Ukradena generacija aboriginov

Mi smo jim prinesli nesrečo! Mi smo materam ukradli otroke!

Paul Keating, nekdanji avstralski premier

Mi smo narava in čas, ki je bil.

Odgeroo Nunuccal, aboriginska pesnica

Avstralija je bržkone edina država sveta, ki je nastala iz zapora. Prvi beli priseljenci so bili namreč britanski kaznjenci, ki jih je kapitan Arthur Phillip v Portsmouthu naložil na enajst ladij in jih po osmih mesecih plovbe, bilo je januarja 1788, torej pred natanko 225 leti, izkrcal v zalivu, kjer danes stoji Sydney. Avstralija se je v teh dobrih dveh stoletjih seveda temeljito spremenila, toda za nekatere njene prebivalce še vedno ostaja neke vrste zapor. Za Aborigine, prvotne prebivalce Avstralije, ki v mnogočem ostajajo odrinjeni na rob te slikovite dežele tam spodaj.

Ko so Britanci začeli naseljevati ta veliki otok, je tod živelo skoraj milijon domorodcev. Aboriginov. Toda Avstralija je bila zanje kljub temu Terra Nulius. Nikogaršnja zemlja. Zemlja, ki ne pripada nikomur. Prazna zemlja, do katere je upravičena prva evropska država, ki jo zasede. Zemlja, ki bo kmalu nenaseljena, ker tam živijo manjvredne rase, ki so po zakonih narave obsojene na izumrtje. Zemlja, kjer so, ali pa kmalu bodo, prvotni prebivalci tako maloštevilni, da bodo postali zanemarljivi, denimo cinično zapiše švedski pisec in raziskovalec Sven Lindqvist. Terra Nulius je postal pravni pojem, ki so ga v 19. stoletju uporabljali zlasti za opravičevanje evropske okupacije novih kolonij. In še posebej pogost je postal prav pri zagovarjanju britanske zasedbe Avstralije.

Med prvimi iztrebljenimi ljudstvi so bili Tasmanci. Prvi britanski kolonizatorji – štiriindvajset zapornikov, osem vojakov in ducat prostovoljcev – so imeli proste roke pri ubijanju kengurujev in domorodcev. Telesa staroselcev so metali psom ali jih žive pekli. Mož po imenu Carrots je zaslovel po tem, da je ubil Tasmanca, nato pa je njegovo ženo prisilil, da je okrog vratu nosila glavo svojega umorjenega moža. Pokolom ni bilo konca. Ko je leta 1859 izšlo Darwinovo delo Izvor vrst, je na Tasmaniji živelo samo še devet domorodk. Vse so bile prestare, da bi rodile otroke. Zadnji tasmanski moški, William Ianney, je umrl leta 1869. Njegovo lobanjo so ukradli še pred pogrebom, po njem pa so iz groba izkopali njegovo truplo in pokradli ostanke njegovega okostja. Zadnja Tasmanka je bila Truganina, ženska, ki je nekoč rešila življenje metodističnemu kamnoseku Robinsonu. Umrla je leta 1876, nekaj let po izidu Darwinove knjige Zaton človeka …

Boj za preživetje avstralskih Aboriginov je bil enako krut. Za nasiljem je namreč trdno stala tudi teorija. George Chatterton Hill je v svoji knjigi Heredity and Selection (1907) denimo jasno zapisal, da morajo Britanci »zaradi svoje posebne nadarjenosti za ekspanzijo nujno eliminirati podrejene rase, ki so jim napoti. Vsaka nadrejena rasa v zgodovini je storila enako.« »Kajti če domorodci preživijo, predstavljajo samo težave,« je Hilla dopolnil antropolog George Pitt-Rivers v knjigi Clash of Cultures (1927). In dodal: »Na Tasmaniji nimajo problema z domorodci, domorodci v Avstraliji pa jim sledijo in so na tem, da izumrejo!« Britanci so tovrstna teoretična razmišljanja dosledno uresničevali v praksi. Od druge svetovne vojne sem takšno prakso označujejo za genocid.

