V primežu kapitala in orožarskih multinacionalk

Nemški kanclerki Angeli Merkel letos poleti najmanj dvakrat ni bilo ravno lagodno. V Berlinu je morala sprejeti Toma Endersa, šefa največje evropske korporacije EADS (European Aeronautic Defence and Space Company), ki po govoricah iz zakulisja ni ravno znan po prefinjenih besedah, ko gre za politiko in politike. Na čelu orožarskega koncerna, znanega predvsem po izdelovanju letal (Airbus), si to svojo nediplomatsko držo rad privošči. Za njim stoji več kot 130.000 zaposlenih v eni najbolj hightech industrij, ki tudi v imenu držav in državne varnosti obrača megalomanske milijarde. Koncern za povrh združuje vrhunske, daleč najbolje plačane strokovnjake iz tako rekoč vseh najbolj prosperitetnih gospodarskih panog in celo v najhujši finančni krizi – ali pa prav zaradi nje – uspešno posluje. Orožarji so namreč eni redkih, ki tudi po podatkih stockholmskega inštituta Sipri še kar večajo prodajo in dobičke.

Če bi Enders dosegel to, o čemer se v Evropi govori zadnjih nekaj tednov, da bi se namreč francosko-nemški velikan EADS združil z največjim britanskim orožarskim koncernom BAE Systems, bi Evropa čez noč dobila orožarskega giganta, ki bi bil z več kot 200.000 zaposlenimi in najmanj 70 milijardami prometa največji na svetu. Prerasel bi korporacijo Boeing in bi se lažje spoprijel tudi z vsemi drugimi ameriškimi orožarskimi multinacionalkami, ki zdaj predvsem na hitro rastočih azijskih trgih in na vse bolj nestabilnem Bližnjem in Srednjem vzhodu pobirajo večino dobička. Pod eno streho bi ob svojem »civilnem programu«, ki mu zaradi krize ne gre ravno najbolje, lahko ponudil tako rekoč celoten arzenal izdelkov za vodenje sodobnih vojn: od letalonosilk, bojnih letal in atomskih podmornic do satelitov, komunikacijske tehnologije in zadnje čase vse bolj popularnih brezpilotnih letal.

Vendar pa Enders za tak korak, s katerim se zadnjih nekaj tednov intenzivno ukvarjajo vlade najmanj štirih ključnih držav (Francije, Nemčije, Velike Britanije in seveda tudi ZDA), najprej nujno potrebuje soglasje Berlina in Pariza.

Stare ideje, novi časi

O združevanju evropskih orožarskih koncernov, ki so sami premajhni, da bi se na vse bolj lukrativnem azijskem, arabskem, bližnje- in srednjevzhodnem trgu lahko kosali z ameriškimi firmami, se je v Evropi govorilo že večkrat. Ne nazadnje se je z izjemno močno British Aerospace (BAE), znano predvsem po izdelavi bojnih letal, že leta 1999 hotel povezati nemški letalski in vesoljski koncern Dasa, vendar iz vsega skupaj potem ni bilo nič. Dasa se je kasneje združila s Francozi (Aérospatiale-Matra) in s špansko CASA, iz česar je tudi nastal EADS, združitev z Britanci, ki imajo tradicionalno dobre »specialne odnose« predvsem s svojim »velikim bratom« onstran Atlantika, pa ni bila več interesantna.

Časi ob koncu prejšnjega tisočletja so bili namreč drugačni od današnjih. V Evropi je po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne zavladala nekakšna združitvena evforija. Še junija 1996 so nam politiki na berlinskem zasedanju Natovega sveta za sodelovanje (NACC) vneto razlagali o tako imenovanem drugem, evropskem obrambnem stebru znotraj severnoatlantske zveze, v okviru katerega naj bi se v imenu samostojnejše evropske obrambe tesneje povezale vse evropske oboroževalne industrije. Celo Slovenci smo takrat videli možnosti za preživetje in evropsko uveljavitev tistih nekaj naših vrhunskih laserskih, jeklarskih in drugih firm, ki so svojo orožarsko proizvodnjo podedovale po nekdanji Jugoslaviji. A so se sanje o samostojnejši evropski obrambi in z njo povezani vojaški industriji neverjetno hitro razblinile.

Podobno hitro so še pred koncem prejšnjega tisočletja splahnele tudi ideje o enakopravnejšem ameriško-evropskem vojaškem sodelovanju pri zagotavljanju svetovne varnosti, z njimi pa je potihoma umrlo tudi prepričanje, da politiki, vsaj tisti največjega formata, s svojimi vizijami še lahko usmerjajo razvoj družbenih procesov. Svet je kmalu zatem iz prve roke dobil dokaz, kdo in za čigav račun dejansko vodi »globalizacijo«. Po dveh velikih ameriških vojaških avanturah z začetka novega tisočletja, v katerih se je veliki kapital s tako lahkoto poigral najprej z marionetnim Bushem mlajšim in njegovimi »bušizmi« o izkoreninjenju svetovnega zla, nato pa kljub uporu Schröderja in Chiraca (napad na Irak) še z evropskimi predstavami o novi svetovni ureditvi, je bilo hitro jasno, kje smo. Huda svetovna finančna kriza, ki se je, da ne pozabimo, začela v ZDA in jo je v veliki meri povzročilo tudi večletno enormno izčrpavanje vojaških proračunov, pa nam je nato prinesla težave, pri katerih so politiki dokončno odpovedali.

