Tricky: Smrt je to, da je nekdo skočil po cigarete in pivo. In ga trenutno ni doma

»Ena od najbolj črnih duš, kadarkoli dokumentirana na traku, mešanica seksa in slabe karme, vuduja, pobega iz geta in uspeha,« so o njem zapisali v Q-magazinu. Rodil se je kot Adrian Nicholas Matthews Thaws 27. januarja 1968 v »belem getu« Knowle West v Bristolu – in postal del bristolske »svete trojice« Tricky, Portishead, Massive Attack; velja za začetnika triphopa, nekakšne fuzije hiphopa in elektronike, ki mu povsem tricky dimenzijo dajo mrmrajoči, hipnotični vokali. Repal je že na prvem albumu Massive Attack Blue Lines (1991), vmes posnel svoj prvi single Aftermaths in zapustil Massive Attack, posnel samostojni album Maxinquaye (1995), ki ga je poimenoval po svoji mami. (Oče je mamo zapustil še pred Trickyjevim rojstvom, mama je naredila samomor, ko je bil star štiri leta.) Maxinquaye je bil velik uspeh in še vedno velja za njegov najboljši album, z uspešnicami, kot sta Overcome in Hell is 'Round the Corner. (Kot zanimivost: takrat je članom Massive Attack za album Protection dal dve različici istih skladb, ki imata le druga naslova Karmacoma in Eurochild, »ker mu pač ni uspelo dokončati tekstov«.)

Kakorkoli, Tricky je v okviru svoje svetovne turneje z devetim albumom Mixed Race 11. novembra lani prišel tudi v Ljubljano v Kino Šiška. Znano je, da svoje sodelavce pri vsakem albumu izbere »po navdihu, po instinktu«. Po podobnem ključu so tudi njegovi koncerti. Nikoli ne veš, kaj dobiš. Če smo bili nekateri na nabito polnem koncertu v Kinu Šiška razočarani, ker je večji del koncerta stal obrnjen s hrbtom proti publiki in z velikim džointom v ustih, občinstvo na nedavnem koncertu v Sydneyju ni bilo presenečeno, ko je zapustil oder, medtem ko je njegov bend dvajset minut improviziral na Ace of Spades.

Ena od želja kontroverznega zvezdnika je bila, da mu vodstvo Kina Šiška preskrbi »dostojnega« boksarskega nasprotnika. Zakaj ne kar svetovnega prvaka, sta pomislila vodilna pri Kinu Šiška Simon Kardum in Matjaž Manček – in tako je Dejan Zavec prišel v pisarno Kina Šiška teden pred koncertom, si pogledal video Murder Weapon in z nasmeškom pokimal: »Dober je.« Dogovorili so se za dvoboj Tricky - Zavec, a žal je Zavec še pred 11. novembrom moral nepričakovano na sestanek v ZDA. Tricky pa je, medtem ko je njegov bend v zgornji dvorani imel zvočno vajo, namesto z Zavcem boksal s šefom varnostnikov Kina Šiška.

Sedel je v zaodrju, oblečen v belo trenirko s kapuco, naravnost izpod prhe po boksarskem dvoboju. Nekako očiščen, zadržan, miren. Pokimal je namesto pozdrava in z roko pokazal, kam naj se usedem.

Opozorili so me, da ste tako nepredvidljivi, da lahko končava intervju, še preden se zares začne, sem rekla napol v šali. Napaka. Pogledal me je izpod čela s hladnim izrazom, brez nasmeška. Odvisno od vas. – Prosim? – Odvisno od vas.

Zakaj boks?

Ker se lepo spotiš.

Ne ker bi bil to način, kako sprostite negativno energijo, premagate svoje strahove?

Ne. Boks zame nima nič s sproščanjem negativnih energij. Samo spotiš se.

Citat iz Kluba golih pesti. »Koliko lahko sploh veš o sebi, če nisi bil še v borbi?«

Bil sem v borbah, a kljub temu ne vem nič o sebi.

Sprašujem zato, ker ste video za skladbo Murder Weapon z nove plošče posneli v vaši stalni telovadnici v Parizu, boks vas spremlja že od zgodnjih let.

