Vrhunski boršč je to, kar bi moralo biti življenje

Knjiga življenj odličnega bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona.

Objavljeno
11. oktober 2013 13.30
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Kratke zgodbe v reviji The New Yorker redko preberem. Zdijo se mi pretenciozne in nič kaj navdušujoče. Razen seveda, če jih napišeta Alice Munro in Salman Rushdie. Ne vem, zakaj je tako, kajti dejstvo je, da je zgodba v New Yorkerju velika stvar; ne samo, da zanjo pisatelju plačajo neverjetnih 7500 dolarjev honorarja, neznanega avtorja takšna objava takoj povzdigne v elitni vrh ameriških literatov oziroma gliteratov.

In vendar sem že več kot pred desetletjem prav na straneh, rezerviranih za te dolgočasne zgodbe, naletela na biser. Naslov zgodbe je bil Čebele, I. del, napisal pa jo je takrat še neznani Aleksandar Hemon; zanj je pisalo, da je bosanski pisatelj, ki živi v Chicagu. Zgodba je govorila o njegovem očetu, ki je prisegal na resničnost. »Televizijskim novicam, ki so neutrudno poročale o zmagah socializma, ni zaupal, bil pa je goreč ljubitelj vremenskih napovedi. Bral je časopise, verjel pa le osmrtnicam.« Očetov praded Teodor se je v Bosno preselil iz Ukrajine in s sabo je pripeljal tudi prave čebelje panje, ki jih v teh krajih prej niso poznali. Te marljive živali so gojili kar v panjih iz blata, in ko so želeli priti do medu, so čebele preprosto pobili z žveplom. Kratka zgodba je pripoved o čebelah, vojni, očetu, priseljencih, družini. Zabavna in žalostna. Mojstrovina, ki je ne pozabiš.

Kasneje je bil prevod te zgodbe objavljen v Delovi prilogi Poletje v zgodbi. Aleksandar Hemon je medtem postal, kot je nekje zapisala Zadie Smith, eden najboljših pisateljev iz nove Evrope, dobitnik več prestižnih ameriških književnih nagrad in štipendij. Najprej je napisal knjigo kratkih zgodb The Question of Bruno (2000), sledile so Nowhere Man (2002), Projekt Lazar (2008), kratke zgodbe Love and Obstacles (2009), letos pa je izdal Knjigo mojih življenj, ki smo jo pred dnevi dobili v slovenskem jeziku, v prevodu Irene Duša, ki je prevedla tudi knjigi Projekt Lazar in Nowhere Man; vse so izšle pri založbi Modrijan.

Priseljenski flaner in Lazarji

Hemonovo pisanje včasih in le za trenutek spominja na Nabokova ali Singerja; morda zato, ker piše o priseljencih in se v svojih knjigah ves čas spominja Sarajeva – kot Nabokov, ki je vse svoje pisanje namenil proustovskemu izgubljenemu raju svojega otroštva. Hemon je bil pred vojno urednik sarajevskega tednika Dani, leta 1992 pa je na povabilo Ameriškega kulturnega centra odpotoval v ZDA. Domov bi se moral vrniti 1. maja, ravno ko se je v Sarajevu začela vojna. Zato je ostal kar v Chicagu; nekaj časa je še pisal za bosanske časopise, potem je prenehal. Zdelo se mu je, da sredi brutalne vojne nikogar ne zanima, kaj ima za povedati Bosanec iz Chicaga o tem, na primer, katere knjige najraje berejo Američani. Ker je bil tako daleč stran od vojne in svojih, se je počutil privilegiranega. Žalostno privilegiranega. Ujetega v vmesnem prostoru. Preživljal se je s prodajo sendvičev in tako, da je hodil od vrat do vrat ter pobiral prispevke za Greenpeace. Postal je priseljenski flaner z minimalno plačo in sčasoma se je naučil že po pročeljih, po videzu trate, revijah v nabiralniku in avtomobilih pred hišo oceniti letne prihodke gospodinjstev in celo, kot piše v Knjigi mojih življenj, njihova politična prepričanja – volvo je vedno pomenil, da v hiši živijo liberalci.

