Umetnost, nezadovoljstvo in mi

Objavil je več knjig ter več sto strokovnih prispevkov, člankov, esejev in kritik o zgodnjegrški in indijski poeziji, filozofiji in religiji ter o sodobni umetnosti in kulturi. Študiral je grščino, latinščino, sanskrt in klasično filozofijo na univerzi v Cincinnatiju, kjer je diplomiral, in na univerzi v Washingtonu, kjer je magistriral. Po magisteriju se je vrnil v Cincinnati in doktoriral iz klasične filologije. Ves čas ga je izjemno zanimala tudi sodobna umetnost. Zanimanje se je še povečalo z osebnimi poznanstvi sodobnih umetnikov. Leta 1969 je McEvilley začel predavati na Univerzi Rice; tam je preživel večino profesorske kariere. Med drugim je bil gostujoči profesor na Yalu in Inštitutu šole za umetnost v Chicagu ... Predaval je o grški in indijski kulturi, zgodovini religije in filozofiji. Leta 2008 se je po 41 letih poučevanja upokojil in zdaj živi v New Yorku ter v mestu ob hribovju Catskills na severu države New York.

Prejel je številne nagrade in priznanja, med drugim nagrado semple univerze v Cincinnatiju, štipendijo za kritike organizacije National Endowment for the Arts, Fulbrightovo štipendijo leta 1993 in nagrado Franka Jewetta Mathera za prepoznavno delo na področju umetniške kritike, ki jo podeljuje College Art Association. McEvilley je redni sodelavec revije Artforum in glavni urednik revije Contemporanea. Napisal je monografije o Julianu Schnablu, Lesu Levinu, Pat Steir, Ulayu in Marini Abramović, Janis Kounellis ter Bruceu Connerju. Nastopil je celo v dveh delih nadaljevanke televizijske hiše BBC The State of the Art .

Na povabilo galerije Škuc je ob izidu knjige Nastati o umetniku Ulayu v predavanju Nedavni premiki v družbeni zgodovini umetnosti govoril o začetku multikulturalizma v sodobni umetnosti. Posledično tudi o vstopu nekdanjih koloniziranih kultur v umetniški diskurz, spornosti razstave Primitivizem v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, skritem pomenu postmodernizma, nedavni radikalni spremembi na trgih in njenih razsežnostih v polju kulture ter o trenutni situaciji.

Ko sem vanj dan pred tem dregnila z vprašanjem, kako je iztrgati srce modernizmu, je pokimal, da odgovor zahteva kozarec vina. Bilo jih je še vsaj nekaj – dva ali trije – in pogovor sva raztegnila na šest ur. Spodaj je poskus strnitve. McEvilley je polihistor. V obsežno znanje, ki nenadzorovano teče iz njega ob vsakem vprašanju, nenasilno pripušča humor in samoironijo, značilno za redke ume in ogromna srca.

Kako je profesor klasične filologije zašel med vodilne umetnostne kritike?

Preden sem se posvetil umetniški kritiki, sem v Houstonu več let poučeval klasično filologijo. Grška in latinska literatura sta moji prvi ljubezni. Toda ...

Toda?

Nisem bil ravno prepričan, da bi predavati lahko bilo tako ali drugače zabavno. Služba, pač. Nikoli ne bi zaprosil zanjo, če v času diplome ne bi bil že poročen in imel dveh otrok. Prijavil sem se, še danes mislim tako, na takrat najbolj privlačno delovno mesto na Univerzi Rice. Saj ne, da študentje ne bi bili brihtni, sploh ne ... Ob koncu študijskega leta sem jim navadno predložil seznam literature, ki naj bi jo prevajali in obravnavali naslednje leto, in jeseni so prišli popolnoma pripravljeni ... Kaj spet iščete?

Se opravičujem, vžigalnik. Vseeno vam sledim.

Vidim, poskušate. Tu je, izvolite. Kot sem rekel, profesura je bila zame vedno samo služba. Ko sem začel pisati likovne kritike, se je nenadoma odprl spekter novih načinov in virov zaslužka. Prosili so me, naj pišem o sodobni umetnosti. In za to sem dobival lepe denarce. Vsi vemo, da znanja iz klasične filologije nihče ne plačuje. Četudi napišeš kapitalno delo.

