Tiskane izdaje
Spominjal naj bi na gostiteljski dom: kadar pridejo gostje, sta salon in jedilnica brezhibno čista in pospravljena, zato pa je v kuhinji, od koder se širijo omamne vonjave, opaziti nemalo delovnega nereda. Sodobni muzej Louvre-Lens – ki ga bodo kot anteno pariškega Louvra v dobrem letu dni odprli v mestu Lens na severu Francije – hoče biti dnevna soba in kuhinja hkrati, kuhinja v žlahtnem pomenu besede. Inovativen in človeku prijazen bo vabil tako v razstavne galerije kakor tudi med restavratorje in v druge delavnice.
Najprej naj bi ga »posvojili« prebivalci Lensa – okrog 36.000 jih je –, za svojega naj bi ga kot ekonomsko in turistično priložnost vzela celotna regija Nord-Pas-de-Calais, končno naj bi ga z odprtimi rokami sprejelo tudi širše prebivalstvo, domače, evropsko, kar svetovno.
Ambicije ne bi smele biti prevelike. Od Lensa do Pariza je komaj dvesto kilometrov ali drugače: samo dobra ura vožnje s hitrim vlakom, od Bruslja ga loči le 141 kilometrov, do Lilla se da po hitri cesti v kratke pol ure, do Londona je prav tako komaj nekaj več kot dvesto kilometrov. Zadovoljstvo bo nepopisno v tistem trenutku, ko bo muzej na leto obiskalo več kot pol milijona ljudi in se podjetnika iz Taipeija in Washingtona – kakor karikira njegov direktor Xavier Dectot – na besede francoskega partnerja, da prihaja iz Lensa, ne bosta več začudeno odzvala z vprašanjem: Od kod? Cilj bo tudi dosežen, ko bo muzej finančno vse manj odvisen od lokalnih skupnosti in bo zajemal iz lastnih virov.
Osemintridesetletni Xavier Dectot je bil pred kratkim prvič v Sloveniji: še preden se je prepustil čarom Ljubljane, ga je med pristajanjem letala prevzela čudovita pokrajina.
Koliko muzejev je v Franciji?
Ne poznam točnega števila, rekel bi več tisoč. Zanje je značilno, da so zelo različni. Izraz zaobjema široko paleto inštitucij, ki nimajo nujno prav veliko skupnega: od muzejev umetnosti do zgodovine, družbe, tehnike, prirodoslovja.
Louvre zaseda posebno mesto, tudi v svetovnem merilu.
Zgodovinsko gledano je eden prvih muzejev v Franciji. Od francoske revolucije naprej igra osrednjo vlogo v strukturi muzejev, tudi poimenovali so ga narodni »museum«. Dolgo časa so ga zato povezovali z direktoratom za francoske muzeje in mu pripisovali položaj nekakšnega nadzornika, ki bedi nad drugimi institucijami. Danes te vloge nima več, je avtonomen, in vendarle nacionalno in prav tako svetovno izjemno pomemben, tako zaradi svoje zgodovine kakor po zbirkah. V njem je videti nezanemarljivo število umetnin neprecenljive vrednosti, hkrati je eden najbolj obiskanih muzejev na svetu.
Koliko obiskovalcev na leto pritegne?
Lani jih je prišlo dobrih devet milijonov, kar je izjemno veliko in občutno več kakor po drugih muzejih.
Louvre-Lens si, kakor ste razložili že na predstavitvi projekta v Narodni galeriji v Ljubljani, želi postati »Louvre nekoliko drugače«.
Louvre je nacionalno izjemno pomembna institucija, ki je za zdaj zasidrana v Parizu in jo del prebivalstva dojema kot zelo pariško. Po drugi strani imajo muzeji, kakršen je Louvre, vse od ustanovitve pomembno vlogo na državni ravni. Dolgo časa so jo ohranjali v okviru politike hrambe umetnin po drugih muzejih v Franciji, kar pa je bilo v zadnjem času nekoliko manj vidno. Zato je bilo treba domisliti nove možnosti. Louvre naj ne bi bil več le pariški muzej, ampak naj bi stopil naproti Francozom, k celotni populaciji. Še vedno je namreč precej takih, ki nikoli ne zaidejo vanj – med obiskovalci je kar 70 odstotkov tujih turistov. Številnim Francozom se zdi mogočna in čisto preveč oddaljena inštitucija, statičen prostor, ki ni zanje. Zato smo se odločili, da bomo Louvre pripeljali k njim, če že oni nočejo vanj.
