Tiskane izdaje
Podpredsednica evropske komisije in komisarka za digitalno agendo Neelie Kroes je za promocijo reform uporabila zelo podobno medijsko strategijo kot pred leti njena komisarska kolegica Viviane Reding.
Kroesova ve, da je odpravi mobilnega gostovanja zelo težko nasprotovati, saj visok telefonski račun vsako leto vznevolji na milijone Evropejcev, ko se vrnejo s počitnic ali službenega potovanja. Za visoke cene ni pravega (tehničnega ali operativnega) razloga, saj so dejanski stroški za operaterje zanemarljivi in mobilno gostovanje izrabljajo predvsem kot lahek vir prihodkov na račun potrošnikov. Drago gostovanje je tudi priročen dokaz za »napako trga«, saj ga operaterji niso odpravili sami od sebe zaradi pritiskov mitske nevidne roke trga, ampak jih je morala pred petimi leti znižati komisija s trdo vseevropsko regulacijo maloprodajnih cen.
Politično privlačna obljuba, da bo že do prihodnjih evropskih volitev odpravila nepriljubljeno gostovanje, utegne komisiji prinesti nekaj potrošniške naklonjenosti. Vendar je to le privlačna pentlja na zajetnem paketu predlaganih reform, ki bodo imele na evropski telekomunikacijski trg zelo občutne posledice – če jih bo konec tega meseca potrdil evropski svet in pozneje še parlament.
Razdrobljen
Nato je začela EU zaostajati. Medtem ko so v Južni Koreji pospešeno polagali optično infrastrukturo in je hiter razmah spletnih storitev (trgovin, plačljive glasbe in filmov, tabličnih aplikacij …) prisilil ameriške operaterje, da so začeli posodobljati telekomunikacijsko infrastrukturo, se je razvoj v Evropi ustavljal. Spletne in mobilne storitve so se razvijale precej počasneje kot v ZDA, zato so bili uporabniki zadovoljni s starimi bakrenimi priključki xdsl in počasnejšimi mobilnimi omrežji. Vlaganja v optična omrežja so bila zelo omejena, saj spodbude kljub velikim napovedim niso bile učinkovite, vse večje so bile tudi regulatorske ovire, saj je različna nacionalna zakonodaja omejevala nadnacionalno usklajevanje radijskega spektra in ovirala razvoj čezmejnih storitev.
Evropska komisija je zato v letošnji analizi trga telekomunikacij ugotovila, da so evropske telekomunikacije še zelo daleč od idealov enotnega notranjega trga. V EU deluje več kot tisoč fiksnih, dobrih 7000 kabelskih in več kot sto mobilnih operaterjev, ki večinoma delujejo samo v matični državi ali celo regiji. Nekatera velika telekomunikacijska podjetja so navzoča v več članicah EU (Telefonica, Deutsche Telekom …), a njihove nacionalne podružnice poslujejo kot lokalna podjetja – ponujajo različne storitve, upoštevajo druge zakone in svojim uporabnikom zaračunavajo mednarodne klice tudi za gostovanje v sestrskem omrežju (tudi uporabniki Simobila na Hrvaškem plačujejo cene mednarodnega gostovanja, čeprav imata s hrvaškim operaterjem Vipnetom istega lastnika – avstrijski telekom).
Razdrobljenost trga in neenotna zakonodaja (»regulacijska negotovost«) po mnenju komisije zavirata nujne naložbe v infrastrukturo ter onemogočata gradnjo hitrih žičnih in brezžičnih širokopasovnih omrežij. Hitre internetne povezave so nujne za razvoj »ustvarjalne ekonomije«, poleg tega bo Evropa kvečjemu z enotnim notranjim trgom zmanjšala razvojni zaostanek za Azijo in ZDA ter uspešnim evropskim podjetjem omogočila dovolj veliko rast za globalno širitev.
Predlog telekomunikacijskih reform zato ne predvideva le postopne odprave mobilnega gostovanja, ampak tudi zagotavljanje enotne zakonodaje in regulative (zamisli o vseevropskem superregulatorju so se začasno odrekli). Najbolj radikalen pa je predlog, po katerem bi morale članice EU omogočiti prost pretok telekomunikacijskih storitev, neoviran dostop do infrastrukture drugih operaterjev in lažje pridobivanje dovoljenj za gradnjo novega omrežja. To pomeni, da bi se lahko načeloma Nemci naročili na zanimivo storitev britanskega telekoma, v Sloveniji pa bi smel kako obmejno mesto brez »tujskih« vstopnih ovir pokriti avstrijski telekom.