Ja, bil je način preživetja. Tudi oba moja strica sta hotela postati boksarja.

Se strinjate s kritikami, da je Mixed Race vaš najbolj »strasten in eklektičen« album?

Hotel sem biti neposreden. Kot udarec direktno v obraz. Kot klubska glasba, ki te vrže.

Je tudi album, s katerim se tako kot z Knowle West Boy v tekstih vračate k preteklosti, k svoji družini ... Med drugim ste sodelovali z vašim bratom Marlonom Thawsom.

Mislim, da sem na tem albumu najbolj jaz sam. Tako kot Maxinquaye, Blowback, tudi Vulnerable – da so to bolj moje stvari. In vsi drugi albumi so bolj eksperiment. Ko delam album, sem lahko karkoli. Lahko sem šibek in ranljiv, lahko sem močan, krut ... Vse to je v meni. Tukaj sem uporabil vse to, različne glasbene vplive. Ampak v družbi smo strenirani, da teh osebnosti ne uporabljamo.

Kako se zgodi skladba pri vas? Kako jo ujamete?

Vsa poezija, vsa glasba, vse melodije so ves čas okrog nas. A potreben je tisti trenutek, ko se odpreš – in zares zaslišiš. Zares zagledaš. Ko sem miksal prejšnji album, je mešalnemu inženirju umrl prijatelj, zadušil se je s hrano. Rekel sem mu: Pa to je smešno. Je to sploh mogoče? Zadušiti se s koščkom hrane? In mi je rekel: Seveda je, šlo je za napačen vdih ob napačnem času. To je resnično noro. Kaj si rekel, sem ga vprašal. In je ponovil: Wrong breath at a wrong time. Kakšen stavek! To so stvari, ki se kar zgodijo ... Potem morda nanje pozabiš, a ko pišeš, te stvari pridejo ven.

Ali ko sem enkrat po uri tai čija stal pred telovadnico in čakal, da me pobere šofer. Mimo je pripeljal avtobus. Ob oknu je sedelo dekle, videl sem njen profil, in popravila si je pramen las za ušesa ... To je sprožilo v meni poezijo.

In toliko deklet v življenju ste že videli, ki so naredile nekaj podobnega. Zakaj ravno ta podoba?

Zakaj ravno ta, da? To je tisto. Zato ker se je zgodilo ob pravem času. Takrat se mi je zdelo, da sem videl prvič zares. Ker sem bil odprt za to. Me razumete? Besede so povsod okrog nas. Če si odprt, si vzameš.

Je res, da vas bolj navdihujejo besede kot glasba?

Morda res bolj čutim besede, ki jih pobiram naokrog ... Ko jih izgovarjam, mrmram, šepetam, slišim glasbo. Včasih uživam tudi, ko pišem besedilo na glasbo. Kot nekakšna meditacija. Poslušaš glasbo in potem ti prihajajo besede, se zlijejo z melodijo. Kot da se besedilo piše samo. Kot da pesem postane ravno prava za besede – in besede ravno prave za pesem. In en stavek se spremeni v dva ... Veste, kaj mislim? Nikoli nisem imel težav s tako imenovano pisateljsko blokado. Nikoli nisem imel problemov s tem.

Nikoli?

Nikoli. Ker se zavedam, da to ni nekaj, kar bi imel pod nadzorom. Ker ni odvisno od mene. Kot da sem antena, ki lovi določene stvari. Te stvari so v zraku ... In če začnem nadzorovati, če ugotovim, da sta tukaj dve stvari – potem se lahko zablokiram. A to se zgodi zelo redko. Stvari gredo skozme ...

In še vedno nimate glasbene izo­brazbe?

Nimam. Zato je moja glasba napačna.

Niti takrat, ko ste resno začeli sodelovati z Massive Attack, niste pomislili, da bi se začeli učiti katerega od inštrumentov?

