Voyager, najbolj oddaljen izdelek človeških rok

Septembra letos je Nasa sporočila, da je Voyager 1 prestopil meje našega osončja in vstopil v medzvezdni prostor. Najbolj oddaljen izdelek človeških rok so v vesolje izstrelili 5. septembra 1977, njegovega dvojnika Voyagerja 2 pa 16 dni prej. Ne, ni napaka. Njuna naloga je bila obiskati zunanje planete našega osončja, Jupiter in Saturn, Voyager 2 pa še Uran in Neptun, zato na poti v medzvezdni prostor, izstreljen sicer prej, zaostaja. Oba še vedno Nasi vsak dan posredujeta podatke, ki potujejo s svetlobno hitrostjo, od ukaza z Zemlje do Voyagerjeve potrditve sprejema ukaza, torej tja in nazaj, pa signali potrebujejo približno 40 minut.

Te dimenzije še razumemo. A že pri prostorski predstavi, da sta dosegla razdaljo 121 astronomskih enot od Sonca, to je 121-kratna razdalja med Zemljo in Soncem, se nam zariše abstraktni svet nepredstavljivega. Še težje si je zamisliti, da bosta do najbližje zvezde, vsak do druge, ker divjata v različni smeri, potrebovala še vsaj 40.000 let. To je v človeški zgodovini čas od prazgodovine do danes, čas srednjega paleolitika, najstarejšega od treh obdobij kamene dobe, čas neandertalca, ki se je preživljal z lovom in nabiralništvom. Celotna zgodovina človeka se je zgodila v tem času, ki je v vesolju le drobec, čas poti med dvema zvezdama, ki sta le dve med milijardami drugih zvezd naše galaksije, Mlečne ceste, ki pa je spet le ena med milijardami drugih galaksij. Neskončnost vesolja je nepredstavljiva.

Ta čudežni svet Voyager še vedno opazuje, meri in beleži z devetimi instrumenti. Pet od njih še deluje in enega od teh, t. i. instrument PLS (Plasma System), je z ekipo strokovnjakov zasnoval in izvedel rojak Anton Mavretič, »kmečki sin iz Boldraža pri Metliki«, kot za sebe skromno pravi, ki je kot mlad fant po študiju v Ameriki naredil bliskovito kariero kot elektronski inženir in fizik, soudeležen pri Nasinih najzahtevnejših znanstvenih in vesoljskih projektih zadnjih nekaj desetletij. Bil je prvi Slovenec na Centru za vesoljske raziskave na MIT, nato na Harvardu in profesor na bostonski univerzi, prejel je vrsto priznanj, ki mu jih je podelila Nasa, ter prispeval obilico patentov, ki so rezultat njegovega znanja in raziskovanja.

S soncem, sevanjem in solarnim vetrom se je ukvarjal od svojih začetkov. Ko je v šestdesetih letih sodeloval pri izdelavi instrumentov za pet raket, ki so jih izstrelili leta 1966 v Braziliji v času sončnega mrka, je iz dobljenih podatkov pripravil doktorsko disertacijo, študijo ionosfere med sončnim mrkom. Nato je na MIT vodil skupino pri izdelavi instrumenta za merjenje solarnega vetra. Solarni veter je neke vrste plazma, ki jo sestavljajo energetski delci elektronov in protonov pri določeni energiji in njihovi hitrosti. Ta skupina je še pred Voyagerjem kot poskusni eksperiment naredila dva satelita, ki so ju izstrelili v letih 1972 in 1973. Eden še vedno deluje in pošilja podatke. Ista skupina je nato nadaljevala delo v naslednjem Nasinem projektu, Voyagerju, ter izdelala enega od devetih merilnih instrumentov na satelitu, znameniti PLS. Ko so leta 1977 Voyagerja izstrelili v vesolje, je odšel na Harvard in v projektu Koronograf meril ultravijolične žarke, ki bruhajo iz korone, prihajajo na Zemljo in so za človeka nevarni. S študijem solarne plazme je nadaljeval v devetdesetih letih skupaj s fiziki na MIT pri dveh Nasinih projektih, imenovanih Wind. Podoben inštrument, kot na Voyagerju, so takrat za Wind naredili na bostonski univerzi s podiplomskimi študenti. Ta inštrument še vedno posreduje podatke o solarni plazmi v bližini Van Allenovih pasov in je usmerjen proti severnemu polu Zemlje. K drugemu zahtevnemu projekt se je vrnil nazaj na bostonsko univerzo še enkrat leta 2005, že upokojen, in je pomagal pri izdelavi novega znanstvenega satelitskega merilnika, ki so ga usmerili v Van Allenovo področje (10.000 kilometrov od Zemlje). Tam je magnetno polje šibko, vendar nas še vedno kot dežnik varuje pred močnim Sončevim sevanjem. »Če bi se Zemljino magnetno polje uničilo, bi pomrli od sevanja,« pravi.

