Tiskane izdaje
Eno večjih razočaranj pri udejanjanju družbenih vrednot v Sloveniji nedvomno predstavljajo profesije. Gre za organizirane poklice, za katere je Emile Durkheim predvideval, da bi lahko predstavljali ogrodje nove korporativne organizacije družbe. Tej ideji so sledili mnogi misleci, kot je Talcott Parsons in pri nas Veljko Rus. Profesijam naj bi bila prva skrb dobrobit državljanov, vsaki na svojem področju. S svojimi kodeksi profesionalne etike naj bi utrdile tudi vrednotno strukturo družb. Profesionalne organizacije naj bi z nadzorom nad izobraževanjem bodočih članov, nadzorom vstopa v profesionalno prakso in z nadzorom doseganja standardov kakovosti pri delu svojih članov poskrbele, da se opredeljene vrednote, pri katerih je v ospredju splošna družbena korist in korist državljanov, tudi udejanjajo.
Kako daleč od idealov profesionalne organiziranosti so sodobne družbe, vključno s slovensko, kažejo primeri tako imenovanih tradicionalnih profesij, kot so duhovniška, zdravniška in pravna. Ne le da ne obvladujejo svojega članstva in da javne koristi podrejajo koristim svojih članov in svojih organizacij, temveč imajo v voz svojih koristi zapreženo tudi državo. Ta jim prek zakonodaje, ki jim daje monopol nad opravljanjem dela, nadzor nad vstopom v profesijo in nad profesionalnimi standardi in možnost posebnega organiziranja, zagotavlja vrsto družbenih privilegijev. Zato so reforme, ki bi kakorkoli lahko ogrozile posamezne privilegije, že vnaprej obsojene na neuspeh. Še več, te profesije imajo do skupnega, ki naj bi bilo utelešeno v državi, zelo podoben odnos kot povprečni državljani, pa čeprav imajo od države dodatne koristi. Naj navedem samo plačevanje minimalnih prispevkov s strani odvetnikov in zasebnih zdravstvenih ambulant ter neplačevanje davka od cerkvenih storitev. Hkrati se zdi, da je obdobje vrnitve v kapitalizem pri visoko izobraženih profesionalcih še v večji meri sprožilo motive individualnega prisvajanja kot pri drugih državljanih. Predvsem pa so za prisvajanje bolje usposobljeni in bolje organizirani tako v neformalnih omrežjih kot v formalnih združenjih in organizacijah. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kdo je ugrabil državo, se kaže predvsem na politične stranke. Vendar so profesije močnejše od strank. Poleg samostojnega delovanja delujejo tudi skozi stranke in državo ter imajo od države mnogo večje koristi kot politične stranke in njihovi člani.
V opravičilo delovanju članov profesij bi lahko kdo trdil, da so del kulturnega prostora, tako kot vsi drugi državljani. Vendar naj bi bila odlika profesij prav v tem, da se po svojih vrednotah dvignejo nad povprečje. Za profesionalca naj bi veljala vrednota altruizma bolj kot individualizma, skrb za druge bolj kot skrb zase. Profesije naj bi delovale univerzalistično, v dobro skupnosti, in ne partikularistično predvsem v svojo korist. Zagotavljale naj bi varnost svojim klientom in ne predvsem sebi ter enakost dostopa do njihovih storitev vsem državljanom ne glede na njihov materialni položaj. Usmerjene naj bi bile v prihodnost z jasno začrtanimi razvojnimi cilji. Tako bi lahko bile dejavnik spreminjanja PIVESO vrednotne slike. Vendar kaže, da jo s svojim delovanjem bolj utrjujejo kot spreminjajo. Predvsem so podlegle evforiji individualnega prisvajanja.
N i duha brez materije
Začnimo z najstarejšo, duhovniško profesijo in njeno organizacijo cerkvijo, posebej katoliško. Njena prvenstvena vloga je, da skrbi za duhovno oskrbo vernikov. S tem, ko ji je država vrnila premoženje, pa so se prenekateri njeni funkcionarji in uslužbenci spremenili iz posrednikov med verniki in bogom v borzne posrednike. Kaže, da bo v cerkvenih skladih Zvon I in Zvon II izginilo veliko premoženja kakih 68.000 Slovencev. Vprašanje je, ali bodo deležni kaj več od splošnega obžalovanja odgovornih, da se je pač projekt ponesrečil tako kot nekaterim tajkunom. Kaj bo rekla cerkev delavcem tistih podjetij, ki bodo zaradi stečajev Zvonov morda tarča sovražnih prevzemov? Znano je tudi, da humanitarno pomoč, ki jo nudijo člani cerkvenih organizacij starejšim, spremlja nagovarjanje k zapustitvi premoženja cerkvi.
