Tiskane izdaje
Po padcu komunizma pred dvema desetletjema je bilo Karla Marxa (1818–1883) pregrešno omenjati, to so si privoščili le najbolj ekstravagantni teoretiki in »najnevarnejši filozof Zahoda«, Slavoj Žižek. Z začetkom finančne krize leta 2008 se je začelo delo nemškega filozofa, ekonomskega in političnega teoretika spet omenjati in bolj kot se kriza poglablja, bolj oživlja njegova kritična misel o kapitalizmu, celo v ZDA, kjer je bil Marx demoniziran bolj kot kjerkoli drugje.
V Ameriki je pred kratkim izšla zadnja od številnih biografij Karla Marxa avtorice Mary Gabriel Love and Capital: Karl and Jenny Marx and the Birth of a Revolution (Ljubezen in kapital: Karl in Jenny Marx in rojevanje revolucije), ki se je celo uvrstila na ožji seznam za nacionalno književno nagrado (national book award).
Knjiga je bila v ameriških medijih deležna velike pozornosti. Pred dnevi je na naslovni strani spletnega portala CNN izšel daljši članek iste avtorice, nekdanje novinarke Reutersa, o Marxovih analizah in razmerah, v katerih so nastajale, na youtubu so pred dnevi objavili zvočno knjigo Komunistični manifest...
Nasploh prodaja slednje in temeljnega dela Kapital narašča, morda še bolj v državah, kjer niso imeli socializma in se zato z marksistično teorijo niso seznanjali. Medtem ko je Komunistični manifest, ki ga je Marx leta 1848 pri tridesetih napisal skupaj z Engelsom, drobna in preprosto napisana knjižica, je Kapital v treh delih – v času Marxovega življenja je leta 1867 izšel le prvi del – zahtevno branje, ki ga avtor niti ni napisal za široke množice oziroma proletariat. Zato je v novejšem času izšla vrsta knjig, v katerih avtorji analizirajo Marxove teze in razglabljajo o njihovem današnjem pomenu, obstajajo pa tudi književni krožki ljubiteljev Marxovega dela.
Zasebnost zakopana v Moskvi
V socialističnih državah, tudi pri nas, smo se na nekaterih študijih v Marxovo teorijo kar precej poglabljali, o njem pa razen osnovnih biografskih podatkov nismo vedeli nič, pač v skladu s socialistično doktrino, po kateri se ni spodobilo drezati v zasebnost velikih revolucionarnih duhov. Zasebnost misleca, čigar ideje so vplivale na največje družbene spremembe v 20. stoletju, je bila še posebej globoko zakopana v moskovskih arhivih, menda po naročilu samega Stalina, ki je Marxovo teorijo cepil z lastno vizijo brezrazredne družbe na način, ki ni imel nič skupnega z Marxom. Gabrielova se je zakopala v te arhive in v osmih letih, kolikor je nastajala njena knjiga, pri sebi opravila z zahodnim stereotipnim pogledom na Marxa, predvsem s tem, da je kriv za komunistične grozote 20. stoletja, ki so se po njegovi smrti dogajale v njegovem imenu.
Tega, kar je o njem odkrila, ni pričakovala, priznava sama. V biografiji njegovo zasebno življenje umešča v zgodovinske, politične in ekonomske razmere, v katerih je živel in iz katerih so se porodile njegove ideje o spremembi sveta. Marx je bil obseden z delom, cele dneve je bil zakopan v knjige in se po študiju prava poglabljal v ekonomijo, antično in moderno filozofijo, zgodovino, literaturo, naravoslovje, etnologijo in matematiko in da ne bi izgubljal časa, se je še na poročno potovanje odpravil s 45 knjigami. Kljub temu je zaslužil bore malo, in to predvsem z novinarskimi članki. V času življenja njegovo delo ni bilo prav znano.
Iz bede so se porodile ideje
V Evropi 19. stoletja so se dogajale dramatične spremembe, zgodnji kapitalizem je z industrijsko revolucijo prinesel bogatenje maloštevilnih in bedo množic, bolj kot je peščica bogatela, bolj je bila množica revna. Marx je spoznal, da kapitalizem institucionalizira družbeno in ekonomsko neenakost, represijo in izkoriščanje, brezpravnost revnih in pravice le za lastnike imetja. Sam je z družino tedaj živel v Londonu – ko je bil zaradi kritike pruskega absolutizma najprej pregnan iz rodne Nemčije, zatem pa je moral zapustiti še Pariz in Bruselj –, kjer je bil takšnim razmeram priča v soseščini. Edino rešitev je videl v korenitih družbenih spremembah, v utopičnem komunističnem modelu brezrazredne družbe, kjer ne bo zasebnega lastništva. Da je te ideje domislil in jih izdal v svojem najpomembnejšem delu Kapital, je potreboval celih šestnajst let, ves ta čas je njegova družina živela na robu revščine. Njihova edina tolažba je bila vera v veličino in pomembnost Marxovega dela, iz katerega so politiki v skladu s svojimi potrebami po njegovi smrti ustvarili ideologijo in dogmo.
