Tiskane izdaje
Nekateri jim rečejo kar sive miši evropske politike. Belgijec Herman Van Rompuy, po rangu in funkciji predsednik Evrope, je prvi med njimi. Vsaj zaradi krize in prvih ostrih razhajanj med članicami sveta, ki ga vodi, bi tu in tam moral udariti po mizi, a ga Evropejci komaj kdaj vidimo in še redkeje slišimo. Za njim se, čeprav menda deluje tiho in iz ozadja, še kar vleče zbadljiva karakterna oznaka britanskega evroskeptičnega poslanca Nigela Faragea, da ima »karizmo mokre cunje in avtoriteto nižjega bančnega uradnika«.
Še več kritik je slišati na račun britanske baronice Catherine Ashton, nosilke skupne zunanje in varnostne politike EU. Pravzaprav evropske zunanje ministrice, a se ji tako ne sme reči, ker veliki tega menda ne marajo slišati. Dosežki: nikakršna skupna zunanja politika ob napadu na Libijo in medel odziv na sirsko krizo, če zmede, ki ji je uspela pri oblikovanju skupne evropske diplomatske mreže, niti ne štejemo. Dodajmo še Portugalca Joséja Manuela Barrosa, ki bi moral imeti kot predsednik evropske komisije, nekakšne vlade EU, ključno besedo pri iskanju izhoda iz krize, a mu tega nihče ne dovoli (kar je morda celo dobro), in nemškega socialdemokrata Martina Schulza, predsednika evropskega parlamenta, edine neposredno izvoljene evropske inštitucije, ki pa je nihče še ne jemlje resno – in krog etablirane skupne evropske politike, s katero naj bi EU tudi po lizbonski pogodbi postala učinkovitejša in enotnejša, je bolj ali manj sklenjen.
Ob zadnje čase vse bolj samoumevni, že kar za aksiom razglašeni politično-ekspertno-medijski krilatici, da je »več Evrope edina rešitev«, človek nehote pomisli prav na to Evropo in na te njene nosilce. Drugače ne gre, kajti tak je vsaj za zdaj videti realni domet in največji možni doseg dogovorov o še bolj povezani Uniji. Pa še ta je mukoma nastal v nekih drugih, lepših, bolj optimističnih in ne kriznih časih. Ker veliki kljub vizionarstvu in visokoletečim idejam več od tega niso bili pripravljeni dovoliti, mali pa – saj nam je šlo kar dobro – več nis(m)o znali izsiliti. Dokler ni udarila kriza in se je še to začelo majati.
Po nemško? Pozabite!
Ni šlo, ne gre in tudi ne bo šlo, je bilo ta teden v več kot enournem pogovoru za ARD razumeti štiriindevetdesetletnega starosto nemške politike, nekdanjega socialdemokratskega kanclerja Helmuta Schmidta, ki mu zaradi pronicljivosti njegovih misli mnogi še vedno radi prisluhnejo. Bolj Nemcem in kanclerki kot drugim Evropejcem je povedal, da je to, kar so Nemci v zgodovini storili evropskim narodom, očitno še vedno tako globoko v genskem zapisu Evropejcev, da nove vloge Nemčije še dolgo ne bodo pripravljeni sprejeti. Nemčija mora svojo evropskost še vedno nenehno dokazovati in jo celo nesorazmerno drago plačevati, kar je zelo dobro vedel združitveni kancler Helmut Kohl, ne more in ne sme pa je Evropi kakor koli vsiljevati.
Po Schmidtovi oceni je bila tudi zato za ravnovesje moči na stari celini storjena huda politična napaka, ko sta Nemčija in Francija z izgovorom, da gre za reševanje evra (pri čemer evro sploh ni vzrok, kajti kriza je sistemska, dolžniška in vseevropska), iz evr(op)skega prostora izrinili Veliko Britanijo. Brez novega konsenza med vsemi velikimi evropskimi narodi, ki mu bodo pripravljeni slediti tudi vsi manjši – kar pa je v sedemindvajseterici, sredi krize in brez Američanov, še veliko bolj zapleteno doseči, kot je bilo v deveterici ali dvanajsterici –, se namreč Evropi slabo piše. Med ključne evropske narode, ki bi ta trenutek morali stopiti skupaj, je Schmidt ob standardni trojici velikih, nad katero so vsa povojna leta držali roko Američani, uvrstil še najmanj Špance in Italijane, med vzhodnoevropskimi pa obvezno tudi Poljake in Čehe. Govorice o izgonu Grčije, ki so jo leta dolgo vedé pustili toniti vsi, od Američanov do Nemcev, pa so zanj neumnost.