Aboriginov Britanci niso šteli za ljudi. Oče pisateljice Mary Bennet je bil lastnik velike kmetije z ovcami, ki pa so čudežno izginjale. Nekega dne je zagledal štiri Aborigine, ki so v kengurujevi koži nosili nekaj težkega. Mislil je, da je zalotil skupino tatov pri dejanju, zato se je zapodil proti »črnim«, ki so odložili svoje breme in stekli stran. Ko se je koža razprla, na svoje začudenje ni našel ovc, ampak človeka. Zelo staro, hudo invalidno žensko. Njeni lasje so bili beli, zobje izrabljeni do dlesni. Bila je tako prestrašena, da ni mogla reči ničesar. »Črni« na kmetiji so jo prepoznali in povedali, da je bila invalidna že od rojstva in da so jo njeni sorodniki ob selitvah izmenjaje nosili.

Za gospodarja je bilo doživetje povod za razmislek. Za njegovo hčerko Mary je bilo življenjskega pomena. Vse, česar se je naučila o »surovih divjakih in neodgovornih domorodcih«, se je postavilo na glavo. Presenečena je ugotovila, da »črni« ne zapustijo drug drugega, ampak prevzamejo odgovornost za najbolj nemočne in ogrožene v družini. Sprevidela je, da so tudi »črni« pravzaprav ljudje. In to prepričanje je Mary Bennet potem zapisala tudi v naslovu svoje knjige The Australian Aboriginal as a Human Being (1930).

Toda na temni strani Avstralije je bila tedaj to še vedno izzivalna in sporna teza. To je bil namreč čas, ko so Aboriginom množično odvzemali otroke, še zlasti naraščaj, ki so ga – pogosto tudi s posilstvi – spočeli beli očetje. Otroke naj bi tako reševali pred temo kamene dobe in jih vračali v civilizacijo. Toda kakšno civilizacijo?

Velikokrat so jih dajali v misijone, kjer pa so imeli pogosto samo en cilj: zlomiti tradicionalno kulturo, ki ni bila v njihovih očeh nič drugega kot poganstvo in praznoverje. Še posebej potrebno je bilo uničiti avtoriteto klanskega sistema. Misijonarji so se videli kot odrešitelji, toda hkrati niso videli, kakšno nasilje pravzaprav izvajajo. Mladi ljudje, ki so odraščali v spalnicah misijona, so bili v najbolj občutljivih letih izpostavljeni nenehnemu blatenju kulture lastnega ljudstva. Vrhunec je bilo spreobrnjenje v krščanstvo. Svobodna izbira med dvema kulturama ni bila dovoljena.

Toda Aborigini verjamejo v vez med kulturnim in biološkim preživetjem. Če umrejo pesmi, umre zemlja. Če umre zemlja, umrejo ljudje. Stari možje iz plemena Arunta so zato z grozo zrli v prihodnost, kjer so pesmi, obredi in vse, kar je ohranjalo vesolje pri življenju, utonili v pozabo …

In umirala je predvsem njihova zemlja. V puščavi Great Victoria Desert so v petdesetih letih prejšnjega stoletja začeli testirati britansko jedrsko orožje. Oktobra 1953 so tam razstrelili prvo atomsko bombo. Radioaktivni oblak se je dvignil 4500 metrov visoko in dva dni potoval čez celino. Na tiskovni konferenci je nekdo rekel, da atomski oblak spominja na Aborigina. »Popoln portret črnuha, narisan z atomskim prahom – novo in staro se je danes združilo.« Te besede so tedaj prišle na naslovnice vseh časopisov. Takrat so žrtvovali predvsem življenja staroselcev. Njihova zemlja je bila uničena. »Črnuhe« je bilo namreč težko odganjati z njihovih starih poti in kultnih prostorov in jih opozarjati na nevidno nevarnost, ki jo je mogoče meriti le z Geigerjevimi števci. V pesku so še danes opozorilne table, toda te ne zaležejo prav veliko, kajti razpolovna doba radioaktivnega plutonija, ki je za vselej onesnažil puščavo, je 24.000 let …