Ko se z njim pogovarjate o znanosti, vesolju, raziskavah in izsledkih, bi mu težko pripisali, da bo naslednje leto štel osemdeset let. Oči mu zažarijo, z izbrušeno veščino profesorja razumljivo in potrpežljivo pojasnjuje še tako zapletene primere, ure pa minejo bliskovito, kot bi bile minute. Šestdeset let življenja v Ameriki se njegovi slovenščini prav nič ne pozna. Domovini, ki jo je doslej redno obiskoval, je tokrat podaril 150 kilogramov svoje znanstvene zapuščine, ki bo pod oskrbo Ksevta (Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij) shranjena v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Del tega materiala so ksevtovci (Miha Turšič, Dragan Živadinov in Dunja Zupančič) predstavili na razstavi v Vitanju, posvečeni Voyagerju in človeku, ki bi si za svoj izjemni znanstveni prispevek nedvomno zaslužil najvišje državno odlikovanje.

Začniva pri Voyagerju, ki v vesolje nosi zlato ploščo (Golden Record) s predstavitvijo človeka, človeštva in Zemlje, v sondi pa je med tridesetimi znanstveniki, ki so sodelovali pri njeni izvedbi, izpisano tudi vaše ime. Nam lahko pojasnite, kakšna ekipa znanstvenikov je to bila, s katerih področij ste bili zbrani in kakšne omejitve ste morali v 70. letih premagati, saj je skoraj nepredstavljivo, kaj smo od takrat tehnološko kot človeštvo pridobili in spremenili?

Bistvo vsega je, da imate možnost, to pomeni prostor in okolje, na katerem lahko rastete in gradite. Za takšen projekt je treba imeti dobro zrno in ga posaditi v dobro zemljo, da lahko nastane dober rezultat. Če se dobro zrno posadi v pesek, ne bo nič iz njega. V Ameriki smo imeli dobro podlago, denar za projekt, potem pa je bilo treba zbrati ljudi, ki bi to izpeljali. Univerz v Ameriki, ki imajo elektrotehniške znanosti, je več kot 2500. Tam živi 330 milijonov ljudi in projekt je bil precej nacionalen. Pri njem so sodelovali večinoma Američani in zelo malo tujcev. Slednji so se kot znanstveniki ukvarjali predvsem z obdelavo podatkov, ki so prihajali iz obeh Voyagerjev, izdelava instrumentov pa je bila večinoma zaupana Američanom. V skupino sem prišel po tem, ko sem doktoriral na pennsylvanijski univerzi, iskal službo in še nisem bil državljan Amerike. Še vedno sem bil Jugoslovan. Takrat so na oddelku za vesoljske raziskave pri MIT [ena najuglednejših svetovnih univerz v Bostonu] razpisali delovno mesto za glavnega inženirja pri projektu Interplanetary Measuring Platform.

Vse to je bilo nekaj let pred Voyagerjem, rezultat tega projekta pa sta bila znanstvena satelita, ki sta bila izstreljena leta 1972 in 1973 ter sta merila solarni ali sončni veter, eden od njiju pa še vedno deluje. Ta vaša skupina je nato dobila nalogo, da izdela instrument PLS za Voyagerja.

