Verdi in Wagner, prostora je za oba

Dvestota obletnica rojstva Giuseppeja Verdija in Richarda Wagnerja odmeva v vsem glasbenem svetu, tako je bilo tudi v Veroni in na Salzburškem poletnem festivalu. Tam so se odločili za nekaj koncertnih izvedb oper obeh velikanov, vrhunec pa sta bili scenski uprizoritvi Wagnerjevih Mojstrov pevcev nürnberških in Verdijevega Don Carlosa (v daljši verziji v petih dejanjih, ne štirih, kot opero pogosteje izvajajo, in v italijanščini, ne v francoskem izvirniku prve verzije), kot smo že pisali.

Medtem so se poletni festivali končali in prireditelji so v glavnem zelo zadovoljni, zlasti če pomislimo na še vedno trajajočo gospodarsko krizo in rezanje denarja za kulturo v vseh državah, še najbolj v Italiji, kjer je že začel veljati zloglasni »dekret«. Slovenska glasbena kultura se je jubilejev dotaknila, kot smo videli na 61. festivalu v Ljubljani, in se je nadaljevala takoj na začetku ljubljanske operne sezone s premiero Verdijevega Rigoletta.

Oči svetovne operne javnosti pa so že uprte v slavnostni koncert Verdi gala na Dunaju 10. oktobra in začetek nove sezone v Scali 7. decembra z Verdijevo Traviato s sopranistko Diano Damrau, dirigentom Danielejem Gattijem in režiserjem Dmitrijem Černjakovom (spomnimo se njegove režije Jevgenija Onjegina, s katerim je na ljubljanskem festivalu v Cankarjevem domu pred leti gostoval Bolšoj teater iz Moskve).

Marko Letonja kot operni dirigent

Manj je znano, da je ob koncu avgusta in na začetku septembra v veronski areni kot dirigent zelo zahtevne postavitve Gounodove opere Romeo in Julija nastopil (še vedno naš) dirigent Marko Letonja. Po milanski Scali in dunajski Državni operi je tako prevzel vodenje opere še v legendarni najbolje ohranjeni rimski areni in ob natanko stoletnici rojstva tamkajšnjega festivala leta 1913. Kaj to pomeni za naprej, je odvisno od njegovega časa, razpoloženja in načrtov. Vsekakor arena potrebuje dobre, da ne rečem odlične dirigente, ob dejstvu, da so se nekatere legende, kot je dirigent Nello Santi, ali režiserji, kot je Franco Zeffireli, od nje poslovili, na vrata pa že trkajo mladi, kot je Verončan, zelo nadarjeni dirigent Andrea Battistoni, rojen leta 1987. Nasploh Verona čez poletje potrebuje ogromno dobrih glasbenikov vseh profilov; nad pol milijona obiskovalcev že desetletja kaže na priljubljenost in tradicijo, kot jo imajo le največji festivali na svetu. Medtem se je že začela prodaja vstopnic za festival prihodnje leto!

Dvajset let Domingove Operalie

Letos je bilo v Veroni še nekaj odmevnih dogodkov, zlasti ob Verdijevem jubileju, in najbolj znano pevsko tekmovanje Operalia, ki ga je ustanovil in ga vodi sloviti baskovski tenorist Plácido Domingo (da je po materini strani Bask, je prvič povedal šele pred nekaj leti!). Operalia pa je ravno v Veroni dočakala svojo dvajsetletnico. Žal se na to tekmovanje ne prijavljajo naši pevci in pevke, še manj so na izzive programsko in interpretativno pripravljeni, kar je velika škoda; ne le zaradi visokih nagrad, ampak tudi možnosti za svetovno afirmacijo tako rekoč čez noč. Predtekmovanja so potekala po vsem svetu; na koncu se je v sklepni del uvrstilo 40, v polfinale 20 in v finale dvanajst namesto desetih pevcev (zaradi visoke kvalitete) v sekciji opera in še štirje za zarzuelo. Žirijo so z dvanajstih članov razširili na štirinajst. Domingo je na tiskovni konferenci izjavil, da je Operalia kot olimpijske igre v operi, saj sodelujejo pevci z vsega sveta, očarala pa sta ga entuziazem in visoka kvaliteta mladih pevcev, tako da se po njegovem prepričanju za prihodnost opere ni bati.

