Veliki tekaški roman

V dneh, ko so vse ljubljanske sprehajalne poti in gozdni kolovozi polni tekačev vseh telesnih oblik, tekaških tehnik in predvsem hitrosti, ki se pripravljajo na bližajoči se ljubljanski maraton, se zdi, da je dolgoletni sodelavec Sobotne priloge Samo Rugelj napisal »veliki tekaški roman«. (Skoraj vsa) Slovenija teče. Vedno bolj množično. Vedno bolj obsesivno. A Samova knjiga Delaj, teci, živi, ki je pred dnevi izšla pri založbi Umco, nikakor ni knjiga o obsedenosti, odvisnosti in obsesivno-kompulzivnih motnjah, ki jih tako dobro poznamo vztrajnostni tekači; tisti, ki smo po načinu teka veliko bliže mučeniškemu Harukiju Murakamiju kot pa Ruglju, ki tek doživlja in razume predvsem kot užitek. Oziroma kot nekakšen približek bistveno bolj fizičnega kakor metafizičnega zena. In to v na prvo žogo rahlo nelogični enačbi, kjer je dodobra prisotna tudi protestantska etika odlaganja užitka.

Delaj, teci, živi je zgodba o (ne)izpolnjevanju šestnajsttedenskega načrta maratonskega treninga, ki se ga loti ljubiteljski tekač, ki si nikoli ni postavljal rezultatskih ciljev, zdaj pa je tako ali drugače prisiljen slediti pravilom te dolgometražne igre, ki sproti razgalja osebnost in telo glavnega junaka. Maratonski trening pač ne omogoča veliko improvizacije; še manj bližnjic.

Samo Rugelj je vseprisoten. Marsikdo, ki spremlja njegovo delo, ne dvomi, da gre za eno od prvih uspešno kloniranih človeških bitij. Literarni in filmski kritik. Predavatelj. Publicist. Pisatelj. Poslovnež. Družinski oče. Doktorjev sin. In maratonec. Takšna učinkovitost zahteva strukturiranost, sem pomislil, preden sva se odpravila na skupni tek po njegovi najljubši progi, kjer se zgodi velik del maratonskih priprav in – knjige, ki jo je eden izmed Samovih tekaških kolegov oklical za »hitro branje o počasnem teku«.

Že po nekaj korakih mi je bilo jasno, da Samo tek kljub hedonističnemu opisovanju in vztrajanju pri »nepretiravanju« jemlje zelo resno. Tako njegovo gibanje kot dihanje (in oprema ter vestno spremljanje časa) sta dolgoletnemu tekaškemu odvisnežu, ki je prepričan, da za oceno tekačevih (takih ali drugačnih) zmogljivosti potrebuje le nekaj sekund opazovanja tekaške tehnike in obraza, dala jasno vedeti, da gre za »strukturiranega« tekača. Takšni najraje tečejo sami. A Samo se, kot ves čas ponavlja v knjigi, ki nagovarja desettisoče slovenskih rekreativnih tekačev in tistih, ki bodo to zelo kmalu postali, ne napreza in ne išče robov svoje vzdržljivosti. Išče užitek, ne rezultat. Zanj kot tekača dober rezultat pomeni dobro počutje po teku in čas za družino. Ter seveda dovolj energije za delo.

Iskanje užitka, ne rezultata

Ravno tu je Rugelj najbolj drugačen od japonskega pisatelja in maratonca – tudi ultramaratonca – Harukija Murakamija, čigar knjiga O čem govorim, ko govorim o teku je tudi v Sloveniji doživela velik uspeh. Murakami je tekaški obsesivec in (samo)mučenik; skoraj klasična podoba množice (ne le) slovenskih rekreativnih tekačev, ki so za ponavadi mnogo preambiciozen maratonski cilj (teči maraton pod tremi urami, denimo) pripravljeni popolnoma spremeniti svoj življenjski slog in vrednote, kar zelo hitro vodi v ceneno gurujevstvo in nekakšen fizični new age.

Prav zaradi večvrednostnega sindroma, ki se tako rad razvije pri vztrajnostnih tekačih – bodimo iskreni, tek je vendarle no skills šport –, knjig o teku kot vsakodnevni tekač ne maram. Nimajo mi kaj povedati. Preprosto grem tečt. Kjerkoli. Kadarkoli. V kakršnihkoli razmerah. Murakami nastopa z vzvišene pozicije. Tako tudi piše. Rugelj ves čas stoji (teče) na tleh. In tako tudi piše. Nepretenciozno. Natančno. O jedru. Brez odvečne teže in dolgih traktatov o sebi in biti.

