»Vsak dan so nas mučili. In vsak dan so pobijali ljudi«

Faruk, ki so ga po enem letu nepredstavljive kalvarije izpusti iz zloglasne ječe Adra, opisuje mučenje v sirskih gulagih.

Objavljeno
13. september 2013 15.17
Boštjan Videmšek, sirsko-turška meja
Boštjan Videmšek, sirsko-turška meja
Petindvajsetletni Faruk (polno ime hranimo v uredništvu) je do lanske spomladi v mestu Idlib na severozahodu Sirije vodil manjšo trgovino, del družinskega posla in tradicije. V Idlib, kjer so se prebivalci že v prvih dneh pridružili miroljubnim protestom proti režimu predsednika Bašarja al Asada, je vojna prišla zelo hitro. Tudi Faruk je bil – skupaj s starejšim bratom in prijatelji – med protestniki, a si nikoli ni mogel niti misliti, kaj se bo zgodilo z njegovo državo. In, predvsem, kaj bo čakalo njega.

»Režim je kmalu po izbruhu protestov močno povečal svojo navzočnost v mestu. Njihov nadzor je temeljil na ustrahovanju in aretacijah. Veliko ljudi je izginilo, predvsem mladih protestnikov. Za njihove družine sem začel zbirati humanitarno pomoč, vmes pa sem z videokamero snemal zločine režima. Vedel sem, da me bodo prej ali slej dobili … V nekaterih delih mesta so se pojavili prvi oboroženi uporniki in ljudje so se jih razveselili. Orožja je bilo zelo malo, zato uporniška vojska ni mogla veliko narediti. Začel sem zbirati hrano in zdravila za Svobodno sirsko vojsko. Ljudje so zanje zbirali tudi denar in na skrivaj sem jih ga delil. Vojska je ves čas patruljirala po ulicah, a po drugi strani je življenje nekako potekalo naprej. Potem je konec lanskega avgusta neki režimski vojak pred mojo trgovino začel nadlegovati dekle, ki sem jo poznal. Stopil sem iz trgovine in vprašal, kaj se dogaja. Vojak je vame uperil pištolo in poklical okrepitve. Tako se je začelo moje trpljenje,« mi je na skrivni lokaciji pripovedoval vidno izmučeni Faruk. Bilo je štiri dni po tem, ko se je režimski sodnik v Damasku, potem ko so ga podkupili njegovi starši, odločil, da Faruka po enem letu nepredstavljive kalvarije izpusti iz zloglasne ječe Adra.

Sunitski pes

»Vladni vojaki so se pripeljali z dvema oklepnikoma. Najprej so me na ulici svinjsko pretepli. Slekli so mi majico in me z električnimi kabli dolgo časa tepli po hrbtu. Skoraj sem izgubil zavest. Žalili so me in me odpeljali v neko zgradbo, ki so jo zasedli v prvih dneh spopadov. Tam je bil sedež njihove varnostne službe. Po dolgem zaslišanju, na katerem so mi očitali vse mogoče in me ves čas pretepali, so me za šest dni vrgli v celico z več deset zaporniki, a so me potem izpustili. Ničesar mi niso mogli dokazati. In moja družina je precej močna,« je svojo pripoved nadaljeval Faruk. A le nekaj dni po tem, ko so ga izpustili, je sledila nova aretacija. Tokrat ga je aretiral visoki častnik vladne vojske, ki je po Farukovih besedah s seboj pripeljal vsaj dvajset vojakov.

Sledili so dolgi meseci mučenja, izčrpavanja, lakote, bolezni, brezupa in umiranja sotrpinov pred njegovimi očmi.

»Pripeljali so me v isto zgradbo kot prvič. Tokrat so bili bistveno bolj sovražno razpoloženi. Drli so se, da sem sunitski pes, izdajalec in terorist. Govorili so, da sem član Muslimanskih bratov in da sem odgovoren za vojno. Moj dedek je bil član bratov. Nič nisem imel z njimi … Poznali so vso mojo razširjeno družino. Mukhabarat (skrivna policija) vse ve. Sirija je policijska država. Začeli so padati udarci. Odpeljali so me v prostor za zaslišanje. Tam je sedel starejši častnik.«