Hm, bil je čas, ko sem se hotel učiti, ja. Ko sem delal prvi single Aftermath, sem postavil dve bluzovski liniji skupaj, a moj učitelj mi je rekel, da je to narobe. Ker na glasbenem kolidžu učijo, da to ni prav. Takrat mi je bilo jasno, da moja glasba zveni tako, kot zveni, prav zato, ker ne vem ničesar o glasbi. In takrat sem vse skupaj pustil. Nihče mi ne bo govoril, kaj je prav in kaj narobe. Poslušam samo instinkt (tleskne s prsti). Veste, včasih moj vokal ni uglašen z mojo glasbo, včasih prav fušam. Toda gre za občutek ...

Vaš prvi solo album in po mnenju mnogih vaš najboljši Maxinquaye je posvečen vaši mami in tudi prvo pesem z novega albuma Every Day naj bi navdahnila vaša mama ...

Mama je ves čas tu nekje. Pesem Every Day sem napisal, ko mi je stric prinesel fotografijo, na kateri sva skupaj z mamo. Imel sem nekaj svojih fotografij, ko sem bil majhen, in nekaj njenih. A nikoli midva skupaj. Ko sem prvič videl to fotografijo, sem se začel tresti. Ta fotografija je edino, kar imam od nje. Tako da ... Moja mama že ves čas govori skozme. Večkrat sem se vprašal, morda je morala umreti zato, da sem postal to, kar sem. Da zdaj govorim o stvareh, ki bi jih rada povedala ona. Vsakič, ko sem pisal tekst, sem lahko čutil njeno navzočnost. Bilo je tako močno kot pri prvem albumu. Mislim, da njeno navzočnost občutim, kadar pišem, kako razmišljam o določenih stvareh ... Veliko mojih pesmi je napisanih iz ženske perspektive.

Zato pravite, da ne morete ustvarjati brez ženske, da potrebujete ženski vokal, žensko muzo?

To vam govorim. To je moja mama v meni.

»I'm life, I'm death, I'm your last breath,« pravite v Every Day. V skoraj vsaki skladbi imate paradoks: življenje in smrt, sovraštvo in ljubezen.

Izgubil sem veliko družinskih članov. Še vedno jih lahko čutim. Izgubil sem strica, ki me je vzgojil. Včasih grem v hišo, kjer je živel, in imam občutek, kot da je še vedno tam. Kot da je šel v trgovino po cigarete in se bo zdaj zdaj vrnil. Tako sem že od malega videl, da je smrt ... samo to, da je nekdo skočil po cigarete in pivo. In ga trenutno ni doma.

Kako ste s sanjami? Koliko imajo sanje opraviti s tem, kar pride v vašo poezijo?

Veste, v resnici ne sanjam več, ker preveč kadim travo. (Glavo nasloni s komolci na kolena in se namršči.) Mislim, da imajo s tem sanjskim momentom veliko opraviti filmi. Odrasel sem pred televizijo, ves čas televizija.

Mislite na grozljivke, ki ste jih kot otrok gledali z babico?

Ja, ves čas je gledala grozljivke in jaz sem sedel pred televizijo in se igral in spet gledal ... Enkrat mi je babica rekla, Adrian, videti si kot tvoja mama ... In tako smo bili pred televizijo: babica, jaz in moja mama. Tako da sem bil na neki način od nekdaj mamin duh. Morda ima to kaj opraviti s tem. Morda skozi glasbo sanjam njene sanje.

»Your eyes resemble mine, you'll see as no others can.«

Vidite. Pa mi povejte, od kod je to prišlo? Ko sem to napisal, se moji hčerki še nista rodili. In sem se vprašal: Komu to govorim? Šele kasneje sem se zavedel, da je to moja mama. Da je to mama govorila meni. Ker v času, ko je pesem nastala, jaz tega ne bi mogel iskreno reči nikomur, nikomur, me razumete. Napišem samo tisto, kar globoko čutim.

Ima zdaj vaša hči oči, podobne vašim?

Ja, obe imata moje oči. V resnici nista čisto nič podobni svojim materam. Obe sta moji kopiji.

Kaj vas najbolj vznemiri pri ženskih vokalih? Sodelovali ste z izjemnimi pevkami – Björk, Neneh Cherry, PJ Harvey –, toda vse so na koncu zvenele tako kot vi.

