Upor proti represiji in neoliberalizmu

Kaj je glavno gonilo trenutnega revolucionarnega vrenja na jugu Sredozemlja? Bi lahko motive protestnikov v Tuniziji, Egiptu, Libiji... postavili na skupni imenovalec?

Trenutno v mednarodnem diskurzu poteka boj za interpretacijo teh dogodkov. Na Zahodu, predvsem med vplivnimi kapitalskimi in političnimi akterji, prevladuje mnenje, da gre za upor ljudstva proti diktaturam in represiji. Le redki omenjajo ekonomsko poanto. Če že, potem omenjajo, da je med motivi tudi želja ljudstva po ekonomski svobodi, kar je evfemizem za neoliberalne reforme. Toda če pogledamo Tunizijo, Egipt in ostale države ter zahteve tamkajšnjih protestnikov, vidimo, da ne gre zgolj za upor proti diktaturam in represiji, ampak tudi za upor proti neoliberalnim ekonomskim reformam, ki jih, kakor pravi Naomi Klein v svoji knjigi Doktrina šoka, ni mogoče implementirati brez represije.

Manj znano je, da je Tunizija v času Ben Alijeve vladavine poslušno izvajala neoliberalne reforme, ki ji jih je predpisal Mednarodni denarni sklad. Dobivala je izjemno visoke ocene mednarodnih finančnih institucij, veljala je za zgleden model ekonomske transformacije. Toda v ozadju je ostalo skrito, da je imela država visoko stopnjo brezposelnosti, da je ukinila subvencije, da so hitro naraščale cene in da so bila obstoječa delovna mesta vse manj zaščitena. Zato je mogoče reči, da je bilo v ozadju protestov v Tuniziji predvsem nezadovoljstvo ljudi s tem, da je Ben Ali v zavezništvu s tehnokratskimi strukturami, novonastalo ozko in premožno poslovno elito in varnostno-vojaškim aparatom tako poslušno uvajal neoliberalne reforme. O tem, da je bila za to potrebna represija, pa priča že podatek, da je imela Tunizija v času Ben Alijevega padca toliko policistov kot Francija, ki ima kar šestkrat več prebivalstva.

Podobna zgodba je tudi Egipt, ki je vse od sedemdesetih let izvajal neoliberalno ekonomsko politiko, zaradi česar so zelo naraščale socialne razlike. V Jordaniji, kjer protesti sicer niso tako množični in radikalni, se celo beduinska plemena z juga države, na katera se tradicionalno zanaša hašemitska vladarska hiša, pritožujejo nad tem, da ima maloštevilna in bogata poslovna elita prevelik vpliv na kraljevo hišo. Skupni imenovalec protestov v arabskem svetu je torej nezadovoljstvo ljudi zaradi vse večjih socialnih razlik in vse težjega življenja.

Kdo so nosilci prodemokratične vstaje? Govori se predvsem o mladini, ki se povezuje prek spletnih družabnih omrežij.

To poudarjanje se mi zdi malce poenostavljeno. Preprosto ne verjamem, da so bili v več kot milijonski množici, ki se je zbrala v Kairu, da bi zrušila predsednika Hosnija Mubaraka, sami mladostniki, ki so se odzvali na elektronska vabila drug drugega. To je bil vendarle mnogo širši družbeni revolt. Nosilci protestov so bili morda izvorno res mladi ljudje, ki pa so se jim pozneje pridružile najrazličnejše skupine, tudi Muslimanski bratje - ti so zavestno ostajali v ozadju, da ne bi s svojim preveč eksplicitnim delovanjem dali režimu izgovora za represijo - ter druge civilnodružbene strukture in sekularnejše stranke.

V zadnjih dneh medijski prostor polnijo predvsem novice iz Libije, kjer se zdi, da se obroč okoli Moamerja Gadafija zateguje. Na koga se lahko uporni diktator še zanaša?