Zasliševalec Faruka ni veliko spraševal. Kadil je, pil čaj in jedel. Potem je poklical pomoč. Faruku so roke zvezali na hrbet in mu prekrili oči. Režimska rablja sta ga nato dvignila v zrak in ga – med visoko dvignjenimi rokami – nasadila na kovinski kavelj, ki je bil pritrjen na steni. Njegove noge so bile, se spominja, le nekaj centimetrov od tal. Častnik je vsake toliko časa vstal od svoje mize in mu na stopalih ugasnil cigareto. Farukova stopala so še danes polna sledi cigaretnih ogorkov. Pravo zaslišanje se je šele začelo. »Na kavlju sem visel od devetih zvečer do treh zjutraj. Vsa kri mi je stekla v noge. Roke in rame so me neznansko bolele. Vse me je bolelo. Zasliševalec me je udarjal s kovinsko palico. Vmes me je spraševal o družini, o povezavah s teroristi, o mojih prijateljih in tudi o ljudeh, ki jih nisem poznal. Vmes je malo zaspal. Ko se je zbudil, mi je na moda pritrdil elektrodo. To je bila najhujša bolečina v življenju. Rekel mi je, da sem mlad, da bom že nekako zdržal … A nisem mogel, bolečine so bile neznosne. Povedal sem mu, da sem v svoji četrti skrbel za humanitarno in medicinsko pomoč Svobodni sirski vojski. Očitno je hotel to slišati. Sneli so me s kavlja in me obrcali. Bil sem popolnoma izmučen. Odvezali so mi roke in me po tleh odvlekli do kleti, kjer je bila ena sama celica. V njej je bilo ogromno ljudi. Sto, morda sto dvajset. Bilo je temno. Nič svetlobe. Smrdelo je. Po govnu, urinu, bolezni. Po smrti. Zaporniki so bili tihi, le nekateri so ječali od bolečine. Nihče ni ležal, saj za to ni bilo prostora. Zrinil sem se mednje. Kleče in v hudih bolečinah mi ni uspelo zaspati. Nobenega kisika ni bilo. Vsi smo dihali umazan in bolan zrak. A v naslednjih dvanajstih mesecih sem se na to navadil,« je tiho in počasi pripovedoval izobraženi mladenič, ki prihaja iz družine zlatarjev in se je tudi zato zameril oblastem. Obsodili so ga zaradi »terorističnih aktivnosti«. Prepričan je bil, da ne bo preživel.

Tovornjak z zelenjavo

Faruk je prve štiri izmed dvanajstih mesecev, kolikor je bil zaprt, preživel v kletni celici »sedeža varnosti« v Idlibu. Z zunanjim svetom ni imel nobenega stika. V njegovo celico so ves čas prihajali novi in novi ljudje, večinoma mladi. Skoraj vsi so bili suniti. Faruk je dojel, da se je upor sprevrgel v državljansko vojno. Skrbelo ga je za družino in za prijatelje. Vsak dan je pričakoval, da ga bodo ubili. »Bil sem priča številnim umorom. Vsak dan so nas mučili. In vsak dan so pobijali ljudi. Vsak dan … Veliko jih je tudi umrlo, od bolezni, od izmučenosti. Hranili so nas le s kruhom in juho. Namenoma so nas izčrpavali. Najbolj smo se bali, ko so pred vrata celice večkrat na teden prišli pripadniki varnostne službe. Povedali so priimek ali dva. Zaporniki, ki so jih poklicali, se nikoli več niso vrnili. Brez izjeme,« je Faruk med verižnim in nevrotičnim kajenjem opisoval podobe iz koncentracijskega taborišča.

Po štirih mesecih so nekaj zapornikov naložili na tovornjak in jih v strahu pred uporniškim napadom prekrili z zelenjavo. Iz Idliba so jih po cesti, kjer so tedaj potekali srditi spopadi med vladnimi silami in Svobodno sirsko vojsko, ki so jo že »okrepili« skrajni islamisti, odpeljali proti Hami, mestu, ki je od nekdaj trn v peti Asadove družine. Mestu, kjer je režim leta 1982 po poizkusu vstaje Muslimanskih bratov pobil med 20.000 in 30.000 ljudi. Faruk je v zaporu v Hami ostal le teden dni. S skupino zapornikov so jih odpeljali v porušeni Homs, kjer so v grozljivih razmerah preživeli še sedem dni. Nikoli jim ni nihče – niti med mučenjem, ki se je še naprej nadaljevalo skoraj vsak dan – ničesar povedal. Ves čas so bili v smrtnem strahu. O dogajanju zunaj zapora so kaj izvedeli le od novih zapornikov. Iz Homsa so Faruka in tovariše pripeljali v zloglasni zaporniški oddelek 291 v Damasku. To je ponavadi enosmerna ulica.