Šele pod pritiskom laične javnosti je cerkev priznala pedofilijo med duhovniki in dolgo je trajalo, da se je opravičila žrtvam. Številni sodni postopki proti zlorabi otrok še tečejo. Ob tem cerkev nenehno kaže na istospolno usmerjene državljane kot nevredne družinskega življenja in jim odreka temeljne človekove in ustavne pravice. Kot da istospolno usmerjeni ljudje skladno s cerkvenim naukom ne bi bili rojeni po božji volji in podobi. Kje v svetih knjigah je utemeljen tak odnos do istospolnih in kje je tu ljubezen do bližnjega? Ali pa je po sredi slaba vest zaradi celibata, ki napeljuje k odnosom med istim spolom znotraj cerkvenih ustanov.
Nasprotovanje vključujočemu pojmovanju družine v družinskem zakoniku je treba razumeti tudi kot prizadevanje za ohranitev ekonomskih temeljev cerkve, saj se skozi obredje, ki je povezano z družinskim življenjem, od rojstva otrok do smrti staršev odvija živahna ekonomija plačevanja neobdavčenih storitev na podlagi deljenja zakramentov. Skozi tradicionalno družino pa se vključujejo novi člani in novi uporabniki storitev. Očitno cerkev ocenjuje, da so ji družinske skupnosti neporočenih, razvezanih, samohranilcev, skrbnikov, istospolnih in podobne manj naklonjene in zveste. Zato jim odreka status prave družine in jih obravnava kot drugorazredne in manj vredne skupnosti. Ekonomski razlogi botrujejo prizadevanjem cerkve, da bi prišla tudi v javne šole in druge javne ustanove, kot so bolnice, vojska in policija, kjer je sicer že prisotna. K novi evangelizaciji naj ji torej izdatneje pomaga država, ne zadostujejo njen nauk, njena etika in vrednote, s katerimi prepričuje ljudi. Niso dovolj le zemlja, nepremičnine, davčne in socialne olajšave, financiranje obnove cerkva in podobno. V takem odnosu se izgubljajo vrednote, ki jih zagovarja cerkev, zbledi njeno prizadevanje za versko življenje posameznikov. In cerkev najvišje povzdiguje glas o krizi vrednot!
D ostojanstvo, izraženo v denarju
Zdravniška profesija bi najlažje sama pojasnila, zakaj imamo pomanjkanje zdravnikov in zakaj so reforme v zdravstvenem sistemu pri nas tako težavne. Težko bi ji očitali, da ne poskrbi za razvoj in prenos vrhunskega znanja v slovensko okolje. Očitno pa je, da hočejo od tega imeti njeni člani velik, morda prevelik delež. Tri službe: na fakulteti, v kliničnem centru in v zasebni specialistični ambulanti ali bolnišnici niso redkost. To velja morda še posebej za zdravnike, ki zasedajo višje položaje. Tako je omogočen dober zaslužek, vprašanje pa je, ali omogoča predanost profesionalnemu delu in osredotočenost na potrebe pacientov. Prav tako je znana povezava med zasebnimi ambulantami in trgovinami, ki prodajajo zdravstvene pripomočke, ter povezava z mediji, ki objavljajo prispevke zdravnikov o zdravljenju posameznih bolezni – velikokrat v njihovih zasebnih ambulantah. Pretok pacientov in denarja med javno in zasebno sfero, kjer se od dejavnosti praviloma plačujejo minimalni prispevki, je tako živahen. Zdravniški sindikat se v javnosti kaže kot mnogo močnejši pri uveljavljanju interesov svojih članov kot zdravniška zbornica pri razvoju in uveljavljanju profesionalnih standardov, pri nadzoru kakovosti dela in pri uveljavljanju zdravniške etike. Pri prvem je odločnost in enotnost članov precej večja kot pri drugem. Zahteve po višjih plačah člani sindikata imenujejo ohranjanje profesionalnega dostojanstva. Koliko navedeno najeda profesionalno etiko, lahko najbolje ocenijo zdravniki sami.
