Woody Allen: Naš osebni psihoanalitik

Strah ga je bolezni, še vedno. Trpi za agorafobijo in klavstrofobijo. V letalih in dvigalih je malo živčen. Do štiridesetega leta je lahko spal le ob prižgani luči (kot lik iz Whatever Works). Nagnjen je k depresijam. Za njim so leta na psihoanalitskem kavču in – oseminštirideset filmov, v katerih se liki ukvarjajo s podobnimi fobijami in nevrozami.

Ko se Woody Allen vrne v New York, ni nujno najboljši, ampak zagotovo poteši svoje stare fene. V zadnjem filmu se je pri oseminsedemdesetih letih iz klišejskega Rima, nostalgičnega Pariza, erotične Barcelone in Londona vrnil na Manhattan, v visoke kroge Chanelovih in Vuittonovih torbic in sterilno belih stanovanj z visokimi stropovi. A tokrat zato, da obtoži klub, ki mu je morda, kot judovski deček, rojen v Bronxu, odraščajoč v Brooklynu, nekoč tako želel pripadati. Blue Jasmine (Otožna Jasmine) s Cate Blanchett v glavni vlogi je film o zdrsu iz višav, o razbitih sanjah, o trenutku, ko se balon pohlepa razpoči. Nikoli kritiki niso tako soglašali, da je to najboljši Allenov film. The New Yorker ga označi za »njegov najmočnejši, najbolj odmeven film v zadnjih letih«. San Francisco Chronicle o Cate Blanchett napiše visoko pesem: »Da je več kot briljantna, da je njeno igro nemogoče analizirati.« In še: »To je tiste vrste delo, ob katerem obstaneš z odprtimi usti, kar je tudi razlog, zakaj hodimo v kino – v upanju, da se nam bo to zgodilo.« Vanity Fair zapiše, da je to »brez dvoma najbolj krut Allenov film«. Peter Bradshaw za Guardian gre še dlje in trdi, da je to »najboljši Allenov film v zadnjih dvajsetih letih«, čeprav ne vem, pri katerem filmu se štetje začne. Pri Kroglah nad Broadwayem ali pri Možeh in ženah ?

In nikoli niso (skoraj vsi) kritiki našli skupne asociacije na kultno dramo Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje. Kar ni težko. Trikotnik Stelle, Blanche in Stanleyja je tam. A je poleg njega še drugi, bolj krut trikotnik.

Cate Blanchett je Jasmine, ženska visoke družbe zgornjega Manhattna, ki po skrivnostnem razpadu zveze z bogatim poslovnežem (Alec Baldwin) poskuša obupano poustvariti svet, iz katerega je bila izvržena. Najprej se zdi, da bo Jasmine eden tistih nevrotičnih značajev, ki ga bomo vzljubili. V prvem prizoru skrušena, a hkrati zoprno pokroviteljska, trzajoča se Jasmine potrka na vrata v stanovanje svoje (tako kot ona posvojene) sestre (Sally Hawkins) v San Franciscu z dvema kričečima mulcema in z ljubimcem, ki je bled odsev Stanleyja Kowalskega v Tramvaju Poželenje. Vstopi, postavi na tla kovčke Louisa Vuittona in za hip obstoji na pragu, kot bi bila zgrožena nad običajnostjo stanovanja, v katero je vstopila.

A skozi kratke flešbeke gledalci sestavljamo mozaik njene zgodbe in prodremo za spolirano podobo strte ženske, ki je propadla zaradi moževih finančnih mahinacij. Več ko vidimo, manj nam je všeč.

Tramvaj Poželenje ali Madoff

Je naključje, da je Alec Baldwin igral Kowalskega v broadwayski produkciji v letih 1992 in 1995 in da je Cate Blanchett igrala Blanche DuBois v Sydneyju leta 2008, v kultni avstralski produkciji v režiji Liv Ullmann, ki je z velikim kritiškim uspehom gostovala tudi v New Yorku?

