Tudi diktatorji vselej nekaj pišejo. Ampak drugačne vrste fikcijo.

V tej deželi ne poznamo bolečin srca. Vse ima tako plehek okus kot bombaževina, v svoji knjigi V deželi mož zapiše Hišam Matar, pisatelj in sin enega najbolj znanih libijskih disidentov, ki je pod Gadafijem izginil že leta 1990. Ta dogodek ga je zaznamoval za zmeraj. S svojim pisanjem je neusmiljeno podiral zid strahu, ki je desetletja hromil Libijo in ki ga zdaj, tudi po njegovi zaslugi, ni več.

Hišam Matar, 42, je bil rojen v New Yorku, kjer zdaj predava književnost na univerzi Columbia. Oče Džabala Matar je bil v sedemdesetih letih libijski diplomat v Združenih narodih, a je iz protesta proti Gadafijevi politiki odstopil. Družina se je vrnila v Libijo, kjer pa ni ostala prav dolgo. Oče je namreč sredi osemdesetih let ustanovil opozicijsko Nacionalno fronto za rešitev Libije in se kajpak takoj znašel na Gadafijevem črnem seznamu. Družina Matarjevih zaradi tega ni bila več varna. Zbežali so iz Tripolija in se preselili v Kairo. Toda dolga roka Gadafija je segla tudi tja. Matarja so ob pomoči Mubarakove tajne službe leta 1990 ugrabili in ga odvlekli v zloglasni zapor Abu Salim v Tripoliju. Družina ga od takrat ni videla več.

Hišam Matar, ki pozna in zelo ceni poezijo Franceta Prešerna, v angleškem prevodu kajpak, je doslej izdal dve izjemno odmevni knjigi. Prva, V deželi mož, je na tuje knjižne police prišla leta 2006. Doslej je bila prevedena v 28 jezikov, po zaslugi Modrijana tudi v slovenščino. Druga, Anatomija izginotja, je izšla lani. Po nekakšnem naključju prav v dneh pred vstajo, ki je potem odnesla polkovnika Gadafija. V obeh je čutiti avtobiografsko noto, saj obe govorita o politiki, terorju, disidentstvu, ugrabitvah in usmrtitvah, a tudi o toplem otroštvu in odrasli ljubezni.

Pisatelj, ki živi v Londonu, v New Yorku namreč predava samo en semester, je v preteklih dveh desetletjih poskušal storiti vse, da bi izvedel, kje je oče. V Londonu se je lani tako večkrat sestal tudi s Sejfom al Islamom, Gadafijevim sinom, ki ga je vabil, naj se vrne v Tripoli. Hišam Matar mu seveda ni nasedel. Najprej je hotel resnico o očetu. Dosegel je, da je Gadafijev režim iz zaporov izpustil dva njegova strica in dva bratranca, o očetovi usodi pa ni izvedel ničesar. Tudi zato, ker je v Libiji izbruhnila vstaja in Sejf al Islam ni več prihajal v London.

Sulejman, glavni junak vaše prve knjige V deželi mož, je s starši živel na Ulici murv v libijskem glavnem mestu. Murve so bile zanj najslajši sadež, ki so jih angeli po njegovem disidentsko ukradli v nebesih, da bi nam o(s)lajšali življenje. Kdaj ste nazadnje videli murve, glede na to, da ste že kot otrok morali oditi iz Libije?

Ne boste verjeli – včeraj. Na koncu moje ulice Sinclair Road tu v Londonu raste košato murvino drevo. Neverjetno. Za Otok je to prava redkost. Očitno je tej murvi tu dovolj toplo. Drevo, za katero očitno nihče ne skrbi, visi nad ulico in stresa svoje sladke sadeže po tleh, tako da je ulica v teh dneh vsa mastna in črna. Londončani jih seveda ne poznajo. Jaz sem bržkone edini, ki si jih naberem kakšno prgišče.

Sulejmanova zgodba o murvah je nadvse simbolična, saj v njej govori o disidentskih angelih, ki so ukradli sadež, da bi olajšali življenje Adamu in Evi po izgonu iz raja, in o izgnanih človeških bitjih. Izgnanec ste večji del življenja pravzaprav tudi vi?