Medtem se je intenzivno učil angleščine in po treh letih napisal svojo prvo zgodbo v tem jeziku Blind Jozef Pronek, ki seveda govori o mlademu Bosancu, ki živi v Chicagu in se preživlja z različnimi deli. Zgodbo je poslal neki literarni reviji in prebrala jo je agentka, jo poslala na New Yorker, tam pa so jo objavili – in tako se je začela njegova uspešna literarna kariera, katere vrhunec je, kot menijo literarni kritiki, delo Projekt Lazar. Ta roman pripoveduje dve zgodbi: prva govori o Lazarju Averbuchu, devetnajstletnem Judu iz vzhodne Evrope, ki se zaradi krutih pogromov nad Judi preseli v ZDA. Tam ga obtožijo, da je anarhist, in ga v bizarnem incidentu umorijo. Anarhisti z Emmo Goldman na čelu so bili v prvi polovici 20. stoletja v ZDA sovražniki številka ena, saj so imeli vročekrvne in grozljive ideje o »popravljanju socialnih razmer in tako imenovanih krivic«. Druga je zgodba o pripovedovalcu – pisateljevem večnem alter egu, ki tako kot Rothov Zuckerman nastopa v skoraj vseh Hemonovih delih. Gre za bosansko-ameriškega pisatelja, ki iz Chicaga odpotuje v Ukrajino in Moldavijo, da bi tam odkril sledi o pokojnem Lazarju. Potuje skupaj z mladostnim prijateljem Roro, ki je vojno preživel v Sarajevu, in mu ves čas pripoveduje tragične, grozljive in smešne zgodbe iz tistega časa.

Ime Lazar ni naključno, saj se avtor ves čas vrača k svetopisemski zgodbi o vstajanju od mrtvih. Zgodba o tem, da je Jezus Lazarja obudil od mrtvih, se pisatelju ne zdi kaj posebnega; bolj ga zanima nekaj, kar v Svetem pismu manjka: kakšno je bilo Lazarjevo življenje po tem; je lahko znova zaživel, je sploh kdaj umrl ali še vedno tava naokoli, zakaj ga poznamo samo kot »belega zajčka v čarovniški predstavi gospoda Kristusa«. Rorove sarajevske zgodbe so polne takšnih lazarjev – ljudi, ki sicer preživijo vojno, vstanejo od mrtvih, ampak ali lahko sploh še živijo?

Ljudje, ki za trenutek umrejo, potem pa jih življenje potegne iz globin, pripovedujejo o tunelu, skozi katerega so šli. Kot pravi Rora, je to tisti tunel pod asfaltom sarajevskega letališča, skozi katerega je med vojno šel tudi on in v katerem ni bilo svetlobe, zraka, le »glina, švic, strah, prdci, vodica po britju«. In občutek, kot da si v grobu. Vsi, ki so šli skozi ta tunel, so lazarji.

Žalost s humorjem

Leta 2003 je Ervin Hladnik Milharčič za Delove Književne liste s Hemonom naredil odličen intervju. (Napisal je tudi spremno besedo za Knjigo mojih življenj.) V njem Hemon razlaga, da se skrivnost tega, da so bile njegove knjige tako dobro sprejete v ZDA, skriva v jeziku. Njegov jezik je bil, kot pravi, tako drugačen, da se jim je zdel neizmerno svež. In čeprav Američani sploh ne razumejo vicev o Hasu in Muju, jih zagotovo začara Hemonov poseben bosanski humor, ki ga lepi na najbolj tragične zgodbe.

Kot razlaga v pogovoru, je Nabokov nekoč dejal, da je Čehov pisal žalostne zgodbe za ljudi s smislom za humor. »Samo nekdo, ki ve, kaj je žalost, lahko vidi, kaj je tam smešnega.« To je značilnost Slovanov, ugotavlja, ki so bili vedno pod tujo oblastjo, zato je bil uradni jezik vedno neka tujščina. Manj vredni jezik revnih prebivalcev je rabil le za medsebojno komunikacijo. In tako se razvije humor, ker je po njegovem mnenju to način, kako daš moč »lastni jezikovni izkušnji v svetu, v katerem ima oblast nad jezikom javnega komuniciranja nekdo drug«. Recimo, Američani spoštujejo in obožujejo vojake in policaje, v bosanščini pa obstaja na kupe vicev o neumnih policajih, in to so isti vici, ki so si jih nekoč pripovedovali o avstro-ogrskih žandarjih, komunističnih agentih, saj je šlo za neko vrsto upora. »V vicih je zapisana zgodovina odnosov med ljudstvom in oblastjo, pa tudi zgodovina upiranja govorici oblasti. Humor je izrazito jezikovna kategorija. Potrebuje intenzivno jezikovno komunikacijo, da je sploh mogoč. Treba je veliko govoriti, kar Bosanci radi počnemo. Radi sedimo in se pogovarjamo, s komerkoli.«

