimo protestom delavcev, ki ne prejemajo plač in zahtevamo, da se jim plača za njihovo delo. Da bojkotiramo tista podjetja, ki ne plačujejo svojih delavcev, ali tista, ki imajo pogoltne člane uprave. Dvignite se! pomeni, da se študentom končno zazdi malo čudno, da imajo funkcionarji, ki jih zastopajo, tako velikanske plače. Dvignite se! pomeni, da se upremo proti tistim, ki nam govorijo, da so družina le mati, oče in otrok. Da kot volivci zahtevamo nove, boljše, sodobnejše politične stranke in povsem ignoriramo stare, brez jasnega pogleda v prihodnost.

Jasno je, da bo prihodnost potrebovala bolj angažirane državljane, ki bodo zaznavali težave sveta in prevzemal iniciativo za sodelovanje in solidarnost, ki bosta postali, kot pravijo sodobni sociologi, skriti kapital vsake države.

Obstaja več vrst upora.