Poveden je primer razmerja med tako imenovanima zdravstveno in socialno oskrbo. Obeh so v nadpovprečni meri deležne starejše osebe; ustanove, ki ju hkrati zagotavljajo, pa so domovi za ostarele. Socialno oskrbo plačujejo uporabniki sami, medicinsko pa zdravstvena zavarovalnica. Takšna ureditev se zdi smiselna in neproblematična, a ima eno napako. Domovi za ostarele so v pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in ne v pristojnosti ministrstva za zdravje. Zato se to skupaj z zdravstveno zavarovalnico ne čuti odgovorno za zagotavljanje zdravstvenih storitev vse večjemu številu ostarelih državljanov v domovih za ostarele. Nasprotuje širitvi domske oskrbe in podeljevanju koncesij zanjo. Raje, kot da bi financirali zdravstveno oskrbo v domovih za ostarele, jo financirajo s podaljševanjem hospitalizacije starejših oseb oziroma v negovalnih bolnišnicah, kjer so storitve podobne kakovosti tudi štirikrat dražje kot v domovih za ostarele. To bi morda lahko razumeli kot zaščito interesov medicinske profesije in zdravstvenih ustanov, če ne bi šlo za medicinske sestre in zdravnike tudi v domovih za ostarele. Tako pa ostaja vprašanje financiranja zdravstvene oskrbe v domovih za ostarele odprto in nepojasnjeno.
K odifikacija s kalkulacijo
Pravi cvet profesionalne preračunljivosti predstavlja pravna stroka. Uspelo ji je uveljaviti mnenje, da je pravno znanje ključno za organizacijo družbenih institucij, od podjetij do javnih zavodov in državnih organov. In to kljub temu, da se pravo v resnici ukvarja predvsem z obliko, vsebino pa institucijam dajejo druge stroke. Lahko bi rekli, da si je pravna stroka odrezala velik kos pogače v družbeni delitvi dela. Na področju zakonodaje se kaže tako, da pravna stroka piše predloge zakonov, ki jih nato sprejme državni zbor. Še preden začne zakon veljati, so že napisani priročniki, ki ga interpretirajo, in tečejo seminarji, na katerih se uporabniki seznanjajo s podrobnostmi. Avtorji in predavatelji so pogosto pisci sami. Pri tem je zanimivo, da zakoni zaživijo svoje avtonomno življenje. Predavatelji ne rečejo, da je to njihov izdelek, temveč, da zakon ali zakonodajalec pravita, zahtevata ali prepovedujeta to in ono.
Najbolj spretni pisci zakonov si po možnosti malo razširijo monopol delovanja, kar se kaže v tem, kaj vse mora biti overovljeno pri notarju, kdo sme pripravljati in vlagati uradne dokumente, na primer vpis v zemljiško knjigo in podobno. Če to ne uspe, v vsakem primeru ostane podrobna in zapletena pravna regulacija medsebojnih razmerij na vseh področjih družbenega življenja. Direktorji podjetij in zavodov potem kličejo na pomoč pravnike, da bi jim razlagali in pomagali uporabljati zapleteni sistem pravil. Tako raste število uslužbencev, širijo se pravne službe in povečujejo izdatki za pravne storitve. Podrobna in zapletena regulacija vsebuje vrsto nejasnosti, ki sprožajo negotovosti in spore. Sprte strani se obračajo na pravnike, pri čemer je najhuje, da so praviloma vedno različnih mnenj. Ne delujejo strokovno, temveč interesno. Zagovarjajo interese svojih strank, vsak na svoji strani, čeprav strokovno ni obetov za njihovo uveljavitev. So pa obeti za večji zaslužek, če spor traja dlje. Vpijoč primer »podjetnosti« pravne stroke so stečajni postopki, ki s trajanjem povečujejo tok sredstev v žepe upraviteljev in njihovih svetovalcev, ki rutinske »ekspertize« zaračunavajo v sto tisočih evrov. Preostali delež stečajne mase za prave upnike od delavcev dalje je tako vse manjši.
Podrobna regulacija je usmerjena zlasti v postopke sprejemanja odločitev, kar povzroča zamenjavo ciljev s sredstvi. Dane so številne možnosti odlašanja, pritoževanja in prenašanja odločanja med ravnmi. To se dogaja tako v individualnih delovnih in drugih sporih v podjetjih kot pred sodišči. V ospredju naj bi bila zaščita strank v postopku oziroma večja pravičnost, v resnici pa so najbolj nepravični dolgi postopki, ki vzdržujejo negotovost oziroma preprečujejo, da bi si posameznik prišel na jasno glede svoje pravice. Eden najbolj žalostnih primerov te vrste so postopki razveze zakonov, deljenja skupnega premoženja in dodeljevanja otrok staršem. Na račun takih postopkov so dodatno zaznamovani številni otroci , ki so udeleženi v družinskih sporih. Vsekakor ti primeri niso osamljeni, kakor potrjujejo tudi odločbe e vropskega sodišča za človekove pravice, ki zlasti postavljajo pod vprašaj nerazumno dolge sodne postopke.