»Z ženo Renate sva se po tem, ko je bil tekst končan in ga je 'tekaško zlektoriral' tudi Branko Gradišnik, ki je nekaj stvari pometal ven, kake pa obrnil drugače, saj je bil ob Igorju drugi prijateljski sotekač, ki je sodeloval z nasveti, hecala, da bi morali knjigo podnasloviti Roman o 42 kilometrih. Jasno nama je bilo, da ne gre samo za tekaški priročnik, ne zgolj za poročilo, da to ni esej ali pa samo meditacija, ni izključno izkustvena ali stvarna literatura, temveč je pregnetena kombinacija vsega naštetega. A to se nama je zdelo pretirano, zato sva knjigo podnaslovila kot zgodbo o ljubiteljskem tekaču, ki se po dvajsetih letih sedenja (spet) odloči preteči maraton. Gre pač za preprosto osebno izkušnjo sina, ki je nekdaj tekel z očetom, danes pa teče s sinovi,« mi je po skupnem počasnem in uživaškem teku, ko sva Golovec premagovala skupaj s Philipom Rothom, Paulom Austerjem, Martinom Amisom in Cormacom McCarthyjem, dejal Rugelj, ki je šestnajsttedenski načrt maratonskega treninga, ki ga natančno popiše v knjigi, uspešno odtekel na Dunaju. A tudi na večernem Golovcu – kako privilegirani smo v Ljubljani živeči tekači – je rahlo zadihana beseda nanesla na Samovega očeta, velikega psihoterapevta dr. Janeza Ruglja, ki je svojega sina zelo hitro vrgel v tekaški bazen.

Posvetilo življenju, ki teče naprej

»Tečem že več kot trideset let. Ko sem se odločil, da o tem napišem knjigo, je bila ta sprva mišljena kot organiziran kolaž anekdot in razmišljanj o teku, potem pa je dejanska priprava za maraton, ki sem se je lotil v začetku tega leta, knjigi dala novo dimenzijo. Ker je bila pot do mojega drugega maratona dolga skoraj trideset let, se je seveda ponujala jasna iztočnica izkušenj s prvega maratona, pri katerem je imel oče ključno vlogo. Glede na to, da je bil velik tekaški navdušenec, in to v začetku osemdesetih, torej v času, ko so te v domačem bloku in okolici še res čudno gledali, če si se odpravil na tek, je bilo logično, da bo oče imel pomembno vlogo v knjigi. Na drugi strani zgodbe pa so moja sinova, ki sta fizično vse močnejša in vse bolj zdržljiva, saj me že prekašata, in hčerka, ki ima res veliko veselja s hojo po hribih; tu vmes se je ponujal dramaturški lok, kjer sem trenutno postavljen v središču, a je jasno, da se bo življenje kmalu prevesilo naprej, k mojim otrokom, in potem naprej … Tako knjige ne vidim le kot hommage očetu, temveč tudi hommage svojim otrokom. Posvetilo življenju, ki teče naprej. Med platnice sem skušal ujeti obdobje več generacij naše družine, seveda s tekaško rdečo nitjo, ki se razpreda v preteklost in prihodnost,« je ob potekaški limonadi na domači terasi nadaljeval Rugelj, ki se dobro zaveda, da s svojo knjigo nagovarja množice. To, hočeš nočeš, prinaša kar precej odgovornosti. A Samo tega pritiska ne sprejme. Ves čas ponavlja, da je tek užitek, in ga primerja s pisanjem, z delom.

»Kadar tečem sam, je tek, tega me je priučil oče, nekakšna meditacija za sproščanje stresa. Čas, ko sem sam s svojimi mislimi, je priložnost, da v miru razmislim o aktualnih življenjskih in službenih problemih. Pogosto se mi zgodi, da med tekom najdem novo idejo ali rešitev za kakega od njih ali pa, kar je še bolje, uvidim, da kateri od problemov sploh ni tako velik, kot sem mislil poprej, in se ga da urediti mimogrede. Če si tudi v pisanju natreniran približno tako kot v teku, lahko v takih intervalih napišeš solidno dolge tekste,« razmišlja Samo Rugelj in »v imenu celega razreda« dodaja, da je v tekaški karieri do roba vzdržljivosti šel le v osnovni šoli, na standardnih tekih na šeststo metrov in obveznih krosih, ki so – bolj se ne bi mogel strinjati – veliko ljudem zagnusili tek, saj so ga doživeli predvsem kot mučenje in nekaj vsiljenega. »Doktrina poučevanja teka v šoli se v zadnjih tridesetih letih žal ni kaj dosti spremenila. Tek je bil v naši družini, prek očeta, seveda močno prisoten, včasih me je med vikendi tudi 'teral' nanj, vendar moram priznati, da ni nikoli omenjal nobenih časov, rekordov, nikoli ni komentiral, da sem prepočasen ali kaj takega,« dodaja Samo. Zanj dober tek preprosto pomeni – užitek. Občutek, da obvladuje zadano hitrost, in celostno zadovoljstvo po koncu teka.

Takšna je tudi knjiga Delaj, teci, uživaj. Nujno branje za dober tek.