Ko sem bil otrok, nam je nekdo prinesel domov poln krožnik različnih sadežev. Med njimi so bile tudi murve, ki jih je v Libiji sicer veliko. Staršem sem rekel, da so tu po pomoti, saj so murve rajski in ne zemeljski sadež. Vsi so se smejali tej domislici. Toda v to zgodbo sem v knjigi potem vpletel tudi druge elemente. Ja, disidentske, uporniške duše smo v resnici nekaj posebnega. V nas je nekaj, kar nas nenehno povezuje s preteklostjo in tudi z mitologijo o izgnanstvih.

Toda literatura je že sama po sebi vselej nekako uporniška.

Sam stvari ne gledam tako. Vsi romani sveta imajo po mojem povsem drugo skupno rdečo nit. Vsi namreč sprašujejo: kako živeti? Kakšne so naše možnosti? Kaj to pomeni? V vprašanju, kako živeti, je vedno sla po neodvisnosti. In s tem tudi po uporu.

Knjiga V deželi mož ni le dramatična zgodba o politiki in disidentstvu, ampak v njej veliko govorite tudi o literaturi. V arabski književnosti se je očitno zelo težko izogniti Šeherezadi. Sulejmanova babica je znala Tisoč in eno noč kar na pamet.

Da, toda hkrati je prepustila propadu tudi stričev leseni zaboj z zapiski. Prestavila ga je namreč v kurnik, kjer so bistroumne kokoši prekljuvale ključavnico in pozobale vse pesmi. Požrle so tudi njegovo Gostijo mravelj, igro, ki jo je stric pisal sedem let. V bistvu je bila to nekakšna epska pesnitev o zgodovini Libije, ki pa je po babičini zaslugi končala v kokošjih mlinčkih ... Moja dežela ima veliko skupnega z literaturo Vzhodne Evrope.

V kakšnem smislu?

Četudi v svojem pisanju nočeš govoriti o politiki, te pero prej ali slej samo zanese v to problematiko. Ker se politiki, podobno kot v literaturi Vzhodne Evrope, preprosto ni mogoče izogniti. Vsaka zgodba ima namreč tudi politično konotacijo. Zato literatura vedno govori o problemih, tudi tedaj, ko se hočeš izogniti politiki. Toda razlika vendarle obstaja. V Libiji ni veliko objavljene literature. Živeli smo v kulturi, ki je zaupala izgovorjeni besedi. Ljudje niso hodili v šole, tudi med italijansko okupacijo ne. Moj oče je predstavljal prvo generacijo mladih libijskih izobražencev.

Mar to pomeni, da v Libiji ni literarne tradicije?

Ni je v klasičnem pomenu. Imamo pa zato veliko tradicijo pripovedovanja. Zgodbe se prenašajo od ust do ust. Pri nas je zelo močna oralna literarna tradicija. Knjig pa je bilo doslej bolj malo. Moj ded je bil denimo zelo priznan libijski poet, vendar nima nobene natisnjene zbirke. Vsi ga poznajo, toda knjige njegovih pesmi ne obstajajo.

Boste zdaj vi poskrbeli za to? Navsezadnje je bil vaš ded Džadi Hamed tudi znan libijski bojevnik proti italijanski okupaciji in Mussoliniju.

Moj ded je bil velik človek. Marsikje v Libiji boste srečali ljudi, ki še danes poznajo njegove pesmi. To mi pogosto povedo. Znajo jih na pamet. Prenašajo se iz roda v rod. Včasih kdo premakne kakšno kitico, sam doda kakšno besedo, toda izvirnik v glavnem ostaja.

Zagotovo ste se jih tudi vi naučili kar nekaj?

Seveda. Toda najbolj znana libijska pesem, ki je nastala pod Gadafijem, je delo treh pesnikov.

Treh pesnikov?

Da. Trije mladi pesniki so se nekega dne odpravili na počitnice v Romunijo. Tja, v socializem, so v tistih časih lahko potovali. Na Zahod ni bilo mogoče. Zelo dobro se spominjam besed albanskega pisatelja Ismaila Kadareja, ko je pripovedoval, da je v času komunizma lahko potoval samo v Moskvo ali na Kubo. Drugam iz Tirane ni bilo mogoče. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri nas. Ti trije mladi pesniki so torej v Romuniji srečali prekrasno dekle in ji sklenili posvetiti pesem z naslovom Kako si, draga? Ležali so na obali Črnega morja in pisali verze. Vsak je dodal po eno vrstico. Tako je nastala prva ljubezenska pesem, napisana za časa Gadafija, ki pa je imela kajpak tudi politično noto. Prva vrstica je v romunščini, vse druge pa so v arabščini.

