»Velika lahkotnost predsednikovega laganja«

Začnimo spet z aktualno, a še vedno nerazčiščeno velikovško zadevo. Zgodba je znana. SDS in njen predsednik sta predsednika države direktno in brez ovinkov obtožila laži.

Objavljeno
19. februar 2011 11.31
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Dr. Danilo Türk je v svojo obrambo povedal, da je bil o bombnem atentatu v Velikovcu leta 1979, podobno kakor drugi, obveščen iz medijev. Janez Janša je napovedal nasprotne dokaze in jih s šestimi dokumenti na spletni strani SDS tudi predložil. Zaradi priprav na referendum »proti zakonu o cenzuri arhivov« je 13. februarja letos na spletni strani SDS napovedal, da bodo v »nadaljnjih tednih« objavili še številne dokumente, ki so sicer v arhivu javno dostopni. Zapisal je: »Pričakujemo, da bo nekaj svoje profesionalne dolžnosti pri tem opravilo tudi slovensko novinarstvo. V teh dokumentih je namreč še veliko dokazov o tem, kdo vse je bil vpleten v te zločine, kdo jih je pomagal zakrivati in tudi o tem, da nekdanja SZDL ni bila ravno Marijina družba.« Temeljni dokazni dokument, da je bil predsednik države res obveščen o velikovških dogodkih, je peti dokument, ki ima v pdf-obliki petnajst strani. Naša raziskava, ki je sledila klicu »profesionalne dolžnosti«, je pokazala, da je ta dokument ponarejen.

Zgodba v zgodbi

Paket šestih dokumentov na spletni strani SDS ima naslov »Velika lahkotnost predsednikovega laganja«, naslov petega dokaznega dokumenta pa »Turk obvescan o ozadjih. pdf«.

Ko je SDS naslednji dan prinesla nadaljnji dokaz, da sta se predsednik Türk in tedanji republiški sekretar Tomaž Ertl osebno poznala, so se predstavniki vladnih strank (Franco Juri) zaradi barvne fotokopije javno vprašali, ali SDS nemara ne razpolaga z originalnimi dokumenti, ki bi smeli biti le v arhivu. Toda arhivska praksa, četudi tam verjetno ni barvnih tiskalnikov, dopušča uporabo lastnih skenerjev in fotoaparatov, kar pojasni legitimnost morebitnih barvnih dokumentov. Vseeno je SDS (ne dvomimo, da Janša osebno) na spletni strani v zanikanje sumov o izvoru zapisala tole: »To ne drži, kajti vsi ti dokumenti so javno dostopni v Arhivu RS, bodisi v papirni obliki bodisi na mikrofilmih, s katerih si jih lahko zainteresirani natisnejo v katerikoli barvi.« Sledil je omenjeni poziv »slovenskemu novinarstvu, naj tudi ono opravi svoj del naloge in naj se sooči z dokumenti in njihovo resnico«.

Zakaj ne?! Resnica nikoli ne škodi, obrnili smo se na arhiv in glede vseh objavljenih, predvsem pa petega, domnevno najbolj obremenilnega dokumenta, pridobili povedne podatke. Janša je imel načelno prav glede možnosti barvnih reprodukcij, toda zatrdil je, da zainteresirani dokumente lahko »v katerikoli barvi« natisnejo z mikrofilmov. Ta trditev pa je neresnična. Večina objavljenega gradiva v Arhivu RS dejansko obstaja, hranijo ga v okviru arhivskega fonda AS 537, Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Gradivo tega fonda je po zagotovilu Arhiva shranjeno izključno v papirni obliki, torej ga ni na mikrofilmih, poleg tega so mikrofilmi (v drugih fondih) izključno črno-beli in jih ni mogoče tiskati drugače. Takšna netočnost (napaka) seveda ni usodna, je pa simptomatična in vzbudi zanimanje o točnosti (in verodostojnosti) pri drugih zadevah, povezanih z objavljenimi dokaznimi dokumenti.

Tako spet pridemo do petega dokaznega dokumenta. Začne se s spremnim dopisom (številka 3.4.3., datum 1. 7. 1980), ki ga je Republiški komite za mednarodno sodelovanje naslovil na deset tedanjih političnih funkcionarjev, med drugim tudi na predsednika Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL Danila Türka. Toda ta dokument vsebuje le dve prilogi. Gre za štiri strani zapisa jugoslovanske ambasade na Dunaju (št. 121 z dne 23. 6. 1980 in št. 122 z dne 24. 6. 1980) o poteku sojenja Vidmarju in Blajevi. Strokovne službe Arhiva so nas podučile, da je dokument v fondu AS 537 (Republiška konferenca SZDL Slovenije, tehnična enota (arhivska škatla) št. 1618). To pomeni, da osrednji dokument, ki naj bi dokazoval Türkovo neposredno informiranost o velikovških dogodkih, sploh ne sodi k dopisu (3.4.3. iz 1. 7. 1980), s katerim sta Janša in SDS dokazovala listo prejemnikov informacije, v tem primeru predvsem predsednika Türka.

