Tiskane izdaje
Slovensko veslanje je enaindvajsetletno poosamosvojitveno obdobje z medaljo Luke Špika in Iztoka Čopa v Londonu več kot dostojno in uspešno zaokrožilo.
Slovenski veslači so po osamosvojitvi osvojili sedem zlatih, pet srebrnih in šest bronastih medalj na mladinskih svetovnih prvenstvih, štiri zlate, štiri srebrne in pet bronastih na članskih svetovnih prvenstvih ter eno zlato, eno srebrno in štiri bronaste medalje na olimpijskih igrah. Od leta 1945 do osamosvojitve Slovenije leta 1991 pa so osvojili tri zlate, eno srebrno in dve bronasti medalji na mladinskih svetovnih prvenstvih, eno srebrno in dve bronasti na članskih svetovnih prvenstvih in bronasto medaljo na olimpijskih igrah leta 1988. Z vsemi navedenimi in drugimi uspehi je veslanje med najtrofejnejšimi slovenskimi športi.
Veslanje ima tudi posebno mesto v zgodovini slovenskega športa, ki sega v leto 1887, ko so v Piranu ustanovili Club Piranese Salvore, in leto 1888, ko so v Kopru ustanovili S. C. Libertas. Stoletno tradicijo ima tekmovalno veslanje tudi v Ljubljani in na Bledu. Tako so že na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 veslači četverca veslaškega kluba Pullina iz Izole v reprezentanci Italije osvojili zlato kolajno. Prav tako so na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1932 veslači četverca s krmarjem veslaškega kluba S. C. Libertas iz Kopra v reprezentanci Italije osvojili srebrno olimpijsko kolajno.
Slovensko veslanje oziroma njegova najuspešnejša in najuglednejša dolgoletna frontmena, olimpionika Iztok Čop in Luka Špik, sta v zadnjem obdobju kljub precejšnji skepsi in dvomom še enkrat dokazala, da v športu velja samo osebna odločitev, kakšen cilj/ uspeh/rezultat želi športnik doseči in kaj za nj žrtvovati oziroma kako kvalitetno in trdo delati ali garati. Iztok in Luka sta tako na olimpijskih igrah osvojila komplet medalj – od zlate v Sydneyju (2000), srebrne v Atenah (2004) do bronaste v Londonu (2012). Ob tem pa ima Iztok kot najtrofejnejši poosamosvojitveni olimpijec še bronasto medaljo z Denisom Žvegljem iz Barcelone, kjer so enako medaljo osvojili tudi Jani Klemenčič, žal pokojni Saša Mirjanič, Milan Janša in Sadik Mujkić.
Seveda je treba izpostaviti, da je Iztok že leta 1995 v Tampereju na Finskem postal svetovni prvak in potem še z Lukom leta 1999 v St. Catharines v Kanadi, Gifuju na Japonskem leta 2005 in Münch nu leta 2007. Leta 2005 so na SP v Gifuju Čop, Špik, Prelog in Mizerit osvojili srebrno medaljo v nizu številnih medalj naših posadk na svetovnih prvenstvih. Denis Žvegelj in Iztok Čop sta 26. 8. 1991 že po osamosvojitvi Slovenije še v reprezentanci Jugoslavije osvojila srebrno medaljo na SP na Dunaju, kjer sta tudi prvič v čolnu po cilju dvignila slovensko zastavo.
Ob preletu nekaterih vrhunskih rezultatov naših veslačev je pomembno poudariti, da se je vsa ta leta v klubih posvečalo veliko pozornosti delu z mladimi, ti pa so ga kronali tudi s številnimi medaljami in vrhunskimi uvrstitvami na največjih tekmovanjih.
Trofejno slovensko veslanje je prav gotovo sinonim za kvalitetno in izjemno strokovno delo, neizprosen, a human izbor nadarjenih veslačev, visoko motiviranost in pripravljenost za trdo garaško delo, treniranje in tekmovanje talentov in vrhunskih veslačev ter njihovih trenerjev in strokovnih sodelavcev. Ob tem jih krasijo skromnost, samodisciplina in ne nazadnje velika želja po mednarodno odmevnih vrhunskih rezultatih.
Seveda pa podobno kot v drugih športih tudi v veslanju ni vse potekalo po željah veslačev in njihovih trenerjev. Še posebej je bila boleča zamenjava generacije Prešeren, Krašovec, Janša, Klemenčič, Mujkić in umik oziroma (pre) hitro končanje veslaške kariere številnih odličnih veslačev, kot so Prelog, Mizerit, Hrabar, Pavšič, Sračnjek in drugi.
Pomemben mejnik je bil leta 1976, ko sta vajeti strokovnega in organizacijskega dela na Bledu in v slovenskem veslanju prevzela olimpijec Miloš Janša in odličen veslač Stanko Slivnik. Zavel je nov veter in že leta 1981 prinesel prve uspehe na mladinskem svetovnem prvenstvu in leta 1988, ko je posadka Prešeren- Mujkič osvojila prvo olimpijsko kolajno na OI v Seulu.
Veslaški strokovnjaki, na čelu z Milošem Janšo, so ob veslačih tisti najpomembnejši člen verige, ki zagotavljajo izjemno visoko strokovno delo in kvaliteten izbor talentov ter njihov razvoj prav do svetovnega vrha. Zato je tudi njihovo delo izjemno cenjeno in spoštovano tako doma kot v svetu športa.
Visoko strokovno delo tudi v veslaških klubih v Mariboru, Ljubljani, Kopru, Izoli in Piranu je omogočilo dober izbor najboljših in oblikovanje uspešnih posadk. Ob tem imajo društva v veslaških hangarjih pestro zbirko čolnov različnih kvalitet za vse starostne in kakovostne kategorije veslačev ter številne druge pripomočke in objekte za treninge.
Na Bledu so bila organizirana štiri svetovna prvenstva za moške in ženske (1966, 1979, 1989 in 2011), evropsko prvenstva za moške in ženske (1956), prvenstvo FIS za mladince (1971) in prvenstvi FIS za veterane (1986, 1995). Z izjemnimi uspehi pri organizaciji in izvedbi največjih mednarodnih tekmovanj, še posebej evropskega in svetovnih veslaških prvenstev na Bledu, je ta kraj postal eden najboljših in najlepših veslaških centrov na svetu.
Tudi v prihodnje bo v Veslaški zvezi Slovenije in veslaških klubih treba temeljito zavihati rokave pri strokovnem, organizacijsko-tehničnem delu in zagotavljanju čim boljših razmer za treninge in tekmovanja. Uspeh Čopa in Špika je prav gotovo dovolj velik motiv tako za veslače kot tudi veslaške delavce in vse druge ljubitelje tega športa, da nadaljujejo sistematično, strokovno in organizirano delo.
Sicer pa so veslači v poosamosvojitvenem obdobju in v šestdesetih letih Veslaške zveze Slovenije z osvojitvijo številnih medalj ter odmevnimi mednarodnimi dosežki izpolnili večino svojih želja, ciljev njihovih trenerjev, klubov, sponzorjev in donatorjev ter širše športne javnosti.
Tomo Levovnik je športni delavec in nekdanji predsednik Veslaške zveze Slovenije.