Ogromno nagrajenih, a brez slovenskih pevcev

Prvi nagradi, po 30 tisoč dolarjev vsak, sta si delila 25-letna ruska sopranistka Aida Garifullina in prav toliko mlad kitajski bas baritonist Ao Li, drugo nagrado in 20 tisoč dolarjev sta si prav tako delila 29-letna francoska sopranistka Julie Fuchs in 28-letni italijanski baritonist Simone Piazzola. Tretjo nagrado in 10 tisoč dolarjev vsak pa sta prejela 30-letna ameriška sopranistka Kathryn Lewek in 29-letni ameriški tenorist Zach Borichevsky. Torej je bilo nagrajenih kar šest pevcev in pevk! Poleg tega pa so podelili še posebne nagrade. Skupaj je bilo nagrajenih enajst pevcev, kar kaže na izjemno kvaliteto finala. Prihodnje leto bo Operalia v Los Angelesu.

Doslej so samo za nagrade razdelili že 3,2 milijona dolarjev, nagrad je bilo 210, prejemnikov pa 157: 54 sopranistk, 16 mezzosopranistk, dve altistki, 42 tenoristov, 24 baritonistov, trije bas baritonisti in 16 basistov. Nagrajenci so prišli kar iz 36 držav iz Evrope, Severne in Južne Amerike, Azije, Avstralije in celo Južne Afrike, kot rečeno, iz Slovenije ni nikogar. Pri nas ni ne nikakršne skrbi ne odgovornosti; nihče se ne čuti in pravno najbrž tudi ni zavezan čemurkoli. Ustanove in njihova vodstva so najslabše, kar se našim glasbenim talentom lahko zgodi! Ostaja žalostna ugotovitev: če je slučajno kdo tako nadarjen, da bi v svetu lahko bil uspešen, pa naj poskusi na svoj način in za svoj denar. No, so tudi štipendije, a jih v glavnem dobivajo povprečneži in z njimi v tujini ne preživiš. Domingo je na tiskovni konferenci posebej poudaril težavne začetke mladih pri nastopanju in gradnji umetniške poti. Pomoč potrebujejo vsi, brez izjeme.

Verdi in Wagner, prostora je za oba

Žal pa je Operalia potekala hkrati z drugimi festivali, poleg ljubljanskega na primer v Bayreuthu in Salzburgu. Plácidu Domingu je uspelo datumsko koordinirati svoje nastope v Veroni in Salzburgu, tam trikrat v koncertni izvedbi Verdijeve še mladostne opere, čeprav ne med prvimi, Giovanna d 'Arco ali Device Orleanske iz leta 1845; medtem ko je v naslovni vlogi nastopila Ana Netrebko, je on v baritonski vlogi duhovnika v Domremyju Giacoma (Jakoba).

Verdi ali Wagner, Verdi in Wagner – to je tu vprašanje. Ali pa ga ni, saj ni možnega železnega repertoarja brez oper obeh velemojstrov, a se zdi, da operne hiše lažje preživijo samo z Verdijem, kot bi samo z Wagnerjem. Verdi je popularnejši in lažje izvedljiv. Ljubljanska opera je samo en primer te misli, kot velja še za desetine in desetine drugih oper po svetu.