Iz dveh pravih en ponarejen

Posledice te ugotovitve so dramatične. Osrednji del osrednjega petega dokumenta ima naslov »Prve avstrijske reakcije na eksplozijo v Domovinskem muzeju v Velikovcu z dne 25. 9. 1979«. Prejšnji teden smo na tem mestu pokazali, kako dokument nakazuje, da je predsednik Türk šele po več kakor devetih mesecih dobil informacijo (ambasade), ki je sicer nastala že 25. septembra 1979. Zdaj so podani dokazi, da je glede na »obremenilni« dokument v resnici sploh ni dobil, temveč jo je dobil Türkov predhodnik (predsednik Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL) Jože Hartman. Strokovne službe Arhiva so to pojasnile takole: dejansko se ta dokument nahaja prav tako v (istem) fondu AS 537, Republiška konferenca SZDL Slovenije, vendar v tehnični enoti št. 1658, v mapi, ki vsebuje »Posebne informacije Republiškega sekretariata za mednarodno sodelovanje iz oktobra 1979«. Toda ta dokument nima spremnega dopisa, ima pa na zadnji strani spisek prejemnikov informacije, med katerimi ni Danila Türka, temveč je Jože Hartman.

To sproža utemeljen sum, da sta Janez Janša in SDS iz dveh avtentičnih dokumentov sestavila novega, ki pa je ponaredek. To naprej pomeni, da je bil predsednik države obtožen laži na podlagi ponarejenega dokumenta. Lahko je res, kar je zapisal Janša, namreč, da je v dokumentih arhiva »še veliko dokazov o tem, kdo vse je bil vpleten v te zločine, kdo jih je pomagal zakrivati in tudi o tem, da nekdanja SZDL ni bila ravno Marijina družba«. Na podlagi dejstev pa nedvoumno Janša in SDS nista dokazala, da »njen tedanji sekretar in nato predsednik komisije za manjšine Danilo Türk za ozadja atentata v Velikovcu zagotovo ni slišal samo iz medijev, kot še vedno neprepričljivo trdi«. Odprta je tudi možnost, da bo nekdo iz SDS (ali zunaj nje), lahko pa tudi Janez Janša osebno, v prihodnosti dokazal, da je bil predsednik države moralno udeležen pri bombnem atentatu v Velikovcu 1979, toda zdaj imamo opraviti z dvema dejstvoma. Kakor smo pokazali že prejšnji teden na tem mestu, je vsaj eno neizpodbitno: tudi če predstavljeni peti dokument o »Türkovi vpletenosti v ozadja« ne bi bil ponaredek, in to je neizpodbitno dejstvo, ta ne bi dokazovala niti njegove vpletenosti niti neposredne obveščenosti, temveč zgolj to, da je uradno prejel informacijo jugoslovanske ambasade o odmevih avstrijskega tiska in odmevih politikov. Dejstvo, da je obremenilni peti dokument ponaredek, pa obrača dokazno optiko snovalcev diskvalifikacije predsednika države proti predsedniku SDS Janezu Janši, moralnemu, verjetno pa tudi konkretnemu avtorju teze o »veliki lahkotnosti predsednikovega laganja«.

Motivi in posledice

Kadar nekdo preveč rad govori o stvareh, po katerih ga ni nihče vprašal, je velika verjetnost, da predvsem javno verbalizira problem, ki ga tišči na čisto osebni ravni. Janševa kverulantna politika bi utegnila imeti vse te značilnosti. Z leti pa se je še radikaliziral do te mere, da z dokazljivimi lažmi že precej prestopa mejo, ki naj bi varovala temeljne človekove pravice in dostojanstvo ljudi. V zadnjem primeru diskvalifikacije predsednika države povrh ne gre samo za Danila Türka, temveč za protiustavno diskvalifikacijo institucije države. Kakšni so motivi politika, ki v prihodnjem volilnem letu 2012 napoveduje, da bo njegova stranka SDS v parlamentu prevzela več kot petdeset odstotkov glasov? Javnomnenjske raziskave njegovo stranko res uvrščajo daleč na prvo mesto in rejtingi se ji zaradi neuspešnosti sedanje leve vlade višajo iz meseca v mesec.

Pri mimoustavni arhitekturi kverulantne politike ne gre za to, ali bo prevladala leva ali desna stran politike. Ta zgodovinsko neproduktivna napetost se je v Sloveniji pohvalno razelektrila. Zdi se, da gre pri Janši za osebno zgodbo, ki je bila vedno povezana s (tajnimi) dokumenti in fotokopirnimi stroji. Če se torej prestavimo v volilno leto 2012: ali z netenjem družbenih in političnih strasti nemara poskuša prevezati aktualne poulične revolucije arabskega polmeseca (od Tunizije prek Libije in Egipta do Jemna) z ljudsko vstajo na Roški ulici maja 1988, ko smo v zameno za štiri zapornike (med njimi Janšo) zahtevali glave nosilcev celotne jugoslovanske oblasti? Zakaj bi na takšen način onečastil (romantičen) čas slovenske politične pomladi in velikega upanja, ki je vodilo v samostojno državo? Morda zato, ker mu je sledila zelo prozaična tranzicija, ki jo v zaključku najbolje pojasni tajkunska polomija, v vmesnem času pa neskončne, dvakrat ponovljene preiskave o trgovini z orožjem? Janševa naloga kot verjetnega premiera po Borutu Pahorju bi morala biti drugačna – namreč te zadeve spraviti v okvire zakona ter transparentosti in ne v bližino fotokopirnih strojev, ki proizvajajo ponarejene dokumente.