Učbenik, ki pojasnjuje organsko kemijo

Janez Suhadolc je v Sobotni prilogi 1. marca 2014 objavil članek Učbenik, ki priskuti kemijo za vse večne čase. V tem članku se kritično in večkrat tudi žaljivo opredeljuje do učbenika Kemija: Snov in spremembe 3, katerega avtor sem jaz, Andrej Smrdu.

G. Suhadolc sicer izrecno napiše, da se ne »spravlja« nad avtorja učbenika, a je iz članka razvidno blatenje mojega učbenika – mojega strokovnega dela. Za g. Suhadolca vse do zdaj nisem slišal, zato sem toliko bolj šokiran ter tega nepričakovanega in z ničimer izzvanega napada na mojo čast in dobro ime ne razumem.

Že na začetku moram predstaviti ključno dejstvo: g. Suhadolc ni verodostojen za ocenjevanje učbenika za kemijo. Zakaj? Ker po izobrazbi ni kemik, ampak je arhitekt. V Sobotni prilogi 1. decembra 2012 lahko o njem preberemo: »Arhitekt Janez Suhadolc, dolgoletni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani za predmet prostoročno risanje, z letošnjim šolskim letom ne poučuje več, ker se je pri sedemdesetih upokojil.«

G. Suhadolc na svoji spletni strani opisuje stole, ki jih ustvarja. Jaz kot učitelj kemije ne morem soditi o kvaliteti njegovih stolov. Enako tudi upokojeni profesor za prostoročno risanje ne more soditi o kvaliteti mojega učbenika za kemijo.

Bralec bi morebiti pomislil, da je g. Suhadolc uveljavljen avtor učbenikov kakšne druge stroke in zato kot strokovnjak didaktik utemeljeno sodi o kvaliteti učbenika. Dejstva so drugačna. Pogled v knjižnično nadomestilo Cobiss razkrije, da je bilo leta 2012 (za leto 2013 še ni podatkov) le 233 izposoj njegovih del. Za primerjavo: v letu 2012 je bilo v splošnih knjižnicah 6094 izposoj mojih kemijskih knjig, torej 26-krat več kot knjig g. Suhadolca.

G. Suhadolc že na začetku izjemno žaljivo in pavšalno opredeli učbenik kot »učenjaško natezalnico, intelektualni mučilni pripomoček, učbenik, ki zagotovo priskuti kemijo in vse, kar spada zraven, večini gimnazijcev za vse večne čase«.

Odgovarjam z dejstvi:

Prvič, ta učbenik je za poučevanje organske kemije izbralo več kot 40 gimnazij (dokazljivo z brskanjem po spletnih straneh gimnazij), večina med njimi ga ima tudi v učbeniškem skladu. To ni edini potrjeni učbenik za organsko kemijo v gimnaziji, torej nima monopola in mora na trgu tekmovati z drugimi kvalitetnimi učbeniki.

Drugič, ta učbenik je v prodaji že od šolskega leta 2008/09 (vmes je bil prenovljen zaradi spremenjenega učnega načrta, razprodan in ponatisnjen). Čeprav je zaradi izposoje v šolskih učbeniških skladih in zaradi močno razvitega trga rabljenih učbenikov njihova prodaja bistveno zmanjšana, je bilo zgolj v letu 2012 prodanih več kot 1500 izvodov tega učbenika (podatki Založništva Jutro).

Tretjič, na gimnaziji, kjer poučujem, je kemija drugi najbolj priljubljen izbirni maturitetni predmet. V letošnjem šolskem letu ga je izbralo 36 odstotkov dijakov 4. letnika gimnazije.

Četrtič, kemija je glede na podatke s spletnih strani Državnega izpitnega centra tudi v Sloveniji eden od treh najbolj priljubljenih izbirnih maturitetnih predmetov na splošni maturi (leta 2013 na tretjem mestu za geografijo in psihologijo). Priljubljenost kemije se zadnjih 12 let vseskozi veča. Leta 2001 je kemijo kot izbirni maturitetni predmet izbralo manj kot 12 odstotkov gimnazijcev, leta 2013 pa že več kot 24 odstotkov (med dijaki splošne gimnazije je ta odstotek še višji).