Sicer pa pravna stroka zna poskrbeti zase tudi neposredno. Veliko več je slišati o sindikalnih aktivnostih za plače sodnikov in tarife notarjev ter odvetnikov kot o skrbi za profesionalne standarde ter o nadzoru nad kakovostjo dela profesionalnih kolegov. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko odvetnikov ali sodnikov je bilo kaznovanih, ker so strokovno neustrezno zagovarjali svoje stranke ali ker so nerazumno dolgo vodili določen sodni postopek. Katero sodišče bo odločalo o domnevno premalo izplačanih plačah sodnikov? Boj za izenačitev plač sodnikov z zakonodajno in izvršno vejo oblasti je povsem statusne narave. Dokazovanje upravičenosti višjih plač bi moralo izhajati iz narave oziroma zahtevnosti dela sodnikov in ne iz njihovega posebnega položaja tretje veje oblasti. Zakaj bi moralo biti delo sodne veje oblasti enako zahtevno, kot je delo zakonodajne in izvršne? Morda je manj zahtevno, morda celo bolj. Pri tem se je treba vrniti k vprašanju, ali ni ravno pravna stroka tista, ki zapleta in otežuje sodniško delo, namesto da bi ga poenostavila.
Ko gre za vprašanje delovanja profesije v splošno korist, je težko spregledati, da sta bila od leta 2006 med tremi s strani ustavnega sodišča prepovedanimi referendumi kar dva prav o plačah sodnikov in o odvetniških tarifah. Medtem je ustavno sodišče dovolilo referendum o pokojninski reformi in o družinskem zakoniku ter tako pomagalo resno ogroziti socialne in človekove pravice v državi, kot so pravice otrok in istospolno usmerjenih državljanov. Namesto da bi te pravice branilo, je dovolilo referenduma z izgovarjanjem na to, da zavrnitev zakonov na referendumu ne bi imela takojšnjih posledic za državo in državljane, saj naj bi bile posledice neuveljavljene pokojninske zakonodaje vidne šele v prihodnje in naj bi se družinski zakonik začel izvajati šele eno leto po uveljavitvi. Kako jasno se tu pokaže vrednota »usmerjenosti v sedanjost«! Kratkovidnost tako pomembne državne ustanove je postala očitna že prej kot v enem letu. S takim ravnanjem ugled in profesionalna etika pravne stroke bledita.
V eč moči kot odgovornosti
Med poklici, ki imajo velik pomen pri utrjevanju družbenih vrednot, ne moremo mimo novinarskega pa tudi drugih medijskih poklicev. Novinarski poklic bi sicer iz več razlogov težko šteli med visoko profesionalizirane. Morda so največja ovira za to medijske hiše, za katere novinarji delajo. V njih komercialni interesi prevladujejo nad profesionalnimi. Prva vrednota ni resnica, temveč profit. Zato je vlogo novinarjev in urednikov treba razumeti predvsem v tem kontekstu. Vendar jih tudi nezavidljiv položaj ne odvezuje od oblikovanja in spoštovanja profesionalnih norm in vrednot.
V politiki človek spozna, da mediji nedvomno so posebna veja oblasti, so sedma sila. Javno mnenje bolj oblikujejo, kot ga odslikavajo. To je konec koncev tudi njihova vloga. Toda ali sta njihova moč in odgovornost uravnoteženi? Pri tem je manj pomembno, da si tu in tam privoščijo kakega politika in da nekatere bolj ljubijo kot druge, kot to, ali pri izbiranju, predstavitvi in interpretaciji posameznih tem razmišljajo bolj o svojih koristih kot o javni koristi in koristi državljanov, njihovih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Tako ima lahko posredovanje neresničnih in alarmantnih vesti neugodne posledice za ravnanje javnosti, ki pa si morda takih vesti najbolj želi in jih najbolj kupuje. Vseskozi ostaja odprto vprašanje, ali javnost rada sprejema to, kar posredujejo novinarji, ali novinarji posredujejo to, kar si javnost najbolj želi. Zaradi komercialnega interesa medijev in linije najmanjšega napora se v veliki meri uveljavlja prav slednje. Bombastični naslovi in uvodni stavki novic oblikujejo predstave bralcev, poslušalcev in gledalcev o družbi in svetu, v katerem živijo. Večina zaradi hitrega tempa življenja namreč ne bere, ne posluša in ne razmišlja o podrobnostih. In ker mediji vedo, da javnost to želi in sprejema, da se to dobro prodaja, jo s tovrstnimi produkti zalagajo v vedno večjem obsegu ter tako prispevajo k oblikovanju instant medijske kulture. Skratka, moč vplivanja medijev na javnost, njeno čustvovanje in ravnanje je velika, četudi samo strežejo nečimrnosti bralcev in utrjujejo nizko raven njihove zahtevnosti in okusa. Zato bi morala biti tej moči ustrezna tudi odgovornost, odgovornost v smislu posredovanja objektivnih, preverjenih in uravnoteženih informacij; informacij, ki ne ustvarjajo potvorjene slike sveta in ne napeljujejo ljudi k delovanju proti lastnim koristim. Moč brez odgovornosti je namreč tiranija, tiranija nekega pogleda na svet, neke interpretacije sveta.
