Tiskane izdaje
V manj kot štiriindvajsetih urah na varnem, v taborišču beguncev iz Nubskih gora v Jidi, onkraj meje v Republiki Južni Sudan, sem se prenajedel interneta, po katerem sem tako hrepenel zadnja dva meseca v gorah. Na spletnih straneh kolegov aktivistov, zaposlenih v znanih organizacijah za človekove pravice v Ameriki in Evropi, sem prebral poročila, ki smo jih jim maja in junija pošiljali prostovoljci iz Nubskih gora. V svojih analizah na podlagi naših informacij drug za drugim ugotavljajo, da ruski bombniki antonov še nikoli od začetka nove vojne v Nubskih gorah maja 2011 niso vrgli več bomb kot zadnje mesece. In da vladni migi še nikoli do zdaj niso napadali tako na gosto in zadevali tako natančno.
Eric Reewes tako piše, da so migi v napadu na katoliško bolnišnico Mother of Mercy v Gidelu na začetku maja poskušali ubiti edinega zdravnika v Nubskih gorah. Ker je dr. Tom Catena Američan, so se morali spet odzvati tudi v Washingtonu. Samantha Power, novinarka, ki jo poznamo iz kampanj proti genocidu v Darfurju, in zdaj ameriška ambasadorka v OZN, zahteva od predsednika Obame – ta se je, dokler ni bil izvoljen, prav tako imel za velikega aktivista za Darfur –, naj od sudanskega diktatorja Omarja Baširja izsili razglasitev območja neletenja v Nubskih gorah in Modrem Nilu ter vzpostavitev posebnih humanitarnih koridorjev, po katerih bo do obleganih afriških staroselcev končno lahko začela prihajati humanitarna pomoč.
Ampak vsa ta zavzemanja se ponavljajo že tri leta. Omar Bašir in njegova soldateska, ki jo Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu obtožuje genocida v Darfurju, impotentne odzive »svobodnega, demokratičnega, na človekovih pravicah zasnovanega sveta« razume kot prikrito dovoljenje, da sme še naprej izganjati domorodne ljudi iz vseh provinc s prevladujočo afriško identiteto, ki po odcepitvi Republike Južni Sudan julija 2011 živijo v tem, kar je ostalo od starega Sudana. Omar Bašir gradi svoj Sudan na šeriatskem pravu in brez vsakega spoštovanja do etičnih in verskih manjšin natanko tako, kot je napovedal še pred referendumom o samoodločbi januarja 2011.
Tudi francoski Zdravniki brez meja, ki brez Baširjevega dovoljenja oskrbujejo skromni bolnišnici v Farandali in Tujurju, so po napadu miga junija ostali tiho. Niso privolili v noben intervju, potuhnili so se, kot da so nečesa krivi. Celo Samaritan Purse, ameriška protestantska humanitarna organizacija, ki je med premirjem 2002–2011 zgradila v Nubskih gorah več kot petsto cerkva in so jim migi prejšnji mesec blizu Camalele uničili dva tovornjaka, ki sta z juga v gore »tihotapila« semena za nubske kmete, da bi si v novi deževni dobi sami posadili tradicionalno proso, ne spregovorijo na glas o najbolj krutem kratenju osnovnih človekovih pravic. Tudi ti dve nevladni organizaciji, ki edini (poleg ene, ki je ne smem omeniti) na skrivaj pomagata staroselcem, molčita – kot da ima zločinska oblast v Kartumu prav, ko ju obtožuje, da zgolj vohunita in pripravljata domačine za še eno odcepitev še enega kosa Sudana z dobro zemljo in vodo, edinega, ki so ga zahodni »mirovni« mešetarji – skupaj z Darfurjem in Modrim Nilom – z mirovnim sporazumom leta 1995 prepustili Arabcem na severu zato, da ne bodo lačni in bo nafta po naftovodu skozi Nubske gore lahko še tekla do Rdečega morja in naprej na Kitajsko.