Če prav razumem g. Suhadolca, je moj učbenik za organsko kemijo, ki ga uporablja veliko slovenskih gimnazij, tako »priskutil kemijo dijakom«, da se zato vse več dijakov odloča za kemijo kot izbirni maturitetni predmet?

G. Suhadolc navaja, da je besedilo v knjigi »zaporedje pomensko nedoločljivih sklopov besed«.

Odgovor: Povsem razumem, da nekdo, ki je hodil v gimnazijo davnega leta 1958, po več kot petdesetih letih od zadnjega stika z organsko kemijo ob nepoglobljenem branju ne razume besedila v gimnazijskem učbeniku. Nasprotno pa tudi povprečni dijaki 3. letnika gimnazije to zmorejo brez težav.

G. Suhadolc nato komentira »podčrtano besedilo«, ki »mora biti zelo pomembno«.

Odgovor: Besedilo ni podčrtano, ampak je barvno podloženo, da odstopa od preostalega besedila. To besedilo je povzetek bistvenih spoznanj, do katerih je dijak prišel ob zaključku predelane učne enote. Takšno zasnovo povzetka bistvenih spoznanj imajo mnogi učbeniki.

G. Suhadolc problematizira naslednji del besedila: »Pri oksidaciji primarnih alkoholov nastanejo aldehidi in nato karboksilne kisline, pri oksidaciji sekundarnih alkoholov pa ketoni. Oksidacija terciarnih alkoholov poteka le pri ostrih reakcijskih pogojih s prekinitvijo vezi med ogljikovimi atomi …«

Odgovor: Besedilo je napisano jasno, nedvoumno, strokovno in na najkrajši možni način zadosti enemu od ciljev učnega načrta za kemijo, po katerem dijaki »razlikujejo med temeljnimi pretvorbami primarnih, sekundarnih in terciarnih alkoholov« (citat iz učnega načrta). G. Suhadolc bi pred komentiranjem učbenika moral prebrati učni načrt za kemijo. Podobno to vsebino zapišejo tudi drugi gimnazijski učbeniki za organsko kemijo.

G. Suhadolc zapiše: »Kdor zna besedilo na pamet od besede do besede, dobi, razumljivo odlično (5) oceno.«

Odgovor: Nesmisel. G. Suhadolc ni učitelj kemije in ne pozna kriterijev ocenjevanja. Dijakom ni treba dobesedno opisati pretvorb, ampak izkažejo svoje znanje z zapisom reakcijskih shem. V kemiji se znanje gradi na razumevanju, »piflanja« je zelo malo.

G. Suhadolc nato navaja, da knjiga molči o »poanti karboksilne kisline«.

Odgovor: Trditev ni resnična. Te spojine so pred tem pojasnjene na str. 84.

G. Suhadolc nato navede del besedila iz učbenika, ga po svoje predeluje (krajša in izpušča bistvene besede) in pripiše oceno, ki bi jo dal dijaku ob takem odgovoru. Za oceno zadostno (2) bi g. Suhadolc ocenil naslednji zapis: »Pri oksidaciji nastanejo ketoni. Oksidacija poteka pri pogojih oksidanta, ki reagira s ketoni. S hladno raztopino klora oksidiramo alkilbenzen.«

Odgovor: G. Suhadolc ne razume, kakšen nesmisel je zapisal. Ni gimnazijskega učitelja kemije, ki bi dal pozitivno oceno za tak odgovor.

G. Suhadolc nato navede, da »je med besedilom cel kup zapletenih formul«.

Odgovor: Trditev ni resnična. V učbeniku močno prevladujejo preproste organske spojine. Organske spojine seveda imajo povprečno več atomov kot anorganske spojine, a zaradi tega še niso zapletene. Najpreprostejše anorganske spojine (npr. vodikov klorid HCl) imajo le dva atoma. Najpreprostejši ogljikovodik (organska spojina metan CH4) pa ima pet atomov.