Domnevam, da jo še danes pozna vsak Libijec?

Seveda. Toda ljudje so si zapomnili le kitice, ki so jim bile ljube, tiste, ki so merile na politiko in so zato bile nevarne, pa so praviloma izpustili. Po padcu Gadafija je novi minister za izobraževanje, ki je tudi sam poet, pripravil izjemno predavanje o tej čudoviti pesmi. Znal jo je na pamet, v celoti. Ta nova generacija pisateljev in poetov, ki so zrasli v letih pod Gadafijem, je prva začela izdajati knjige. To je bil nov val v libijski literaturi. Prvič so začeli pisati o resnih temah, o dvomih, o negotovosti. Toda še naprej je bilo zelo živo tudi oralno izročilo.

Je ta oralna tradicija vplivala tudi na vaše ustvarjanje?

Ne bi rekel. Name je najbolj vplivala svetloba tega dela sveta. Tu je veliko sonca in to je čutiti tudi v jeziku. Posredno je malce morda le vplivala, saj sem rasel z dedom, toda mene so ves čas zanimale povsem druge stvari in ne nacionalna folklora.

Gadafi je pravzaprav sovražil pisatelje. Znano je, da je v sedemdesetih letih pripravil velik literarni festival, potem pa je vse pisatelje, ki so prišli tja, strpal v zapore.

Vsi so v povprečju dobili po deset let ječe in tam nadaljevali s svojim pisanjem. Med njimi je bilo tudi nekaj mojih prijateljev. Prav zato so se pisatelji v tistem času pogosto zatekali k metaforam, v nekakšen baročni simbolizem. Pisali so med vrsticami. Libijska posebnost, ko govorimo o prozi, so tedaj bile kratke zgodbe. To je bil minimalističen, redkobeseden žanr. Pred približno dvanajstimi leti je bila v dnevniku Al Šark al Avsat (Bližnji vzhod), ki izhaja tu v Londonu, objavljena fantastična kratka zgodba, za katero nihče ne ve, kdo jo je napisal. Doslej še nihče ni našel avtorja. Mislim, da je pisal pod psevdonimom. To je zgodba o možu, ki nepremično leži v svoji sobi. Sam. Nikogar ni v sobi. Vse skupaj pomalem spominja na Becketta. V sobi je bila samo njegova mačka. Z mokrim smrčkom se najprej dotakne njegovega prsta. Nato ga začne lizati. Možu to ni bilo všeč, a se ni premaknil. Nato ga je mačka začela gristi. Bolelo ga je, toda mož se kljub temu še vedno ni zganil. Mačka je prihajala in odhajala. In ga grizla. Ko pa se je približala njegovi glavi, ta negibni mož končno izusti tisto tako dolgo pričakovano besedo: »Dovolj!«

Halas!

In mačka je v resnici prenehala s svojim agresivnim obnašanjem. Vsi so brali to zgodbo, kajti prispodoba je bila zelo jasna. Gadafi je Libijo mrcvaril pri živem telesu. Jo mučil, dokler ljudem ni prekipelo. Dovolj je bilo tega, so vzkliknili. Kot negibni mož v noveli. Tako dramatično je bilo vse skupaj. In podobnih kratkih zgodb je bilo v Libiji napisanih kar nekaj.

Pisca torej še niste našli?

Ne. Poznam urednika kulturne strani v časniku, ki je objavil to zgodbo, toda tudi on ne ve, kdo je avtor. Spraševal sem pisateljske kolege, ki so jo prebrali, brala jo je kajpak vsa Libija, toda nihče ne ve, kdo jo je napisal. Vsi vedo za to zgodbo, toda nihče ne pozna avtorja.

Najbolje je, da jo objavite še enkrat. Morda se bo pisec potem sam oglasil?

Če je kajpak še med živimi. Za časa Gadafijeve vladavine je tod izginilo veliko intelektualcev.

Imate radi Salaha Abd al Saburja, egiptovskega pesnika, ki ga večkrat citirate? Poldne, s strahom in grozo polniš mi srce, saj kažeš mi več, kot bi rad videl, denimo pravi v eni svojih pesmi.