Uredniki in novinarji (zlasti komercialnih medijev) bodo sicer rekli, da odgovornost od njih izterja trg. Vendar to ni prepričljiva argumentacija. Če verjamejo v objektivnost in pravičnost trga, zakaj potem sami problematizirajo primere bogatenja in špekulacij ter primere propadanja podjetij in izgube delovnih mest, kar se vse odvija na trgu. Zakaj v teh primerih kličejo na pomoč in odgovornost državo, v primeru lastnih medijskih hiš pa naj tržna regulacija ne bi bila vprašljiva? Celo nasprotno, vmešavanje države bi bilo označeno za napad na avtonomijo medijev. Bog ne daj, da kakšno kritično besedo izreče vidna politična osebnost. To je označeno za discipliniranje medijev. Resnici na ljubo vsaj tako kot politiki tudi novinarji težko priznajo svoje napake in imajo o sebi visoko mnenje.
Težavnost vzdrževanja ravnotežja med močjo in odgovornostjo medijev najlažje ilustriramo s primeri. Ko zvečer prižgete televizijo, vam voditelj dnevnika postreže z uvodnim stavkom: »Danes je javnost razburila novica, da …« Ampak kdo je to novico izbral, ji dal posebno težo, jo bombastično zapakiral in jo dal v obtok? Kdo je ta javnost? Običajno so prvi prav mediji. Da kreacija »škandala« ne bi bila preveč prozorna, v prispevku predvajajo še izjavo kakega predstavnika nemedijske javnosti, ki jo dobijo tako, da ga pokličejo, mu rečejo, da je določena oseba izjavila ali naredila to in ono in kako bi on, ki to sicer sliši prvič, to komentiral. Če začutijo, da se bo zadeva prijela, najkasneje naslednji dan o »škandalu« poročajo in ga komentirajo tudi ostali mediji. In na koncu ugotovijo, da se je javnost upravičeno in zelo razburila. Zadeva se prodaja nekaj dni, morda celo teden ali dva, potem je treba najti novo, kajti posel je posel – tudi medijski. Da bi kdo ignoriral ali celo ustavljal novico, ki se dobro prodaja, bi bilo z vidika kratkoročnega komercialnega interesa seveda neumno. Pri tem se pozablja, da gre pri alarmantnih novicah morda za polresnice ali celo obrobne zadeve. Deluje se po logiki: če prizadeti menijo, da ni res, bodo že zanikali; če se ne oglasijo, je vest potrjena v posredovani obliki.
Obstajajo primeri, ko isti medij ali celo isti novinar v kratkih časovnih presledkih povsem različno vrednoti določen pojav. Enkrat se zgraža nad državnimi institucijami, kot so centri za socialno delo, sodišča, policija in podobni, ker so kakemu nevestnemu staršu odvzeli otroka in ga dali skrbniku. Drugič se zgražajo nad temi istimi organi, ker otroka niso odvzeli in zdaj trpi v težkih razmerah ali postane žrtev nasilja. Enkrat sočustvujejo z državljani, ki prejemajo premalo socialne pomoči za dostojno življenje, drugič krivijo državne institucije, da podpirajo delomrzneže. Predvsem je pomembno, da se najde krivca za odvzem ali neodvzem otroka oziroma za premajhno ali previsoko socialno pomoč, ki praviloma ni kdo od nevestnih staršev ali drugih dveh milijonov egov, če to ni uslužbenec države.