S politiko decentralizacije poskušate v Franciji poskrbeti za novo ekonomsko dinamiko na povsem dezindustrializiranem in močno deprivilegiranem območju, v nekda njem rudarskem revirju v regiji Nord-Pas-de-Calais. Zakaj prav tam?
Ko se je odločalo o odprtju mlajših, regionalnih bratov velikih nacionalnih muzejev, je bil ob Louvru kandidat tudi Center Pompidou. Z mislijo na novo ekonomsko dinamiko in socialno povezovanje so bile v prednosti nekdaj najbolj bogate regije – na primer Lorena z železarstvom in rudniki, Nord-Pas-de-Calais s premogovništvom in tekstilno industrijo – ki pa jih je od krize v 70. letih, zaprtja premogovnikov ter zaradi globalizacije tudi tekstilnih tovarn močno prizadela popolna dezindustrializacija. Zaznamovala jih je še toliko bolj, ker so v premogovnem bazenu samo rudarili in niso proizvajali nič drugega, medtem ko so se v trikotniku Lille-Roubaix-Tourcoing ukvarjali le s tekstilno industrijo. Regija Nord-Pas-de-Calais je bila izbrana, da bi ugotovili, kako jo zmore muzej kulturno, socialno in ekonomsko preobraziti, koliko novega življenja ji lahko da.
So se za muzej ob Lensu potegovali tudi v drugih mestih?
Kandidaturo je vložilo pet mest, ob Lensu še Amiens, ki sicer ni v Nord-Pas-de-Calaisu, kar kaže, da je projekt zanimal tudi druga bližnja mesta, in prav tako Valenciennes, Arras in Calais. Za nazaj se zdi, da izbor mesta kakor tudi regije ni bil zahteven. Vsako je imelo svoje prednosti in predstave, a najbolj je zaradi zgodovine, značaja ustrezal Lens. Nord-Pas-de-Calais je resda močno prizadela dezindustrializacija, vendar je kulturno zelo dinamična regija z največ muzeji, takoj za pariško, za Île-de-France. Institut muzeja je še posebno močan, odkar je bil Lille izbran za evropsko prestolnico kulture. Zakaj, torej, prav Lens? Ker edini ni imel muzeja. Louvre-Lens hoče namreč postati kulturno središče regije in tudi na širši ravni, z njim bi želeli ustvariti nekaj novega, prinesti napredek, vendar ne na finančno škodo kulturnih dejavnosti, ki že obstajajo. Po drugi stani je središče premogovništva, edino večje mesto na območju, ki se je razvilo zaradi rudarstva, v njem je bil sedež družbe Compagnie des Mines de Lens oziroma poznejše Charbonnage de France. Ni zanemarljivo, da so prve jaške odprli leta 1861, louvrske zbirke pa segajo do leta 1848. Louvre se konča, kjer se začne rudnik, in se spet pojavi, ko premogovništva – zaprli so ga v osemdesetih let – ni več. Za nameček ima mesto, ki je znano še po nogometnem klubu, malone idealno lego, cestne in železniške povezave so zagotovljene. In seveda, na razpolago je bilo primerno zemljišče, večje od šestnajstih hektarov. Muzej je bilo mogoče umestiti v središče parka.
Kako so projekt sprejeli v Lensu? Kakšno mesto je? Mentaliteta je verjetno precej drugačna od pariške.
V Lensu oziroma Pas-de-Calaisu je desnica relativno šibka, zgodovinsko pripadata levici. V revirju so vse, kar je bilo javnega značaja, namreč upravljala premogovniška podjetja z zelo desno mentaliteto, zato so se občine postavile nekako v opozicijo, tradicionalno so bile na strani delavske populacije. Revirji so bili zgodovinsko dolgo časa komunistični, v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja pa so, po velikem krčenju komunističnega volilnega telesa, začeli voliti socialiste. Že kakšnih deset let govorimo o novem fenomenu, razmahu populistične skrajne desnice, ki doživlja preporod tudi v Nord-Pas-de-Calaisu: zaradi hude revščine in povečane, v Lensu kar 15- do 16-odstotne brezposelnosti, kar je najvišji delež v Franciji...
... morda tudi zaradi priseljencev...
Priseljevanje je od nekdaj. Večinski del nekdanje rudarske populacije se je pred generacijo, dvema ali tremi priselil iz Belgije, Poljske. Nacionalna fronta, ki se hrani s strahom, revščino, brezupom, je v Nord-Pas-de-Calaisu odkrila plodna tla, zdaj pa nasprotuje tudi projektu Louvre-Lens. Vendar na splošno je, drugače, mogoče trditi, da ga lokalno prebivalstvo močno podpira in se nad njim vse bolj navdušuje.