Seveda ga imam rad. Pravzaprav je včasih težko opisati, kaj imaš rad. Ko si star dvanajst ali petnajst let, stvari dojemaš povsem drugače kot v kasnejših letih, ko zoriš. Bral sem veliko arabskih pesnikov. Navduševali so me Mohamed al Magut, znan po svoji znameniti zbirki Vzhodno od raja, zahodno od Boga, pa Said al Kimni, Šakir al Sajab, Adonis. Čeprav so bili marksisti in levičarji, je njihova poezija zelo senzibilna. Bilo je zelo osvobajajoče brati njihove stihe. To so bili veliki pesniki. Veliko so govorili o ideji neodvisnosti. Bližnji vzhod je bil z njo obseden desetletja. Samoodločba in neodvisnost, to sta bili večni temi. Ni bilo pesnika in ne pisatelja, ki se ju ne bi dotaknil. Z arabsko pomladjo je ta tema znova postala zelo aktualna.

V svoji drugi knjigi, Anatomija izginotja, omenjate Eugenia Montaleja. Imate do njega kakšen poseben odnos?

Imam ga zelo rad. Ko pišem roman, se pogosto ukvarjam s časom, v katerem živijo moji junaki. Zanima me, kakšni so in kaj jim je všeč. Ko berem in poslušam kakšno glasbo, me zanima, kako bi reagirali nanjo. Poskušam se poglobiti vanje. Rad bi zvedel kaj več o njih. Montale bi jim bil zagotovo všeč. Glavni junak knjige je Nuri. Visok, temnolas fant. A če bi ta hip vstopil v moje stanovanje, ga seveda ne bi spoznal. Lik obstaja samo v knjigi in v moji glavi. Toda ker je imel rad glasbo, sem prepričan, da bi mu ugajal Rahmaninov. Tako kot ugaja meni.

Svojčas ste tudi sami hoteli postati pesnik?

In mislim, da je ta želja še vedno v meni. Pisati stihe. A za zdaj ostajam pri prozi. Toda hotel sem biti tudi glasbenik. Zelo ljubim glasbo. Vselej sem zavidal glasbenikom. Zlasti skladateljem in dirigentom. Kajti jezik je vselej zgolj prevod nečesa, glasba pa je po svoje bolj pristna, bolj avtonomna v svojem izražanju. Toda razpletlo se je tako, da sem končal arhitekturo tu v Londonu. Po svoje imam veliko srečo. Poezija, glasba, arhitektura: vse to se prepleta v mojem pisanju.

Tudi arhitektura je umetnost?

Zagotovo. Pravzaprav postavlja podobna vprašanja kot literatura. Predvsem kako živeti?

Kako živeti bolje?

In kaj storiti s prostorom, kjer živimo. Arhitekte ne zanimajo samo zidaki, cement, beton ali steklo. Zanima jih, kako ljudje živijo. Kako bi lahko živeli drugače.

Bili ste tudi kamnosek?

Nekaj časa. To je bilo v okviru študija arhitekture. Teorija mi ni bila dovolj. Hotel sem preskusiti material. Narediti nekaj konkretnega. Kamen je zelo zanimiva stvar. Ima nekakšno notranje življenje. Delo z njim je počasno in trdo. Včasih se razkolje sam, ker je v njem prelomnica, za katero ne veš. Predvsem pa se je izkazalo, da je tudi s kamnom treba znati delati. Sprva sem samo udrihal po njem. Bilo je veliko hrupa in prahu. Potem pa pride k meni profesor, me ustavi in pokaže, kaj je treba storiti. Kladivo je treba samo spustiti na dleto, pa gre. Sila tu ne pomaga. V tem poslu je veliko elegance. Sprva se ti zazdi, da je kamen proti tebi, ko pa znaš pravilno prijeti orodje, dobiš občutek, da je kamen nenadoma na tvoji strani, da dela s teboj. Trije študentje smo tri mesece klesali kapitel nekega stebra. Zelo sem užival v tem.

Tudi v tem vašem kamnoseštvu je precej simbolike. Z vašim pisateljskim kladivom ste namreč podirali zid strahu, ki je tako dolgo hromil Libijce?