Tako kot ste vi The Shape of Ancient Thought ?

To ste vi rekli.

Pisali ste ga dvajset let.

Sem. Veliko truda in let sem vložil vanj. Naj nadaljujem, tako sem začel služiti denar s pisanjem o umetnosti, kar je pomenilo, da mi ni bilo več treba poučevati dva semestra na leto, ampak samo enega. Dobro je bilo tudi, da sem končno lahko zapustil Houston in se preselil v New York.

Toda kaj konkretno vas je, kot enega osrednjih ameriških strokovnjakov na področju klasične filologije, pritegnilo v umetniški svet?

Dva čudovita prijatelja, James Lee Byars in Eric Orr. Nekaj let sta me nadlegovala, naj se vendar preizkusim v umetniški kritiki. Krivi sta tudi dve ženski, kolegici, Dominique de Menil, zbirateljica moderne in sodobne umetnosti, in Ingrid, ki sta takrat vstopili v moje življenje. Tako sem postal svobodni likovni kritik v New Yorku. Ali kjerkoli po svetu, kjer se je dogajalo kaj zanimivega v umetniškem svetu – tja sem šel tudi sam. Kako sem se počutil osvobojenega!

Povedali so mi, da ste eden bolj zaželenih piscev spremnih besed v umetniških katalogih. Zakaj umetniki ob svojem delu hočejo vaša razmišljanja?

Pogosto si želijo mojih misli zato, ker je njihovo delo tako ali drugače vpeto v multikulturnost. Želijo si nekoga, ki je doma na tem terenu. Nedolgo tega me je za uvodno besedo v razstavnem katalogu prosila pakistanska umetnica, ki je odrasla v Karačiju, zdaj pa živi v New Yorku.

Zakaj potem Julian Schnabel, New­yorčan?

To je bilo čisto na začetku moje kariere. Osem let sem bil kot urednik tesno povezan z Artforumom. Ravno takrat je v New Yorku pripravljal večjo razstavo. Ni se najbolje znašel. Poklical je kolegico, prav tako urednico na Artforumu, Ingrid Sischy, in jo vprašal, kdo je trenutno najboljši pisec. McEvilley, je rekla. Takrat me ni nihče poznal. Še vedno spremljam njegovo delo in mislim, da napreduje ... Ko sam na začetku pisal o njegovem delu, me je zanimala predvsem vsebina. S filološkim pristopom sem skušal razumeti, v čem je njegovo delo smiselno.

Ne lepo?

Ne. S tem vprašanjem se kot umetnostni kritik ne ukvarjam. Vedno se sprašujem, ali je in v čem je umetniški izdelek smiseln. Zasebno lahko imam nekaj za lepo, toda lepota v univerzalnem, objektivnem smislu ni nekaj, kar bi si morali deliti. V univerzalnem smislu si lahko delimo samo lenobo. (smeh)

V čem je Schnablovo delo smiselno? Njegova nedavna retrospektiva v San Sebastianu je eno samo tolmačenje lastne biografije, intime, očeta ... Kako se v takšnem primeru lotiti iskanja smisla?

Ko sem ga spoznal, ko mi je prvič predstavil svoje delo, je na platna lepil dele razbitih krožnikov in odpadne kose plastike. Takoj me je pritegnilo dejstvo, da se je ukvarjal s fragmenti. V tem sem našel smisel, o katerem me sprašujete.

Povejte več.

Moral bi vam pokazati, kaj sem napisal. Tako se je začela moja pot z Julianom. Spomnim se, da me je Georg Baselitz prosil, naj nekaj napišem za njegov katalog – kako sem ga imel rad –, in spet sem po svoji stari navadi k delu pristopil z iskanjem ikonografskih pomenov. Zdelo se mi je, da je s tistim, kar sem o njem zapisal, njegovo delo postalo še boljše. To se žal redko zgodi: da umetnostna kritika umetnikovo delo še izboljša.