Kamere, ki letijo
Čeprav sem res počival, ker mi ni bilo treba skrivati solarnih celic, da z odbleski ne bodo izdale sovražnim pilotom, v kateri votlini se skrivam skupaj s staroselskimi mamami, očeti in otroki v Nubskih gorah, mi je bilo po dveh mesecih stalnega adrenalina po kosilu dovolj posedanja in žretja kitajskih piščancev v Samaritan Purse v Jidi. Si predstavljate piščance, ki jih vozijo iz Kitajske v Republiko Južni Sudan? Zamrznjene, na ladjah in letalih čez pol sveta privlečene, z vsemi kemikalijami naphane mastne strupene kure.
Nisem imel več obstanka, moral sem spet migati, zato sem vzel quadro kopter in transmiter in šel med petinsedemdeset tisoč žarečih parov oči in zdravih belih zob kot ebenovina črnih ljudi, ki že tri leta taborijo pod modrimi ponjavami UNHCR sredi savane, kakih šestdeset kilometrov od prvih granitnih gora, koder počivajo v plodni črnici kosti njihovih prednikov.
Takoj sem vedel, da sem naredil napako. Čisto vsi po vrsti so se zastrmeli v belega plastičnega ptiča v rokah belca. Slišalo se je izgovarjati tako stare kot mlade: tajara in kamerat, kar po arabsko pomeni letalo in kamera. Od kod vedo, da je to, kar še nikoli niso videli, namenjeno letenju in snemanju? Redki so samo nejeverno zijali, kot da vidijo astronavta, in spraševali, kaj imam v roki. Stari znanci so spodbudno kimali in pozdravljali, kot znajo samo v Sudanu. Od obiskujočih svojcev z gora, ki prihajajo v Jido po proso in ga nosijo nazaj v gore, so zvedeli, da je Tomo Kuku, havadja, tisti tujec, ki je še pred začetkom nove vojne januarja 2011 prinesel kamere in uril prostovoljce, zdaj pa snema tudi s »kamerami, ki letijo«, in tako dokumentira vojno.
Vsi so takoj prosili za demonstracijo, kako to dela. A si nisem upal pod nebo, ker mi je notranji čut govoril, da bom priklical tudi Dinke, na ozemlju katerih je taborišče beguncev, ki se ne pustijo slikati niti s tal, pa tudi kakega potuhnjenega Nuera, če ga Dinke še niso pregnali ali ubili od začetka vojne med obema večinskima plemenoma v Republiki Južni Sudan, 14. decembra lani.
Nueri dobivajo pomoč v orožju od arabske vlade v Kartumu in baje tudi iz Amerike; kot kaže, je ameriška vlada s to podporo upornim Nuerom že odpisala svojega varovanca Dinka Salva Kiira, predsednika Republike Južni Sudan, države, ki drsi v roke Kitajcev podobno kot vse nekdanje evropske kolonije v Afriki.
Ko sem se umaknil pred množicami v skromno čajarno, sem dobil potrditev, da je moj strah upravičen. Takoj ko sem potegnil navadno kamero, je eden v vrsti sedečih puhačev iz vodne pipe butnil vame: »Kaj je narobe?« – »Nič ni narobe,« sem pomirljivo odvrnil. – »Ne! Ne!« je vzrojil, »takoj nehaj!«
Po plemenskih potezah na čelu sem skozi dim videl, da je Dinka. Dinke se ne pustijo fotografirati. V svoji kulturi podobno kot drugi nilotski nomadski pastirji verjamejo, da jim s fotografijo nekaj vzameš. Nube v gorah in tudi v taborišču beguncev nimajo nič proti in se sami nastavljajo kameram. Najbolj vojaki, uporniki proti marginalizaciji, arabizaciji in prisilni islamizaciji. Pozirajo, se nastavljajo objeti s prijatelji, kot bi se hoteli ovekovečiti za zgodovino, preden jih premaga velika zarota izrojenega sveta, ki ga skrbijo predvsem odnosi z vse močnejšo Kitajsko, kamor je do začetka vojne med Dinkami in Nueri po naftovodih, ki so jih v devetdesetih letih zgradili kitajski kaznjenci in vodijo skozi Nubske gore, odtekalo osemdeset odstotkov nafte iz obeh Sudanov.