Ne vem, ali sem res to storil. To so storili moji rojaki, ki so se dvignili proti Gadafiju. Toda zid strahu je obstajal tudi v meni. Tudi tega je bilo treba podreti. Bil sem zelo prestrašen, ko sem pisal o početju režima v Libiji, ko sem javno govoril o zločinih in teptanju človekovih pravic. V letih pred revolucijo sem to pogosto počel. In priznati moram, da me je bilo strah. Včasih sem imel občutek, da nekakšen zli duh nenehno kroži okrog mojega doma tu v Londonu. Ta zid strahu je bil zelo močan.

Ali še stoji?

Ne, mislim, da je dokončno podrt. Zaradi dogodkov v Libiji. Moji rojaki so naredili nekaj izjemnega s tem, ko so šli na ulice in rekli ne diktaturi. Ideja o demokraciji je prvič v zgodovini Libije postala nekaj otipljivega. To naenkrat ni bila več pravljica. Pri revoluciji v Libiji zato še zdaleč ni šlo le odstranitev režima, ampak za veliko več. Za odkrivanje, kdo pravzaprav smo in kaj pomeni biti Libijec.

Pisati knjigo, kakršna je V deželi mož, je bilo zelo nevarno početje. Na trgu se je namreč pojavila že leta 2006, ko je bil polkovnik Gadafi še trdno na oblasti, mnogi zahodni politiki, ki so lani krenili v vojno proti njemu, pa njegovi zvesti naftni zavezniki.

Ko sem jo pisal, o tem sploh nisem razmišljal. Ko je bil dokončan prvi osnutek, sem si vzel tri tedne počitka. Potem sem začel brati, da vidim, ali je zakaj. Nenadoma sem se zgrozil nad tem, kaj sem storil. Okamenel sem. Tega ne bi smel pisati. Knjiga ne sme iziti. Pogum se je sprevrgel v nekakšno strahopetnost, v razočaranje. Toda založnik je vztrajal pri njej. Dva tedna preden se je pojavila na trgu, so v Londonu pripravili literarni festival. Povabili so me, naj pridem in preberem nekaj strani iz knjige, ki jo je založnik tedaj že reklamiral. Najeli so irski kulturni center nedaleč od tod. To je bilo prvo javno branje moje knjige. Pred tem so jo imeli v rokah le žena in prijatelji. Ko sem prišel v center, sem že na vratih zagledal tri krepke brdavse iz muhabarata, libijske varnostne službe. V dolgih usnjenih plaščih so sedeli v prvi vrsti. Bil sem zelo živčen in prestrašen. Želel sem si, da bi pri roki imel kakšno debelo knjigo, ki bi jim jo lahko vrgel v glavo. To je bil prvi signal, da mi sledijo.

Vaša knjiga jih je očitno zelo zanimala?

Knjiga je bila takoj prepovedana. Ne le knjiga, tudi moje ime. V Libiji nisem več obstajal. Takrat sem bil res prestrašen. Bal sem se, da sem se znašel na robu prepada, od koder ni več poti nazaj. Med pogumom in strahom je vselej le korak. Mislim, da mi je revolucija rešila življenje.

Jorge Luis Borges je rekel, da ne pišeš knjig, ki jih izbereš, ampak samo knjige, ki jih lahko napišeš. Je to bila prava knjiga?

Da. To je bila prava knjiga. Knjiga, ki je nisem izbral, ampak sem jo lahko napisal. Med pisanjem se zgodi trenutek, ko se moraš odločiti: ali boš še pisal ali pa boš odnehal. Ko sedeš za mizo, ti knjiga velikokrat sama narekuje tempo pisanja. Včasih je knjiga daleč pred tabo. Mislim, da vsak pisatelj doživi ta občutek.

Libanonski pisatelj Elias Khoury pravi, da zgodovino pišejo zmagovalci, zgodbe pa pišejo žrtve. Tudi zato je zgodba vselej močnejša od tiste uradne zgodovine, ki so jo v mnogih arabskih državah, tudi v Libiji, doslej pisali samo diktatorji. Toda diktatorji umirajo, Šeherezada in njene zgodbe pa bodo denimo živele večno.

Rad bi verjel v to. V naravi zgodbe je, da nikoli ne ponuja ene same resnice. Tudi diktatorji vselej nekaj pišejo. Ampak drugačne vrste fikcijo.

Pišejo predvsem slabe zgodbe?

