Tiskane izdaje
Iztekajoči se teden v medijih so zaznamovale tudi študentska zasedba ljubljanske filozofske fakultete (FF) in študentske zahteve. Sočasno je to tudi teden Univerze v Ljubljani (UL). Na današnji dan pred 92 leti je bilo v zbornični dvorani deželnega dvorca v Ljubljani prvo uradno predavanje UL, ki je bila ustanovljena kot Univerza Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Njen prvi rektor je bil matematik Josip Plemelj, njen 42. rektor pa je že dve leti kemik prof. dr. Stanislav Pejovnik. Na pogovor po torkovi slavnostni seji senata je prišel vidno utrujen. »Nekaj časa mi prizanesi z nastopi na televiziji,« je naročal svetovalcu za stike z javnostjo.
Kje ste bili v času študentskih protestov leta 1968?
Takrat sem bil že študent kemije, stanoval sem v študentskem stolpiču za Bežigradom. Spominjam se takratnih slovenskih politikov – bili so kar prijazni –, ki so nas junija prišli mirit na zborovanje v študentskem naselju. V teh protestih nisem imel posebne vloge, bil sem le eden v množici. Zato pa je bil takrat zelo aktiven moj dober prijatelj Marjan Poljšak, s katerim sva skupaj delala večino vaj pri kemiji. Ob drugem valu protestov, leta 1971 in 1972, pa sem že diplomiral, bil v službi in resno pripravljal magistrsko delo.
Bi se, če bi bili še študent, takrat udeležili zasedbe FF?
Zasedba je bila takrat omejena na študente filozofske fakultete, tako kot je konec koncev tudi zdaj, ko je velika večina sodelujočih študentov s FF in delno FDV. Naravoslovcev je relativno malo in tako je bilo tudi nekoč. Očitno smo bili naravoslovci in tehniki že tedaj manj pod udarom politike, bili smo bolj sledilci družbenih dogajanj, ne pa pobudniki sprememb.
Ali si to lahko razlagamo tudi tako, da študentje naravoslovja in tehnike takrat niste kaj dosti razmišljali in razpravljali o ključnih vprašanjih tistega časa?
Lahko govorim le zase. Priznam, da sem se z družbenimi problemi začel resno ukvarjati veliko kasneje, poglobljeno pa šele v zadnjem obdobju svoje kariere. Konec šestdesetih pa sem bil predvsem predan študijskemu in raziskovalnemu delu. Nisem si vzel časa niti za prebiranje strokovne literature iz družboslovja, iz katere bi se lahko o tem poučil. Morda se to dogaja tudi današnjim študentom naravoslovja. A ko dozorimo, si začnemo postavljati različna vprašanja... Sem pa bil pred štiridesetimi leti vseeno na Aškerčevi, a znova le kot del množice.
Kako se spominjate takratnih dogodkov?
Bilo je vsekakor precej drugače kot leta 1968. Študentje so bili takrat bolj pod pritiskom, nekatere so tudi – sicer za kratek čas, pa vendarle – zaprli. Solidarnost med študenti se je izjemno povečala in takrat so nastajale povezave med študenti različnih fakultet. Tudi jaz sem leta 1971 navezal nekatera znanstva in prijateljstva, ki trajajo še danes. Takrat nisem v celoti razumel pomena študentskih protestov. Zdaj že dolgo vem, da je pri takratnih študentskih protestih šlo za ključna vprašanja demokracije, čeprav so bila postavljena tudi enostavnejša vprašanja, povezana predvsem s študijskimi razmerami ali z vožnjo težkih tovornjakov po Aškerčevi cesti.
No, tovornjaki tam še vedno vozijo...
Manj ko prej, ker se je težek promet v glavnem preusmeril na obvoznice. Bistvo pa je, da so se takrat res postavljala fundamentalna vprašanja, da so si študentje takrat želeli pridobiti tudi pravico, da se organizirajo zunaj uradnih organizacij. Zato je tisto takrat bil pravi preboj.
Kako pa kot rektor gledate na današnje študentske upornike na FF? Se vam zdijo upravičene trditve, da gre za podobno težo študentskih zahtev kot pred štirimi desetletji?
