Tretja ura nič za javno TV in medije

Slovenske vlade sprememb na medijskem trgu niso razumele v preteklosti in jih ne razumejo danes.

Objavljeno
28. september 2012 13.56
Posodobljeno
29. september 2012 15.00
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga

S kapitulacijo nacistične vlade 8. maja 1945 se je zgodovinska ura postavila na začetek (»Stunde Null«) in zmagovalne zavezniške sile so začele pisati pravila, po katerih se bo razvijala povojna Nemčija.

Zavezniki so vedeli, da je bila za vzpon nacistov izjemno pomembna medijska propaganda (radio), ki jo je učinkovito uporabljal Hitlerjev minister za propagando Joseph Goebbels, zato je bila postavitev svobodnega in demokratičnega medijskega sistema zelo pomemben povojni cilj. Svoboda izražanja in prepoved cenzure sta bili zapisani v novi ustavi. Licence za izdajanje časopisov so dobili samo tisti založniki, ki niso imeli nacistične preteklosti. Javni servis – radio in televizijo – pa so oblikovali po zgledu britanske BBC.

Zakonodajalci so v medijski sistem vgradili številne varovalke. Formalno so omejili vpliv politike (strank) na delovanje javnega servisa. Zagotovili so neodvisno financiranje (televizijski prispevek), postavili regulatorje, določili precejšnjo avtonomijo zveznih dežel ter v programski svet imenovali predstavnike interesnih skupin in civilne družbe.

Vendar zavezniki (zlasti Američani) niso zgolj napisali pravil – precej strožjih in bolj idealističnih, kot so jih imeli doma –, temveč so jih tudi izvajali in mlademu zahodnonemškemu medijskemu trgu različno pomagali preživeti (prenos znanja, kapital …). Podobno je ravnala tudi ameriška povojna oblast na Japonskem, saj so Američani postavili javni servis in še do konca petdesetih let upravljali japonski medijski trg, preden so ga prepustili domačim založnikom in politikom.

Dobra štiri desetletja pozneje se je s padcem berlinskega zidu leta 1989 za postsocialistične medijske pokrajine zgodila podobno prelomna, a hkrati zelo drugačna »ura nič«. V zahodni Evropi je že prevladoval zaseben komercialen medijski model. Javni servisi so bili v krizi, EU zaradi nesoglasja nacionalnih držav ni imela enotne medijske politike, regulatorji so zaradi ekonomskih pritiskov, liberalizacije in lobiranja zasebnih medijskih podjetij opuščali nekdanje varovalke, ki naj bi preprečevale zlorabe medijske moči in varovale medijski pluralizem (omejevanje koncentracije lastništva, deležev občinstva in oglasnega trga …).

Vizije, kako naj se razvijajo mladi medijski trgi, ni imel nihče – ne medijska podjetja in novinarji, ne politika in civilna družba. Prav tako ni bilo nikakršnega razsvetljenega evropskega protektorata ali drugih mehanizmov, ki bi jim pomagali brez uničujočih posledic prebroditi prvo desetletje (pričakovano) burne medijske tranzicije: preprečiti divjo privatizacijo, koncentracijo lastništva, zasebne monopole, politično kadrovanje in skrajno prekarizacijo medijskega dela.

Posledice teh pojavov so zelo dobro vidne tudi v Sloveniji. Po dveh desetletjih (uradno) tržnega medijskega gospodarjenja in številnih spremembah medijskih zakonov so tiskani mediji v velikih poslovnih in vsebinskih težavah, brez stabilnega lastništva in denarja za nujne razvojne premike. Radijski trg obvladuje peščica lastnikov, ki so se v preteklosti večkrat povezali s političnimi strankami in jim ponudili medijske usluge. Največja komercialna televizija je z učinkovitim lobiranjem in brez pravih nasprotnikov razširila oglaševalsko prevlado tudi na svetovni splet, vsakemu imenovanju nove vlade sledijo številne uredniške in direktorske menjave na vrhu medijskih družb.

Najnovejše napovedi vlade o zniževanju televizijskega prispevka in dvigu davka za tiskane medije zato niso nepričakovane, saj pomenijo nov simptom stare oblastniške bolezni: prepričanja, da so mediji le propagandna orodja političnih elit. Zato jih je treba nadzorovati ali jih ukrotiti, kadar so »sovražni«. Ta bolezen ne bo samo poglobila krize na slovenskem medijskem trgu, temveč bomo zaradi nje še slabše pripravljeni na tretjo, tokrat globalno medijsko »uro nič«.

Pozorno branje evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah kaže, da množični mediji za evropsko komisijo postajajo storitve (direktiva je bila sprejeta marca 2010, v Sloveniji velja od novembra 2011). Ta pojmovni premik je pomemben, saj nas na morebitne zlorabe »medijskih storitev« še ne opozarjajo zgodovinske izkušnje s tretjim rajhom, ki so jih hoteli preprečiti avtorji povojne nemške medijske ureditve.

Medijskih storitev ne bo mogoče urejati s sedanjo medijsko zakonodajo in regulacijo, saj jih bodo ponujala tudi nadnacionalna telekomunikacijska in internetna podjetja, ki imajo že danes prevladujoče ali celo monopolne tržne deleže. Pretoka informacij pa ne bodo nadzorovale samo nacionalne oblasti in demokratično izvoljene vlade, temveč ga bodo usmerjali tudi številni zasebni računalniki, algoritmi in »pametna« telekomunikacijska omrežja, ki jim nobena ustava ne bo prepovedovala morebitne cenzure.

Slovenske vlade teh sprememb niso zares razumele v preteklosti in jih ne razumejo danes.

Demokratična država, ki bo hotela v dobi medijskih storitev preprečiti zlorabe komunikacijske moči ter poskrbeti za pravico do obveščenosti, svobode izražanja, zasebnosti in dostopa do informacijske infrastrukture, potrebuje nove varovalke in mehanizme, ki jih sedanja slovenska medijska politika ne pozna. Mednje pa zanesljivo ne sodijo izčrpavanje javnega servisa, obdavčenje tiska in utrjevanje zasebnih komunikacijskih monopolov, ki jih napovedujejo novi (proti)krizni medijski ukrepi.