Bojevit in nežen
Sam ni bil proletarec, kajti izhajal je iz premožne meščanske družine, še manj je bila to njegova lepa žena Jenny, ki je bila iz pruske aristokratske družine in je imela vse življenje, ki ga je v zakonu z Marxom preživela v pomanjkanju, pri sebi vizitko z napisom rojena baronica Jenny von Westphalen. Brez nje, ugotavlja avtorica knjige, ne bi bilo Karla Marxa in brez Karla Marxa svet ne bi bil tak, kakršnega poznamo.
Prikazuje ga kot bojevitega, divjega, obsedenega boemskega intelektualca, ki je neizprosno obračunaval z nasprotniki, kot sebičnega in samoljubnega zakonskega partnerja in hkrati kot moža s karizmo in strastjo, ki je privlačil tako moške kot ženske, ki se je pogosto poveselil ob kozarčku in je imel rad prestiž, trače in ples. Četudi je bila njegova briljantna misel osredotočena predvsem na ekonomske in filozofske teorije, mu v pogledu na vsakdanje stvari ni manjkalo zdravega razuma v slogu »otroci morajo vzgojiti svoje starše«. Tudi krščanstvo, ta opij za ljudstvo, je spoštoval, ker je odrasle naučilo ljubiti otroke.
Otroci so bili najnesrečnejši del Marxovega življenja. V zakonu se jih je rodilo sedem, štirje so umrli v otroštvu, od preživelih treh hčera sta dve naredili samomor. To sta bili Tussy in Laura, ki sta po materini smrti leta 1881 in očetovi leta 1883 postali voditeljici socialističnega gibanja, kar jima je omogočala izdatna Engelsova zapuščina.
Enakovredna le žena in Engels
Marx je bil ljubeč oče in nežen soprog. Jenny je bila štiri leta starejša od njega in je bila iz Triera kakor on. Družila sta se že v otroštvu, saj sta njuna očeta prijateljevala. Zaročila sta se, ko je bil Marx star 18 let in Jenny 22, poročila pa sedem let pozneje. Kljub tragedijam in revščini v londonskem podstrešnem stanovanju ter Marxovi nezvestobi sta se imela zakonca zelo rada in sta imela srečen zakon, ugotavlja Gabrielova. Ko je šla Jenny v Nemčijo starše prosit za denar, je Marx ljubimkal s hišno pomočnico in družabnico Helene Demuth in iz tega ljubezenskega razmerja se je rodil fantek. Prijatelj Friedrich Engels, ki je bil tako kot Marx velik ženskar, je, da bi Marxa obvaroval pred nevšečnostmi, otroka priznal za svojega. Takoj po rojstvu so ga dali v posvojitev, da je otrok Marxov, je Engels povedal na smrtni postelji, vendar je bila tudi ta skrivnost kot večina Marxove korespondence (največ sta si dopisovala z Engelsom) zakopana v moskovskih arhivih.
Marx je za sebi intelektualno enakovredna štel le Jenny in Engelsa, ki je Marxovi družini denarno najbolj pomagal. Engels je bil iz bogate kapitalistične družine in se je leta 1850 pri tridesetih altruistično odločil za delo v družinski tekstilni tovarni Ermen & Engels v Manchestru ter se odpovedal publicističnim ambicijam, da bi pomagal Marxovi družini. Bil je prepričan, da Marx potrebuje čas za pisanje temeljnega dela politične ekonomije, ki bo izobrazilo proletariat in ga pripravilo za upor. Gmotni položaj se je Marxovi družini popravil po francosko-pruski vojni, ko je Marx leta 1871 objavil knjigo o državljanski vojni v Franciji, pred tem je izšel tudi prvi del Kapitala.
Prerok in demon
Marx je bil po smrti, na začetku 20. stoletja, za nekatere prerok, čigar besede je bilo mogoče zmanipulirati za podporo represivnemu režimu, in za druge personifikacija političnega in družbenega zla. Ne glede na to, da so z njegovo teorijo ustvarili mit o socialističnem bogu ali demonu, je v milijonih lačnih, brezdomnih in izkoriščanih vzbujal upanje, da bodo oni in njihovi otroci siti ter da bodo imeli streho nad glavo.