Šole brez krede
Ne verjamem, da je vzrok samo v različnih kulturah. Gre tudi za to, da Nube nimajo kaj skrivati – in nič ne skrivajo. Ne sramujejo se svoje bede, v kateri ni ostalo praktično nič od udobja tako imenovanega civiliziranega sveta, ki so ga v devetih letih premirja (2002–2011) skupaj preskrbele zahodne humanitarne organizacije. Vse plastično in železno je v teh treh letih skoraj popolne medijske blokade, ki se je začela tik pred referendumom za odcepitev Republike Južni Sudan, že razpadlo in zarjavelo in se spremenilo nazaj v zemljo. Nubam je ostala samo še vseprisotna in vsemogočna narava. Kruta sahelska narava tam, kjer se srečata Sahara in Sudd – največja puščava in največja mokrišča na planetu. S to svojo naravo Nube že vso zgodovino – zdaj ko so ostali sami, pa še posebno – iščejo sobivanje.
V Tabanji sem posnel novo osnovno šolo, devet velikih koč, namenjenih učilnicam, in malo proč dvorišče s petimi kočami za domovanja učiteljev, zgrajeno iz izključno lokalnih naravnih materialov: na soncu sušene ilovce, lesa in slame. Tam ni nobenih običajnih šolskih pripomočkov, krede ali papirja. Vse je zgrajeno s solidarnim delom lokalnih prostovoljcev, med veselico z veliko prosenega piva in močnika, petja in plesa in vsesplošno ljudsko zabavo, in to v slabem tednu. Njim, ponosnim navdušenim učiteljem, sem izročil polovico svinčnikov, radirk, šilčkov in zvezkov, zbranih na Srednji gostinski šoli v Ljubljani. Drugo polovico pa šest tisoč šolarjem, ki se skrivajo pred bombami in raketami v votlinah blizu vasi Tungole, skupaj s starši in dvanajstimi nekvalificiranimi učitelji in prav tako brez vsakih učnih pripomočkov. Lani smo tam, v osnovni šoli brez strehe in sten, pod milim nebom in nekaj drevesi, prav na frontni črti na severu gora posneli kratek dokumentarni film in ga poslali vsem pomembnejšim nevladnim organizacijam, a se doslej ni odzvala še niti ena.
Dinke in Nueri
Dinke imajo kaj skrivati. V manj kot treh letih po razglasitvi neodvisnosti so dediči legendarnega »upora afriških sužnjev proti potomcem arabskih lovcev«, ki ga je leta 1983 z nekaj somišljeniki začel prav tako legendarni dr. Garang, takoj ko so po dvaindvajsetih letih vojne in več kot dveh milijonih mrtvih zasedli najpomembnejše položaje v novih palačah ministrstev v Jubi, pokradli in zapravili večino pomoči za razvoj, ki je prihajala od zahodnih vladnih organizacij. Za navadno prebivalstvo se življenje ni skoraj nič izboljšalo. Prvi predsednik Republike Južni Sudan Salva Kiir je vladal z edino politično kulturo, ki so jo poznali njegovi tovariši: niso se gradile šole in bolnišnice, tovarne in farme, plantaže in infrastruktura, zapravljalo se je za orožje in udobje bivših revolucionarjev v plastičnih foteljih, ki so poskrbeli predvsem za trebuhe svojih najbližjih soplemenjakov.
Dinka Salva Kiir je gospodoval podobno diktatorsko kot Omar Bašir v Kartumu. Lani poleti je odstavil svojega podpredsednika in plemenskega vodjo Nuerov dr. Rieka Macharja. Tedaj so tudi tisti na zahodu, ki niso verjeli, da bo tradicionalno rivalstvo med obema plemenoma Bašir izkoristil za novo delitev, uvideli, da problem Sudana ni bil rešen z mirovnim sporazumom, v katerem domačini z afriško identiteto v Darfurju, Nubskih gorah, Modrem Nilu in Abyiju sploh niso bili zastopani.