Zelo slabe zgodbe ... Literatura ni le opozicija diktaturi, ampak ponuja bistveno več. Pisatelje zanimajo zgodbe, ki odsevajo življenje, strasti, dvome, sočutje, zgodbe, ki govorijo o tem, kaj pomeni biti človek. Človek, ki zna preseči slo po maščevanju in sovraštvu. Diktatorji po drugi strani pišejo izključno slabe zgodbe. Nočejo sprememb in vztrajajo pri samo eni, njihovi resnici. Vstopajo v zasebna življenja državljanov. Hočejo vedeti celo, kako se ljudje ljubijo, kaj berejo, kaj mislijo o prihodnosti in izobraževanju svojih otrok. Ustvarjajo svojo lastno realnost. Zato me je Gadafi nenehno spominjal na diktatorja iz Shakespearovih mojstrovin. Na Richarda III., ki se je tako kot Gadafi ujel v lastno past. Postal je ujetnik svoje lažne realnosti.

Zanimivo je, da v obeh vaših knjigah zgodbo pripovedujeta otroka. V deželi mož je to Sulejman, v Anatomiji izginotja Nuri. Zakaj ta poteza? Se vam zdi, da je skozi otroške oči in usta lažje povedati tisto, kar bi odrasli sicer iz previdnosti največkrat najraje zamolčali?

Pravzaprav ne vem natančno, zakaj sem to storil. V obeh knjigah me je zanimala preteklost obeh glavnih junakov. Zato sem tudi krenil v njuno otroštvo. V čas, ko otroci ne morejo vplivati na potek dogodkov. Ko vse ključne odločitve sprejemajo izključno odrasli ljudje.

Toda po drugi strani so otroci v svojih zgodbah veliko bolj iskreni od odraslih?

To je res. A nikoli ne vedo vsega. Prav zaradi tega bralec pogosto dobi občutek, da ve o zgodbi več, kot pa sam glavni junak. Od nekdaj me je zanimala literatura, ki govori o dojemanju stvari v najzgodnejših letih človeškega življenja. Ta so polna melanholije. In neskončnih možnosti. Toda življenje gre potem svojo pot.

Zanimivo je, da pišete v angleščini in ne v arabščini, čeprav prihajate iz arabskega sveta? Zakaj ta odločitev? Vam je tako bolj udobno?

Od dvanajstega leta naprej sem hodil v angleške šole. Od petnajstega leta, ko so me iz Kaira poslali v London, sem živel proč od družine. V tujem okolju. Moja angleščina je močnejša od arabščine. Zaljubljen sem vanjo. Potem pa so tu še praktični razlogi. Angleščina mi namreč daje potrebno distanco, zaradi katere sem potem pogumnejši. Tematsko in stilistično. Za nekaj podobnega se je nekoč odločil tudi veliki Samuel Beckett, ko je iz angleščine, ki jo je obvladal do popolnosti, presedlal na francoščino. Ko se pred tvojimi očmi dogajajo zgodovinske stvari, so običajno zelo glasne in nujne. Od tebe zahtevajo nekakšno lojalnost. Če pišeš v drugem jeziku, se lahko lažje odločaš, kaj storiti, saj imaš distanco do dogodka. Stvari v tem primeru nenadoma postanejo bolj jasne.

V Anatomiji izginotja je en stavek zapisan tudi v arabščini. Brez prevoda. Kdor ne zna arabskega jezika, tega stavka seveda ne more razumeti.

A tudi ne zamudi veliko. Poglejva, kaj sem zapisal: »Zapomni si, sin moj, življenje je treba živeti!« Preprost ...

... a vendarle pomemben stavek?

V resnici ni nobene druge možnosti. Življenje je treba živeti. Ko ljudje berejo zgodbo moje družine, se vsi osredotočijo na tragedijo mojega očeta, na tragedijo naše družine, toda zdaj ko sem starejši in zrelejši, vidim stvari nekoliko drugače. Ljudje, ki trpijo, življenje dojemajo drugače. Znajo se razveseliti tudi najmanjše malenkosti ali pozornosti. To je po svoje velika odlika. Učiti se, kako se smejati, kako uživati pri jedi, kako uživati v družbi knjige ali prijateljev, je zelo zapletena stvar. Po tej plati tragedija nekako bogati življenje. Veliko lažje je razumeti bolečino drugega.

Veliki španski pisatelj Juan Goytisolo se je odločil za nekaj podobnega. V eni od knjig so po cele strani napisane v arabščini. Brez prevoda.