Eno osrednjih vprašanj odgovornosti je tako imenovana objektivnost oziroma uravnoteženost poročanja. To mediji zagotavljajo na primer tako, da posredujejo mnenje predlagatelja zakona in mnenja tistih, ki mu nasprotujejo. Če ni nasprotnikov, kar se v Sloveniji sicer težko primeri, novic morda sploh ne objavijo ali pa so predstavljene obrobno. Zdi se daleč od objektivnosti in uravnoteženosti, da mnogi mediji mirno posredujejo lažna sporočila. Profesionalno bi bilo, da bi novinar preveril, kaj v zakonu zares piše, vendar raje brez zadržkov z manj potrebnega truda posreduje mnenje nasprotnika zakona, ki o zakonu laže. Zaradi nižjega zaupanja v državo, kot ga uživajo nasprotniki v podobi kakega dežurnega akademika s področja prava, ekonomije ali kar medijev samih, tako mediji laži o zakonih v javnosti prodajo za resnice. Treba bi bilo le pregledati novice o zakonih, ki so padli na referendumih, in jih primerjati z vsebino teh zakonov, na primer o tem, kaj so poročali o medsosedski pomoči ter o višini in upravičenosti do pokojnin. Demantiji, ki se jih uredniki na vse načine otepajo, so seveda neopazne novice, ki ne morejo popraviti storjene škode. Laž, ki je pogosto večkrat ponovljena, se hitro preobleče v »čisto resnico«. Podobno se vprašanje uravnoteženosti poročanja kaže tudi pri poročanju o posameznih konkretnih zadevah. Zakaj bi bile izjave in ocene nekega gospoda Munca, ki ima svoje privatne posle in interese, bolj verodostojne od izjav in ocen socialnega inšpektorja, ki iz svojega dela ne more kovati osebnih koristi in je pod stalnim nadzorom svojega delodajalca in javnosti? Pa vendar jih mediji vztrajno ponavljajo. Najbrž zato, ker naslavljajo kritiko na javne zavode, na državo.
Še huje kot prodajanje lažnih izjav drugih, za katerih neresničnost vedo ali bi morali vedeti, je prodajanje lastnih polresnic. Tako na primer gospa Rosvita Pesek v Odmevih postavi gospodu Janši vprašanje, kako ocenjuje dejstvo, da je Pahorjeva vlada ukinila štipendije za mladoletne. Pri tem zamolči, da gre za ukinitev državnih štipendij, ne pa tudi kadrovskih in Zoisovih, in da je vrednost državnih štipendij prejemnikom nadomeščena z višjimi otroškimi dodatki. Ali lahko kdo verjame v novinarkino nevednost? Namen takega vprašanja je precej očiten, odgovor, ki ga javnost potem dobi, pa tudi.
Ko se voha kri
Priljubljeni plen novinarskega poročanja so, razumljivo, vidne politične osebnosti. Skladnost in verodostojnost njihovih izjav in ravnanj je pod stalnim nadzorom, kar je dobro. Je pa vprašljivo, ali morajo biti res vedno in povsod na voljo medijem. Če se na primer minister ali predsednik sindikata zaradi službenih ali osebnih razlogov ne udeležita polemične oddaje, bo voditelj to z zgražanjem sporočil javnosti, po možnosti večkrat. Sploh pa se ne kaže posameznim novinarjem zameriti, na primer tako, da ne bi želel dati izjave ali da bi ovrgel tezo, na kateri novinar gradi celotno oddajo ali prispevek. Če se to zgodi, znajo novinarji iz pozitivne novice narediti tudi črno, kajti pri vsaki rešitvi se najde drobec, ki komu morebiti ni všeč. In iz takega drobca je treba narediti skalo ter zanemariti vse ostalo. Najbolj to mojstrstvo obvladajo na Kanalu A.
Eden od številnih primerov je selitev ministrstva za delo, družino in socialne zadeve iz štirih na eno lokacijo oziroma v skupne prostore. Ministrstvo je že poprej najemalo prostore, kar je izpraznilo vladnih, pa so jih zapolnile druge vladne službe, ki so bile prej v najemnih prostorih. S selitvijo se je najemnina zmanjšala za četrtino na kvadratni meter. Celotna selitev pomeni prihranek za proračun. Postopek je potekal v skladu s predpisi. Zaposlenim so se izboljšale delovne razmere. Za Kanal A je bila to slaba novica. Eden od najemodajalcev novih prostorov, ki jih je sicer ministrstvu v manjšem obsegu oddajal že prej, je tudi gospod Dušan Šešok. In Kanal A je hotel iz tega napraviti zgodbo, kako država podpira tajkune, in to z denarjem državljanov. Najemodajalci prostorov v isti zgradbi, ki se drugače pišejo, očitno nikogar ne motijo. Na zahteve po popravkih lažnih informacij, ki so bile posredovane, se Kanal A sploh ni odzval.