Nueri imajo še več za skrivati. V najdaljši afriški vojni so leta 1994 pod vodstvom intelektualnega lahkoživca dr. Riaka Macharja izdali soborce v vrstah SPLA (Sudan People Liberation Army) in se postavili na stran Arabcev ter s tem skoraj uničili gibanje. Ker so z juga nadzirali poti v Nubske gore in osvobojene enklave v njih, so na pol nagi nuerski vojščaki preprečevali dostop tudi nam, aktivistom in novinarjem. Nubske gore in najbolj nedolžni staroselci v njih so bili vse do podpisa začasnega premirja leta 2002 zaradi sovražnih Nuerov popolnoma obkoljeni in zapečateni z vseh strani.
Arabci niso nadzirali le dostopa s severa, ampak tudi zračni prostor, tako kot zdaj v novi vojni. Kolikokrat smo se tresli pred raketami z zemlje iz arabskih garnizonov, ko smo v najetih letalih s kenijske meje vozili pomoč, in pred ruskimi bombniki antonov, ki so grozili, da nas bodo pobili iz zraka. Vse je podobno kot v prejšnji vojni – le tehnika se je bolj razvila in zdaj zaradi naših prostovoljcev fotografov in snemalcev ves svet ve za genocid. A nič ne ukrene proti neskončnemu trpljenju ljudi.
Skrivajo Arabci, Rusi, Kitajci, Evropejci ...
Največ imajo za skrivati seveda Arabci. Skrivajo na primer, da z orožjem podpirajo Macharjeve Nuere proti Kiirovim Dinkam v Republiki Južni Sudan. Junija je vsako jutro čez nas v Nubskih gorah proti jugu letel vladni antonov, a nas ni nikoli bombardiral. Nube so prepričani, da odmetava orožje Nuerom v Myumu, da bodo z arabsko pomočjo znova zavzeli Bentui, administrativno središče province Unitys z največ nafte, ki je že dvakrat zamenjalo gospodarje. Po zadnjem zavzetju aprila so Nueri, ki so bili izurjeni in opremljeni z arabskim orožjem na naftnih poljih v Higligu, na nedefinirani meji med Sudanoma, manj kot sto kilometrov od najbližjih gora, po podatkih tamkajšnje baze OZN pobili več kot štiristo Darfurcev in Nub.
Nube so prepričani, da Arabci s podporo Nuerom in njihovo pomočjo poskušajo obkoliti Nubske gore, Darfur in provinco Modri Nil in tako izpeljati dokončno »rešitev« afriškega življa v arabskem Sudanu s pomočjo zračnih sil in džandžavidov, podobno kot so to že naredili v provinci Abyei, od koder so izgnali vse Dinke. Nato pa si z Nueri v škodo Dink na novo razdeliti naftna polja v vse bolj oslabljeni Republiki Južni Sudan.
Skrivajo Rusi, ki Baširjevi hunti prodajajo antonove in mige in iščejo način, kako bi se vrnili v Afriko, ki so jo zapustili ob koncu hladne vojne, potem ko so z Američani tekmovali za vpliv v vsaki dekolonizirani državi in za vsak rudnik posebej.
Skrivajo Američani. Skrivajo, da so v prejšnji vojni podpirali tako Arabce na severu kot afriške upornike na jugu Sudana. In da podobno podpirajo zdaj v novi vojni tudi Nuere in Dinke. Nafto je v Sudanu leta 1977 odkrila ameriška korporacija Chevron …
In skrivamo Evropejci. To, da z molkom tiho podpiramo Omarja Baširja. Skrivamo, kaj smo počeli v kolonialnih časih in kaj počnemo v Afriki zdaj. Berite knjigo Svena Lindqvista Iztrebite vse divjake! – s kakšno antropologijo in drugimi »mitologijami« so evropski kolonialni lobiji svojim davkoplačevalcem opravičili nič dosti slabše ravnanje z Afričani, kot ga še naprej vodijo Arabci.
