Veliki črni tornado

Kaj bi se zgodilo, če bi bilo potniško letalo, ki je padlo nad Ukrajino, ameriško? Če bi v njem umrlo 300 ameriških civilistov? Bi bil to začetek nove hladne vojne ali še kaj hujšega, bolj konkretnega? Morda.

Natanko pred stotimi leti se je v Evropi začela prva svetovna vojna, ki je zajela tudi številne kolonije imperijev. Evropejci so uživali na počitnicah, v morju in jezerih so se namakali turisti, prestolnice so samevale. Mnogi so sicer slišali, da je 28. junija mlad atentator v Sarajevu, nekje na obrobju Orienta, ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo, a nihče si ni predstavljal, da bo ta dogodek postal povod za velik masaker, ki bo intonacija za vse druge morije v 20. stoletju. In vendar se je le 37 dni po atentatu začela štiriletna vojna, ki je zahtevala 20 milijonov civilnih in vojaških žrtev, 21 milijonov ljudi pa je bilo ranjenih. Več kot polovica vojakov, ki so odšli v vojno, je bilo ubitih, ranjenih, pogrešanih. V Nemčiji je padlo 37 odstotkov mladih moških, starih od devetnajst do dvaindvajset let. Vojna je vzela najbolj vitalni in aktivni del prebivalstva. Srbija je izgubila kar 15 odstotkov prebivalcev. Začetek vojne je bil tako silovit, da je do božiča, se pravi v štirih mesecih, padlo 300.000 francoskih vojakov in 600.000 je bilo ranjenih. Po vojni je bilo v Franciji 630.000 vdov, mnoge nikoli niso izvedele, kje in kako so padli njihovi možje. Številni ranjeni so imeli tako izmaličene obraze, da so po vojni nekatere države zanje odprle posebne sanatorije, kjer so lahko dopustovali, daleč od oči drugih ljudi. Vsaka družina je bila tako ali drugače prizadeta. Svet je izgubil nedolžnost. Ljudje so umrli za nič.

A vendar so vojaki, ki so bili tistega poletja leta 1914 mobilizirani, verjeli, da bodo doma, še preden bo odpadlo jesensko listje.

Zakaj?

Vprašanje, zakaj točno se je zgodila prva svetovna vojna in kdo je kriv zanjo, je za zgodovinarje še danes paradoksalna uganka. Nihče od vpletenih si ni želel tako krvave morije. Zakaj so stvari tako nepredvidljivo ušle iz rok? Zgodovinar Christopher Clark v debeli in zanimivi ter čisto novi knjigi The Sleepwalkers (Mesečniki) zapiše, da si je, ko je pisal knjigo, zaželel, da bi lahko vse vpletene, od cesarjev in kraljev do diplomatov in generalov ter predsednikov vlad, prijel za ramena, jih stresel ter vprašal – ali res ne vidite, kam vse to pelje, ali res niste bili sposobni prepoznati zelo očitnega dejstva, da vojna med velikimi silami vodi v veliko katastrofo, v veliki črni tornado, kot je dejal Theodore Roosevelt. Zato ga protagonisti vojne spominjajo na mesečnike, ljudi, ki gledajo in ne vidijo, ki jih strašijo sanje, a se ne zavedajo dejanskosti groze, ki so jo vrgli v svet.

Mene ti glavni akterji in včasih tudi ljudstvo spominjajo na otroke, ki sploh niso bili sposobni dojeti, kako resnična je krutost, ko se iz besede spremeni v realnost. Prva svetovna vojna je polna nezaslišanih in absurdnih zgodb. Recimo: uniforme francoskih vojakov so bile živih barv, elegantni modri suknjič in živo rdeče hlače, kar je pomenilo, da jih je lahko sovražnik videl že od daleč, zato so na fronti padali kot muhe. A ko so hoteli uniforme zamenjati z bolj maskirnimi barvami, se je uprla javnost, saj se jim je zdelo, da prejšnja oblačila poosebljajo francosko eleganco in modo. In Francozi so na bojnih poljih in v blatnih rovih padali naprej.

Veliko je bilo akterjev, ki so bili krivi za začetek vojne, kralji, cesarji, carji, generali, politiki, diplomati ..., vsak od njih je imel izgovor za svoja dejanja, njihove odločitve so bile racionalne in iracionalne, dokaj brez empatije so odločali o usodah milijonov. Ni tako kot pri Homerju, kjer so bogovi natančno razložili, zakaj se je zanetil krvavi ­spopad.