Nisem dovolj kvalificiran za takšno primerjavo, vsaj ne s politološkega in sociološkega vidika. Sem pa trdno prepričan, da ima tudi današnja mladina pravico načenjati nekatera fundamentalna vprašanja. Današnji študentje imajo pravico vprašati, ali kdorkoli v tej državi razmišlja o uvedbi šolnine. Politika se na to vprašanje ni popolnoma jasno odzvala. Slišali smo le, da šolnin zdaj ni, ne ve pa se, kaj se lahko zgodi v prihodnje.
Nacionalna visokošolska strategija že predvideva vračanje šolnin v primeru neuspešnega študija na drugi stopnji, kar je za nekatere že prikrita uvedba šolnin.
Iskreno povedano, ne verjamem, da bi lahko kdaj zagotovili takšno vračanje. To je nerealno že zato, ker bi izterjava stala več, kot bi država tako dobila nazaj. To bi bil bolj vzgojni ukrep, s katerim bi poskušali mladim ljudem nekaj dopovedati... S takšnim načinom se ne strinjam. Mislim, da morajo politiki jasno povedati, do katere stopnje je študij v Sloveniji brezplačen. Menim, da mora biti brezplačen tako na prvi kot na drugi stopnji. Imam pa, kot sem že večkrat javno povedal, pomisleke do sedanjih možnosti ponavljanja, do nepotrebnega absolventskega leta in še česa. Ni res, da so zdaj študentje proti tem spremembam, tudi v pogovoru z menoj so povedali, da je za njih temeljno zagotovilo, da nihče v tej državi ne razmišlja o šolninah pred doktorskim študijem oziroma pred tretjo stopnjo.
Bi bil odnos do šolnine na drugi stopnji drugačen, če bi pri naši bolonjski prenovi prvo in ne šele drugo stopnjo izenačili s prejšnjo univerzitetno izobrazbo, tako kot je v večini drugih držav? Očitno je to ena največjih deformacij naše bolonje.
To pa je zelo kompleksno vprašanje. Najprej se moramo vprašati, ali je bolonjska reforma res evropski proces? Ni. Evropski proces je samo glede poenotenja diplom, kreditnih ur in do neke mere tudi študijskih programov. Še zlasti je pomembno poenotenje diplom, saj se bomo s tem rešili sedanjih postopkov priznavanja diplom. Vse drugo v bolonji pa ni poenoteno, temveč veljajo specifične rešitve posameznih držav. Pri tem se kažejo kar velike razlike. Cela vrsta vzhodnoevropskih držav se je odločila za štiriletno prvo in enoletno drugo stopnjo, večina zahodnoevropskih držav pa se je odločila za 3 + 2. Mislim, da smo v Sloveniji šli v poglobljeno spremembo študijskih programov in da smo v veliki meri resnično prenovili prejšnje programe, jim dodali nova znanja, tako da so zdaj bolj moderni in bolj kakovostni. Res pa je, da nam to ni enako uspelo na vseh fakultetah. Priznam, prej sem pogosto rekel, da bi moral rektorat bolj dirigirati bolonjsko reformo, zdaj, ko delam prve analize bolonje, pa ugotavljam, da bi marsikatera razlika ostala tudi, če bi bilo več dirigiranja.
Bivši rektor prof. dr. Jože Mencinger je že na začetku uvajanja bolonje trdil, da je celotna reforma napaka.
Če bi danes vprašali kateregakoli rektorja katerekoli univerze, ali je zadovoljen z bolonjsko reformo kot z reformo, ki je prinesla višjo kvaliteto študija, bi gotovo dobili odgovor, da ne. Kajti rektorji moramo skrbeti za to, da se kakovost študija, reforma gor ali dol, nenehno zvišuje. Slovenija pa ima težave s to kakovostjo, vendar za to ni, vsaj primarno ne, kriva bolonjska reforma.
Kaj pa je krivo?