»V Damasku je bilo še huje kot v Idlibu. V celici nas je bilo v nekem trenutku okoli tristo. Grozno je bilo. Tega se ne da opisati. Vsi smo bili bolni. Ljudje so umirali ... Scali in srali smo po kotih celice. Vodo smo pili iz skupne velike posode. Če je bil kdo še zdrav, se je takoj okužil. Če smo se pritožili, so nas pretepli kot živali. Stene so bile premazane s krvjo. Vsak dan posebej je bil boj za življenje. Hrane je bilo zelo malo. Skušali smo – kolikor se je le dalo – pomagati drug drugemu. Nihče ni vedel, kaj se dogaja, kaj se bo z nami zgodilo. Upali smo le, da pripadniki varnostne službe ne bodo poklicali našega imena,« Faruk opisuje leto dni v življenju sirskega gulaga, v življenju sirskega Ivana Denisoviča, ki ga je v svojem romanu Mračna stran ljubezni tako natančno opisal že veliki sirski pisatelj Rafik Schami.

Faruk je sedmih mesecih v ječi vendarle dobil pravico do enega telefonskega klica. Poklical je sestrinega moža in ga vprašal, kako je družina. Vmes mu je v nekaj besedah opisal, kaj se mu je zgodilo. Ta klic mu je rešil življenje.

»Še dolgo je trajalo, preden so me izpustili. Niti slučajno nisem upal, da se bo to zgodilo. Zadnja dva meseca v Damasku sem preživel v ječi Adra, ki velja za najhujšo v državi. Upravičeno. Tam sem videl največ smrti. Ljudje so ves čas kričali. Imeli so odprte rane, videle so se kosti. En dan sem naštel petindvajset smrtnih primerov. Klicali smo na pomoč, a se nihče ni odzval. Prišli so le pobrat trupla. Mučenja sploh niso več skrivali. Očitno je, da je režim zagrabila panika. Ljudi, ki z uporom ali vojno niso imeli ničesar, so preprosto pobirali s ceste in jih metali v zapore. Med zaporniki, ki sem jih srečal, je bilo zelo malo upornikov. Videl pa sem veliko znanih sirskih intelektualcev in novinarjev, tudi tuje. Vsi so bili v zelo slabem stanju. Nekateri so tudi umrli,« je v družbi svojega brata, prav tako aktivista iz zgodnjih dni upora proti režimu, nadaljeval Faruk in mi na mobilnem telefonu kazal fotografije svojega z električnimi kabli popolnoma pretepenega hrbta, posledice prve aretacije.

Odkupnina

Iz sirskega gulaga so ga izpustili štiri dni pred najinim srečanjem. Po njegovem telefonskem klicu je družina sprožila »reševalno akcijo«. Zbrali so ves denar, ki so ga imeli, in si ga kar nekaj še izposodili, skupaj skoraj 300.000 evrov. Prek poznanstev v Damasku jim je uspelo priti v stik sodnikom, ki je odločal o usodi zapornikov – z gospodarjem življenja in smrti. Sprejel je njihovo »ponudbo«. Faruk je bil poklican na sodišče. Ko je varnostnik zakričal njegovo ime, je mislil, da gre v smrt. A odpeljali so ga v sodno dvorano, kjer ga je podkupljeni sodnik – tudi v državljanski vojni ima vse svojo ceno – oprostil. S sodnikom so se »ukvarjali« kar štirje znani sirski odvetniki. Eden izmed njih je bil alavit. Faruk, mladenič globokih modrih oči in prosojno blede polti, ni vedel, kaj se dogaja. Ni mogel verjeti, da je preživel, kaj šele, da je svoboden.

»Sorodniki so mi organizirali prevoz na varno. Bil sem uničen in prestrašen. Nisem se mogel veseliti, saj tudi nisem razumel, kaj se dogaja, niti približno. Zdaj sem tu. Nič mi ni jasno. Dobro jem. Sem z ljudmi, ki jih imam rad. Imam svojo posteljo. Čeprav ne spim najbolje … A vse skupaj je čudno. Takoj ko bom prišel k sebi, se bom vrnil in začel pomagati svojim tovarišem. Režim mora pasti,« je utrujeno zaključil Faruk.