V Hemonovih knjigah večkrat najdemo opise, o čem se bosanski priseljenci največ pogovarjajo in čemu se najbolj čudijo. Katere so tiste kulturne razlike, ki jih najbolj opazijo? Ena od najpomembnejših so mokri lasje; Američani si umijejo lase in gredo še z mokrimi ven, tudi pozimi – tega ne bi dovolila nobena bosanska mati, saj lahko tako pride do smrtonosnega vnetja možganov. Američanov ne moti niti prepih, vedno imajo v stanovanju odprta vsa okna. »V moji deželi smo sumničavi do prostega pretakanja zraka.«

V Knjigi mojih življenj mu pri sestavljanju tega seznama pomagata mama in oče, ki sta se nekaj let za njim pred vojno umaknila v Kanado. Odkrila sta, da »njihova« kisla smetana ni čisto nič smetanasta, da se veliko smehljajo, a nič iskreno, da dojenčke pozimi premalo zavijejo, da njihova oblačila dvakrat opereš in že razpadejo. Nostalgija gre Hemonu včasih na živce, ker se preveč ustavi v času, ne gre naprej. Nekoč je vzrojil nad nekom, ki je že leta živel v ZDA in mu govoril o tem, kako Bosanci radi dolgo kuhljajo svojo hrano, drugače od Američanov, ki jo zgolj pogrejejo, kar naj bi kazalo, da nimajo duše in ne ljubijo življenja. Pisatelj se pri tem vpraša, ali morda klanje med vojno prav tako priča o balkanski duši in ljubezni do življenja?

Pripovedi o identiteti

Hemona zanimajo literarni liki, ki jih je težko označiti, težko je povedati, kdo natančno so, in se definirajo šele skozi narativni proces. Ukvarja se z identiteto, kar ni čudno, saj je to večno eksistencialno vprašanje vsakega priseljenca, ki se mora, če želi preživeti, v drugi domovini samopredrugotiti; postane drugačen od tistih v domovini in se zaveda, da ne bo nikoli tak kot prebivalci v njegovi novi domovini. Zato pregnanci iščejo stabilnost v zgodbah, s sistematično nostalgijo. V Projektu Lazar odlično opisuje, kako se za dan neodvisnosti 29. februarja v Chicagu Bosanci dobijo na slavnostni večerji v kakšnem od hotelov v predmestju. Ponavadi vsi pridejo veliko prezgodaj in kadijo tam, kjer je strogo prepovedano kaditi. Velikokrat se med njimi vname boj za parkirni prostor za invalide: »Dva možakarja z berglami mahata drug proti drugemu in poskušata ugotoviti, kdo je bolj prizadet – tisti, ki mu je nogo odpihnila mina, ali tisti, ki so ga v srbskem taborišču tako zmlatili, da so mu poškodovali hrbtenico.« Na večerji morajo osebju večkrat razložiti, da bi solato jedli ob glavni jedi, in ne pred njo. In potem si pripovedujejo zgodbe. Zapletene, a v bistvu čisto preproste. Tako kot tista, ki mu jo je povedal Roro na popotovanju v Ukrajini. Rorov stric Murat je nekoč pil s kolegi večer pred potovanjem v Meko, na hadž. Zamudil je let, in ko se je zbudil ves zmečkan, je na ulici najel taksi. Ko ga je šofer vprašal, kam, je rekel Saudska Arabija – in sta šla. Potrebovala sta nekaj dni, in ko sta prispela, se stricu ni zdelo prav, da mora zdaj šofer sam domov, zato sta Meko preživela skupaj. Na poti nazaj sta se ustavila v Siriji in kupila nekaj preprog in fine kavne skodelice v Turčiji, jih potem preprodala v Sarajevu in nekaj zaslužila.

Po sladici se priseljenci na banketu veliko pogovarjajo o vojni, o smešnih načinih, kako ne umreti. Pogovarjajo se, kako preživeti samo s koprivami, ali o Salku, ki je klanje četnikov preživel tako, da se je delal mrtvega, in ki zdaj nedaleč stran veselo pleše, »tisti mršavi, žilavi preživeli, ki moči srajco z znojem sreče ponovnega vstajenja«.

Hemon je v svojih spominih tako avtentičen, da jih v različnih knjigah rad ponavlja. Tako kot to radi počnemo v resničnem življenju, ko vedno znova svojim bližnjim razlagamo najboljše zgodbe iz našega spomina. Hemonova literatura je fiktivna biografija in biografska fikcija.