Tako je. V tisti skupini so bili sami Američani. Na MIT je mnogo laboratorijev, vsak oddelek je tako organiziran. V Sloveniji je sistem malo drugačen, vendar primeren načinu tukajšnjega dela. Tukaj imamo posebne ustanove, samostojne in ločene od univerz, v lastnih stavbah, kot je odličen in zaslužen Inštitut Jožef Stefan. Takšnih institucij je v Ameriki malo. Večinoma so raziskovalni laboratoriji v okviru univerz, tudi na MIT. Na njenem oddelku za vesoljske raziskave so delali skupaj elektrotehniki, fiziki in strojni inženirji. Fiziki so bili tisti, ki so povedali, kaj hočejo meriti, kam naj gleda instrument in pod kakšnimi pogoji. Strojniki so nato naredili ogrodje instrumenta po načrtu, ki so ga skicirali fiziki. Osnovne skice, kakšen naj bo instrument, smo takrat naredili kar na tablo. S kredo! Šele potem smo se začeli pogovarjati, kako to izvesti. Naš glavni fizik, sicer profesor na MIT, se je odločil, da naj vodim projekt PLS kot glavni inženir. Imel sem tudi menedžerja, ki je urejal vse probleme, povezane z materiali in tehniko. Sam s tem nisem imel opravka. Ukvarjal sem se s tehničnimi problemi in se kot s sulico bodel s fiziki. Veste, fiziki imajo velike zahteve, inženirji pa vseh njihovih želja ne moremo izvesti. So stvari, ki se jih ne da narediti.

Instrument PLS, ki bo svetovni javnosti prvič na ogled v Vitanju, je eden od devetih znanstvenih instrumentov na Voyagerju. Kakšna je naloga in funkcija te naprave?

Njegova naloga je merjenje plazme, ki je skupek elektronov in protonov, ki jih bruha Sonce. To plazmo vidimo okoli Sonca kot korono, kot obod ali prstan okoli sončne površine, kjer nastajajo ognjeni izbruhi in se trgajo delci in materija, ki jih odnese v vesolje. Odtrgajo se lahko kosi, ki so veliki kot Zemlja. Mi vemo, da to pomeni odmiranje Sonca, ki ga bo enkrat konec. A te pojave želimo izmeriti in razumeti, kaj se dogaja. Če ne morete ali ne znate nečesa izmeriti, tudi ne morete ničesar dokazati.

S kakšnimi omejitvami ste se soočali, ko ste pripravljali zasnovo in izvedbo instrumenta PLS za merjenje Sončeve plazme? Deluje z 10 vati moči in na Zemljo vseskozi pošilja podatke iz vesolja, že navadna žarnica pa porabi 30 do 40 vatov. Tudi temperaturne razmere v vesolju so ekstremne. Skozi kakšne gozdove neznanega ste se prebijali, katere ovire premagali in kakšne novosti uvedli ali celo iznašli?

Veliko je bilo norih spopadov, ki jih še nikdar nisem videl. Delo ni bilo osemurno. Delali smo vsak dan ves dan, dokler nismo omagali. Datum, do katerega smo morali najti vse rešitve, je bil določen in na veliko izpisan na steni: 20. avgust 1977 [dan izstrelitve prvega od obeh, Voyagerja 2]. MIT se kot ena najuglednejših institucij pred Naso ni mogla osramotiti. Proti koncu se sploh nismo več vračali domov, v delovnih prostorih smo tudi spali.

A kakšne ovire ste morali premagati? Jih lahko nekaj poveste?

Lahko, čeprav vam ne bom govoril o elektroniki, ker je to preveč zapleteno. Pojasnil vam bom mehanske dele, ki jih na instrumentu lahko vidite. Na njegovem ohišju so senzorji. Eden je okrogel, drugi pa petkotni. Pojasnil vam bom problem okroglega, čeprav so petkotni še bolj zapleteni. Na okroglem senzorju je sedem mrež, ki so mikronsko tanke. To je zelo malo. Mreža je narejena kot ženske nogavice iz najlona. Če bi takšno nogavico raztegnili čez kozarec, bi videli njeno tkanje. Podobno je stkana mreža na senzorju. Ena od teh sedmih mrežic na okroglem senzorju bi bila pri normalni temperaturi na Zemlji ravna. A kaj bi se zgodilo z njo, če bi jo segreli na 40 stopinj, kar ni veliko, ravno toliko, kot bi se segrel satelit, če bi pogledal proti Soncu, in kaj bi bilo z njo po tem, ko bi se satelit obrnil stran od Sonca in se na hitro ohladil? Ko se mrežica ohlaja, se krči. Uganka je bila, kakšen material izbrati in kako mrežico napeti, da bo vedno, pri vseh temperaturah, stala horizontalno. Enostavno vprašanje.

No, kako? Kakšen material ste izbrali?

Oh, ne bom povedal (se prešerno zasmeji).

So materiali poslovna skrivnost?

Seveda (se smeji še bolj razigrano)!

Potem pa samo ...