G. Suhadolc me nato sprašuje, ali bi znal pravilno narisati formule za nekatere organske spojine (propanojska kislina …).

Odgovor: Seveda. Formule teh spojin so v učbeniku pravilno napisane. Te formule so preproste, napisati jih zna vsak povprečen dijak 3. letnika gimnazije.

G. Suhadolc nekatere preproste organske formule v učbeniku označi za »zapletene«.

Odgovor: Propanojska kislina je tretja najbolj preprosta karboksilna kislina. Etil metanoat je drugi najbolj preprosti ester. Butanon je drugi najbolj preprosti keton. Butanal je četrti najbolj preprosti aldehid. Poleg tega g. Suhadolc ne razume, da je treba primerjati prav te spojine, ker imajo med seboj primerljivo molsko maso, kar vpliva na primerjavo njihovih fizikalnih lastnosti.

G. Suhadolc nato zapiše: »Črke in vezi v teh zapletenih formulah so za vsak primer opremljene še z nekimi pikami.«

Odgovor: G. Suhadolc ne ve, da »neke pike« predstavljajo nevezne elektronske pare, in ne razume prikaza vodikove vezi (oboje je snov 1. letnika gimnazije).

G. Suhadolc označi učbenik za »znanstveno knjigo«.

Odgovor: Učbenik je v skladu z učnim načrtom za kemijo v gimnazijah napisan tako, da upošteva znanstvena spoznanja in je didaktično prilagojen sposobnostim gimnazijcev.

G. Suhadolc označi besedilo za »priskutno znanstveno latovščino«.

Odgovor: Kemija je naravoslovna veda (znanost), v kateri je potrebno natančno in strokovno izražanje. Latovščina je za tiste, ki je ne razumejo. Če ima g. Suhadolc odklonilen odnos do organske kemije in je ne razume, je to njegov problem. Ne more pa tega posploševati na celotno generacijo gimnazijcev. Njegova frustracija zaradi nerazumevanja besedila ne more biti argument za poskus diskvalifikacije učbenika.

G. Suhadolc nato navede: »Čisto vseeno bi bilo, če bi se dijaki pri kemiji učili na pamet telefonski imenik ali slovensko ustavo.« In: »Za dijake bi bilo brez dvoma koristneje, če bi ta čas porabili, denimo, za čiščenje bregov vodotokov ali kaj podobnega, pa še na svežem zraku bi bili.«

Odgovor: Ko boste naslednjič šli v lekarno, pomislite, da so zdravilo za vas naredili kemiki in farmacevti. Ljudje, ki se niso na pamet učili ne telefonskega imenika ne ustave, pa tudi bregov vodotokov niso pogosto čistili. Namesto tega so gradili svoje znanje kemije.

G. Suhadolc nato navaja, da sem napisal učbenik, kakor mi »je bilo naročeno in priporočeno«.

Odgovor: Trditev je zmotna. Učbenik sem napisal samostojno, brez naročil in priporočil, na podlagi učnega načrta za kemijo, maturitetnega izpitnega kataloga, podrobnega proučevanja različnih domačih in tujih virov, predvsem pa na podlagi večletnih izkušenj pri poučevanju gimnazijcev. Pripombe, ki so jih navedli recenzenti, pa sem seveda upošteval.

G. Suhadolc nato meni: »Svečo je držal še kakšen pedagoški inštitut, ministrstvo za šolstvo …«

Odgovor: Trditev je zmotna. Nobena od teh ustanov ni sodelovala pri pisanju učbenika.

G. Suhadolc skuša dokazati svoje znanje kemije z opisovanjem reakcije razkroja apnenca.

Odgovor: Poznavanje te reakcije je zgolj dokaz osnovnošolskega znanja kemije, saj je enačba te reakcije zapisana v vsaj treh osnovnošolskih učbenikih. Izraze apnenec, žgano apno in gašeno apno spoznajo že učenci v osnovni šoli. Ob ustreznem znanju kemije pa bi g. Suhadolc moral vedeti, da apnenec in apno uvrščamo med anorganske, in ne med organske spojine, o katerih uči njemu nevšečni učbenik.