Kako?

Tako, da pisec ljudem pomaga razumeti pomen umetniškega dela. V njihovih očeh zaživi tako, kot še nikoli poprej. Zato, ker so iskali samo lepoto, ne smisla. Potem so tu še umetniki, ki si želijo mojega mnenja, ker sami ne vedo, kaj so ustvarili. Pomagam jim ga razumeti. Oziroma ne vedo, kaj pomeni. Prav ganljivi so v prošnjah. Tretja skupina umetnikov si želi Thomasa McEvilleya zato, ker je slaven umetnostni kritik. In hočejo svoje ime ob mojem.

Koliko računate? Če se vam takšna radovednost ne zdi žaljiva ...

Ne, ne, saj je v redu. Dva dolarja na besedo.

Fenomenalno! Kako kultura in umetnost sledita ekonomiji?

Ko ekonomija začne ustvarjati dobrobit, ko pride do presežka dobrobiti, takrat družba postane bogata in zanimiva. To pomeni, da določeno število posameznikov službe ne potrebuje – lahko so doma, pišejo poezijo ali slikajo. Nekdo jim bo že plačal. Tako umetnost sledi ekonomiji. Preprosto povedano. O tem bi po Marxu lahko razpravljala ure in ure ...

Kako in kam bi v povedano umestili Damiena Hirsta? Glede na to, da je eden najbolj ovrednotenih umetnikov na svetu, če govoriva o denarju. Kakšno vlogo ima njegova umetnost pri razumevanju resničnosti, tega, kar živimo?

Osebno Damiena precej dobro poznam. Nisem pa nikoli pisal o njegovem delu. Požvižga se na vse okrog sebe, vse bo naredil za denar, saj se spomnite njegove zasebne avkcije izpred nekaj let, na kateri je svoje umetnine prodal za dva milijona dolarjev ...

Kaj je takšna akcija pomenila za umetniški svet, agente, dilerje, kustose in navsezadnje kolege umetnike?

Nič, verjetno. Hotel sem reči, da je ta njegova poza 'komu mar', ki jo prodaja v javnosti, delno prispevala, da se je njegov postmodernistični drek 'komu mar' prijel. Meni to ugaja. Tudi sam čutim tako. Veliko izjemnih umetnikov poznega modernizma, časa, v katerem sem odrasel, je upodabljalo po abstraktnem ekspresionizmu. Pri njih je šlo za pravi duhovni pristop k umetnosti. Rothko, Newman in podobni so resnično verjeli v duhovno moč svojega dela. Oziroma, vedeli so, da njihovo delo deluje na duhovni ravni. Yves Klein je na primer verjel, da bodo gledalci, soočeni z njegovim delom, ko bodo na primer stali pred njegovim monokromom, doživeli duhovno preobrazbo. To je resnično lepa modernistična ideja. Rad sem jo imel. Toda ko se je ob zatonu abstraktnega ekspresionizma pojavila konceptualna umetnost, sem vedel, da bo to razlog, da bom vstopil v umetnost. Vedel sem, da bom našel 'vhod'. Damien Hirst počne ravno nasprotno – ne verjame, da je umetnost duhovna dejavnost. Za njegova telesa ne morem reči, da so ravno duhovna ...

Duhovnost post mortem?

( smeh ) Hirst razteleša duhovnost. Dobesedno. Kot umetnik se je rodil v pravem času – postmodenizmu. Kot vidite, umetnostni kritiki ne uporabljamo več besede duhovnost.

Kakšna je sodobna umetnostna kri­tika?

Berem, kar mi pride pod roko. Ko sem začenjal pisati – mislim, da so bili moji začetki čisto postmodernistični –, ni bilo veliko kolegov, ki bi me posnemali. Morda še niso razumeli, kaj naj bi to pomenilo. Zdaj je drugače.

Kaj vam pomeni umetnostna zgodovina? Ali sploh obstaja?