… saj bom dokončal (v smehu prekine). Vam bom povedal. Ko bodo ljudje gledali naš instrument PLS, bodo rekli, saj to ni nič takšnega, le navadna škatla. A ključ je v podrobnostih. Tudi pri kuharici ne nastane juha samo takrat, ko se zavre kost. Vanjo je treba dati marsikaj več (spet smeh). Materiali v instrumentu morajo imeti enak koeficient razteznosti. Mrežica je narejena iz volframa, ki ga imamo v navadnih žarnicah. Pričvrščena je na obroč, od katerega se vidi samo zunanji del. Obroč je iz materiala, ki je lahek in upogljiv, volfram pa je trd material in zlahka poči. Oba pa morata imeti skoraj isti koeficient razteznosti. To je bil hud problem in s tem se je ukvarjala posebna institucija.

Če prav razumem, se je ena sama institucija ukvarjala zgolj z materiali?

A, seveda! Zato je Voyager, celoten projekt z raketami vred, takrat, leta 1977, stal eno milijardo dolarjev. Te instrumente je bilo treba tudi ustrezno prebarvati in zaščititi pred radiacijo. A problem ni bil samo ohlajanje in segrevanje. Pri izstrelitvi se vse trese. Problem bi bil, če bi se ta mrežica toliko stresla, da bi postala ohlapna ali celo počila. Razdalja od ene do druge mrežice je komaj nekaj milimetrov, na njej pa napetost do 10.000 voltov. Tudi ko mrežica deluje, se vseskozi trese. Torej, koliko tresljajev zmore, da ne izpade? En sam fizik je delal samo na problemu tresenja teh mrežic in izdelave senzorja celo leto. Po tem projektu je postal direktor inštituta Max Planck.

Takrat ste načrte risali še s kredo na tablo, zdaj pa imamo računalniške programe, ki izrišejo tridimenzionalni svet. Zamenjali smo avtomobile, dobili računalnike, internet, facebook, ipode, ipade, mobilne telefone. Takrat ste delali kot v kamenodobnih razmerah, glede na to, kakšno tehnologijo uporabljamo danes.

Niti ne (smeh). Daleč od tega. Poglejte! V tehnologiji se je zgodil velik napredek v miniaturnosti, v izdelavi mikročipov. To sem tudi učil na univerzi. Vendar gre za isto tehnologijo, le da je bila v naših časih večjih dimenzij. Naši senzorji, ki so delali analogno, so skoraj enaki kot danes. Sedanji imajo malo boljše elektronske elemente, a ne dosti. Spremenila se je obdelava podatkov, ta logični del, ki je odvisen od spomina. Spomin lahko sestavlja nekaj tranzistorjev, danes ga lahko nekaj tisoč. Moč spomina se je povečala, sočasno pa ta del elektronike zmanjšal. S tem se je odprlo novo področje in ta napredek je za potrošništvo prišel od ameriške vojske in Nase. Pri prvih instrumentih, ki sem jih naredil, sem leta 1969 izdelal samo sedem kilobitov spomina, kar ni veliko. Sedaj imamo lahko milijonkrat večjega. Sam sem ga moral narediti s posamičnimi tranzistorji. Danes imamo na enem kvadratnem milimetru 10.000 tranzistorjev. A princip je popolnoma isti. Vse je enako, le dimenzije so manjše in lažje po teži. Če bi šel danes delat v takšen projekt, bi mi bilo vse domače.

Je to podobno kot vožnja z avtom, ki je enaka že sto let, le tehnologija izdelave in možnosti, ki jih ponuja avto, so se spremenile in razvile?

O tem področju pa nimam dobrega mnenja. Sramota za strojne inženirje, da se še danes vozimo s štirimi kolesi, peto kolo imamo pa v rokah. S tem eksplozivnim motorjem niso kaj dosti naredili. Še vedno je pretežak in porabi preveč energije. Nobene nove rešitve ni, da ne bi porabil toliko goriva in ne več toliko onesnaževal. CO2 sami povzročamo in Zemlja ima zelo malo možnosti, da ob takšnem početju obstane.

CO2 načenja naš najpomembnejši ščit pred škodljivim sevanjem Sonca. Tudi vi ste se ves čas znanstvene kariere ukvarjali z raziskavami solarnega vetra in magnetnega polja okoli Zemlje, ki nas ščiti pred škodljivimi UV-žarki. Znanstveniki so se s problemom ozona začeli ukvarjati že pred desetletji, a še vedno v družbi niso dovolj resno obravnavani.