Goytisola, ki zdaj živi v Marakešu, imam zelo rad. Čeprav ga je težko brati. Včasih me celo razjezi s svojim stilom. Struktura njegovih romanov je namreč nadvse zapletena. Veliko zahteva od bralcev. Toda ima tudi smisel za humor in je zelo inteligenten. To mešanje jezikov je v resnici nekaj posebnega.

Ste ga že srečali?

Sva v stiku. Od takrat, ko je zavrnil Gadafijevo nagrado za literaturo. To je takrat pomenilo veliko denarja. Dvesto tisoč dolarjev ali kaj takega. Ibrahim al Kuni, zelo dober libijski pisatelj in velik stilist, ki pa je zaradi svojih tesnih povezav z režimom zdaj v nemilosti, je pred leti svetoval Gadafiju, naj ustanovi mednarodno nagrado za literaturo, ki bi ga v svetu prikazala v bolj prijazni luči. Prav Al Kuni, ki je kljub svoji preteklosti zame še vedno zelo nadarjen pisatelj, je odločal, komu naj bi podelili to prvo libijsko literarno nagrado. Predlagal je Juana Goytisola, ki je doslej napisal in povedal veliko pozitivnega o arabski kulturi.

Predvsem zato, ker jo dobro pozna!

Veliko je pisal o odnosih med Španijo in Arabci, o vplivu arabske dediščine na špansko kulturo. In pogosto je poudarjal, da je Španija idiotska država, ker ne razume te svoje arabske dediščine. Arabci so po njegovem civilizirali Španijo. Španskim oblastem, še zlasti nekdanjemu diktatorju in fašistu Francu, takšne besede seveda niso bile všeč. V arabskem svetu pa so bili zelo ponosni nanje. Prav zato so v Tripoliju mislili, da bo Goytisolo pravi mož za Gadafijevo nagrado. Niso pa seveda vedeli, da je to zelo načelen človek, ki se vse življenje bori proti diktaturi. »Nisem se vse življenje boril proti enemu diktatorju, da bi zdaj prejel nagrado iz rok drugega diktatorja!« je dejal, ko je zavrnil nagrado. To je bil tedaj hud šok za Gadafija. Moja mama je takrat prva slišala novico o zavrnitvi nagrade. »Poišči ga, da mu pošljeva rože!« me je priganjala. Tako sem prek prijateljev prišel do njegovega naslova. Vzpostavil sem stik z njim. Nisva pa se še srečala. Morda v Libiji. Zdaj, po smrti Gadafija, je pripravljen priti v Tripoli.

Iz Libije ste odšli, ko vam je bilo devet let. Letos ste se po dolgih desetletjih znova vrnili v domovino svojega očeta. Kdaj ste bili tam?

Maja letos. Pred volitvami.

Kakšna je Libija danes?

Bilo je čudovito vrniti se v domovino. Zame morda še bolj kot za druge disidente. V Libiji je danes veliko problemov. Jasno je, da sprememb ne bo čez noč. Pot do prave demokracije je še dolga. Za to je potreben čas. Toda razdalja, ki jo je prepotovala ta moja dežela v tako kratkem času, je neverjetna. To se ne vidi le na zunaj. Vidi se tudi v ljudeh. Nihče se ne boji več kritizirati. To je ogromen preobrat. Strahu ni več.

Pojavila se je tudi množica revij in časopisov?

Ogromno. Samo v Bengaziju jih zdaj izhaja okrog 150. Kulturno življenje je postalo zelo razburljivo. Veliko ljudi se je vrnilo iz tujine. Rastejo nevladne organizacije, gledališča. Vedeti je treba, da je bilo življenje v Libiji pod Gadafijem popolnoma drugačno od tistega v Egiptu, Tuniziji in drugih arabskih državah. Civilna družba tu ni obstajala. Ni bilo društev, revij, ničesar. V Egiptu je bilo tega tudi pod Mubarakom vselej na pretek.

Nastala je celo pesem, ki govori o padcu Gadafija?

Napisal jo je Haled Matava. To je prekrasna pesem. Haled je moj dober prijatelj. Je zelo zelo pozitivna osebnost in zanimiv poet. Predaval je v ZDA, toda zdaj se je vrnil se v Tripoli. Njegova žena je kiparka. Ustanovila sta kulturno mrežo Rete, kjer se pogovarjajo o kulturnih in političnih temah, organizirajo filmske in gledališke predstave. V državi je seveda še veliko tesnobe in skrbi, toda stvari gredo v pravo smer. To so nenazadnje pokazale tudi volitve v ustavodajno skupščino, kamor je bilo izvoljenih veliko žensk in zelo malo islamistov.