Pomemben del poročanja medijev se nanaša na delovanje države, njenih institucij in uslužbencev. Kritično ocenjevanje njihovega dela in delovanja je vsekakor eno temeljnih poslanstev medijev. Toda kritično ocenjevanje pomeni, da se opazi in prizna to, kar je dobro, ter graja tisto, česar država in njeni uslužbenci ne delajo v skladu s pričakovanji javnosti, v skladu z zakoni in lastnimi obljubami. Praksa kaže v tem pogledu zelo neuravnoteženo sliko. Na novinarskih konferencah, ki napovedujejo črne novice, konfliktne teme, odstavitve in odstope, kjer se torej voha kri, so tiskovna središča polna. Kadar pa se poroča o dosežkih in uspehih, je prisoten komaj kdo. In ker se to ne dogaja le državi, temveč vsem pomembnim družbenim akterjem, kot so denimo podjetja in javni zavodi, je logično, da mediji oblikujejo turobno družbeno klimo in povečujejo delež nergačev med prebivalstvom. Ljudje dobijo vtis, da nam gre slabše kot v resnici. Živijo pod vtisom medijskih novic, ki prikazujejo katastrofalno stanje, objektivnih podatkov pa nimajo na voljo.
K nespodbudni družbeni klimi zlasti prispevajo neumestna posploševanja na podlagi posamičnih primerov, ki jih sicer ne delajo le novinarji, temveč tudi predstavniki uglednih družbenih institucij in seveda javnost. Opozarjanje na posamične primere in njihovo izpostavljanje v javnosti je sicer povsem na mestu in služi kot pomembno opozorilo, da je morda v sistemu kaj narobe ali da kaka institucija ali posamezniki v njej niso ustrezno opravili svojega dela. Ker so praktično vsi državljani uporabniki javnih storitev, se jih vedno najde nekaj, ki s storitvami niso zadovoljni, in tudi nekaj, ki se jim je zgodila krivica. Na primer, posameznik ni pravočasno dobil socialne pomoči ali mu niso zadovoljivo pojasnili, zakaj mu je bila odtegnjena; izgubil je službo, nove ne dobi, s pomočjo svetovalca za zaposlitev pa ni zadovoljen; kot invalid si sam ne more pomagati; med ločitvenim postopkom si bivši zakonci »ugrabljajo otroke«; zdravnik ne prepozna resnosti bolnikovih težav, pošlje ga domov in ta umre; v šoli pretepejo sošolca; oče umori svojega otroka in napravi samomor in podobno. Takšnih včasih tragičnih primerov pa vendarle ne gre posploševati na celoto. Če nekaj posameznikov ni bilo ustrezno obravnavanih na centrih za socialno delo ali na uradih za zaposlovanje, to ne pomeni, da velja isto za sto šestdeset tisoč drugih. Če ustrezno opozorimo na nekaj ljudi, ki živijo v revščini in do njih ni segla zadostna pomoč države, to ne pomeni, da je revščina vsesplošna. Vendar mediji pogosto delajo prav to. Ob podatkih, da imamo eno najnižjih stopenj tveganja revščine v Evropi in padajočo materialno prikrajšanost, ustvarjajo sliko o vsesplošni in naraščajoči revščini. Ob podatku, da se s pomočjo programov socialne države, za katere je bilo v zadnjih letih namenjenih prek štirideset odstotkov več sredstev kot pred krizo, tveganje revščine v Sloveniji razpolovi, govorijo o razpadu socialne države. Ob podatku, da se je v letu 2010 prek zavoda za zaposlovanje zaposlilo 57.000 oseb, govorijo o blokadi zaposlovanja in neučinkovitosti zavoda. Mednarodno veljavne mere stanja na določenem področju ne veljajo tako rekoč nič, štejejo le individualni primeri. To je podobno, kot če bi zaradi smrtnih nesreč na naših cestah trdili, da na njih vlada vsesplošni kaos. Za navedene in podobne podatke, ki jih je večkrat posredovalo ministrstvo za delo in druge institucije, preprosto ni bilo zanimanja. In potem ni več jasno, ali gre za neznanje novinarjev, za iskanje marketinških učinkov ali za metodo političnega boja, v katerega vstopajo mediji. Morda je v ozadju takega pristopa vrednota partikularističnega individualizma.
Kaj so ljudje storili zase?