Gadafi, ki ga množično zapuščajo diplomati, bližnji sodelavci in tudi vojaške enote, očitno skuša obuditi zgodovinska in družbeno-politična nasprotja med severozahodno pokrajino Tripolitanijo in Cirenajko na severovzhodu države. Prva je tradicionalno mnogo bolj urbanizirana in republikanska, druga pa je prevladujoče plemenska in precej monarhistično usmerjena.

Zato vstajniki na libijskem severovzhodu danes mahajo z zastavami iz časa kraljevine?

Res je. Po drugi svetovni vojni je Britanija nadzorovala Tripolitanijo in Cirenajko, Francija pa Fezan na jugozahodu. Urbani nacionalisti so hoteli združiti vse tri pokrajine pod republikansko ureditvijo, na drugi strani pa si je vodja mistično-pobožnega reda sanusi Idris prizadeval razglasiti svojo vladavino zgolj v Cirenajki v obliki monarhije. Slednjo varianto so podprle tudi zahodne sile in Idris je leta 1949 razglasil neodvisnost emirata Cirenajka. Toda generalna skupščina OZN je nato sprejela resolucijo, s katero je od Britanije in Francije zahtevala, naj namesto priznanja zgolj ene od pokrajin vzpostavita celotno Libijo. To se je potem tudi zgodilo, vendar ne pod republikansko ureditvijo, ampak pod monarhijo. Kralj Idris, ki je Libiji vladal od leta 1951 do 1969, se je opiral na podporo plemenskih in monarhističnih struktur v Cirenajki.

Ko je Gadafi septembra 1969 zrušil kraljevino, je takoj v ospredje postavil republikanizem, ki mu je dodal islam in začel razglašati islamsko republiko. Težišče političnega vpliva se je iz Cirenajke preselilo na zahod, v Tripolitanijo. Zdaj skuša očitno obuditi ta zgodovinska nasprotja, vendar je vprašanje, koliko prebivalcev Tripolitanije mu je pripravljenih slediti. Trenutno se ne zdi, da pretirano veliko, kljub temu pa je neprimerno govoriti o tem, da Gadafija podpirajo samo še plačanci. Ti se seveda borijo na njegovi strani, vendar nikakor ne samo oni.

Smo že videli točko preloma, po kateri postane zlom režima neizbežen, ali se lahko Gadafi še vrne?

To je težko oceniti. Nekaj časa se je že zdelo, da je padec režima neizogiben in da bo nastopil kmalu, vendar so dogodki zadnjih dni pokazali, da se nekatere vojaške enote pod Gadafijevim vodstvom vendarle konsolidirajo. Težko je kar koli napovedati, toda glede na to, da se toliko struktur obrača proti Gadafiju, se zdi, da bo vendarle padel.

Potem je še toliko težje govoriti o tem, kdo bi ga lahko nasledil?

Ne, o tem je pravzaprav lažje govoriti glede na to, da se je upor začel v Cirenajki. Precej očitno je, da se bo politična moč iz Tripolitanije preselila na vzhod, kar prinaša tudi večji vpliv plemenskih ter tradicionalistično-monarhističnih struktur. Ni torej naključje, da ljudje na vzhodu mahajo z monarhističnimi zastavami. Poudariti je treba, da je Libija specifična v tem smislu, da je kolonialna sila Italija, ki je državi vladala od leta 1911 do 1943, močno uničila družbene strukture. Uničila je zdravstveni, socialni, šolski sistem, tako da je bilo na predvečer neodvisnosti leta 1951 v Libiji zelo malo po zahodnem zgledu šolanih ljudi. Zaradi te nerazvitosti struktur in za Bližnji vzhod značilne nerazvitosti demokratičnih institucij in kulture bi znale z morebitnim padcem Gadafijevega režima nastati precej nestabilne razmere.

Slišati je pozive k mednarodnemu vojaškemu posredovanju, s katerim bi strmoglavili Gadafijev režim. Bi bilo smiselno resneje razmisliti o tej opciji?