Blanchett in Blanche, imeni, ki se zdita usodno povezani, ironično napiše Manohla Dargis za New York Times, čeprav Allen trdi, da ni videl Tramvaja Poželenje v režiji Liv Ullmann leta 2009 z Blanchettovo v glavni vlogi. Zanimivo, da lik odcvetele lepotice z juga Blanche DuBois med drugim v Tramvaju omeni, da »Stanley ni tip, ki bi ga privlačil vonj jasmina«. Kritiki so poleg Blanche našli še en lik, po katerem naj bi Allen zasnoval svojo Jasmine; in sicer Ruth Madoff, ženo Bernarda L. Madoffa, velikega investitorja, ki je postal simbol zloma Wall Streeta in pohlepa zahodnega sveta.

Nič takega ni, pravi avtor. Idejo je dobil od svoje žene Soon-Yi, ona mu je povedala zgodbo o prijateljici njene prijateljice, ki je doživela zlom, ko je izvedela za moževo nezvestobo in njegovo vpletenost v finančne mahinacije. Kritiki so pomislili na Madoffa, ker so bili navdušeni, da se je Allen »končno usmeril v realnost, v realne dogodke«.

»Saj veste, da se s političnimi, aktualnimi stvarmi ne ukvarjam nič bolj, kot sem se doslej,« je povedal za Guardian. »Seveda volim, kot vsi drugi, seveda me politika zanima, kot vse druge, toda v mojem pisanju nisem tukaj in zdaj. To je čisto naključje.«

Jasmine plača za svoja dejanja, pa čeprav so se zgodila v trenutku, ko ni zmogla nadzora nad svojimi čustvi; Cate Blanchett ni le Blanche ali Ruth Madoff, je tudi Markiza v Nevarnih razmerjih. Svoje udobje, svojo pozicijo je postavljala pred drugimi, neobčutljiva za usode tistih okrog nje. Ne dobi črnih koz; obsedi na klopci v parku in govori sama s sabo. Edina milost, ki ji jo je naklonil avtor, je, da se tega več ne zaveda.

Blanche v Tramvaju je simbol padlega juga; odcvetela lepotica, ki raje izbere fantazijo kot realnost; že res, tako kot Jasmine. Toda Jasmine drugače od Blanche ni nedolžna v tkanju svojega namišljenega sveta, Jasmine ima na vesti razbite sestrine sanje. Res je, da Jasmine ravna iz strasti, iz nemoči, iz maščevanja, iz sle po preživetju, tako kot marsikateri ženski lik v Allenovih filmih – in še posebej eden, ki je odigral podobno vlogo v njegovem resničnem življenju.

Redko se zgodi, da Woody Allen kaznuje. V njegovih zadnjih filmih ni morale, ker je tudi svet, o katerem govori, običajno brez morale. Morilci ostanejo nekaznovani, prevarani možje so še enkrat prevarani. Luzerji večinoma ostanejo luzerji. Nekateri teoretiki si to razlagajo s tem, da je moral v obdobju, ko se je zaljubil v posvojeno hčer Soon-Yi, ki sta jo imela z Mio Farrow, temeljito preizprašati svoje moralne norme. S Soon-Yi je zdaj dlje, kot je bil z Mio Farrow, 16 let.

A vseeno je presenečenje, da Allen v filmu kaznuje nekoga, ki išče tolažbo v fantazijskem svetu, tako kot Jasmine. Tako kot on. »Gotovo je fantazija zelo zapeljiva stvar, tudi sam sem to počel,« je povedal za Guardian. »Devetindevetdeset odstotkov naših odločitev temelji na čustvih – na instinktih, strahovih, konfliktih, nerešenih problemih iz otroštva. Čustva so naš dominantni motivacijski faktor, ne razum ne zdrava pamet – čustva. In tu je razlog, zakaj je svet v tako strašnem stanju. Človeški odnosi so brutalni in boleči, politično smo še v bolj akutnem stanju. Vse zato, ker čustva vladajo vsaki sferi našega življenja.«

Annie, Hannah in njune sestre

Rodil se je 1. decembra 1935 v Bronxu kot Allan Stewart Konigsberg, materi knjigarnarki in očetu natakarju in graverju zlata. Pri sedemnajstih si je spremenil ime, pisal šale za časopisne kolumniste in služil več kot njegova mati in oče skupaj. Režirati je začel, ker mu ni bilo všeč, kako so drugi videli in posneli njegove besede. Iz njegovega pisalnega stroja je prišla četa odličnih ženskih nevrotičnih karakterjev in zapolnila praznino. »Vse so Annie Hall in njene sestre.« Tudi Jasmine.