Salzburški festival se Wagnerju izogiba

Mojstri pevci nürnberški v Salzburgu so bili poleg Verdijevega Don Carlosa (o njem smo že pisali) najbolj pričakovana operna premiera. Salzburški festival namreč do Wagnerja ne goji kakšne posebne simpatije, zlasti ker se v bližnjem Münchnu vsako leto julija dogaja njihov operni festival, na katerem ni malo Wagnerja, še malo dlje pa je Bayreuth s samo Wagnerjevimi operami. Karajan na poletnem festivalu Mojstrov nikoli ni dal v program, drugi za njim pa še manj. Tako ostajajo edine predstave iz daljnih tridesetih let, ko sta jih dirigirala legendarna Arturo Toscanini in Wilhelm Furtwängler; prvi leta 1936 in 1937, drugi z novo pevsko zasedbo, a na isti sceni in v isti režiji leta 1938. To pa je bilo, kot veste, zloglasno leto priključitve Avstrije Nemčiji in so vse avstrijske opere morale izvajati Wagnerja in je sam Adolf Hitler obiskal Salzburg in kajpada festival. Tako kot Dunaj, kjer ga je pozdravilo milijon Avstrijcev, v Državni operi pa so z združenimi močmi (skupaj z opernim zborom iz Berlina) morali izvesti Wagnerjevega Lohengrina, potem pa z gostovanjem dunajskega zbora še isto opero v Münchnu, na tamkajšnjem Dnevu nemške kulture, ko jo je dirigiral Clemens Krauss. Nasploh je leto 1938 in izvajanje Wagnerja v Evropi velika tema (spomnimo se na omenjeno veronsko areno, kjer je bil na programu Tannhäuser, pred tem pa v »Hitlerjevem kanclerskem letu 1933« Lohengrin, pa na Rim in Firence, ki ju je Hitler takrat obiskal).

Še danes je vse globoko sram, kaj vse so počeli, da bi ustregli firerju. Na Dunaju se je zbralo, kot rečeno, milijon ljudi, v Rimu jih je dvesto tisoč 3. in 5. maja 1938 gledalo Wagnerjevo opero Lohengrin (pravzaprav so uprizorili le zadnji del drugega dejanja) s kar deset tisoč nastopajočimi na Foro Mussolini, kjer so na 120 metrov širokem odru postavili 40 metrov visoke kulise. Med pevci sta bili takratni legendi: dramska sopranistka Maria Caniglia kot Elza in dramska mezzosopranistka Ebe Stignani kot Ortrud. V Trstu se je zbralo več kot dvesto tisoč ljudi, ko je septembra 1938 mesto obiskal duče, a ga ne bi, ko bi bil načrtovani, a ne izvedeni tigrovski atentat nanj v Kobaridu dan poprej uspešen ... (Škoda! Vem, da ste mislili dodati!)

Anton Dermota je nastopal že sredi tridesetih let

Režiser tedanjih prvih salzburških predstav Mojstrov pevcev nürnberških je bil Herbert Grad, zadnjo pa je obnovil režiser Erich von Wymetel, medtem ko sta scenograf Robert Kautsky in kostumograf Willi Bahner ostala ista, tako da lahko govorimo o isti predstavi in je potemtakem letošnja postavitev Mojstrov pevcev v Salzburgu šele druga! Ne moremo pa spregledati nastopa mladega slovenskega tenorista Antona Dermote kot Zorna prvi dve leti, to je pod Toscaninijem. No, ta kronologija velja za poletni festival, medtem ko je še natančnejša zgodovina malo drugačna; Herbert von Karajan je namreč bil dirigent in režiser svoje postavitve Mojstrov pevcev nürnberških na salzburškem Velikonočnem festivalu leta 1974. Scenograf je bil Günther Schneider-Siemssen, Hansa Sachsa pa je interpretiral Karl Ridderbusch, a poletni festival tega ne beleži, saj to ni bila njihova produkcija.