Med dodiplomskim študijem sem nekaj časa imel tudi predmet umetnostne zgodovine. To naj bi mi širilo obzorje znotraj študija klasične filozofije in filologije. Spomnim se, da smo mesec dni analizirali freske Ville dei Misteri v Pompejih. Ali pa vzhodno umetnost in arhitekturo ... Bil sem tiste vrste profesor, ki je verjel v staro reklo – da se nečesa naučiš s poučevanjem. Tako sem se učil umetnostne zgodovine in filmske umetnosti, ki sem jo predaval dvajset let.

Res?

Leto dni sem se na predavanjih posvetil samo primerjavi del Eisensteina in Stana Brakhagea. Čudovita tema. ( Poglejte, družina prihaja: pes in starša. ) Zgodovina se mi je vedno zdela pomembna v smislu razlage in pojasnjevanja stvari. Podobno sem čutil tudi pri umetnostni zgodovini. Nisem proti njej. Vidim, da sem vas upočasnil.

Niste. Fetišizem razlik – kaj ste mislili s tem?

Ameriški kritik Donald Kuspit je prvi izjavil, da modernizem fetišizira enakost, postmodenizem pa razlike. Zdelo se mi je veličastno in to misel sem posvojil.

Je to povezano z vašo izjavo, da živimo v času muzejevstva – da se kulture med seboj spoznavajo prek muzejskih displejev?

Nekoč sem raziskoval zgodovino predpone post . Ugotovil sem, da je bil termin postmodernizem prvič uporabljen v povezavi z arhitekturo pred približno sto leti ... Ko se bodo ljudje v prihodnosti obračali v preteklost, k času, ki ga živimo, bodo razumeli, da se je modernizem končal z drugo svetovno vojno. Da modernizma ni več, se nismo zavedeli še generacijo po vojni. Skoraj v tistem času je zatonil tudi kolonializem, leta 1947. Zato se je zgodil postmodernizem: kolonializma ni bilo več. Kultura se je morala spremeniti. Vse kulture, ki so bile do takrat izključene iz globalne diskusije, so se bile prisiljene predstaviti svetu. V muzejih.

In je še vedno tako?

Je, pa ne bo več dolgo. In takrat bomo lahko rekli, da postmodernizma ni več.

In potem se bo pojavil vaš trenutek 'kaj zdaj'.

Tako je. Še pred petimi leti nisem razmišljal, da se bo nekoč dejansko pojavil trenutek 'kaj zdaj'. Mislil sem, da bo postmodernizem za vedno ohranil svoj pomen. Zdaj sem ugotovil, da se je izrazil v vsej polnosti – pregnal ideje modernizma ... Kaj ste me že vprašali?

Ali postmodernizem ve, kaj je bistvo postkolonializma? Kako, da postmodenizem ne pozna odgovora na vprašanje 'kaj zdaj'?

Seveda ne. Je pa pripravil teren za odgovor na to vprašanje.

Postmodernizem – tečna kača.

Ne bi se strinjal. To je eno bolj čudovitih obdobij naše kulture. Prav negativnost, ki jo čutim v vašem stavku, mi je pri postmodernizmu najbolj všeč.

Ampak kakšne odgovore ponuja?

Hm. Rad bi vam kaj povedal o negativnosti postmodernizma ... Zadnji tekst, esej, ki sem ga napisal za umetnostno revijo Art in America o Jamesu Leeju Byarsu – v njem sem razmišljal o ideji, ki jo je James gojil zadnjih petnajst let. James Lee je temu rekel Question . Brez členov. V zadnjih letih življenja je pogosto govoril o Vprašanju , v ljubeči maniri, seveda. Sem in tja se je spomnil kakšnih rekel: eno je bilo Question is in the room . Vsake toliko je prekinil debato in to izjavil. Po desetih letih idealiziranja tega vprašanja je spremenil svojo rutino: z veliko začetnico je začel uporabljati besedo Perfect .

Zanimiva zamenjava.

S to popolnostjo se je ukvarjal tudi v svojem delu. Znal sem mu reči, da bo 'zajebal' svojo reputacijo, kajti Popolnost je odgovor na njegovo Vprašanje . In da je to preveč preprosto. Kajti, ko se sprašuješ o Vprašanju , ne sme biti odgovora. Razumel je moje pomisleke, toda ni bil najbolj zadovoljen z njimi. Nikoli ni rešil tega problema, in potem je umrl.