Študentje imajo prav, ko trdijo, da kvaliteta študija dejansko pada. Za to pa je veliko vzrokov, ki so enako ali bolj pomembni od bolonjske reforme. Prvi problem so neprimerne razmere za poučevanje. Pri nas imamo izjemno slabo razmerje med učitelji in študenti, problem pa je tudi to, da mora UL najmanj 85 odstotkov dobljenih javnih sredstev porabiti za plače učiteljev. A nikakor ne zato, ker bi bile te plače tako visoke. Opredeljene so namreč s plačilnimi razredi in najvišji razred rednega profesorja ne doseže plače zdravnika specialista. Velike težave imamo tudi z opremo. Velika večina jo je odpisane. Država nam ne prizna in ne plačuje amortizacije. Sami lahko opremo obnavljamo le, če najprej ustvarimo dobiček. Nanj pa moramo plačati še davek. Lani je UL s sodelovanjem z gospodarstvom pridobila 12 milijonov, smešno pa je, da je zato morala podpisati kar 600 pogodb s podjetji. Včasih moramo, da pogodbo sploh dobimo, z denarjem, ki ga dobimo za raziskovalno delo, še subvencionirati kakšno podjetje. In ko končno s prihodkom zamenjamo najbolj dotrajano opremo, moramo nanjo plačati še davek na dodano vrednost. To so napake sistema, ki bi jih bilo treba popraviti, a doslej za to nihče ni bil dovolj pogumen.
Niste pa še povedali, ali mislite, da imamo ustrezno vrednotenje bolonjskih stopenj? Dejstvo je, da mora zato večina diplomantov prvih stopenj, če hoče dobiti za svoj poklic ustrezno izobrazbo, še na dru gostopenjski študij. To seveda precej po daljšuje skupno dobo študija...
Drži, da je zdaj prva stopnja bolj ali manj le pripravljalnica na drugo stopnjo. Mislim pa tudi, da je v vsakem prehodnem obdobju veliko problemov. Če bi bil jaz na mestu ministra Jureta Zupana, bi verjetno imeli drugačno vrednotenje izobrazbe. Namreč takšno, kjer bi prva stopnja veljala toliko kot univerzitetna.
Bi se še dalo odpraviti to napako?
Mislim, da se da vsako napako popraviti. A če me vprašate, kako, v tem hipu ne poznam pravno korektnega odgovora. Sem pa trdno prepričan, da bi se dalo dogovoriti o vsem, tudi če bi bilo kaj ustavno sporno. Za zdaj pa bi lahko popravili vsaj tisto, kar se popraviti da. Nameravam predlagati – in za to bom verjetno močno kritiziran –, da tam, kjer se po prvi univerzitetni stopnji ni mogoče zaposliti, združimo prvo in drugo stopnjo v enoten magistrski študij. Študij prava je tipični primer.
Rad pa bi še opozoril, da sem prej, ko sem navajal razloge za premalo kakovosten študij, med njimi pozabil omeniti prevelik vpis na univerze. To je resničen in težko rešljiv problem.
Problem prevelikega vpisa vseskozi ome njate. Zdaj pa napovedujete tudi ukrepe za njegovo omejitev. Vsi verjetno ne bodo popularni?
Če se strinjamo s tem, da imamo prevelik vpis, potem moramo tudi priznati, da se ta izključuje s kakovostjo. V obstoječih razmerah se preveč ukvarjamo z manj sposobnimi in premalo z zelo talentiranimi. To pa vodi v zniževanje kakovosti. Tako ni le na univerzah, temveč tudi že na vseh prejšnjih izobraževalnih ravneh. Zato bi lahko na univerzi mirno rekli, da nam srednje šole ne dajo primerno izobraženih ljudi, s katerimi bi lahko zagotovili kakovosten študij. To bi bilo vsaj delno res. Mi pa bomo poskusili tudi v teh razmerah delovati proaktivno. Začeli bomo sistematično odkrivati talentirane ljudi, ki imajo – ne po svoji krivdi – premalo znanja. Pred pričetkom študija, septembra, naj bi organizirali tako imenovane vstopne (brezplačne) seminarje, kjer bodo dobili potrebna dodatna znanja. Ta mesec bo sicer nekaj stal, bomo pa s tem dobili kvalitetnejše študente. Mislim, da mora to plačati država.
Torej nekakšen mini nadomestek koli džev, s katerimi v anglosaških državah pred univerzitetnim študijem uspešno popravljajo pomanjkljivo srednješolsko izobrazbo?
Lahko rečem le, da opisani model ne more biti trajna rešitev. To je le rešitev za neko vmesno obdobje. Pričakujem, da se bomo morali na novo pogovarjati o celotni izobraževalni verigi.
Koliko vam je v pomoč to, da obstoječe financiranje ne temelji več na tako imenovanih glavarinah?