Bratranci in sestrične

Evropa 20. stoletja je bila celina monarhij. Med šestimi najmočnejšimi državami oziroma imperiji je bilo kar pet kraljevin, le Francija je bila republika. Tudi nove države na Balkanu, Grčija, Srbija, Črna gora, Bolgarija in Romunija, so bile monarhije. To je bil kontinent, ki se je na eni strani z vso hitrostjo moderniziral, na drugi strani pa je ostajal bleščeča, starinska institucija. Glavne kraljevske glave so bili sorodniki. Ruski cesar Nikolaj II., nemški cesar Viljem II. in angleški kralj Jurij V. so bili bratranci, Viljem in Jurij sta bila vnuka kraljice Viktorije, prav tako je bila njena vnukinja Aleksandra, žena Nikolaja. Materi Jurija in Nikolaja sta bili sestri in sta izhajali z danskega dvora. Viljem in Nikolaj sta bila prapravnuka carja Pavla I.

Monarhije so si bile sicer zelo različne; Rusija je bila avtokracija, Jurij V. je bil parlamentarni monarh in ni imel neposrednega dostopa do moči, Nemčija je bila nekaj vmes. Znano je bilo, da ruskega carja vladanje ni zanimalo, da je bil nesamozavesten in boleče sramežljiv. Na drugi strani je bil jekleni Viljem mož, ki je ljubil vojsko. Pri rojstvu so mu zdravniki poškodovali levo roko, ta se mu ni nikoli do konca razvila, a vendar so malega prestolonaslednika učitelji s krutimi metodami naučili jahanja in streljanja, prav tako so mu z različnimi bolečimi metodami in operacijami skušali usposobiti zakrnelo roko, vendar neuspešno. Zdravniki so večkrat povedali, da kljub neznosnim bolečinam deček ni veliko jokal. Zrasel je mož, ki je bil inteligenten, impulziven, neuravnovešen, zaljubljen v vojsko in uniforme ter obseden z vedno večjo vojaško floto. Dovolil si je vse, Edvarda Griega je med drugim samozavestno podučeval, kako naj dirigira Peera Gynta. Ves čas je bil sumničav do matere, hčerke kraljice Viktorije, in bil je velik anglofob. Kruto, a drugi imperiji so v cesarjevi hromi roki videli simbol pomanjkljivosti njegove države, zato si je Nemčija pod Viljemovim vodstvom nadela arogantno nasršeno držo. Tudi zato, ker se je v primerjavi z imperialističnimi in kolonialističnimi velikani počutila najbolj ogoljufano.

Zgodovinar Norman Davies piše, da kajzer in njegov dvor nista doumela, da bi bil prav mir ključen za končno nemško prevlado na evropskem političnem gospodarskem prizorišču.

Starinski filmski posnetki evropskega rojalističnega vsakdana nekaj let pred izbruhom vojne prikazujejo bratrance, kako se obiskujejo v bleščečih uniformah: ko je Nikolaj, ki so ga bratranci klicali Niki, obiskal Viljema, je prišel v nemški uniformi, ko je Viljem obiskal Jurija, je prišel v angleški uniformi. Nasmeški na teh družinskih zabavah pa vendarle niso bili tako iskreni, kot je videti na posnetkih, četudi se je Viljem z bratranci rad strastno poljubljal kar na usta.

Je bila prva svetovna vojna v bistvu družinski prepir?

Tistega poletnega dne

Malo verjetno, saj so bili to razvajeni ljudje brez politične realnosti, radi so imeli parade, vojsko in merjenje moči. Čeprav je Viljem o sebi mislil, da je odličen poznavalec zunanje politike, so to v bistvu vodili zviti diplomati in zunanji ministri. Vse države so že nekaj let vztrajno kopičile orožje, se oboroževale, usposabljale velikanske vojske in se izogibale konfliktu. Kljub temu, da se je zbujalo delavstvo, da je začela cveteti moderna umetnost, da so se ženske začele boriti za svoje pravice, v onesnaženem zraku vedno bolj industrijskega kontinenta ni bilo veliko pacifizma. Feldmaršal von Moltke je pridigal: »Trajni mir je le sanjarija, in to niti ne preveč lepa sanjarija. Vojna je del božjega reda. Brez vojne bi svet stagniral in se izgubil v materializmu. V vojni se izkažejo najplemenitejše človekove vrline – pogum in samoodrekanje, predanost dolžnosti, pripravljenost na žrtvovanje in tveganje življenja samega.« Vojaške institucije in generali so pridobivali vedno večjo moč. Četudi se je Nemčija obsedno oboroževala in izzivala, je mislila, da bo vojna, kakršna koli že, lokalna in da se nikoli ne bo spremenila v globalno tragedijo.