Zakaj Sapfo?

Pa poglejva. Ko sem še študiral, je bila zame izjemno odkritje. Takrat sem bil že pesnik. Poezijo sem začel pisati pri dvanajstih ... Grška lirika ni bila ravno popularna. Nasploh se mi zdi, da jo zelo malo ljudi pozna in še manj bere. Obstaja samo v fragmentih v antologijah. Skratka, postal sem obseden z grško liriko. Začel sem pisati disertacijo, da bo iz nje nastala knjiga. Začel sem s Sapfo, ker sem jo imel najraje, njeno inteligentno metriko, jasnost izraženega. Moje poglavje o Sapfo se je kar podaljševalo. Kmalu mi je postalo jasno, da bo to teza o Sapfo. Moji sestri.

Celo življenje vas obkrožajo ženske.

Čudovite. Sapfo, Jane, Dominic ...

Diogen.

Posebnež svojega časa. Oče performativne filozofije. Bil je prvi, ki je na vprašanje, kaj je najlepše na svetu, odgovoril: svoboda govora. Ni verjel v zasebno lastnino in je ljudem prigovarjal, da ni narobe, če kaj izmaknejo iz templja. V Atene je prišel z enim samim sužnjem. Ta naj bi ga čez nekaj časa zapustil oziroma naj bi ga filozof Diogen odslovil. Ne vemo natančno. Toda misel o dogodku je Diogen sklenil takole: če lahko suženj živi brez gospodarja, lahko tudi gospodar živi brez sužnja. Ko sem študiral razsvetljenstvo, predvsem Diderota, sem ugotovil, da je ta sam sebi pravil Diogenes in se tako tudi podpisoval v pismih. Sicer pa me je človek iz Sinope, to je mesto na območju današnje Turčije, o katerem sem sredi devetdesetih napisal knjigo, pritegnil zaradi negativnosti. Pravi dekonstruktivist.

Med drugim ste napisali fantastični roman North of Yestarday in pesniško zbirko Songs for Rainy Seasons ... Ali literatura in poezija, ki ju pišete, za razliko od znanstvenega dela, dajeta vašemu življenju obliko?

Pesnik sem, kot sem povedal, postal že zelo zgodaj. Čez nekaj let sem jih že prebiral na radiu. Takrat sem verjel v poezijo, ki uteleša obliko resničnosti, ki jo lahko otipaš ali začutiš v sebi. Zunaj sebe. To se mi je zdelo vedno čarobno. Naj priznam, da sem se do tega vedno dokopal prek metrike.

Katera metrika najbolj prikazuje realnost – heksametrski verz, Shakespearov jambski pentameter ali kar sapfične kitice?

Hm, nikoli ni samo ena ...

In katera najbolj odgovarja vam?

Glede tega sem še vedno neodločen. Po vseh teh letih, milijonih ur branja knjig, mi je verjetno najbližje Homer, zatorej izberem herojski daktilni heksameter. Sapfična metrika je popolnoma drugačna ... Čeprav – izkušeni poznavalci bodo vedeli povedati, da je med njima precej podobnosti. Ampak homerska metrika je edinstvena.

Ljudje preveč gofljamo, kajne?

O, to pa gotovo.

Se hitro opazi?

Začuti se. Predvsem tisti, ki se zavedamo, kako pomemben je jezik. Ko vidim, da nekdo opleta z njim po nemarnem, mi gre na bruhanje. Navadno rečemo, da ljudje govorijo preveč takrat, ko nam je jasno, da govorijo same neumnosti. Če bi nizali briljantno vsebino, nikoli ne bi pomislili, da gobezdajo. But they're just talking shit.

Kaj je glagol proti samostalniku?