Odkar sem postal dekan in nato rektor, se je uredba o financiranju visokega šolstva vsaj trikrat spremenila, kar gotovo ni dobro. Ampak še vedno je končni rezultat za ljubljansko univerzo tak, da dejansko dobivamo sredstva na podlagi minimalnega povečanja ali celo zmanjšanja vsote iz prejšnjega leta.
Drugi dve univerzi in novoustanovljeni zasebni visokošolski zavodi z upošteva njem dote niso zadovoljni in trdijo, da gre za omejevanje njihove rasti in razvoja.
Tega sploh ne razumem. Kdo pa je plačal to rast in ta razvoj? Proračun za visoko šolstvo je ostal tako rekoč enak, torej so ta denar vzeli drugim, predvsem nam in mariborski univerzi.
Statistični urad sicer trdi, da so se sred stva za visoko šolstvo v preteklem letu povečala za 12 odstotkov.
Neskončno bi bil vesel, če bi UL kadarkoli v mojem mandatu dobila 12 odstotkov več sredstev kot prejšnje leto. Žal se to še ni zgodilo.
Tovrstne primerjave med univerzami bi lahko verjetno zelo hitro povzročile nestrinjanja in zamere. Vendar očitno nikomur ni do tega. Na slavnostni seji senata, kjer ste podelili najvišja priznanja univerze, pa ste še posebej pozdravili novega rektorja pri morske univerze prof. dr. Dragana Marušiča in tudi izrazili upanje, da se boste vsi rektorji skupaj borili za izboljšanje razmer v visokem šolstvu.
Seveda. To bomo tudi storili.
Katera pa bo tista bitka, ki se je boste v mandatu nove vlade najprej lotili?
Relativno hitro bo jasno, kakšno politiko do visokega šolstva bo zavzela nova vlada. Prva naloga rektorske konference je, da bodočim ministrom, odgovornim za visoko šolstvo in finance, prikaže, da so univerze dosegle stopnjo, kjer zategovanje pasu enostavno ni več mogoče. Seveda lahko preživimo tudi z manj denarja. Ampak ne bomo več koristni. To pa ni v značaju univerzitetnih profesorjev. V takem primeru bomo pač začeli vpiti in protestirati. Preden bomo to začeli na glas dokazovati, raje povem, da nam ne bi kdo potem očital, da vpijemo zato, ker se ne strinjamo z novo vlado. Meni je popolnoma vseeno, kdo bo v novi vladi. V vsakem primeru bom zahteval, da bolonjsko reformo plača država. Univerza je ne more. To reformo so sprejeli poslanci, naš vstop v bolonjski proces pa je podpisal takratni minister, ne pa rektor. Univerze smo jo izpeljale, in to brez enega dodatnega centa, država pa nam je pri tem 'pomagala' z najbolj neumnimi administrativnimi zahtevami, proti katerim smo vsi ves čas protestirali. Zdaj pa bo treba plačati peto leto bolonje in naj nam kdo od preteklih, sedanjih ali bodočih politikov pove, kako je to mogoče izpeljati brez dodatnega denarja?
Nam je torej lahko žal za vstop v bolonjski proces, ki se je začel v bistveno boljšem letu 1999?
Na to ni enostavno odgovoriti. Najlažje je kritizirati bolonjsko reformo. Na začetku nisem bil v politiki, ko sem postal državni sekretar, je bilo že vse odločeno. Sem pa kot dekan fakultete naredil vse, da smo naredili izredno dobre spremembe programov. Tudi na ravni univerze je bolonja prinesla marsikaj dobrega. Tako smo pred reformo imeli več kot 150 doktorskih programov, nato smo naredili temeljito prenovo in zdaj jih imamo le 22. Vsi so interdisciplinarni, velika večina je medfakultetnih. Študentom ponujajo izjemno široko paleto kvalitetnega doktorskega študija. Tuje univerze vabijo naše ljudi, da jim povedo, kako nam je to uspelo. Velika večina drugih univerz, s slovenskimi vred, ne verjame, da se to da narediti, da so se bile fakultete pripravljene odreči svojim doktorskim programom na račun univerzitetnega doktorskega študija. To je dokaz, da ta reforma ni prinesla samo slabih stvari. Sicer pa na naši univerzi ravno poteka raziskava, kaj nam je prinesel bolonjski proces. Prvi rezultati kažejo na marsikatero napako, na primer to, da so marsikje skušali stlačiti štiri leta v tri leta. To je treba popraviti. Vendar raziskava ne kaže totalnega poloma naše bolonje.