In potem se je zgodil atentat v Sarajevu ter porušil vse že tako krhke zadržke. Države so si začele pošiljati telegrame o ultimatih. Če povzamem Davisa, se je diplomatski in vojaški stroj začel vrteti z veliko hitrostjo. Beograd je od Avstrijcev prejel ultimat glede sodelovanja pri pregonu zarotnikov, ki so sodelovali pri atentatu. Srbska vlada se je izmikala in razpisala delno mobilizacijo. Rusi so sklenili, da bodo podprli Srbijo, a se pri tem niso posvetovali niti s Francijo niti z Anglijo. Osemindvajsetega julija je Avstro-Ogrska uradno napovedala vojno Srbiji. Rusija je razglasila mobilizacijo, kar je privedlo do tega, da je Nemčija izdala Rusiji ultimat, potem je ultimat poslala še Franciji. In ker nanje ni bilo odgovora, so generali prepričali cesarja, da gre za nevarno in premišljeno ignoranco in da varnost rajha ne dopušča oklevanja. Kocka je padla.

Nemčija je 1. avgusta napovedala vojno Rusiji, 3. avgusta pa še Franciji. Vse je potekalo tako hitro, da so se v Berlinu kar naenkrat začeli zavedati, da so nepremišljeno odprli kar dve fronti in da nimajo pravih zaveznikov. Ker naj bi Nemške čete na pohodu v Francijo prečkale Belgijo, ki ji je Velika Britanija obljubila, da bo varovala njeno nevtralnost, so stopili v vojno tudi Angleži. »Pet evropskih sil se je spustilo v splošno vojno, ki so se ji skrbno izogibale devetindevetdeset let.« Zdelo se je, kot da so velikanske vojske postali roboti, avtomati, ki so začeli razmišljati po svoje, in ko se je enkrat ta avtomat vključil, ga ni bilo več mogoče ustaviti.

Paradoksalno, a vse sile, ki so svoje vojake poslale na bojna polja, so verjele, da so to storile, da bi obvarovale nacionalni interes. Ker je bil vzrok za konflikt tako čuden in kompleksen, so vojaki in civilisti verjeli, da se morajo boriti, da bi zaščitili svojo domovino, da gre za obrambno vojno ter da so njihove vlade storile vse, da bi obdržale mir. Ko je bil čas diplomacije mimo, je prišel čas za generale, ki so se vojne veselili kot otroci nove igrače, ki jo za božič najdejo pod jelko. Clark piše, da so po hodnikih nemškega ministrstva za obrambo hodili sami srečni obrazi, generali so si čestitali, se trepljali po ramenih. V Franciji je bilo med uniformiranimi velikaši prav tako veliko takšnega neprikritega veselja. Poveljnik britanske mornarice Winston Churchill se je veselil, ko je pomislil na bližajoče se boje. »Vse se nagiba proti katastrofi in kolapsu,« je pisal svoji ženi. »Ves sem pri stvari, pripravljen in srečen.« V dumi se je vojaški vrh naslajal nad idejo o tem, kako hitro bodo uničili Nemčijo.

Clark postavi tezo, da je bila ta vojna »kriza moškosti«, da je šlo le za to, da so si na neki način nesigurni kralji, generali in politiki želeli kazati mišice. Razmišlja tudi o tem, da so moške iz privilegiranega višjega razreda in generale začeli ogrožati prej vedno minorni, zdaj pa vedno bolj številni, močni in samozavestni proletarci ter druge rase. Zato so se jim morali upreti.

Ko so se začele mobilizacije, na ulicah ni bilo protestov, moški so se v vojaške štabe prijavljali brez zadržkov, niso bili sicer navdušeni nad vojno, a so na bojišča odhajali zaradi patriotizma. Niso vedeli, da so bili pogumni levi, ki jih vodijo osli.