Nekdo je zapisal, da v grški literaturi prevladuje glagol. V angleški pa samostalnik. Kdor je to rekel, se je jasno zavedal, da je glagol nekaj superiornega, samostalnik pa le še en predmet. Glagol rine v prihodnost in nič mu ne more prekrižati poti. Ko mi je to postalo jasno, sem bil malce razočaran nad angleščino. Ljudje pogosto pravimo, da je pridevnik najmanj pomemben.

Ali to ne drži?

Ne. Pri pisanju uporabljam ogromno pridevnikov. Včasih se ob prebiranju stavkov zalotim, da sem čisto vsakemu samostalniku priključil pridevnik.

Imate svojo besedo?

Nimam najljubše. Če bi razmišljal, katera besedna vrsta mi je najbližje, bi to bil glagol.

Kaj – to ste načeli v predavanju v ljubljanskem Škucu – 'drži sosledje trenutkov skupaj'?

( smeh ) Všeč mi je ta stavek. Trenutke povezuje smisel. Ampak tudi to je lahko samo farsa. Morda se nam samo zdi, da jih povezuje smisel. In zato vse življenje živimo v tem 'zdi se'.

Kako se, tako kot Adonis v eni od vaših knjig, srečujete z nočjo?

Aha, zanimivo. Spomnim se, kako sem odkrival noč. Nekje pri petnajstih, ko sem lahko bil dlje pokonci. Kaj sem počel? Sedel in božal temo. Sanjaril namesto sanjal ... Zadnja leta mi ni treba vstajati zgodaj in se ob desetih pojaviti za katedrom. Zato spet živim ponoči. V New Yorku navadno ležem k počitku okoli pete, šeste ure zjutraj, ko se približuje dan. Zdi se mi škoda, da bi noč zapravil s spanjem – ker so noči tako fantastične in skrivnostne.

Kako razumete stanje stvari v času?

Nekaj sem o tem povedal z razlago o trenutku 'kaj zdaj'. Modernizem je stvari in svet predalčkal, postmodernizem je takšno razlago odplaknil. Trenutno je vse odprto. Ampak gre za več kot to: lahko rečem, da sem optimističen. Negativna dialektika postmodernizma mi to omogoča. Potrebovali smo ga. Svetu je dejansko prineslo nepopravljivo zlo krščanstvo. Po resnici bom povedal, da sovražim religije, tako krščansko, islamsko kot judovsko. Pa naj ne zveni antisemitsko. Budizem ni religija, prej neke vrste psihologija. Študentom na univerzi sem vedno razlagal, da obstajajo štiri vrste dogmatskih ver: zoroastrizem, krščanstvo, islam in judovstvo. Vse imajo isto tradicijo kot tudi strukturno idejo – vse izhajajo iz zoroastrizma. So osrednji madež človeške zgodovine. Postmodernizem se mi je prikupil tudi zato, ker je bil tako antikrščanski. Prej sva omenila razsvetljenstvo – Voltaire je imel izjemen osebni moto: znebiti se nepotrebnega. S tem je mislil predvsem na krščanstvo. Kako prav je imel!

Kateri del kompleksnega mišljenja o filozofiji, literaturi in umetnosti vam nudi največ zadovoljstva?

Ko sem bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja še otrok, se mi je zgodilo nekaj najlepšega. Odkril sem absurd in dadaizem ter se do konca zaljubil vanju. In to še traja. Za ta del kompleksnosti razuma sem strašansko hvaležen. Za absurd.

Hm.

Ja, vem, rekli boste, da to ni nič. Ampak vseeno. Ne potrebujem pomenske razlage sveta. Dajte mi čistost absurda, ki se skriva v čudenju, in bom vaš služabnik. Absurd je res dar uma.

Kar ste povedali, spominja na Duchampovo izpoved, da ne verjame v nič, niti v 'biti' ne, ker da je to nekaj, kar si je izmislil človek ...

Mogoče. Njegova ironija brezbrižnosti je neposredno povezana z antičnim pironizmom, ki sem ga predaval enainštirideset let. Razumel je, da mora skepsa v življenju biti na prvem mestu ... Poslušajte, ali nama niso naročili, naj jim slediva na večerjo? Tamle je taksi ...