Udarec bombe GGM

Če primerjamo dve podjetji, ki sta bili v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja podobno produktivni in delovali v isti panogi, je imelo podjetje z večjim deležem politično opredeljenih nadzornikov v prvem desetletju tega stoletja nižjo produktivnost kot podobna družba z manj politično opredeljenimi nadzorniki. To je ena od ugotovitev študije o političnih povezavah in poslovanju slovenskih podjetij, ki so jo opravili na ljubljanski ekonomski fakulteti.

Tudi v smernicah OECD, ki smo si jih ob vstopu v elitni klub te organizacije postavili za merilo korporativnega upravljanja državnih podjetij, je mogoče prebrati, da je dobro upravljanje družb v državni lasti »ključno za zagotavljanje pozitivnega prispevka k učinkovitosti in konkurenčnosti celotnega nacionalnega gospodarstva«. Cilj uveljavljanja teh smernic in s tem strokovnega ter nepolitičnega kadrovanja torej ni le sledenje uradniškemu leporečenju, ampak uspešnejše poslovanje podjetij, ki naj bi koristilo vsem državljanom.

Za primeri se ni treba ozirati daleč. Novinarski kolega je, denimo, o državni Luki Koper, kjer je sporno imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave dvignilo na noge vso državo, ugotovil, da jo prehitevajo konkurenti z leve in desne strani Jadrana. Nekdanji direktor Luke se je zaradi zlorab že znašel na sodišču, na sodni epilog zaradi milijonskih oškodovanj državnih družb, denimo, čakamo tudi v Intereuropi, Novi KBM ..., marsikje pa nihče sploh ne bo odgovarjal za izgube. Po oceni omenjene študije nas je slabo upravljanje državnih družb v desetih letih stalo poldrugo milijardo evrov, po mnenju nekaterih drugih ekonomistov še več.

Ustoličenje donedavnega državnega sekretarja na čelo Luke je ta teden spremljal val ogorčenja politične in strokovne javnosti. Kar tekmovali so v kritikah in ugotavljali, da smo dosegli upravljavsko dno, čeprav po blatu tega dna v resnici rijemo že leto dni. Od takrat, ko si je prejšnja vlada ponovno prisvojila kadrovalne uzde v državnih podjetjih. In tudi aktualna oblast se ni izkopala iz tega blata. A zdi se, da je šele bomba v obliki Mišičevega imenovanja v javnosti prebudila zavedanje o vseh razsežnostih interesnega in političnega kadrovanja v državnih družbah. Primer Mišič, ki si je prislužil celo naziv higienika – razkritelja nehigieničnega početja, je po dolgem vročem poletju predramil celo že nekoliko zamrlo vstajniško gibanje, ki je po dolgem času znova napovedalo protest. A paradoksalno je, da so pri kadrovalnem manevru v Luki ključno vlogo v resnici odigrali zaposleni in lokalni interesi in ne državna politika.

Celo premierka Alenka Bratušek je morala ta teden priznati, da kadrovanje tudi v času njene vlade ni »neodvisno in strokovno«, čeprav je to obljubljala. Politični in interesni vrtinec je v zadnjih mesecih premetaval nadzorniške scenarije vseh pomembnejših družb: Gen energije, Elesa, NLB, Zavarovalnice Triglav, Pivovarne Laško ... Kot kaže, je zadeva Mišič vlado v četrtek vendarle spodbudila k spremembi statuta Soda, s katero je pristrigla kadrovalna krila politično obarvanim nadzornikom Slovenske odškodninske družbe (Sod).

Čeprav je jesen pred vrati, vlada še ni predstavila novega modela upravljanja državnega premoženja ne strategije tega upravljanja. Namesto tega prva ministrica izraža dvom, da bo z državnim holdingom mogoče krotiti kadrovske apetite. Tri rešitve, ki jih ponuja v zameno (popolna privatizacija, prepustitev upravljanja tujcem ali vrnitev kadrovalnih pristojnosti vladi), so bodisi politično bodisi strokovno nesprejemljive. Poleg tega ti predlogi vnašajo občutek, da vlada ne ve, kaj z državnim premoženjem sploh storiti, saj ga sami očitno nismo sposobni upravljati po standardih OECD.

Kadrovalnemu cirkusu se je v torek pridružila še bliskovita zamenjava dela nadzornikov Kapitalske družbe (Kad), nad katero bodo po novem bedeli kar trije nadzorniki Soda, s pojasnilom, da gre za poenotenje upravljanja in pospešitev privatizacijskih postopkov. Sodov prevzem vodenja Kada menda ni izključen, na pristojnem ministrstvu pa domnevno razmišljajo celo o ukinitvi samostojnega Kada. S tem bi si vlada odprla še eno fronto z upokojenci in sindikati javnega sektorja, ki zagovarjajo ohranitev Kada kot samostojne pravne osebe.

Eden od finskih upravljavcev je lani na naše vprašanje, kako so iz upravljanja državnih podjetij pregnali politiko, odgovoril: »Politiki na Finskem so se tega naučili polagoma. Gre za spremembo kulture. Ministri razumejo, da vmešavanje ni dopustno.« Kdaj bodo to dojeli naši izvoljenci ljudstva?