Nacionalna varnost kot biznis

Merjenje moči med vse bolj nemočnimi nacionalnimi politiki in vse močnejšimi orožarskimi koncerni, ki se v imenu kapitala, svobodnega trga, ustvarjanja dobička, zagotavljanja delovnih mest in spodbujanja vrhunskih tehnologij vse bolj očitno »osamosvajajo« od države in politike, čeprav so z njihovo pomočjo in izdatnim financiranjem nastali, je zaznati tudi pri napovedani evropski fuziji med francosko-nemškim in britanskim orožarskim koncernom. Šef EADS Enders je ta teden skušal na vse načine prepričati skeptične nemške parlamentarce, da je združitev nujna, da koncern brez nje ne more preživeti, da bodo delovna mesta ostala, da bo vlada v Berlinu s tako imenovano zlato delnico še vedno obdržala vpliv in da ga bo po združitvi kljub izgubi kapitalskih deležev celo veliko bolj ustrezno delila tako s francosko kot z britansko vlado, vendar so pomisleki ostali.

Kanclerko Angelo Merkel, ki jo je do zdaj skrbelo predvsem ohranjanje nemško-francoskega ravnovesja v koncernu, je strah, da se bo v novem gigantu EADS/BAE ta »simetrija« povsem porušila, da politika praktično ne bo več imela vpliva na poslovanje in da bi se po »britanski obvoznici« (standardi na Otoku niso tako strogi) orožje v imenu dobička začelo prodajati celo režimom, s katerimi evropska politika ne bi smela imeti nič skupnega. Britanska BAE je namreč veliko bolj neodvisna od politike Londona, kot to velja za francosko-nemški koncern, po zgledu Američanov pa prodaja veliko bolj »tržno« in »brezkompromisno«, kot se temu lepo reče.

Da bo izgubila velik del vpliva na orožarsko industrijo, ki jo je sama intenzivno pomagala razvijati, se boji tudi francoska vlada. Predsednik Hollande je do projekta menda zelo zadržan, čeprav v krizi zelo rad poudarja pomen visokotehnoloških industrijskih panog. Tudi Francija, ki ima zdaj 15-odstotni delež v EADS, se očitno ni pripravljena zadovoljiti z obljubljeno »zlato delnico«, za povrh pa se boji, da bi vključitev njenega orožarsko-elektronskega koncerna Thales v EADS/BAE ogrozila francoskega izdelovalca letal Dessault Aviation in na pol državno izdelovalko vojaških ladij DCNS. Samostojni izdelavi jedrskih raket pa se Pariz menda sploh ni pripravljen odpovedati.

Svoje strahove imajo seveda tudi Britanci. Ključni cilj novega evropskega giganta bi bila namreč enakovrednejša tekma z Američani in konkurenčni skok na ameriški trg, ki pa je za BAE izjemno pomemben. Britanski koncern namreč tam ustvari za 14 milijard dolarjev prometa, samo v ZDA pa zaposluje kar 40.000 delavcev. Pričakovati je torej, da se bo BAE v pogajanjih o združitvi oklepal karseda svobodne in »od države neodvisne tržne usmeritve«, kar zagovarja tudi šef EADS Enders, čemur pa tako Nemci kot Francozi nasprotujejo. Če bi fuzija preveč škodila britanskim političnim odnosom z ameriškimi prijatelji in obremenila celo sodelovanje s Pentagonom, je BAE, kot je poročal Financial Times, menda sploh ni pripravljen podpisati.

Če preskočimo Washington, ki nad nastajajočim evropskim orožarskim gigantom seveda ni navdušen, če ta ne bo pripravljen igrati po ameriških pravilih igre (spomnimo se samo ostrega spopada med Boeingom in Airbusom), so torej možnosti za nastanek »osamosvojenega« in samo še »trgom« zavezanega evropskega megakoncerna ta trenutek videti relativno majhne. Evropskim politikom bi tako morda še lahko uspelo dobiti vsaj to bitko. Vojno so namreč že zdavnaj izgubili. In to celo v nacionalni varnosti in nadzoru nad oboroževanjem, ki je od nekdaj sodilo v njihovo domeno. Že jutri bo namreč prednje stopil kak novi Enders ali kdo drug in jim povsem mirno povedal, da državi, če ga niso pripravljeni poslušati, grozi izguba na stotisoče delovnih mest v najbolj vrhunski tehnologiji in da naj si, če tega ne razumejo, kar sami pripišejo posledice.