Tovrstna razmišljanja so zelo nevarna. Glede na to, da je Bližnji vzhod izjemno obremenjen s kolonialno preteklostjo, ki je slonela na evropski vojaški dominaciji, je vsakršen vojaški poseg v regiji, tudi če bi šlo za vzpostavitev območja prepovedi letenja nad Libijo, zelo problematično početje, ki lahko zgolj prilije olje na ogenj - ne le v Libiji, ampak tudi v širši regiji.

Kot prvi med samodržci je sredi januarja padel tunizijski predsednik Ben Ali, nov val protestov pa je šele pred dnevi odnesel tudi premiera Mohameda Ganušija, njegovega dolgoletnega sodelavca. V Egiptu je po Mubarakovem odstopu oblast prevzel vrhovni svet vojske na čelu z obrambnim ministrom [Mohamedom Huseinom] Tantavijem. Padla sta torej diktatorja, kako težaven pa bo prelom z njunima režimoma?

Se strinjam, problem ni v eni sami osebi, ampak je mnogo bolj strukturen. Bližnji vzhod lahko obravnavamo z vidika strukturalistične teorije mednarodnih odnosov, ki pravi, da je ves svet poenoten v eno samo, kapitalistično celoto, znotraj katere pa obstajata dominantno jedro (Zahod) in dominirana, odvisna periferija (tretji svet). Bližnji vzhod je v času kolonializma dejansko postal periferija, ki jo jedro obvladuje, elementi tega obvladovanja pa so politična fragmentacija, ekonomska monokulturnost, zaradi katere so te države zelo ranljive in odvisne od gibanja cen surovin na svetovnih trgih, in kooperativno sodelovanje med zahodnimi elitami in elitami v arabskem svetu. Ravno v slednjem se skriva odgovor na vaše vprašanje.

Zahod se je lahko vse od razglasitve neodvisnosti muslimanskih držav opiral na tamkajšnjo zelo ozko, vesternizirano elito. Zahodno in arabsko elito so družili in ju še vedno družijo skupni ekonomski interes, svetovni nazor in zaznane grožnje. S pojmom ozka vesternizirana elita pa seveda ne mislim le na posameznike tipa Ben Ali ali Mubarak, ampak še na vrh vojske, zgornji ešalon birokracije, trgovsko buržoazijo in v zadnjem času z uveljavitvijo neoliberalne ekonomske prakse tudi novo poslovno elito. Vsi ti so še vedno nastavki za kooperativno sodelovanje z Zahodom. Povedano drugače, v Egiptu in Tuniziji so protestniki z odstranitvijo personifikacije sistema naredili šele prvi korak, toda strukture vsaj za zdaj ostajajo nedotaknjene.

Bo tako tudi ostalo?

Dejstvo, da je v Egiptu oblast v rokah vojaškega sveta, je zaskrbljujoče. Protestniki so po mojem mnenju preveč optimistični, ko vojski precej romantizirano zaupajo, da bo delovala v korist ljudstva. V zvezi z egiptovsko vojsko vidim več problemov. Prvič, je prevelika za ekonomsko zmogljivost države. Drugič, vojska je inherentno politizirana. Ker izhaja iz kolonialnih časov, je bila pravzaprav ustanovljena bolj za to, da kolonialni sili pomaga ohranjati notranji red, kakor pa za boj z zunanjim sovražnikom. Povedano drugače, vojska je prepričana, da najbolje ve, kaj je dobro za družbo, in zato ni naključje, da ves čas neodvisnosti s sumničenjem gleda na »civilne« politike in da vse od leta 1952, ko je bila z državnim udarom odpravljena monarhija, predsedniški položaj zasedajo zgolj vojaki. Tretjič, vojska je od kolonialne sile prevzela del njene ideologije - skoraj apriorno skepso do islama in islamizma. In nenazadnje, egiptovska vojska je že od kolonialnih časov zelo voljna sodelovati z zunanjimi velikimi silami: v času monarhije z Britanijo, po revoluciji leta 1952 s Sovjetsko zvezo, od nastopa Anvarja Sadata leta 1970 pa z ZDA (predvsem od sklenitve campdavidskega sporazuma, odkar od Američanov dobiva 1,3 milijarde dolarjev na leto). Če upoštevamo vse to, se lahko vprašamo, ali bo vojska dejansko dopustila res demokratične volitve, na katerih bi nastopili vsi relevantni akterji, tudi Muslimanski bratje, oziroma ali bo sprejela njihov izid, če slednji osvojijo največ glasov.