Od Annie Hall (1977) dalje Woody Allen nikoli več ni imel težav s tem, da je dobil vsako igralko, ki si jo je zaželel. Pa naj bo to Anjelica Huston, Julia Roberts, Naomi Watts ali nekdanja prva dama Francije Carla Bruni. A na začetku, se spominja njegova casting direktorica Juliet Taylor, je bil tako sramežljiv, da je z igralkami vedno moral govoriti njegov producent ali producentka, njegova sestra.

Ni edini filmar niti edini umetnik, ki je ustvaril serijo nepozabnih ženskih likov, če omenimo samo Pedra Almodovarja, s katerim sta si nekaj časa celo delila skupno muzo, Penélope Cruz. Tu je Ingmar Bergman, ki ga je Allen citiral v Interierjih, in če gremo širše, so tu literati, ki so se najbolj izrazili skozi svoje ženske: Flaubert in njegova Gospa Bovary, Čehov in njegove sestre, D. H. Lawrence in njegova Lady Chatterley, Ibsen in njegove ženske ...

Blanchettova se spomni, da ga je na snemanju pred nekim prizorom vprašala: »No, in kako bi to naredili vi, g. Allen?« – »No, če bi jaz igral to vlogo ...« – »Saj veste, da bi vi prav lahko igrali tudi to vlogo.« – »Lahko. A bi bilo preveč komično,« je odvrnil. In bi jo tudi v resnici lahko. Blanchettova ni vedela, da je Woody Allen v resnici odigral vlogo Blanche DuBois in Diane Keaton postavil v kožo Stanleyja Kowalskega v komičnem vložku Tramvaja Poželenje v filmu Sleeper.

Nekje je rekel, da si je vedno želel, da bi odigral ženske, ki jih je sam napisal, »ker je to tisto, s čimer se ukvarjam, kar čutim sam«.

Svojim ženskam je dal pravico, da so ekstremno čustvene, histerične, sarkastične, ekscentrične – in zaradi tega nič manj privlačne za gledalca ali njihove filmske moške.

»Mislim, da bi bil Woody globoko v sebi najbolj srečen, če bi se rodil kot operna diva,« je rekla Scarlett Johansson. »Živi za dramo, za opravljanje, intrige, srčne bolečine, a samo če se to dogaja nekomu drugemu.«

Zato njegove ženske dominirajo in podjarmljajo, se borijo in ljubijo, zavračajo in razpadajo pred našimi očmi, a se redko prilagajajo stereotipnim vzorcem družbe.

In hkrati teh žensk ne povezuje nič drugega kot to, da so prišle iz ene same glave, iz enega pisalnega stroja, ki ga še vedno ni zamenjal Applov laptop.

»Ljudje me kritizirajo, ker sem narcisoiden,« je rekel za New York Times. »Kritizirajo me, da sem Jud, ki sovraži samega sebe. A nihče si mi nikoli ni upal zabrusiti, da ne znam ustvariti dobrih ženskih likov.« So ga pa zato obtoževali šovinizma, seksizma, mizoginije. Res je, niso vse ženske nevrotične, a Allenove so, in igralk očitno to ne moti: snemati z Woodyjem pomeni prestiž. Za večino igralk vseh generacij je to, da vsaj enkrat nastopijo v filmu Woodyja Allena, postala potrditev kariere. In možnost za oskarja. Diane Keaton v Annie Hall (1977), Dianne Wiest, ki je prvega oskarja dobila za Hannah in njeni sestri (1986) in drugega za Krogle nad Broadwayem (1994), Mira Sorvino za stransko žensko vlogo v Mogočni Afroditi (1995) in Penélope Cruz kot prva Španka za stransko vlogo nevrotične slikarke v romantični melodrami/komediji Ljubezen v Barceloni. Če ne dobiš dveh oskarjev, dobiš vsaj nominacijo. Avstralka Judy Davis za komedijo Možje in žene (1992), Mariel Hemingway je imela komaj 18 let, ko je bila nominirana za najboljšo stransko žensko vlogo v Manhattnu (1979), Geraldine Page in Maureen Stapleton za Interierje (1978) ...