Vendar Marxova vizija ni bila jasna. Ljudje, ki so pozneje delovali v njegovem imenu, njegove misli niti niso poznali, poznali so le izpeljanke njegove filozofije in podobno je na Zahodu še danes, zato Marxovo ime številni ljudje povezujejo z zločini v komunističnih državah. Za Mary Gabriel, ki je brskala po arhivih v štirih državah in prebrala tisoče strani pisem ter se seznanila z zgodovinskim ozadjem filozofovih teorij, je bil Marx vse manj podoben legendi, katere obraz je mrko zrl s komunističnih propagandnih plakatov. Njegova filozofija ji ni dolgo ostala tuja.
Marxove utopične teze se niso uresničile nikjer, še najmanj v državah, ki so se najbolj sklicevale na njegovo ime. Je pa njegova idejna dediščina vključno z zagovarjanjem svobode političnega izražanja, govora, tiska, šolanja... vplivala na nastanek številnih političnih strank v zahodni Evropi – britanske laburistične stranke, španske socialistične stranke, francoske socialistične stranke in nemške socialdemokratske stranke. Marx ni le pisal, organiziral je tudi srečanja in na tečajih izobraževal delavce ne le v ekonomiji in politiki, ampak tudi v jeziku, literaturi in zgodovini.
O globalizaciji že leta 1848
Tudi drugi Marxov biograf, Guardianov novinar Francis Wheen, avtor knjige Karl Marx: A Life (Karl Marx: življenje), se je med poglabljanjem v biografiranca vse bolj zbliževal z njegovo filozofijo, čeprav nikoli ni simpatiziral z marksizmom. »Bolj kot sem proučeval Marxa, bolj osupljiv in aktualen se mi je zdel. Današnji znanstveniki in politiki, ki se imajo za moderne mislece, ob vsaki priložnosti radi omenijo besedo globalizacija, pozabljajo pa, da se je tej temi Marx posvečal že leta 1848.« Ko je govor o aktualnosti Marxovih tez, je v ospredju njegova napoved globalizacije in problemov, ki jih prinaša. Marx je hitro spoznal, da je kapitalistični sistem zaradi nenehno rastoče ter cenejše proizvodnje in cenejših izdelkov neločljivo povezan z novimi trgi, novimi potrošniki, da bi se kapital lahko povečeval. Ameriški novinar Thomas L. Friedman je avgusta letos v New York Timesu o »vstaji srednjega razreda« napisal članek, kot bi ponavljal za Marxom: da so brezposelnost, zmanjševanje plač, socialnih prispevkov itd. posledica globalizacije in še posebej (informacijske) tehnologije. »Ta omogoča najemanje zemljepisno oddaljene in poceni delovne sile in uničuje rutinska dela. Medtem ko je srednji razred vse revnejši, postajajo korporacije vse bogatejše.« Marx je, soočen z eksistenčnimi problemi ljudi, ki jih je izzvala industrijska revolucija, v Komunističnem manifestu opisal pojav, ki je ponovno aktualen: bojazen pripadnikov srednjih slojev, da jih bodo razmere potisnile med proletarce: »Dozdajšnji pripadniki srednjih slojev – majhnih industrijalcev, trgovcev in najemodajalcev, obrtnikov in kmetov – se zlivajo v vrste proletariata. Deloma zato, ker njihov drobni kapital ne more konkurirati veliki industriji in velikim kapitalistom, deloma pa zato, ker ta način proizvodnje uničuje njihovo obrtniško veščino.«
Podobno razmišljata tudi pisca revije Economist John Micklethwait in Adrian Wooldridge v knjigi A Future Perfect: The Challenge and Hidden Promise of Globalization (Popolna prihodnost: izziv in skrite obljube globalizacije): »Kot prerok socializma Marx morda ni več relevanten, kot prerok univerzalne soodvisnosti narodov, kot je sam imenoval globalizacijo, pa se še vedno zdi zelo relevanten. Njegov opis globalizacije se danes zdi prav tako oster, kot je bil pred 150 leti.« Avtorja pravita, da bi pri trenutni globalizaciji Marx takoj prepoznal njen paradoks: bolj kot bo globalizacija uspešna, več bo praznega teka. Res je, da se po eni strani zdi, kot da bo kapitalist proizvodnjo gnal v neskončnost ne glede na človeške in okoljske žrtve, toda Micklethwait in Wooldrige navajata sum, da ima psihična energija globalizacije, ki sili podjetja, vlade in ljudi, da delajo bolje, svojo točko upora, ko ljudje ne zmorejo več.