Prof. James G. Anderson s Harvarda in njegova skupina so bili prvi, ki so odkrili ozonsko luknjo v Južni Ameriki v začetku osemdesetih let. O tem je govoril tudi v ameriškem kongresu. To niso le tehnični problemi, temveč predvsem politični. CO2 izpušča vsa industrija, izjemni onesnaževalci so toplarne, prevozna sredstva. Zemlja ima določeno dobo življenja, ne pa večnega. V takšnem nimamo možnosti preživeti. To bi morali reševati, a kako naj, ko smo v takšnem razkolu in slabši od živali? Koljemo se in tepemo, streljamo ter rešujemo verske probleme, ki so nastali pred tisočletji. Mi kot znanstveniki ne moremo narediti veliko, čeprav politike opozarjamo.

A veliko denarja je vloženega v raziskave, veliko znanstvenikov angažiranih, tudi rezultati kažejo zaskrbljujočo sliko – že samo to, kar se dogaja z ozonskimi luknjami in kako lahko poškodujejo DNK človeka, uničijo njegov genski material, ga ogrozijo v preživetju. Znanstveniki delajo, denar se vlaga, izsledki so, naredi pa se nič.

To je zato, ker Zemlja nima skupnega gospodarstva. Imamo Združene narode, ki so razdeljeni po kontinentih in družbenih ureditvah ter potem še po religijah. To je kaos. Človeštvo je tako narejeno, da ukrepa šele takrat, ko se naredi napaka. Na križišču ne bodo postavili semaforja, dokler se tam ne zgodi veliko nesreč. Tako razmišljajo države in ves svet. Ljudje tudi niso dovolj izobraženi. Izobrazba ni samo diploma. Od vrhunskih znanstvenikov pričakujem več kot to. Sam študiram lingvistiko, zgodovino in berem vse, kar mi pride pod roko. Tudi preprost človek mora vedeti, kaj lahko sam stori, da bo bolje.

V dokumentarnem filmu, ki ga o vas pripravljata Ksevt in RTV Slovenija, pravite, da je ozonska luknja eden največjih problemov človeštva. Kakšne raziskave od prvih, ki jih je delal Anderson, potekajo danes?

Z njim sem tudi sam sodeloval v osemdesetih in za njegove raziskave prispeval k njihovemu merilnemu instrumentu. Njegova ekipa dela dalje. Nasa jim je dala nekaj letal in sedaj s podobnim instrumentom, kot je bil v prejšnjih letih, po severni tundri v Kanadi merijo izpuhe metana. Pod tundro je metan, ki se v stiku s kisikom pretvori v CO2. Ker se Zemlja segreva, se plast tega ledu tali in pod njim pokaže tundra, ki je bila tam milijone let, pod tundro pa je plin, ki zdaj uhaja in ga je ogromno. Plin gre v zrak in povzroča toplo gredo.

Mnenja znanstvenikov se še vedno, tudi v medijih, krešejo o globalnem segrevanju. Eni trdijo, da ga ni, temveč je ohlajanje in segrevanje Zemlje evolucijsko in nastane v intervalih vsake toliko časa. Pojav naj bi bil normalen.

Ti ljudje ne morejo biti niti matematiki, niti fiziki, niti kemiki, ker ne znajo niti izračunati, koliko tekočega goriva se izgori na zemlji v plinasto stanje. Če porabim 40 litrov bencina na teden in na leto 600 litrov, samo moj avto potroši skoraj eno tono bencina na leto. Koliko je takšnih vozil na zemeljski obli? Milijone. To pomeni milijone ton goriva, ki smo ga spremenili iz tekočega v plinasto stanje. Potem imamo še vojsko, toplarne, letala in ladje idr. Ko vse skupaj seštejete, pridete do številke 20 milijard ton, ki jih svet na leto izbruhne iz tekočega v plinasto obliko. Kako lahko družba takim sploh dovoli, da govorijo, in kako lahko mediji to objavljajo? A ko bo preprost človek prebral takšne norosti, jim bo verjel.

Verjetno je na tem področju veliko kriminala in podkupovanja politikov ter strokovnjakov, da izkrivljajo resnico in podpirajo škodljivo industrijo.

Verjetno res. Tudi sam si tako predstav­ljam.