Zakaj pa vam takšna racionalnost kot pri doktorskem študiju ni uspela še na prvi in predvsem drugi stopnji, kjer je še veliko vrtičkarstva, ki očitno rabi predvsem zaščiti profesorjev in njihovih kateder?
Tisti profesorji, ki so si pisali veliko programov in novih predmetov, da bi udobno živeli, so se zmotili. Po novem je profesor plačan za šest oziroma osem ur na teden. Nekateri pa delajo še več, in to brezplačno. Zato lahko pričakujemo zmanjševanje števila programov oziroma to, da ne bodo več razpisani vsi akreditirani programi.
V pogovoru ste že omenjali slabe študijske razmere na UL. Med temi slabostmi je tudi prostorska stiska. Kdaj si obetate rešitve za najbolj utesnjene članice, tudi za filozofsko fakulteto?
FF bo dobila v dveh letih na drugi strani Aškerčeve dodatnih 3500 kvadratnih metrov, in sicer z izselitvijo fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v nove prostore, ki jih bo dobila na Brdu skupaj s fakulteto za elektrotehniko in fakulteto za računalništvo in informatiko. Ta preselitev bo pomenila tudi olajšanje za druge fakultete. Umetniške akademije pa ostajajo moja bolečina. Vztrajam, da moramo njihovo gradnjo začeti še v tem mandatu. Bo pa treba prepričati novega ministra in poslance, da nam bodo dali državno poroštvo, s katerim bomo lahko dobili kredit. Ne delam si nobenih utvar, da bi lahko računali še na kak prispevek iz proračuna.
Druga prednost ali slabost univerz so njeni zaposleni. Na UL še vedno velja, da večina tistih, ki po diplomi in doktoratu ostanejo na univerzi, najprej postanejo asistenti, nato pa čakajo, da se izprazni »njihovo« profesorsko mesto. Kdaj bodo konč no odprti razpisi?
Ali veste, kaj je resničen vzrok, da nimamo več odprtih razpisov? To, da od kandidatov zahtevamo, da že imajo habilitacije. To moramo odpraviti in na rektorski konferenci se na pobudo mariborskega rektorja resno pogovarjamo o tem, da bo delovno mesto odprto za vse, šele nato pa bo izbrani kandidat (lahko tudi tujec) opravil še habilitacijo.
Ali lahko to uredite univerze same?
Prav gotovo lahko štiri univerze, če bomo dosegli dogovor, to hitro uredimo. Mislim, da bodo vsi rektorji to podprli, čeprav se z novim rektorjem primorske univerze o tem še nisem pogovarjal, njegov predhodnik pa je bil temu naklonjen.
O študentih smo že govorili, vendar še nismo slišali pojasnila, kako nameravate uresničiti to, kar ste študentom obljubili že na slavnostni seji senata – da ne bo nihče zaradi slabih socialnih razmer ali vplivov okolja prikrajšan za študij na UL?
To sem zelo resno mislil in na UL si bomo prizadevali, da bi z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve dosegli dogovor, da odpremo poseben štipendijski sklad za zelo talentirane mlade, ki študirajo na UL. Mi si preprosto ne moremo privoščiti, da bi izgubljali talente – imamo jih premalo.
Je to nezaupnica Zoisovim štipendijam?
Ne, vendar bi radi sami opravili izbor. Mi najbolj poznamo študente, ker z njimi delamo. Tega se ne da nadomestiti z nobenim drugim sistemom. Mi jih moramo izbrati, da bi jih lahko nato učinkovito izobrazili. Ne dvomim, da bo tak projekt podprla tudi nova vlada.
Študentje, ki so okupirali FF, zahtevajo štipendije za vse. Je to realno?
Tega ne jemljem dobesedno, temveč le kot poskus, da javnost opozorijo, da precej študentov danes živi v zelo slabih razmerah. Nastavili so ogledalo in slika v njem ni tako lepa, da bi lahko zamahnili z roko.
Pred fakultetami pa so tudi luksuzni avtomobili, študentsko delo je posameznike tudi obogatilo...
Tudi sam se ne strinjam, da še imamo študentsko delo na način, ki dopušča veliko malverzacij, verjetno pa bodo to prej ali slej spoznali tudi študentje.