Monika Bohinec kot Magdalena

Ne vem, ali je bil leta 1937 tenorist Anton Dermota kaj mlajši od letošnje mezzosopranistke Monike Bohinec, ki je prav tako debitirala v Mojstrih pevcih nürnberških kot Magdalena, to je v nekakšnem »drugem« ljubezenskem paru, ki ob slavnem mojstru Hansu Sachsu doživi vrhunec v kvintetu v četrti sceni tretjega dejanja (Sachs, Walther, Eva, David, Magdalena). Monika Bohinec, kot sem pred meseci zapisal, dela svetovno kariero; za sabo ima že osemdeset nastopov v dunajski Državni operi, lani pa je že nastopila v Salzburgu ... Bohinčeva ima posebno temno barvo glasu in altovske nižine, kar je bolj redkost in ji zagotavlja primernost za mnoge karakterne in bolj dramske vloge. A čar njenega nastopanja je tudi v tem, da zna igralsko dramsko vlogo (kot je bila vedeževalka Ulrika v Plesu v maskah na Dunaju) »lirizirati«, jo približati bolj lahkotnemu, tu celo ironičnemu in potenciranemu komičnemu (njena kita, ki se počasi z balkončka spušča vse do tal) značaju, v katerem pa spet ne gre za enoplastnost, ampak za vprašanja, ki jih vlogi zastavlja sam Wagner; Magdalena ni glavna, ker je to Eva, a brez nje ne gre in ima sama podobna ali enaka čustva, goji sorodno žensko zaupljivost in je Evi kot nekakšna starejša sestra, ne pa njena »dojilja«.

Stefan Herheim iz Bayreutha v Salzburg

Režijo salzburške predstave je podpisal Stefan Herheim, v Bayreuthu pred leti režiser Parsifala, predstave, ki je načela več vprašanj tako glede interpretacije kot vsebine, v katero je režiser marsikaj sam dodal (problem Parsifalove matere in nasploh preteklosti, otroške in mladeniške »predzgodbe«, nacizma in njegovih strahot ter sedanjega nemškega političnega trenutka z vrhuncem v berlinskem parlamentu, ko postanejo vitezi svetega grala navadni poslanci ...).

Herheim si v Mojstrih pevcih nürnberških ni upal toliko kot v Bayreuthu pred leti režiserka Katharina Wagner, skladateljeva pravnukinja. Ona je bila edina, ki si je upala, za primer, na oder prinesti figure resničnih mojstrov, ne poetičnih, za katere si je Wagner v operi zaman ali bolje hote »zaman« skušal prizadevati, da bi bili mojstri. Tako je na levo stran vertikalne scenografije postavila spomenike pesnika in dramatika Friedricha Schillerja, vsestranskega književnika Johanna Wolfganga Goetheja, skladatelja Johanna Sebastiana Bacha, samega Richarda Wagnerja, književnika in kritika Gottholda Ephraima Lessinga in arhitekta Georga Wenzeslausa von Knobelsdorffa, na levo stran pa še dramatika Heinricha von Kleista, arhitekta, urbanista in slikarja Karla Friedricha Schinkla, slikarja Alfreda Dürerja, skladatelja Ludwiga van Beethovna, pesnika Friedricha Hölderlina in slikarja ter grafika Johanna Gottfrieda Schadowa; torej vse od najstarejšega Bacha, rojenega leta 1685, do najmlajšega Wagnerja, rojenega 1813. Hotela je sporočiti, da so pravi mojstri pevci, v resničnem in metaforičnem, odrskem smislu lahko le neminljive zgodovinske osebnosti. Te pa kot lutke z ogromnimi glavami na Wagnerjevo glasbo lahko celo plešejo; ta samoironija je bila na moč impresivna. A to je bilo v Bayreuthu!

Herheim je ostal »zadaj« in je svoje Mojstre pevce režijsko bolj ali manj vrtel v krogu in okrog mojstrom vseskozi sumljivega Waltherja. Iz tega ni znal realizirati nič svežega in privlačnega, razen smešenja in nezaupljivosti ter le malo dovtipnosti, pri kateri pa so imeli levji delež mladi pevci (dijaki, pripravniki, tako na koru v prvi sceni kot ves čas zatem, sestavljali pa so jih mladi pevci iz Young Singers Project, skupaj štirinajst). Tu je imel Herheim vsaj nekaj dobrega v izobilju, ker je to generacija bodočih pevcev. Morda je njegova nova ideja le postavitev Hansa Sachsa kot pisatelja opere same, kot da vsako dejanje sproti »sanja«, zapiše in ga takoj zatem preverja, kako odrsko funkcionira, dokler zastora zadnjič sam ne zagrne!