Ja, to so mi rekli. Da sem jih postavil v moško vlogo.

Včasih celo zelo pogrešamo vaš glas, kot recimo zdaj pri Murder Weapon.

Veliko ljudi to pravi. Ves čas se pač učimo. Na naslednjem albumu bom dal več mojega glasu. Včasih sem samo len, in ko imam tekst in melodijo, jo samo predam naprej. A v resnici verjamem, da ženska lahko moj tekst in melodijo ponese nekam drugam, na drugo raven. Ženski glas gre v drugo smer, kamor moj glas ne bi nikoli prišel, in tako dobiš čisto nov občutek. Do ženskega vokala vsak razvije bolj intenziven odnos. Ženski glas je tvoja mati.

Nekoč ste rekli, da je ženska tista, ki daje moč, in da je moški tisti, ki je šibek.

In še vedno tako mislim. Tako je bilo tudi v moji družini. Večina moških v naši družini je bila v zaporu, en stric sedem let, drugi petnajst ... Mojega očeta ni bilo blizu. Ženske so bile tiste, ki so držale družino skupaj, ki so skrbele za nas, otroke, nas oblačile, hranile ... Nikoli nisem videl moškega, ki bi kaj takega storil zame. Vedno so bile ženske. Zato vem: ženska je moč. To, da imaš doma kup otrok, ki jočejo, ker so lačni, in narediš vse, da bi jih nahranil, to je zame moč. Vzgojile so me močne, samozadostne ženske. Moja stara mama, njena sestra ... Ženske, ki so kradle, da smo imeli kaj jesti.

Ste od njih dobili tisto, čemur rečemo ljubezen?

Sem. A to je bila trda ljubezen. Imel sem kakih sedem let in po šoli sem se stepel z nekim mulcem in nisem vedel, da je šla moja stara mama ravno takrat mimo in to videla. Ko sem prišel domov, me je posadila v naročje in rekla staremu očetu: Si videl, kako se je tepel? To je dober, pogumen dečko. Dober si. Vzpodbujala me je, ker je hotela, da preživim. V tistem kraju si moral biti prekleto trdoživ, sicer so te poteptali. Ves čas so bile okrog tolpe mulcev, ki so te izsiljevale za denar. Tako da ... Stara mama me je učila z ljubeznijo, ampak na trd način. Učila me je ulice. Ko sem prišel iz šole, mi je rekla, prepričaj se, da nimaš nič v žepih. Tako najlažje ujamejo otroke. Vedela je, da kradem po soseščini, vsi so to počeli. Učila me je, naj policistu nikoli ne povem svojega pravega imena. Tako me ne bi ujeli. To je bila izobrazba preživetja. Ženske v moji družini so bile zelo močne.

In »barvno slepe«, kot ste rekli.

(Razkrije vrsto zob.) Yeah. Vsi v naši družini smo bili barvno slepi. Z rasizmom se nisem srečal do kakega štirinajstega leta, ko sem začel zahajati ven, v klube. Do takrat nisem slutil, da kaj takega, kot je rasizem, obstaja. Selil sem se od hiše moje babice do hiše moje prababice. Moja babica je bila bela, oče moje mame Afroameričan, moj oče Jamajčan. V moji družini si imel vse vrste barv in odtenkov ... In to je bilo nekaj najbolj normalnega. Šele pri štirinajstih, petnajstih sem se začel soočati s temi stvarmi.

Zakaj, mislite, so »temen, senzualen, seksi« pridevniki, ki jih največkrat uporabijo za to, da opišejo vašo glasbo?

Ker najbrž tudi v resnici je seksi. Veste, zakaj? Ker je iskrena. Ker je zares. Ni glasba, ki bi jo oblikoval za radio. Ja, veliko ljudi mi je že reklo, tvoja glasba je idealna za to, da se z nekom ljubiš ... Ali pa: Ej, stari, veš, da sem najboljši seks imel prav na tvojo muziko? Čudno, ne?

(Njegova menedžerka že drugič prekine pogovor. Natanko dvajset minut je minilo.)