Kakšen projekt je?
Hiter, kajti dokončali ga bomo v osmih letih. Začeli so konec leta 2004, sklenili ga bomo do decembra prihodnjega leta. Osem let je veliko v življenju posameznika, za takšen projekt pa zelo malo. Najprej, bi lahko rekli, da so prebivalci v glavnem pokazali veliko zanimanja zanj, potem je nastopilo obdobje dvoma, projekt se je nekoliko upočasnil, ljudje so že mislili, da ne bo nič iz njega. Zdaj dobiva konkretno obliko, mogoči so redni ogledi nekaterih delov zgradbe, ob posameznih priložnostih tudi gradbišča. Čutimo, da ljudje spet verjamejo vanj in se navdušujejo. Podobno je učinkovalo tudi odprtje muzeja Guggeheim v Bilbau. Ko so ga odprli, sem v Španiji pripravljal doktorsko disertacijo in sem lahko spremljal, kako se je preobražalo mesto. Podobnih primerov je več, denimo še Tate v Liverpoolu...
Louvre-Lens naj bi bil še posebno zanimiv z ekonomskega gledišča.
V prvi vrsti se postavlja vprašanje, kako lahko znamka kot Louvre poskrbi za novo ekonomsko dinamiko na območju, ne da bi, hkrati, uničila lokalno tradicijo. Muzej je, seveda, gibalo razvoja, vendar pa se ne sme vse vrteti okrog njega. V desetih letih, ko naj bi dosegli pomemben korak najprej – razcvet tako Lensa kakor tudi regije –, bi Louvre postal vse bolj obrobno gonilo. Razvoj naj bi krenil svojo pot.
Koliko novih delovnih mest boste odprli?
V primerjavi z nekdanjo industrijsko tradicijo, s tovarnami, v katerih je bilo zaposlenih po dva, tri, tudi štiri tisoč delavcev, jih bo, seveda, malo; denimo s Toyotino tovarno v Valenciennesu. V ekipi Louvre-Lens govorimo o približno osemdesetih zaposle nih, na samem mestu jih bo delalo okrog dvesto. Ni veliko, a tudi malo ne, predvsem pa si prizadevamo za nove ekonomske, turistične, kulturne, urbanistične priložnosti. Ni malo primerov, ki kažejo, kako se naložbe obrestujejo. Kadar lokalna skupnost investira v velik kulturni projekt po evro, je prihodek tamkajšnjega zasebnega sektorja med deset in dvanajst evri. Tako so pokazale študije, narejene za muzej Louvre, podobno se je izkazalo pri Avignonskem festivalu. Louvre-Lens morebiti res ne bo zaposlil veliko ljudi, vendar pa posredno poskrbel za zaposlovanje širokega socialnega spektra. Po tej poti naj bi ustavili množično izseljevanje. Zdaj se dogaja, da se ljudje odselijo, brž ko si najdejo bolje plačano delo, pa četudi je na območju revirja...Novi muzej hoče pritegniti tudi tujce, iz Velike Britanije, Belgije, Nizozemske...Veliki paradoks Lensa je, da je žepek hude revščine v enem najbolj bogatih koncev sveta; razprostira se od Amsterdama do Pariza, od Londona do Frankfurta. Območje je izjemno gosto poseljeno, kajti v radiju 50 kilometrov živi poltretji milijon prebivalcev, približno toliko torej, kolikor vas je v Sloveniji. Na območju 200 kilometrov naokoli je prebivalcev že 14 milijonov, v radiju 350 kilometrov pa več kot 100 milijonov. Pariz je oddaljen dobrih 210 kilometrov, London prav tako... Številni ljudje s teh območij imajo zelo močne kulturne navade in tudi premikanja so vajeni. Lens naj bi tako postalo glavno kulturno središče celotne evroregije in tudi obiskovalce iz bolj oddaljenih koncev naj bi pritegnil.
Znano je, da je dal louvrsko Piramido postaviti pokojni predsednik Mitterrand, enako tudi Nacionalno knjižnico Francije, in da je odločitev za Musée d'Orsay sprejel Valéry Giscard D'Estaing. Danes povezujejo s predsednikom Sarkozyjem urbanistični projekt Veliki Pariz, prav tako nastajajo či Muzej francoske zgodovine... Nekoč so bili francoski kralji veliki graditelji, zdaj so to predsedniki.