Evropo bi bilo torej treba, kot je že pred časom zapisal tudi Henning Meyer z London School of Economics, postaviti na povsem prenovljene temelje in jo, namesto sedanjega »brezkonceptualnega in brezglavega« reagiranja na dolžniške probleme, ki zgolj spodkopava že dosežene demokratične standarde, tako rekoč »na novo izumiti«. Edina logična pot je, pravi Meyer, krizo najprej temeljito analizirati, jo razumeti in jasno detektirati njene prave vzroke (ne pa zgolj panično reagirati na posledice), potem pa razmere z začasnimi ukrepi za silo stabilizirati in se s skupnimi močmi lotiti sistematičnega, dolgoročnega in demokratično usklajenega odpravljanja vseh tistih strukturnih napak in slabosti, na katerih je očitno zgrajena »evropska hiša«.
Zbledele vizije
Z drugimi besedami to pomeni, da bo treba marsikaj spremeniti, kajti tudi pri politični uniji se že kaže to, kar je kriza zelo brutalno razkrila pri finančni. Tako kot dolgoročno niso uresničljive še tako lepe in vizionarske ideje o združevalni moči skupne valute, če za njimi ne stoji trdna fiskalna unija, tudi skupne evropske politike ni mogoče v nedogled voditi na virtualnosti in sprenevedanju na račun na videz sicer lepe ideje o skupnem odločanju, ki pa ima precej trhle temelje in še bolj blede nosilce.
Dokler je bilo evrov in kreditov na pretek in smo se vsi lahko šli nekakšno evropsko bratstvo in enotnost, je to nekako še šlo. V Bruselj je bilo mogoče pošiljati kadre, ki jih doma zlahka pogrešaš, in se delati, kakor da oni vodijo skupno evropsko politiko. Ko enkrat začne zmanjkovati denarja, ko se kriza vleče in je nihče več ne zna umiriti, pa se hitro pokaže, kdo so tisti pravi akterji (tudi to nam je iz neke druge federacije znano) in kako grobo znajo, ko gre za obrambo nacionalnih interesov, igrati drug proti drugemu.
Ta teden je bilo v razboritem, čeprav še dokaj počitniškem merjenju moči med italijanskimi in nemškimi politiki že mogoče zaslutiti, kako blizu je lahko tudi huda politična blokada Unije, če se evropski politiki ne bodo znali brzdati in če bi vse skupaj ušlo iz okvirov formalnega, naj bo še tako virtualnega in s »sivimi miškami« zamejenega vseevropskega dogovarjanja. Italijanski tehnokratski premier Mario Monti je nemške politike razjezil z idejo, da nacionalni parlamenti evropskim predsednikom vlad ne bi smeli tako močno vezati rok pri iskanju izhodov iz krize (letelo je predvsem na bundestag), njegov rojak in šef ECB Mario Draghi pa je prilil na ogenj z napovedjo, da bi evropska centralna banka lahko začela odkupovati dolgove prezadolženih članic z evrom. Iz Münchna (kanclerka Merklova je menda še na dopustu) je na ideje obeh super Mariev takoj priletel odgovor, da Nemci svoje in evropske demokracije ne mislijo žrtvovati za odplačevanje italijanskih dolgov, hessenski FAZ pa je v komentarju z naslovom Nikar že spet pomenljivo namignil, da zdaj, ko se je očitno razpočil en evropolitični balon, res nima smisla takoj napihovati nove dogme, po kateri Evropejcem ne ostane nič drugega kot strah pred še tesnejšo politično unijo, v kateri se bodo utopile vse njihove nacionalne suverenosti. Če namreč ne gre skupaj, je bilo razumeti poanto, bodo članice svoje valutne probleme, ki so v prvi vrsti tako ali tako dolžniški, morale reševati vsaka zase.
Ne le evro, za katerega stari nemški kancler Schmidt pravi, da je še vedno dobra in za krizo prav nič kriva valuta, tudi Evropska unija se hitro lahko izkaže za precej krhko tvorbo, če vsaj tistih šest ali sedem za Evropo ključnih narodov, ki jih je omenil, jeseni ne bo zmoglo stopiti skupaj in poiskati novih, za vse sprejemljivejših, predvsem pa za EU učinkovitejših rešitev. Če to nujno pomeni »več Evrope«, po Schmidtovo še ni povsem jasno. Ker tudi nosilci te prenove še niso dokončno znani. Evroravs se šele zares začenja.