Za Libijce ste zaradi svojih knjig bržkone postali pravi heroj. Anatomija izginotja je denimo po nekakšnem neverjetnem naključju izšla tik pred izbruhom vstaje, čeprav ste jo seveda pisali več let. Vam zdaj ponujajo službo v Tripoliju?

Ne bi rekel, da sem heroj zanje. Ljudje, ki so brali moje knjige, so ponosni na to, da je njihov rojak, doma iz dežele, ki je bila dolgo povsem izolirana, postal tako uspešen in znan pisatelj. V prvih dneh revolucije sem zelo jasno povedal, da sem samo pisatelj. Da me politika ne zanima. Kot pisatelj hočem ohraniti privilegij kritizirati kogarkoli. Niso vsi rojeni za politiko. Za to je po svoje potreben poseben talent. Sam nisem mož akcije. Sem poet in pisatelj. Ljudje akcije razmišljajo na drugačen način. Počnejo drugačne stvari. Zdaj je čas zanje. Nekateri so dobri, drugi problematični. To sem jim jasno povedal. Nočem, da me kdo sili v delo, ki me ne zanima. Mislim, da je bila to dobra odločitev.

Nekaj pisateljev je sicer krenilo v politiko. André Malraux ali Mario Vargas Llosa na primer?

Da, toda oba sta bila tako dobra in tako poštena, da politika ni okužila njunega ustvarjanja. Ostala sta velika umetnika, zvesta svojemu poslanstvu.

Zgodba o tem, kako je Charles de Gaulle prepričeval Andréja Malrauxa, je naravnost fascinantna.

Charles de Gaulle je dolgo pritiskal na Andréja Malrauxa, naj postane njegov minister za kulturo. Malraux se ga je vztrajno branil z vsemi štirimi. Odgovarjal mu je, da ga ta posel ne zanima. Zato je de Gaulle ubral drugo taktiko. »V Franciji ni nikogar, ki bi bil za to funkcijo bolj primeren, kot ste vi,« mu je govoril. Malraux se mu je tudi to pot zahvalil za ponujeno službo. De Gaulle se je po tej vnovični zavrnitvi odločil še za zadnji udarec. »Če ne boste postali minister, potem jaz ne bom odgovarjal za francosko kulturo!« In Malraux se je zlomil. Nadaljevanje zgodbe je potem v javnost spravila generalova žena Yvonne de Gaulle. Tistega večera, ko ga je dokončno prepričal, se je dokaj pozno vrnil domov. Ko je po prstih prišel v spalnico, je prižgala luč in ga vprašala: »Kje si hodil tako pozno?« »Nocoj sem umoril Malrauxa ...« je ženi bridko odvrnil de Gaulle.

Iz te zgodbe sem se veliko naučil. De Gaulle je dobro vedel, kaj počne in kaj mora storiti. Vsi tega ne znajo. Na nekaterih ravneh sem romantični anarhist. Se ne počutim dobro, če sem del neke skupine ali stranke. Takšna je moja narava. Sem precej samosvoj, zato mi delo v politiki ne ustreza.

Zgodba o vašem očetu je tragična in zelo žalostna. Je še kaj upanja, da bi ga našli živega?

Ne. Ni več upanja. Zdaj, ko so odprti vsi zapori, je jasno, da ga ni med zaporniki. Nobenega dvoma ni, da so ga ubili. Ne vemo, kdaj, kako in kje. Še vedno živimo v negotovosti o detajlih, ni pa več negotovosti o njegovi usodi.

Zadnje novice o njem ste slišali leta 2002. Pred desetimi leti?

Da. Takrat nam je nekdo povedal, da ga je videl. Ne vemo, ali je bil ta podatek točen, saj ga ni bilo mogoče preveriti. Zadnje pismo smo dobili leta 1995. Takrat je zapisal: »Krutost tu presega vse, kar smo doslej slišali o ječah Bastilje. Toda mi smo močnejši od njihove krutosti. Nikoli se jim ne bom uklonil ...«

Zdaj bi radi dobili njegovo truplo?

Zagotovo. A ne vem, kako naj ga najdem. In kje naj ga sploh iščem.