Kot igralec ste se pojavili v dobri družbi – z Garyjem Oldmanom v kultni znanstveni fantastiki Luca Bessona Peti element.

Veste, da tega filma v resnici nikoli nisem gledal.

Ne verjamem.

Zakaj ne? Nerad se gledam na platnu. Nisem za te stvari. Po moje bi se kar ukrivil od sramu ... S tem je pri meni podobno kot pri ljudeh, ki ne morejo slišati lastnega posnetega glasu. Ne morem se gledati, lahko pa se poslušam. (nasmešek)

Kot ste rekli, na filmu ste se počutili kot marioneta drugih, medtem ko imate v glasbi vso svobodo?

Ja. Ker vem, da nisem in nikoli ne bom tako dober kot Gary Oldman. In nima smisla, da nekaj počneš, če ne čutiš, da boš v tem najboljši.

On lahko zares joče, zares ponori, v naslednjem trenutku se smeje – ta stroj ima usposobljen za igranje. Jaz nimam te sposobnosti. Zame je to ... samo zabavno. Ampak jaz sem glasbenik. Mnogo glasbenikov dobi priložnost, da počne različne stvari. A nočem kar vsevprek početi vsega, kar mi ponudijo. Ker ponudijo ti veliko sranja. Slabe filme, reklame. Lahko seveda zaslužiš, ampak ko to pride ven, te je sram.

Imate poseben odnos do besede superstar – besede, ki se pogosto pojavlja v vaših tekstih?

Ljudje radi pomešajo besedi uspeh in sreča. Ko sem bil najbolj uspešen, sem bil najbolj nesrečen. Ko sem bil manj uspešen, sem bil veliko bolj srečen ... Po treh letih v Los Angelesu in New Yorku sem se zavestno umaknil v ozadje. Potreboval sem nekaj let anonimnosti brez medijev, brez cirkusa, da sem se lahko vrnil z novim albumom.

Mislim, da večino mladih zdaj bolj zanima, kako postati slaven kot kako narediti dober album. Raje se prijavljajo na razne oddaje, na izbore talentov, vse samo zato, da bi postali slavni in uspešni. Ker mislijo, da bodo šele takrat srečni. To ti ne prinese sreče. Do sreče moraš priti pred tem, in to sam.

A celotna zahodna družba s svojimi šovi talentov sporoča: Postani zvezda! Postani slaven! In uresničuje Warholovo prerokbo.

Tako zdaj mulci odraščajo in to ni kul. Ne vidijo druge možnosti, kaj bi lahko počeli. Ni več poklicev, kot so zdravnik, mehanik, učiteljica, ne, vsi imajo samo eno željo – postati superstar. In ne vedo, kaj to pomeni. Greš v klube v Londonu – in vsak je slaven ali si to vsaj misli o sebi. Če samo pogledaš facebook ali myspace ... Vsak je lahko superstar na facebooku ali myspaceu. Fotografirajo se, kot se fotografirajo zvezdniki v revijah, obveščajo nas o banalnih podrobnostih iz njihovega življenja ... Čisto prezasičenje z vsem, z informacijami.

Zdaj živite v Parizu. Kaj ste našli v Parizu, česar niste našli nikjer drugod?

Rad imam to, da sediš v kavarni in opazuješ ljudi, ki hodijo mimo. Tega ne moreš več početi v Londonu, Los Angelesu ali New Yorku, kjer ljudje hitijo s plastičnim kozarcem kave ... Pariz pa ima kavarniško kulturo. Greš po ulici, se usedeš v kavarno, ki ti je všeč, pokličeš prijatelje in skupaj se preselite v drugo kavarno ... In svet se zdi lahkoten in lep. Poleg tega so zelo sproščeni, kar se tiče hašiša ali trave. Lahko si prižgeš joint kar v kavarni. Zelo sproščeno.

Mislila sem tudi na to, da vam je Pariz dal druge vrste kreativnost?

Seveda jo je. V LA-ju je to težje. Tam hočeš biti kar naprej na soncu. Sonce ni najbolj kreativna stvar. Včasih potrebuješ malo sence, malo teme. (Pomežikne.)

Tricky: Overcome