A bolj kot tega nevidnega zla so se Aborigini bali kraje svojih otrok, kar so oblasti počele vse tja do sredine sedemdesetih let. Anna Haebich, ki je o tem napisala izvrstno knjigo Broken Circles, pravi, da je prihod policije v vasi za domorodce pomenil dvoje: ali bodo pobili vse pse ali pa odvlekli otroke … Zgodbe, ki jih opisuje, boleče zarežejo v dušo. Staroselec iz okolice Cooktowna je istega dne ostal brez otroka in žene. »Hčerko so nama odvzeli pod pretvezo, da jo zanemarjava. Ženi je od neskončne žalosti še istega dne odpovedalo srce. Kaj naj zdaj počnem? Za koga naj zdaj delam?« je bridko potožil nesrečnik.

Koliko otrok je bilo ukradenih, ne ve nihče. Po nekaterih podatkih celo okrog sto tisoč. Toda bela Avstralija se s tem strahotnim bremenom, to temno stranjo lastnega bitja, dolgo ni bila pripravljena soočiti. Svoj odnos do Aboriginov je vztrajno potiskala pod težko preprogo pozabe, pravi pisatelj David Malouf, saj takšno ravnanje ni bilo v skladu s (samo)podobo Avstralije kot visoko moralne skupnosti. Toda naprednejši del avstralske politike je končno le zmogel toliko moči, da se je javno soočil s problemom. Leta 1997 je posebna preiskovalna komisija objavila za mnoge šokantno poročilo z naslovom Bringing Them Home. Sir Ronald Wilson je takrat brez dlake na jeziku dejal, da gre pri ukradeni generaciji otrok pravzaprav za poskus genocida, kar je Avstralijo seveda znova razklalo na dvoje.

Nekdanji premier John Howard je takrat jezno izjavil, da zdajšnja generacija politikov ne more odgovarjati za napake, storjene v preteklosti. Še korak dlje je šel John Herron, nekdanji minister za Aborigine, ko je dejal, da kraje otrok sploh nikoli ni bilo in da je termin ukradena generacija zato zavajajoč. Toda dejstva niso bila na njegovi strani. O ukradeni generaciji je že pred tem pisala vrsta zgodovinarjev. Prvi je ta izraz uporabil profesor Peter Read. Toda zares v živo so o njem govorili tisti, ki so grobo znašanje belcev doživeli na lastni koži. Uradna komisija je namreč v svojem zajetnem poročilu objavila kar 553 pričevanj Aboriginov, ki so končno lahko brez strahu pred kaznijo povedali vse, kar ni prej desetletja zanimalo nikogar.

Za njihovo trpljenje in za bridko usodo njihovih staršev, dedkov in babic se je pred petimi leti, bilo je februarja 2008, vsem Aboriginom javno opravičil takratni in sedanji predsednik vlade Kevin Rudd. Toda zgolj besede ne morejo popraviti krivic. »Z njimi ni mogoče izmeriti trpljenja in bolečine drugih,« pravi temnopolti glasbenik Archie Roach, ki je skupaj še z nekaterimi znanimi pevci posnel zelo odmeven album Stealen Away. Glasba na njem govori seveda prav o ukradenih otrocih.

Aborigini so danes še vedno odrinjeni na rob življenja. So drugorazredni državljani. V glavnem brez služb, zato znova in znova (p)ostajajo socialni problem. Tudi zaradi alkohola, ki so ga v njihova življenja prinesli belci. Zato jim spet odvzemajo otroke. Junija 1997 je bilo v tuji reji 2785 otrok domorodcev. Junija lani se je ta številka povzpela na 13.299.

Avstralija je nastala kot zapor in zapor po svoje tudi ostaja. Za vse drugačne. Za tiste, ki so tod živeli pred prihodom belcev, in za begunce, ki v Avstralijo kot obljubljeno deželo dan za dnem prihajajo s čolni in ladjami z vseh koncev Azije. Za mnoge med njimi se pot v boljše življenje za vselej konča prav pred obalami Avstralije. V (prevrnjenih) čolnih, ki jih večina Avstralcev še vedno dojema predvsem kot resno grožnjo njihovi deželi blaginje. In kot grožnjo civilizaciji. Kakšni civilizaciji?