A še nekaj je težko razumljivo. Znanstveniki se že več desetletij intenzivno ukvarjate s Soncem, a še vedno nimamo učinkovito izrabljene sončne energije, ki bi marsikaj olajšala. Razen, da gre za delovanje lobijev, ki to ustavljajo, je meni to nerazumljivo.

Meni tudi.

A zakaj je tako malo narejenega in prenesenega v industrijo?

Vsaka sprememba zahteva energijo. Že če vstanemo s stola, trošimo energijo. Vso tehnologijo bi morali zamenjati in nadomestiti z novo. Ljudje se bojijo sprememb in vsaka sprememba tudi stane. Ves svet je prepreden z daljnovodi, energija se pretaka kot voda, zdaj pa naj bi to spremenili, da bi imel vsak svoj generator na strehi. To ogromno stane. A spremembe so. V Ameriki so poleg Chicaga koruzna polja na stotinah kilometrov in na njih na tisoče vetrnic. Te vetrnice ustvarjajo energijo in oskrbujejo farme. Energija vetra in solarna energija prihajata. Več ko bo teh primerov izkoriščanja nove energije, ki je čista, lažje se bodo ljudje odločali zanjo.

Veliko ste delali tudi za industrijo in imate kar nekaj prijavljenih patentov. Kakšni patenti so to?

Delal sem za industrijo polprevodnikov. To so čipi v napravah. Veliko let sem na univerzi učil, kako se jih izdeluje in kako naredi vezje, kjer je na enem kvadratnem milimetru na tisoče tranzistorjev. Vsak čip je narejen na silikonskem disku, ki je velik kakšnih dvajset centimetrov. Izdelava teh diskov je visoka tehnologija. Na disku je lahko deset tisoč vezij in vsak od njih ima lahko v sebi deset tisoč elementov. Recimo en spominček, ki si zapomni milijardo informacij, ima tri krat tri milimetre. Preden se ga zapakira in proda, se ga ne naredi enega po enega, vsakega posebej. Tistih tri krat tri milimetre velikih komadov je na enem takšnem krožnem silikonskem disku deset tisoč. Vsi se naredijo sočasno. Ta disk se nato razreže na koščke, velike tri krat tri milimetre, kot pogačo in vsak takšen kos se prodaja posamezno kot proizvod. Ta tehnologija je bila narejena v Ameriki in je prišla iz vojske in Nase v množično produkcijo.

Silikonske diske se naredi v določeni aparaturi. Imajo jih v Silicijevi dolini južno od San Francisca. Aparatura je kot velik vakuumski lonec. Vanjo robot vnese kristal iz silikona in na disk napareva razne druge materiale. Najprej se napari aluminijasto plast, ki je debela nekaj mikronov ali danes samo še nekaj desetin nanometrov. Postopek je treba ponoviti nekajkrat, osemkrat, desetkrat, preden so diski narejeni in se jih vzame iz aparature ter kot pogačo nareže na kose in proda. Aparature delajo noč in dan vse leto, samo tisti trenutek ne, ko se iz njih vzame disk. In te aparature, ki disk naparevajo, so lahko zatajile. To so visokofrekvenčni generatorji, ki dajejo energijo plazmi, ki razkroji aluminij v atome, in ti atomi padejo kot dež na disk, vendar se je lahko zgodilo, da niso dovolj dolgo padali in sloj na disku ni bil dovolj debel. Sredi postopka, po tretji vstavitvi diska, je lahko šlo nekaj narobe in se je stran vrglo 100.000 dolarjev, kolikor je lahko disk vreden. Generatorje so zato želeli izboljšati, da bi delovali brezhibno v aparaturah, ki so vredne nekaj milijonov dolarjev. Inženirjev, ki so mi pri tem projektu pomagali, je bilo v skupini še več kot na MIT, ko smo delali instrument PLS za Voyagerja.

Torej je bil eden od vaših patentov rešitev problema, kako se ta pogača – disk, ki je vreden 100.000 dolarjev in se ga vsaj osemkrat naplasti v aparaturi – zanesljivo speče do konca, ne da bi se vmes kaj zalomilo.

Tako je.

Dolga leta ste predavali na bostonski univerzi in skozi vaše roke je šlo nekaj tisoč študentov. Bili ste na MIT, na Harvardu, vaša predavanja pa je za svoje zaposlene inženirje plačalo tudi eno od velikih ameriških podjetij, da ste izobraževali njihove kadre.