Mogoče je govoriti o določeni tradiciji, čeprav niti ne o tako zelo stari. Od padca Drugega francoskega cesarstva vse do V. republike, če izvzamemo nesrečno obdobje druge svetovne vojne, predsednik ni imel toliko moči, kot je ima danes, ampak je bila pomembnejša vloga parlamenta. Fenomen, ko predsedniki spodbujajo kulturne projekte, se je ponovno razmahnil s Peto republiko oziroma z njenim drugim predsednikom Georgesom Pompidoujem. Louvre-Lens je primerljivo, čeprav na ravni re gije, prav tako projekt dveh mož, predsednika regionalnega sveta Nord-Pas-de-Calaisa Daniela Percherona in Henrija Loyretta, direktorja Louvra, a tudi številnih partnerjev, ki jima jih je uspelo pritegniti. Vendar drugače kakor za Musée D'Orsay, Center Pompidou, Grand Louvre, Musée du Quai Branly... zanj ni poskrbela država. Zato je tudi mnogo bolj dinamičen in bolje uglašen z 21. stoletjem, medtem ko so veliki predsedniški projekti povezani z državo, državnim denarjem, torej z mentaliteto Francije 20. stoletja.
Povezava med politiko in kulturo je v Franciji zelo tesna.
Da, čeprav se zdi, da je glavni pobudnik kulturnih projektov država, že kakšnih deset let prihajajo pobude predvsem iz lokalnih skupnosti. Pritegniti poskušajo še zasebno sfero, mecene, fundacije podjetij.
Kaj bo na ogled v Louvre-Lensu?
Osemdeset odstotkov umetnin, ki bodo na ogled v Lensu, je ta čas videti v pariškem Louvru. Seznam dragocenosti je za zdaj skrivnost, lahko le povem, da bo med njimi Delacroixova Svoboda vodi ljudstvo, alegorična slika, ki prikazuje revolucionarne dogodke iz julija 1830 in jo je najti v vseh zgodovinskih učbenikih. Za Francoze moje starosti, ki se še spominjamo valute pred evrom, pomeni znano podobo na bankovcih za sto francoskih frankov. Kaj več ne smem razkriti, dodam pa še, da ne bomo razstavljali samo umetnin največjih vrednosti, ampak tiste, ki smiselno komunicirajo med sabo. Bo pa med njimi nemalo takih, ki so primerljive z Delacroixovo Svobodo, so torej neprecenljive.
Transport bo hud logističen zalogaj?
Transport dobrih 900 umetnin bo velik zalogaj, največji za Louvre po drugi svetovni vojni, izpeljati ga bo treba zelo previdno in v več etapah. Odprtje je predvideno za 4. december prihodnje leto, na dan, ki je simbolično zelo pomemben, saj praznuje sveta Barbara, zavetnica rudarjev.
Vi niste s severa Francije, kajne?
Ne, nisem, prihajam z jugozahodnega dela. Zasebno me nič ne povezuje z Nord-Pas-de-Calaisom, o rudarskih revirjih sem nekdaj vedel bore malo, nad projektom sem se navdušil profesionalno. Res se mi zdi izjemen, zato bi se za direktorsko mesto, ob enakih pogojih, potegoval v vsakem primeru, pa če bi ga postavili v Lensu ali Biarritzu, kjerkoli. V teh nekaj mesecih me je tudi regija popolnoma očarala, zdaj sem srečen in vem, da sem se odločil prav. V teh dneh se dokončno selim na sever. Za prihodnje leto je napovedano tudi odprtje muzeja Louvre-Abu Dabi. Projekt kaže, da »the world is not enough« – svet ni dovolj, Louvru Francija ne zadošča. Znani citat se zdi Dectotu na mestu, »kajti meje zbirk pariškega Louvra so primerljive z mejami imperija Aleksandra Velikega, segajo od Indije do Gibraltarske ožine«. Še ena velika zgodba o Louvru.
****
Xavier Dectot – Pred kakšnim letom je njegovo pozornost pritegnil oglas za mesto direktorja muzeja Louvre-Lens, ustanove, ki je še ni bilo, kajti do začetka januarja sta vsa dela vodila pariški Louvre in regija Nord-Pas-de-Calais. Na razpis se je odzvalo več kot štirideset kandidatov, po štirih mesecih je bil izbran Xavier Dectot. Položaj je prevzel konec junija. Doktor umetnostne zgodovine in arheolog po izobrazbi je disertacijo pripravljal v Španiji, kjer se je poglabljal v kraljeve grobnice na Pirenejskem polotoku med 11. in 13. stoletjem. Pred sedanjo službo je bil kot konservator zaposlen v Muzeju Cluny v Parizu, med drugim predava tudi na univerzi Paris IV – Sorbonne.