Je potemtakem možna ponovitev alžirskega scenarija iz leta 1992, torej razveljavitev izida volitev po zmagi islamistov?

Alžirski scenarij, ko je vojska razveljavila rezultate prvega kroga volitev, na katerih je zmagala Fronta narodne odrešitve, čemur je sledila državljanska vojna, je tako strahovit in živ, da bo egiptovska vojska po mojem delovala bolj subtilno.

Mednarodna skupnost - v mislih imam predvsem Zahod - je na aktualno dogajanje odreagirala precej pozno in medlo. Zakaj?

Ko govorimo o mednarodni skupnosti, je treba najprej poudariti, da je v zadnjih 300 letih Zahod, dominantni del te skupnosti, spoznal, da je Bližnji vzhod strateško tako pomemben, da je treba imeti nad njim nadzor. Bližnji vzhod obsega nekatera strateško najpomembnejša prometna ozka grla sveta (Gibraltar, Sueški prekop, Bab el Mandeb, Hormuška ožina), ključne zaloge nafte in državo Izrael, v kateri Zahod še vedno vidi zaveznika in strateško pomembno točko. Zahodne države so bile prav zaradi tega precej skeptične do ljudskih vstaj v Tuniziji in Egiptu. Uporabljale so neko ambivalentno retoriko, ko so pozdravljale vstaje oziroma demokracijo, obenem pa je bilo mogoče zaznati tudi strah glede tega, kaj se utegne zgoditi, če ne celo prepričanje, da bo zaradi teh vrenj nemara teže obvladovati to območje. Strah in dvom sta še vedno navzoča, čeprav se Zahod hkrati zaveda, da ne more iti v konfrontacijo z ljudskimi gibanji.

Se po padcu režimov, s katerimi je Zahod navdušeno sklepal posle, začenja nov spopad za bogastva severne Afrike, nekakšna magrebska velika igra med ZDA, Evropo in Kitajsko? Kdo bo imel v novih razmerah začetno prednost?

Ne verjamem, da bodo vsi doslej sklenjeni posli prekinjeni. Kdor koli bo že prišel na oblast v teh državah, bo vendarle moral tako v ekonomskem kot v političnem smislu poskrbeti za določeno kontinuiteto. Glede Kitajske pa bi se vrnil k prej omenjeni strukturalistični teoriji, v kateri ima azijska sila ambivalenten položaj. Na eni strani namreč, objektivno gledano, postaja del jedra, na drugi strani pa sama subjektivno ves čas uporablja retoriko periferije in se predstavlja kot država zaščitnica interesov držav periferije.

Zdi se mi, da bi lahko povlekli nekaj vzporednic s položajem na Bližnjem vzhodu leta 1947, ko so se Američani odločali, ali priznati Izrael, State Department pa je opozarjal, da bi se lahko v tem primeru začel zelo krepiti vpliv Sovjetske zveze v regiji. Če bodo ZDA kljub demokratičnim spremembam v Egiptu, po katerih bo Kairo nedvomno začel drugače gledati na izraelsko-palestinski konflikt, vztrajale pri sedanji povsem proizraelski politiki, potem obstaja možnost, da se bo egiptovska zunanja politika začela počasi obračati proti Kitajski oziroma da bo ta počasi začela krepiti svoj položaj na Bližnjem vzhodu. Res pa je, da bo Kitajska tako ali tako v naslednjih dveh letih postala največji kupec saudske nafte, precej večji kot ZDA. Njen vpliv v regiji se neizogibno krepi, kar že zdaj vzbuja strah v ameriški politiki.

Več preberite jutri, ko objavljamo drugi del intervjuja.