Všečna scenografija Heike Scheele

Scenografinja Heike Scheele je imela v takem režijskem konceptu proste roke in je svojo domišljijo lahko izživela, a v sklopu normativov in bolj ali manj všečnosti vseh prizorov; od prvega v protestantski cerkvi do zadnjega na pevskem tekmovanju. Posrečen in efekten je bil njen spoj scenskih elementov in prilagajanje interierja ter odpiranja v eksterier tako, da je bil možen pristop ali prihod nastopajočih (cehovskih postav, pomočnikov, vajencev, meščanov, otrok ...) z več strani: z leve, od zadaj, z desne, porazdelitev v vertikali v treh nadstropjih. Seveda je na tem odru možno narediti vse: dodati še več pevcev in godbenikov, kot jih imajo zbor Državne opere in Dunajski filharmoniki. Statistov je bilo dovolj; raje bi slišal močnejši zbor, še posebej ob koncu, ko se stopnjuje Wagnerjeva nemška ideologija in ekspliciten poziv k dominaciji nemške kulture in nemškega sveta. Zborovski poziv »Wach auf«, z zelo dolgim akordom in potem prav tako dolgo pavzo, ki ga je žal tako dobro slišal Adolf Hitler, v tej postavitvi ni imel kakšne pretresljivosti; preveč je bilo okrog vsega vrveža, da bi ga slišali in prepoznali njegove dimenzije. Bistvo je vendarle vprašanje, kako se bo razpletlo samo pevsko tekmovanje in kako se bo Beckmesser osmešil. Režiser Herheim je bil tu zelo natančen, da ne rečem precej krut; Beckmesserjev poraz je beden, on joče in se zvija od bolečine in zavedanja poraženosti pred »vsem Nürnbergom«, medtem ko v Waltherjevem zmagoslavju ni adekvatnih reakcij.

Bolj skromen dirigent Daniele Gatti

Dirigent Daniele Gatti naredi zgolj povprečen vtis. Na Mojstre pevce sem prišel direktno iz Bayreutha; od Somraka bogov. In ko sem zaslišal zvok Dunajskih filharmonikov, kot da nisem mogel verjeti, kako diletantsko so zaigrali že uverturo; popolnoma šolsko, neinventivno, brez vsakršnega žara in vzvišenosti, osebnega angažmaja slehernega (dobro plačanega, vsekakor bolj kot so oni v Bayreuthu) filharmonika ... Kasneje so se bolj razživeli in popravili zelo slab začetni vtis, a je Gatti za Wagnerja preskromen dirigent in bi bilo za festival bolje, če bi ga sploh ne angažiral.

Med pevci je bil tenoriost Roberto Saccà kot Walther von Stolzing preskromen za kak večji umetniški dosežek in presežek. Njegov glas je zaprt, brez prodornosti in brez moči, osebnostno je brez karizme, ki mora na koncu prepričati na več ravneh, predno zmaga. Odličen pa je bil Michael Volle kot Hans Sachs, čeprav je v svoji dinamični igri preveč odpiral vrata slehernim prevarantskim poskusom in bil premalo vzvišen v svoji pedagoški, mentorski in normativni umetniški funkciji, vprašljiva pa ostaja njegova dodana skladateljska funkcija. V tem kontekstu se je najbolje znašel tenorist Peter Sonn kot Sachsov pomočnik David; igralsko in pevsko zlit z vlogo. O naši Bohinčevi sem že rekel, da je bila odlična in je nesporni igralski ter pevski talent, zmožna celovite interpretacije in razumevanja vsega petega in doživetega. Sopranistka Anna Gabler kot Eva je bila postavljena brez kakšnih magnetizmov osebnega čara, čeprav ne brez peripetij, a zapusti vtis, kot da čaka, kaj se bo zgodilo mimo nje, ker bo na koncu vzela zmagovalca. V njej je bilo premalo odločitve, strasti in samostojne volje. Mojstri pevci običajno delujejo kot samovšečni in samozvani mojstri nečesa, kar na odru niti ne pokažejo in še manj dokažejo. Nekoliko je izstopal basist Georg Zeppenfeld kot Evin oče Veit Pogner.

Mojstri pevci nürnberški so zapustili vtis solidne predstave, a precej slabše od Verdijevega Don Carlosa.