Uresničene napovedi
Še pred morebitno točko upora se je zgodilo, kar je napovedal Marx: koncentracija kapitala v rokah maloštevilnih in relativna obubožanost večine oziroma povečanje premoženjske neenakosti, na kar opozarjajo protestni shodi od Wall Streeta do drugih mest po svetu. Neenakost je postala posebej izrazita v Ameriki, je celo globlja kot v Tuniziji ali Egiptu, in je večja, kot je bila skoraj kadarkoli v stoletju. Štiristo najpremožnejših Američanov zdaj poseduje več imetja kot 150 milijonov »navadnih« sodržavljanov. Ali drugače: skoraj dve tretjini čistega zasebnega premoženja sta v rokah petih odstotkov Američanov. (Za primerjavo: najpremožnejših pet odstotkov Nemcev ima v rokah manj kot polovico vsega premoženja). Tako hitro kot bogati peščica Američanov, se na drugi strani veča množica brezposelnih in revnih. Ekonomski in politični teoretiki so prepričani, da Amerika vstopa v novo »zlato dobo«, kakor je podobne razmere poimenoval pisatelj Mark Twain v zgodnjem 20. stoletju, ko so industrijski magnati kot John D. Rockefeller, Andrew Carnegie in J. P. Morgan leta držali Ameriko v tesnem primežu. Razlika je le v tem, da so zdajšnji superbogataši menedžerji hedge skladov in finančni magnati namesto naftnih in železniških baronov. Razmerje 1 : 99, na katero opozarjajo protestniki na Wall Streetu, pomeni, da en odstotek Američanov nadzira več kot polovico delnic in vrednostnih papirjev v državi. Razlika med prvo zlato dobo in sedanjo je tudi v tem, da so bili tedaj protesti silovitejši. Kakor da bi danes še vedno verjeli v mit, da bo izjemno bogastvo, ki nastaja v kapitalizmu, nekoč dostopno vsem.
Žižek in Vatikan
V ta mit gotovo ne verjame Slavoj Žižek, ki je navdušil protestnike na Wall Streetu, ko je mednje stopil z besedami: »Mi nismo sanjači, sanjači so tisti, ki mislijo, da lahko stvari ostanejo nespremenjene v neskončnost. Prebujamo se iz spanja, ki je postalo nočna mora.« Žižek, ki mu Marxova filozofija ni bila tuja, je eden najglasnejših kritikov globalnega kapitalizma in finančnih mogotcev. Med najglasnejšimi kritiki je tudi papež Benedikt XVI., a je bila vseeno poteza Vatikana, ko je leta 2009 rehabilitiral Marxa, naravnost revolucionarna. Vplivna jezuitska revija Civiltà Cattolica, ki ne gre v tisk, preden odtisov strani ne pregledajo v vatikanskem tajništvu, je tedaj objavila članek o revolucionarnem filozofu. Naslednji dan je članek povzelo uradno vatikansko glasilo Osservatore Romano in ga naslovilo Tisto, kar je ostalo od Marxa. Nekaj je vsekakor ostalo, četudi so socialistični režimi Marxove teze izmaličili skoraj do neprepoznavnosti, meni avtor članka Georg Sans, nemški jezuit in docent sodobne filozofije na Gregoriani. »Napačna bi bila trditev, da ima stanje duha po prihodu komunizma v vsakem primeru opraviti s Karlom Marxom.« Oče Sans s svojim filozofskim prijemom loči Marxovo misel od Engelsove, od podobe, ki jo je dal Engels prijateljevim idejam (zgodovinski materializem in materialistični koncept zgodovine, pravi avtor, sta Engelsovi) in tudi od marksizma-leninizma, ki je postal univerzalni koncept resničnosti in partijska dogma oktobrske revolucije. Lahko torej ločimo marksizem komunistične partije in njegovega prijatelja Engelsa od pravega filozofa iz Triera? Mladega Marxa in njegove pariške rokopise iz leta 1844 od avtorja Kapitala? Lahko damo prednost kritičnemu opazovalcu pred rigidnim dogmatikom? Seveda, nikogar več ni, ki bi materializem zgodovine in človeka jemal resno. Tega ni mogoče trditi za njegove misli o odtujenosti dela ali o problemu presežne vrednosti. Ko gre za ti dve zadevi ali za nepravično in nenaravno porazdelitev bogastva in revščine, za Marxa ni več mogoče reči, da je presežen. Marxovi tezi, da je vselej resnično delo enih tisto, ki ustvarja veliko bogastvo drugih, ni mogoče oporekati, pravi Sans in sklene, da »Marxove kritike politične ekonomije ne danes ne v preteklosti ne bi smeli puščati zgolj levici«.
Le kateremu piscu članka o Karlu Marxu ne bi ob teh mislih očeta Sansa za konec zmanjkalo besed.