Skratka, ženske igralke v njegovih filmih so si prislužile enajst nominacij in pet oskarjev, najbrž se bo s Cate Blanchett številka marca prihodnje leto povečala.

Woody: starec, nevrotik ali samuraj?

Med zadnjimi razglednicami iz evropskih mest je bil Whatever Works (2009) eden redkih »woodyjevskih klasičnih filmov«; a ga je Guardian takrat raztrgal: »Allenov povratniški film nam o sodobni ameriški kulturi ne pove nič, pove pa nam nekaj o njem samem. Starec je, ki z nostalgijo gleda nazaj, ujet v časovno zanko.« Zdaj torej šale v stilu, »da Američani sovražijo črnce zato, ker jim zavidajo velike penise, Jude pa sovražijo, čeprav so njihovi penisi majhni«, ne zdržijo več, pravijo kritiki.

Starec? Vsako leto natipka in posname en film, včasih tudi dva. Tudi če se v zgodnjih letih ne prištevaš med njegove fene, v trenutku, ko se v tebi nakopiči dovolj nevroz, razočaranj, dram in cinizma, to postaneš.

Woody Allen je nekaj najbolj vznemirljivega, kar se je filmu zgodilo v zadnjih štiridesetih letih. Človek, ki je iz kompleksov izpisal svoj (in naš) univerzum, iz nevroz svojih žensk je stkal tapiserijo vsega tistega, kar se lahko zgodi med dvema ali tremi, ne glede na leta, višino, družbeni sloj, in postavil ogledalo, difuzno, včasih kot ogledalo v hišah strahov, a še vedno ogledalo človeških slabosti in norosti.

Kakšna je ta glava, se vprašam vsakič znova. Woody Allen ni starec, Woody Allen je posmeh vsem tistim, ki so ga kdaj oklicali za starca. Je človek, ki se ves čas igra in ob tem ves čas trpinči z dvomi, se bojuje s svojo samozavestjo, njegova glava je polna asociacij na asociacije, fascinacij nad mojstri, ki jim v vsakem filmu nakloni vsaj en poklon, kritike družbe in – sploh zadnje čase – pobegov v nostalgijo.

Vse, kar dela, dela samo zato, ker ga v tistem trenutku to obseda; nobene preračunljivosti ni več, ker mu tega ni treba. Redkokateri režiser, sploh po 48 filmih, je še sposoben posneti kaj svežega. Je eden redkih, ki si to še lahko dovoli. V času, ko je vsak film, ki pride iz ZDA, tisočkrat preverjen finančno, s poskusnimi gledalci in škarjami producentov, Allen naredi tisto, kar si zamisli. Polnoč v Parizu je privabila okrog 150 milijonov gledalcev in postala njegov komercialno najuspešnejši film. Otožna Jasmine je v ZDA začela še bolj zmagovito, napovedujejo ji podoben uspeh.

Ko Allen potrebuje malo injekcije testosterona, adrenalina, estrogena, gre v Barcelono in povabi najbolj vroče igralce trenutka. Sladki, vznemirljivi obraz Scarlett Johansson, dramatično strast Penélope Cruz in celo Javierja Bardema postavi nazaj v vlogo, ki se je je toliko časa izogibal – latino žrebca. Če ti to predlaga Allen, si v varnih rokah, ne boš zgrešil. In tako je Allen zakuhal špansko verzijo »Brangeline«, Javierja Bardema in Penélope Cruz, ki sta se zaljubila na snemanju filma Ljubezen v Barceloni.