Kdo je sam v Evropi?

Zgodovinarja Normana Daviesa je v knjigi Zgodovina Evrope zanimalo, kako je neki drug svet, daleč stran od diplomatskih foteljev in generalov, sklonjenih nad zemljevide, spremljal prve dni začetka velike vojne. Kakšne so bile slutnje najbolj senzibilnih duhov tistega časa? Malokdo se je zavedal, koliko gorja in smrti bo prinesla vojna. Marcel Proust je 3. avgusta ponoči svojemu agentu napisal: »Milijoni mož bodo pomorjeni v vojni svetov, tako kot pri Wellsu.«

Virginia Woolf je bila na isti dan ravno na počitnicah v Rodmellu v Sussexu in je slikarki Vanessi Bell pisala: »Najdražja! Bi bilo mogoče, da nama daš polovico najemnine – 15 funtov –, preden odideva? (...) Poštar je prinesel govorice, da so potopili dve naši bojni ladji – toda odkrila sva, da mir še obstaja ... Obožujem te.«

Angleški pesnik Rupert Brooke, ki ga je Yeats opisoval kot najlepšega mladega moškega v Angliji, je ravno prišel z večerje s Churchillom na Downing Streetu 10 in je v naglici napisal pismo prijateljici Gwen Darwin: »Vse je šlo ravno narobe. Želim si, da bi Nemčija razsula Rusijo na koščke, nakar bi Francija strla Nemčijo. Namesto tega se bojim, da bo Nemčija grdo nalomila Francijo, potem pa jo bo izbrisala Rusija. Francija in Anglija sta edini državi, ki bi smeli imeti moč. Prusija je hudič, Rusija pa pomeni konec Evrope in vsake spodobnosti. Predstavljam si, da je prihodnost v rokah slovanskega imperija, ki bo obsegal ves svet, nekaj despotskega in blaznega.«

Thomas Mann je bil na Bavarskem in je čakal, kdaj ga pokliče Landsturm. »Mar ne smemo biti hvaležni za to povsem nepričakovano priložnost, da doživimo tako silne dogodke? Moj glavni občutek je neznanska radovednost – in, priznam, kar najgloblje sočutje do te preklinjane, nerazvozljive, usodne Nemčije, ki se, če že doslej ni vselej brezpogojno imela 'civilizacije' za najvišje dobro, vsekakor zdaj pripravlja, da razbije najbolj odvratno policijsko državo na svetu.«

Sicer občutljivega Stefana Zweiga, velikega pacifista, ki ga je kasneje groza pred drugo svetovno vojno pahnila v samomor, ki je tisto poletje ravno pisal svoje izjemne eseje o Tolstoju in Dostojevskem, je naelektreni zrak tik pred izbruhom vojne čudno ganil in navdušil. Ko je opazoval nemške vojne vlake, je napisal: »Še nikoli prej niso tisoči in stotisoči občutili, kar bi morali občutiti v času miru: da spadajo skupaj, (da se zavedo) neznane moči, ki jih je povzdignila iz vsakdanje eksistence.« Bal se je, da ga bodo poslali na vzhodno fronto: »Moja največja želja je, da bi zmagoval v Franciji, tisti Franciji, ki jo je treba našeškati, ker jo ­ljubimo.«

Romain Rolland, pisatelj in zvezdnik mednarodne literarne elite, ni mogel verjeti, kako navdušeni so njegovi prijatelji nad vojno vročico. Tretjega avgusta je napisal: »Obupan sem. Najrajši bi bil mrtev. Strašno je živeti sredi tega ponorelega človeštva in biti priča, a nemočna, propadu civilizacije. Ta evropska vojna je največja katastrofa v zgodovini več stoletij nazaj. To je uničenje naših najsvetlejših upov za človeško bratstvo. (...) V Evropi sem skorajda sam.«

Rakete oktobra

Vsaka zgodovinska knjiga nosi duh časa, v katerem je bila napisana. Leta 1962 je Barbara Tuchman napisala uspešnico o prvi svetovni vojni The Guns in August (Avgustovske puške), ki je dobila Pulitzerjevo nagrado. V njej zapiše, da je to bila nepotrebna in neumna vojna, ki so jo zakuhali navdušeni, napačno vodeni in včasih lažnivi državniki ter diplomati, ki so skupaj s svetom padli v katastrofo, katere groze si niso mogli niti predstavljati. Zanimivo je, kot ugotavlja ameriški zgodovinar Thomas Laqueur v članku v London Review of Books, da avtorica v knjigi komaj omeni atentat na prestolonaslednika v Sarajevu oziroma ga opiše le v dveh stavkih, eden od njiju je Bismarckov­ citat: »Neka hudičevo neumna stvar se bo zgodila na Balkanu, ki bo zanetila vojno.«