Zanimivo je, da ob osredotočenosti na posameznike in njihove nesrečne zgodbe mediji le redko postavijo vprašanje, kaj so oziroma niso ljudje storili zase in kaj so storili njihovi bližnji. Individualizem, ki postavlja v ospredje posameznika in njegove pravice, bi moral v enaki meri postavljati tudi njegovo odgovornost zase in za bližnje. V medijskem diskurzu se zgodi prav nasprotno. Tako kot prizadeti posamezniki tudi mediji iščejo krivce v drugih, najprikladnejši grešni kozel pa je država. Tako je bila država spoznana za krivo, ko so tuji delavci ostali na cesti brez plač, poprej pa jim je njihov sodržavljan dajal delo in plačilo na črno, ne da bi ga kdo prijavil. Država in njeni inšpektorji so krivi, če na deloviščih ne najdejo delavcev na črno, ki se ob obisku po dogovoru z delodajalcem poskrijejo. Država je kriva, če se v svoji čustveni razrvanosti ob ločitvi dva zakonca ne moreta dogovoriti o delitvi premoženja in otrok. Država je kriva za gospodarski kriminal, ki ga s svojimi organi odkriva in preganja – če ga ne bi in bi ostal neviden, ji najbrž te krivde ne bi pripisali. Skratka, odgovornost za lastne težave je treba potisniti čim dlje od sebe ter okriviti nekoga drugega. Ravno država se zdi, da je dovolj daleč. Paradoksalno pa je, da se od nje zahteva vsevednost in vsemogočnost, hkrati pa se neprestano ruši njeno avtoriteto in ugled.
Po svoje je razumljivo, da so mediji ujeti v isti vrednotni obrazec kot povprečni državljani. Usmerjenost na posameznika in njegovo usodo na eni ter pripisovanje krivde državi za vse probleme in napake na drugi strani izkazujeta vrednote individualizma in partikularizma. Tako bi bilo morda koristno imeti kak »režimski medij«, ki bi prispeval k utrjevanju državljanske kulture in bi ga skrbela usoda države kot skupnosti državljanov. Predstavljal bi posamezne zakone in ukrepe in na njihove pripravljavce naslavljal odprta vprašanja državljanov ter zahteval odgovore. Če bi ob tem zagovarjal še vladajočo garnituro, bi bilo to manjše zlo, kot je tendenciozno poročanje, potvarjanje dejstev, posredovanje lažnih novic in podobno. Iz izogibanja negotovosti in hlastanja po varnosti mediji kujejo največje dobičke. Vsebine, posredovane v stilu »črne kronike«, se prodajajo v želji bralcev, da bi bili obveščeni o vseh mogočih nevarnostih, ki jim pretijo. Enako dobro gredo v promet teme o neenakosti in neupravičenem bogatenju, nad katerim se zgražamo, ter o zaseženem premoženju, kar posebej privoščimo imetnikom. Poseben užitek dajejo bralcem novice o tem, kako je nekdo izgubil položaj in moč, in seveda to, da si ljudi na položajih mediji brezkompromisno privoščijo. Bralci cenijo tudi njihovo aktualnost, usmerjenost v sedanjost in v odnose, polne napetosti in konfliktov. Ali si je po vsem tem mogoče zamisliti medij, ki bi promoviral skupnost, ki bi utrjeval državljansko zavest in branil državo kot institucijo, ki bi na prvih straneh objavljal novice o uspešnih podjetnikih in inovatorjih in bi izražal občudovanje ljudem, ki so pripravljeni tvegati, ki bi izkazoval spoštovanje javnim osebnostim, voditeljem in direktorjem, ki bi prinašal teme o naši skupni prihodnosti, o naših skupnih ciljih in poteh do njih? V načelu da, bi rekli na radiu Erevan, vendar se danes to zgodi preveč poredko.
Do določene mere je navedeno ravnanje novinarjev razumljivo v kontekstu ureditve medijskih hiš. Te so v glavnem v zasebnih rokah in njihov temeljni cilj so ugodni finančni rezultati. Za dosego tega cilja pa poleg izbire in pakiranja blaga, ki se dobro prodaja, iščejo še druge možnosti, kot je zniževanje stroškov, predvsem stroškov dela. Zato zaposlujejo na vse možne prožne načine, od študentskega dela do samozaposlovanja novinarjev in drugih sodelavcev. V svojih hišah so ustvarili veliko obrobno skupino delavcev, praviloma mlajših, ki si prizadevajo priti v jedro zaposlenih ter si tako povečati zaposlitveno in socialno varnost. Spremenili so jih v lovce na novice in vire novic, kot so politiki. Tako »napadajo« iz zasede, se prerivajo za prvo ali ekskluzivno vest, postavljajo brezobzirna vprašanja, konstruirajo zaključke brez realne podlage in podobno. K temu jih še posebej podžiga njihov težak položaj. Svojim delodajalcem služijo celo bolj zvesto, kot morda oni pričakujejo. Pri tem pa medijske hiše ne tvegajo skoraj nič. Morebitne napake zaposlenih lahko kaznujejo s prekinitvijo sodelovanja brez kakršnihkoli stroškov.
Sociolog dr. Ivan Svetlik je bivši minister za delo, družino in socialne zadeve.