G. Suhadolc se sprašuje, ali dijaki vedo, kakšna je formula za »aqua fontis«.

Odgovor: Poznavanje dveh latinskih besed ni znanje kemije, kot očitno misli g. Suhadolc, ki obenem tudi napačno prevede to besedno zvezo v »navadna voda«. Le kakšna je po mnenju g. Suhadolca »nenavadna voda«? Voda je spojina s formulo H2O, »voda iz vodnjaka ali vodovoda« pa vsebuje še marsikaj drugega. Iz rezultatov maturitetnih izpitov je razvidno, da znajo dijaki bistveno več kot le formulo vode. Domnevam, da g. Suhadolc ne pozna nadpovprečnih dosežkov slovenskih učencev in dijakov na mednarodnih raziskavah znanja (TIMSS) iz naravoslovja in na naravoslovnih tekmovanjih. Za informacijo: leta 2013 so slovenski tekmovalci na mednarodni kemijski olimpijadi v Moskvi prejeli eno srebrno in dve bronasti medalji. Velik uspeh, ki ne bi bil mogoč brez trdega dela dijakov in njihovih učiteljev.

G. Suhadolc opisuje, kako nihče od študentov prostoročnega risanja ni vedel, kaj je apno.

Odgovor: Profesorja bi bolj kot kemijska formula apna moralo zanimati, kaj si njegovi študentje mislijo o njem. Predlagam, da si g. Suhadolc to prebere na spletni strani: http://profesorji.net/profesor/fa/enoviti-magistrski-studij-arhitektura/janez-suhadolc-2.

V članku so še druge nesmiselne navedbe, ki so posledica naslednjih dejstev: g. Suhadolc ni učitelj kemije, ne pozna učnega načrta za kemijo v gimnaziji in sodi o organski kemiji, ki je ne razume.

G. Suhadolc je leta 2012 v intervjuju za Delo glede svoje polemike z g. Slavojem Žižkom izjavil: »Če Žižek nima pojma o nekaterih stvareh, naj o njih ne piše.« Čutim, da moram g. Suhadolca spomniti na njegovo lastno spoznanje: Če nekdo nima pojma o nekaterih stvareh, naj o njih ne piše. G. Suhadolc se spozna na oblikovanje stolov in bi lahko marsikaj napisal o Plečniku. O poučevanju kemije pa nima pojma.

Verjamem, da bi se moral g. Suhadolc, ki poziva k »zatrtju tiranije pouka kemije v gimnaziji«, opravičiti meni kot avtorju učbenika in Založništvu Jutro, ki je učbenik izdalo. Moral bi se opravičiti tudi učiteljem kemije, ki po njegovem mnenju »morimo dijake z znanstvenimi kozlarijami«. Ne nazadnje bi se zaradi svojega podcenjujočega odnosa moral opravičiti tudi vsem prizadevnim dijakom, ki se vestno učijo ter dokazujejo svoje znanje na šolskih ocenjevanjih, kemijskih tekmovanjih in maturitetnih izpitih, kjer se izkaže, da to »priskutno znanstveno latovščino« celo razumejo.

V Sobotni prilogi piše: »Janez Suhadolc je upokojeni profesor ljubljanske fakultete za arhitekturo.« G. Suhadolc je univerzitetni diplomirani inženir arhitekture. Prepričan sem, da vsak gimnazijski maturant pozna Prešernov sonet Apel in čevljar, ki se zaključi z verzom: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

G. Janez Suhadolc! Vaš članek me je globoko užalil. Pozivam vas, da se v prihodnje vzdržite ocenjevanja zadev, ki jih očitno ne razumete oziroma ne poznate dovolj dobro.

Andrej Smrdu, univ. dipl. inž. kemije, je gimnazijski učitelj kemije in avtor številnih kemijskih učnih gradiv za osnovne in srednje šole.