To podjetje je Analog Devices. Podarili so mi 300.000 dolarjev, da sem del tega denarja lahko porabil za svoje študente, štipendije. V tistem času so bila moja predavanja telekonferenčna in so se snemala, videoposnetke pa je univerza kasneje ponudila tudi drugim ustanovam za plačilo.

Ti videoposnetki so del vaše znanstvene zapuščine, ki ste jo podarili Sloveniji, del 150 kilogramov gradiva, katerega skrbnik je Ksevt in hranitelj Nuk. V njej so tudi Nasina priznanja, ki vam gotovo veliko pomenijo. Kaj bi vi izpostavili v vaši znanstveni karieri, kateri trenutki so vam najbolj dragoceni?

Delo na MIT in na Voyagerju je bilo najbolj fascinantno. Vse je bilo treba na novo iznajti, dognati, izumiti. Preprosto sem vam pojasnil primer in problem tistih mrežic na instrumentih. Pri reševanju problema nismo imeli nobenih opor, nobenega vira, nobene literature, ker še nikoli nihče ni reševal tega problema. Nobenih dognanj ni bilo. Veliko stvari je bilo takrat iznajdenih, vendar jih nismo patentirali. Patenti gredo v javnost in jih lahko kdorkoli ponovi. Iz Voyagerja nimamo niti enega patenta.

Vse Voyagerjeve iznajdbe so potemtakem Nasina last. In bilo jih je gotovo veliko. Recimo: Voyagerjeve antene so dolge štiri metre in bi se tam v vesolju, v tistih vremenskih razmerah, spremenile v prah, če bi se česarkoli dotaknile. Nihče od nas še ni bil tam. Kako ste sploh delali, ustvarjali, raziskovali v parametrih, ki jih ne poznate?

Najbolj odločilna je bila študija materialov. Vse razmere v vesolju je mogoče izmeriti na Zemlji. Lahko naredimo tekoči dušik in ga ohladimo na nekaj stopinj Kelvina [0 stopinj Kelvina je -273 stopinj Celzija], vanj potopimo material in izmerimo, kako bo vzdržal. Če bi bili materiali v sondi navadni, jih ne bi prepoznali, če bi jih potopili v ohlajeni dušik in potegnili ven. Bili bi izkrivljeni, sivi, in če bi sondo stresli, bi se sesula. Mi smo morali poiskati materiale, ki bodo vzdržali.

Vaš instrument PLS je samo eden od devetih na Voyagerju. Kaj so ti instrumenti merili?

Mi smo merili plazmo in energetsko bruhanje sonca v energetskem nivoju 10 do 7000 elektronskih voltov. Na univerzi Johna Hopkinsa so naredili malo drugačen instrument in merili višje energetske nivoje od 10.000 elektronskih voltov dalje. Merili so tudi svetlobo, ki je nastala, če so se večji delci zaleteli v kristal, ki je zato zasvetil. Tretji merilniki so bili na koncu anten in so merili magnetna polja planetov, kajti če magnetnega polja ni, tudi atmosfere ni. Vsak instrument je imel svojo nalogo in nikoli niso delali vsi hkrati, da se ne bi motili.

Voyager še vedno deluje in 36 let pošilja podatke na Zemljo. Na stotine doktoratov je bilo že narejenih. Kakšen je ta medzvezdni prostor?

Zdaj ko smo izven sončnega sistema, večina instrumentov – vsaj ti, ki merijo tok plazme, kot je naš – ne bo več kaj dosti izmerila, razen če ne bo kaj novega. Ne vemo. Lahko bo kaj priletelo z drugih zvezd, ki so močnejše od našega Sonca. Sedaj smo šele 120 astronomskih enot od Sonca. To je v vesolju le drobec.

A kljub temu je za nas Zemljane daleč. Najbolj neverjetno pa je, da je za Voyagerja slika vesolja popolnoma enaka tej, ki jo vidimo mi z Zemlje. Mar ni to fascinantno in čarobno, brezmejno velike razdalje z isto podobo? Je to neskončnost?

Če bi Voyager fotografiral vesolje vsako leto v isti smeri, bi bila vseh 36 let slika enaka. Tudi po 40.000 letih, ko bo prišel v bližino prve zvezde, bo, če bo pogledal nazaj proti nam, videl enako.