Predlogi evropske komisije doslej niso bili dobro sprejeti – ne med predstavniki telekomov ne med politiki in analitiki. Telekomi nasprotujejo vsakemu poskusu regulacije cen in grozijo, da bi izpad prihodka iz mobilnega gostovanja še poslabšal njihove finančne tokove, podražil bančne kredite in še bolj zavrl vlaganja v infrastrukturo. Manjše države se pritožujejo, da so za ukrepe lobirali veliki telekomi, ki bi edini lahko poslovali na celotnem evropskem notranjem trgu. Pogosti so tudi pomisleki, da Evropa ne more pospešiti vlaganja v infrastrukturo, če ne bo hkrati spodbujala tudi razvoja internetne ekonomije, ki edina zares izrablja učinke hitrih širokopasovnih povezav. A imajo predstavniki internetnih podjetij v EU le majhno vlogo pri načrtovanju telekomunikacijske politike.
Vladavina telekomov
Razvoja internetne ekonomije v ZDA niso omogočili samo specifično poslovno okolje, dostopnost kapitala in povezovanje tehnoloških inovacij s podjetništvom.
Ponudniki informacijskih tehnologij – osebnih računalnikov in programja – so znali že v devetdesetih letih prepričati ameriško vlado, da je njihova dejavnost ključna za ohranitev ameriške globalne gospodarske in kulturne prevlade. Takšno stališče so prevzela tudi poznejša velika internetna podjetja (Amazon, Google, Facebook …), ki so znala oblikovati skupne interese in enotno nastopiti proti telekomunikacijskim operaterjem. Uspešno so uveljavljala načelo »internetne nevtralnosti«, ki lastnikom telekomunikacijske infrastrukture ni dovoljevalo diskriminacije konkurenčnih storitev (ponudnik fiksne telefonije ni smel blokirati internetne telefonije). Internetna industrija je tudi pri ameriških regulatorjih utrdila prepričanje, da so telekomunikacijski operaterji predvsem ponudniki temeljne infrastrukture – podobno kot upravitelji cest, električnega omrežja ali vodovoda. Zato je njihova naloga omogočiti razvoj storitev, ne pa jih zavirati z obrambo ali celo vsiljevanjem starih poslovnih modelov.
V Evropi je razmerje moči drugačno, saj so evropski telekomi kljub liberalizaciji in globalizaciji ohranili veliko političnega vpliva. Britanski, nemški, francoski, slovenski in drugi telekomunikacijski »nacionalni šampioni« so s pomočjo nacionalnih vlad in ideje nacionalnega interesa uspešno usmerjali telekomunikacijsko politiko, ohranjali monopolni položaj, omejevali konkurenco in ovirali delo regulatorjev. Alternativni operaterji zaradi majhnosti in razpršenosti svojih interesov niso znali izoblikovati v prepričljivo in enotno agendo, s katero bi nagovorili evropske in domače zakonodajalce, enako nepomembna je bila tudi evropska internetna industrija.
To kažejo tudi predlagane reforme, saj so interesi internetne industrije zastopani zgolj simbolično – kot načelno priporočanje internetne nevtralnosti in priznanje, da bodo nova delovna mesta in gospodarsko rast ustvarjale predvsem storitve (internetni nevtralnosti enotno nasprotujejo vsi operaterji). V predlogih ni spodbude za funkcionalno delitev omrežja in storitev, ki bi morda odpravila privilegiran položaj velikih lastnikov kablov, žic in radijskega spektra, če bi jo uvedli pravočasno. Prav tako ni premisleka o možnostih javnega lastništva temeljne infrastrukture, ki bi ga upravljale države in pod enakimi pogoji oddajale ponudnikom storitev (komisija stavi izključno na tržne spodbude). So le interesi velikih telekomov, ki hočejo svoje stare poslovne modele in monopole utrditi tudi na »enotnem evropskem trgu«, ter obrambna drža malih nacionalnih telekomov in njihovih podpornikov, ki se bojijo izgube nekdanjega vpliva.
Nekdanje ideale informacijske družbe je tako zamenjala obljuba nižjega telefonskega računa.