Tuchmanovo bolj zanima zgodba o dveh močnih sovražnih blokih, ki sta se ves čas oboroževala in si kazala mišice ter dobesedno sedela na sodu smodnika, ki ga je lahko vžgal že manjši incident, ki se je zgodil na obrobju Evrope. V času hladne vojne je hotela izpostaviti moralno zgodbo o dveh silah, ki se nista znali izogniti spopadu in nista znali pogovarjati. V času atomske bombe in nevarnega kopičenja orožja ni bilo potrebno veliko domišljije, da bi si predstavljali, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se politične in diplomatske napake iz leta 1914 ponovile.

Psiholog Irving Janis je v sedemdesetih letih napisal knjigo o tem, kaj se je v času kubanske raketne krize oziroma v Prašičjem zalivu dogajalo na strateških sestankih najvišjih predstavnikov ameriške vojske, Cie in predsednika Kennedyja, in ugotovil, da so vsi v skupini imeli iluzijo, da so nepremagljivi in najbolj pametni. Bela hiša je brez omahovanja sprejela načrte Cie o vojaškem napadu na Kubo, četudi sta mu dva strokovnjaka nasprotovala, a se ves čas samocenzurirala, saj se nista hotela zameriti močnejšim in predsedniku. Ko je Kennedy kasneje poslušal posnetke s sestanka, se je zgrozil, kako brez pravih argumentov je skoraj zakoračil v svetovno vojno. Ker je bral knjigo Barbare Tuchman, mu je bilo jasno, kako hitro lahko nekaj napačnih odločitev pripelje do vojne.

Zanj je bila knjiga Avgustovske puške parabola kubanske krize in ni hotel, kot je dejal, da bi kdo v prihodnosti napisal knjigo Oktobrske rakete. Kennedy je od takrat naprej zahteval, naj posnamejo vse pomembne vojaško strateške sestanke, in dovolil vsako kritiko ter protiargumente, na sestanke je začel vabiti tako imenovane hudičeve advokate, ki so dvomili o vsaki tezi in vse postavljali pod vprašaj, zato so bile vse odločitve večkrat preverjene. Nauk te zgodbe je, da je dobro, če politiki berejo zgodovinske knjige.

Tudi Christopher Clark, profesor moderne zgodovine v Cambridgeu, je delo Sleepwalkers napisal v duhu časa, v katerem živimo. Zato je začel prav z atentatom v Sarajevu ter analizo srbske vlade, ki je vedela, da bodo mladi fantje poskušali umoriti prestolonaslednika, vendar o tem ni obvestila Avstrijcev. Meje med uradno politiko in terorističnimi celicami so bile zabrisane. Kar danes lažje razumemo oziroma dojamemo kot recimo v šestdesetih letih. Po 11. septembru nam je tudi bolj jasno, kako lahko neki dogodek spremeni tok politike in način življenja prebivalcev na planetu.

Clark meni, da je politično in vojaško ravnovesje vedno bolj podobno tistemu pred stotimi leti. Nič več ne živimo v strahu oziroma v precepu dveh velikih jedrskih vojaških sil, ampak padamo nazaj v policentrični svet, v katerem je veliko potencialnih možnosti za konflikte, ki se lahko hitro razrastejo v kaj večjega. Po izkušnji prve svetovne vojne, ki je bila zgolj uvertura v naslednji veliki masaker, bi sodobna združena Evropa morala oblikovati jasna stališča proti vojni, prepoznati bi morala krivice, zavzeti stališče, ukrepati in pomagati. Ne pa da je zgolj dobro plačan birokratski stroj, ki skrbi za kapital in pozablja ter se izogiba dobri, humanistično zasnovani politiki.

Prav ob stoti obletnici prve svetovne vojne v Gazi umirajo nedolžni ljudje, predvsem otroci. Ima EU kakšno mnenje o tem? Je kdo od politikov protestiral? Mesečniki se še vedno niso zbudili.