Na njegovih snemanjih se vedno kdo zaljubi. Najraje on. Diane Keaton. Mia Farrow. Če Picassova obdobja delimo po barvah, imajo Allenova obdobja imena žensk. Pravzaprav je Woody Allen to, kar je Marcel Štefančič jr. zapisal za Elizabeth Taylor. Rasla je v filmih, pred očmi publike. Filmi so bili njene biografije. Njeno življenje se je dogajalo pred kamerami, zgodbe iz filmov, ne glede na kostume (če pomislim na Kleopatro ali Kdo se boji Virginie Woolf?), so prehajale v zgodbe njenega življenja – še več, zdelo se je, da je tista na platnu ali filmskih setih veliko bolj dramatična, da je ta edina resnična.

Zdi se, da nam je Woody Allen povedal že vse, a to se je njegovim kritikom in fenom zdelo že pred dvajsetimi leti. Dokler bo živel, bo govoril zgodbe: s kamero, izza kamere, z jazzom, s skeči, z gegi, najbolj pa s svojimi ženskami. In še vedno ostaja skrivnost. Najlepše je to, da je po vsem tem, kar si mislimo, da vemo o njem, še vedno skrivnost.

»Woody Allen je v resnici samuraj,« piše novinarka Catherine Shoard v Guardianu. »Že res, da nenehno igra nevrotike, a pod tem trzajočim razdražljivim eksterierjem so jasna glava, čvrsto srce in, prosto po Diane Keaton, jajca iz jekla.«

»Je neverjetno discipliniran,« je o njem rekla tudi Blanchettova. »Vsako jutro zajtrkuje enake stvari in nosi enake kose oblačil. Seveda se preoblači, a v garderobi ima dvajset enakih ralphov laurenov. O njem govorijo, da igralcem pušča proste roke, a v resnici točno ve, česa noče. In tega, česar noče, ne bo posnel.«

Kaj če obstajamo samo v njegovih filmih?

Njegove fascinacije so naše fascinacije, za katere ne vemo, ali nam jih je podtaknil ali so res naše. Fascinacija z izgubljeno generacijo, s Casablanco (Play it again, Sam), z Bergmanom (ki se mu je poklonil v filmih September, Interierji, celo Annie Hall), s Fellinijevim Amarcordom, s Čehovom, fascinacija z muzami in norimi dvajsetimi, tridesetimi na Montparnassu, fascinacija s filmskimi liki, ki stopijo iz platna kot v Škrlatni roži iz Kaira; tudi fascinacija z večnim vprašanjem, kdo nas posluša, kdo nas gleda (in odgovarja: država), in z idejo, da ves čas pravzaprav govorimo, se jočemo, analiziramo za pogled fiktivnega drugega. Nikoli nismo sami. Morda nismo mi tisti, ki gledamo televizijo, ampak televizija gleda nas in se čudi.

Morda je res, kot pravi Allen, da življenje ni imitacija umetnosti, ampak prej imitacija slabe tv-oddaje. Morda je res, kot se je nekoč vprašal: »Kaj če nič ne obstaja in vsi obstajamo samo v sanjah nekoga drugega?« Kaj če obstajamo samo v filmih Woodyja Allena?

Dovolj jih je, da so v njih zajeti vsi odtenki odnosov zahodne, razvajene, nevrotične civilizacije; Allenovi filmi diagnosticirajo vse nevroze vsakdanjika, vse tisto, kar prihaja na površje v sunkih, ki so za nas iracionalni.

Če so njegovi filmi njegova osebna psihoanaliza, je Woody Allen naš osebni psihoanalitik. Že štirideset let. Približno toliko časa, kot je sam preživel na rdečem kavču. Seanse, ki smo jih zamudili, ker nas še ni bilo ali ker smo bili premlečni, lahko nadomestimo in v DVD-predvajalnik vržemo njegove zgodnje filme. Psihoanalitik pravim zato, ker nam po teh seansah v resnici ni nič bolje, nič lažje; vemo več in trpimo bolj. Edino, kar daje uteho: da v tem nismo sami. Z nami so Annie, Hannah, Vicky in Cristina – in zdaj še Jasmine. A z njo se nam ni pustil identificirati.