Študentski svet UL sodeluje pri vaših načrtovanih statutarnih spremembah. Menda bi tudi podprli spremembe študijskega reda, če boste popustili v zahtevi, da bodo poslej možna le še tri opravljanja izpitov?
Poglejte, noben ukrep ne bo veljal retroaktivno, torej za že vpisane študente. Tudi ne more biti popolnoma enak za vse fakultete. Mogoče celo ne enak za vse profesorje iste fakultete. Zato smo se tega lotili s premislekom in dali predlog v razpravo vsem članicam in študentom. Prejeli smo celo vrsto pripomb. Statutarna komisija jih bo še enkrat pregledala, sam pa bom še naprej trdno zastopal stališče, da je treba število izpitov omejiti na tri. Od tega ne bom odstopil.
Predsednika Slovenske znanstvene fundacije dr. Edvarda Kobala skrbi naraščajoč odliv najbolj nadarjenih diplomantov v tujino. Kaj boste na UL ukrenili proti temu?
Na UL imamo karierni center, ki zelo dobro deluje. Zavedamo pa se, da je treba kariero mladih ljudi načrtovati že od prvega letnika in skupaj z njimi in v sodelovanju s podjetji iskati zaposlitve. Prav tako za zdaj nimamo zelo dobrega stika z našimi diplomanti. Oboje nam manjka, čeprav imajo posamezne fakultete, na primer ekonomska, že dobro delujoče alumni klube. Ta povezava z že zaposlenimi diplomanti je za univerzo zelo dragocena, saj ti najbolje vedo, katero znanje morda pogrešajo.
V tem tednu boste že drugič podelili tako imenovano rektorsko nagrado za najboljšo inovacijo. Boste še kako podpr li tiste, ki bi radi svoje odlične ideje pretopili v podjetja?
Imamo inkubator, ki že počasi prerašča svoje okvire, dobro smo povezani tudi z Ljubljanskim tehnološkim parkom in to pot je opravilo že kar veliko naših študentov in sodelavcev. Upam, da jih bo v prihodnje, če bodo zrahljane birokratske ovire, še več.
Katere ovire pa še onemogočajo, da bi lahko polno zaživela Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis)? Na UL ravnokar poteka akreditacija institucije in programov, ki pa še ne bo mednarodno veljavna, ker si Nakvis še ni pridobil evropske akreditacije za agencijsko dejavnost (medtem ko je hrvaška agencija že dosegla)?
Mislim, da bo treba tudi zakonsko spremeniti nekatere zadeve. Naša država ima na tem področju zakonodajo, kakršne skoraj ni drugod v Evropi. Zahteva namreč tako akreditacijo ustanov in programov. Akreditirana univerza mora biti sposobna sama opraviti akreditacijo svojih programov. To želimo doseči tudi pri nas. To bo naša univerza tudi uradno predlagala.
Zakaj niste tega predlagali že ob opredeljevanju delovanja agencije?
Iskreno povem, da sem to takrat spregledal. Zdaj pa se tega še kako zavedam, saj moramo prek Nakvisa urejati kopico majhnih sprememb. Zato bomo predlagali, da se pripravi zahtevna akreditacija za univerzo, nato pa bi ta izpeljala postopke za sprejetje študijskih programov sama in zanje tudi odgovarjala.
Spodbudno je, da vaši univerzi tudi v teh težkih časih uspeva pridobivanje novih donacij. Nedavno ste pridobili pomembno Pahernikovo ustanovo s 600 hektarji gozda na Koroškem, žal pa se je povsem izgubila Mundova zapuščina, nejasna pa je tudi usoda Knafljeve ustanove.
To res postaja za nas vse bolj pomembno in pri omenjeni koroški ustanovi imata največ zaslug akademikinja Alenka Šelih in soprog, ki sta pripravila vzorne akte za ustanovo. Ustanova bi lahko imela več kot sto tisoč evrov letnega prihodka, ki bi bil namenjen za štipendije študentov gozdarstva in za raziskovalne projekte za sonaravno izkoriščanje gozda. Akti so zastavljeni tako, da varujejo podarjeno premoženje v skladu z željami donatorjev. Verjetno bomo ustanovili tudi konzorcij teh ustanov. Resnica je, da v preteklosti z ustanovami nismo vedno vzorno gospodarili, marsikdaj pa smo bili tudi izigrani. To bo čedalje teže, ker smo se že veliko naučili.