Knjiga mojih življenj je izjemno branje, zbirka biografskih kratkih zgodb, ki je sicer manj biografija in bolj atlas njegovih spominov. Tu so pripovedi o Sarajevu v 80. letih, ko je s prijatelji organiziral zabavo, na kateri so bili oblečeni v nemške uniforme in so jih, ko se je to izvedelo, sošolci, policija in celo mesto skoraj izobčili. Sarajevo namreč ni navaden kraj, zlasti če se ga spominjaš. Kot piše v neki drugi knjigi, je Sarajevo mesto, kjer si imel svojega brivca, svojo kafano, svojega mesarja, natančno si vedel, kje si si zlomil nogo, pod katerim nadstreškom si čakal svojo drago. To je mesto, kjer se vsi poznajo in kjer zasebnost ni mogoča (bosanščina ne pozna izraza za zasebnost). »Če bi izginil, bi te someščani lahko skupaj rekonstruirali iz kolektivnega spomina tračev, ki so se nabirali skozi leta.« Chicago je ravno nasproten; ni zgrajen zato, da bi ljudi združeval, temveč da bi jih imel na varni razdalj, a vendar je to mesto, ki ga ima rad in si ga ne želi več zapustiti. Zgodba o tem ima naslov Razlogi, zakaj nočem zapustiti Chicaga: nepopoln in naključen seznam.

Ena lepših je pripoved o boršču. Diši po Nabokovu. Hemonovi predniki so iz daljne Ukrajine prinesli recept za popoln boršč. Družina se je nekajkrat na leto zbrala za veliko mizo in ga glasno srebala, kajti ključna sestavina vrhunskega boršča je velika, lačna družina. »Vrhunski boršč je utopična jed; v idealnih razmerah vsebuje vse, kuha in konzumira se kolektivno; hladiti in pogrevati ga je mogoče v neskončnost. Vrhunski boršč je to, kar bi moralo biti življenje, pa nikoli ni.«

Umetnost in nogomet

Hemon se spominja svojega profesorja literature Nikole Koljevića, to je bil najbolj načitan mož, kar jih je poznal. Citiral je Shakespearja, imel je dolge elegantne prste in bil je strasten predavatelj, ki ga je naučil ljubiti literarne mojstre. Kasneje je profesor postal eden od najvidnejših članov Srbske demokratske stranke, desna roka Radovana Karadžića. Začela se je vojna in Koljević se je na tiskovnih konferencah norčeval iz koncentracijskih taborišč, posilstev in umorov. Hemon je po televiziji iz Chicaga gledal, kako ostrostrelci streljajo na njegove someščane, kako gori knjižnica, in vedel je, da je bil za njen požig sokriv človek, ki ga je naučil oboževati literaturo. Skušal se je spomniti, ali je že takrat, ko je bil še profesor, v sebi nosil to zlo. Ni se mogel. Odločil se je, da se bo od-učil branja literature, kakršnega je učil Koljević; še enkrat je na svoj, in ne njegov način prebral Emily Dickinson, Roberta Frosta, Danila Kiša, Leva Tolstoja ... »Zrezal sem dragoceni mladostni del sebe.« In ugotovil je, da umetnost ni vedno povezana z dobrim, da se v ljudeh, ki imajo radi literaturo in ki citirajo Shakespearja, lahko skrivajo hladni morilci. Koljević se je leta 1997 ustrelil.

                                                                                           * * *

Kot je nekoč Hemon pripovedoval Zadie Smith, najraje od vsega igra nogomet. Pravi ulični fuzbal. V Chicagu ga igra s Tibetanci, Kolumbijci, Somalci, Etiopijci, Italijani, Ganci, Španci, Rusi, Vietnamci ali japiji. Všeč mu je, ko se razdelijo v dve ekipi, se dogovorijo za pravila; po njegovem mnenju ima nogomet v sebi neko demokratično čistost.

Ne prenaša tistih, ki nogomet igrajo zaradi rekreacije in ki ga, kadar se dere na nerodne soigralce, mirijo, češ da gre samo za igro. Tisti, ki hočejo rekreacijo, naj hodijo teč, ne pa igrat nogometa. Na nogometnih uličnih tekmah se včasih zgodi redek trenutek transcendence; »trenutek, ki vznikne iz kaosa igre, ko vsi tvoji soigralci zavzamejo idealno pozicijo na igrišču; trenutek, ki premine – kot se to s trenutki pač zgodi – ko zaključiš s podajo. In vse, kar ti ostane, je bežen, fizičen, orgazmičen spomin na neskončno majhen trenutek, ko si bil popolnoma povezan z vsem in vsemi okrog sebe«. Ta trenutek ima v sebi tudi Hemonova nova posebna knjiga.