In skrivajo agencije OZN. Zakaj UNHCR ne dovoljujejo nastanitev človekoljubnim organizacijam, ki so pripravljene prihiteti na pomoč beguncem v Jido? Več kot štirideset tisoč otrok v tem taborišču odrašča brez šole. Zakaj poskušajo spraviti nubske begunce iz taborišča Jida v novo taborišče Jam Jam sto kilometrov vzhodno, koder bodo gibanje beguncev in borcev SPLA North z gora lahko nadzirali Baširjevi vojaki in džandžavidi iz vladnega garnizona v Talodiju, južno od gora na meji. Begunci so prepričani, da je za tem preganjanjem korupcija. (Glej intervju z vodjo taborišča na www.tomokriznar.com)
Od močnih še najmanj skrivajo Kitajci, ki popolnoma odkrito izražajo, da jih ne zanimajo temeljne človekove pravice, in Baširja vsem na očeh oskrbujejo z vojaško opremo v zameno za nafto. Če kdo, potem Kitajci lahko pripomorejo k miru v obeh Sudanih, ker imajo največji interes, da nafta še naprej teče na njihovo stran sveta.
»Najboljši« mož
Omar Bašir ostaja za vse akterje s kremplji, zaritimi v ta nesrečni del sveta, še naprej najboljši mož pod sudanskim soncem, ki lahko najbolj zanesljivo nadzira varen odtok nafte iz Sudana. Spomladi je »med drugimi ukrepi proti židovski zaroti« legaliziral džandžavide, za katere je vsa leta vojne v Darfurju trdil, da jih ne more obvladati, ker naj bi kradli, požigali, klali in posiljevali na svojo pest. Tem podeželskim cestnim razbojnikom (arabsko: hudičem na konjih) iz plemen v Darfurju – ti se imajo za arabska in se jim zaradi posledic podnebnih sprememb in vse večjega obupa milijonov beguncev ter vse bolj uspešnega agitiranja Al Kaide, da so za vse krivi beli ljudje v industrializiranem svetu, pridružuje čedalje več najemniških plačancev iz Nigerije, Čada, Nigra, Malija in vsega Sahela – je podelil status posebnih varnostnih sil RSF (Rapid Support Forces).
Med zadnjo sušno dobo jih je s težko vojaško tehniko med vzklikanjem parol svete vojne poslal nad staroselce v Nubske gore. Nubski borci za svobodo, ki se po odcepitvi Republike Južni Sudan in ločitvi od soborcev v SPLA zdaj kličejo SPLA North, trdijo, da so med vojnimi ujetniki prepoznali tudi nesrečne Tuarege, ki so se prej borili za Gadafija in pripeljali s seboj tudi težko francosko in britansko orožje.
Razen nekaj kritik svojih generalov iz redne sudanske vojske, da obrambo domovine prepušča tujcem, se Baširju ni zgodilo nič omembe vrednega. Nasprotovanja v lastnih vrstah je zatrl tako, da je celo glavno mesto Kartum prepustil varovati RSF. Tujim plačancem Bašir očitno bolj zaupa kot nacionalnim vojakom, med katerimi je veliko Darfurcev in Nub, ki jim je vse manj do pobijanja in iztrebljanja svojih ljudi v provincah, koder so bili rojeni.
RSF so nadgradnja džandžavidov, saj so zdaj centralno vodeni in popolnoma integrirani v sudanske varnostne strukture. Po sudanskih zakonih ne morejo biti preganjani za noben zločin, ki ga zakrivijo »na dolžnosti«. Zadnje poročilo ameriške aktivistične organizacije Enough Project, ki je najbolj zaslovela ob pomoči Georgea Clooneyja in programa satelitov Sentinenial, s katerimi skupaj z ameriškim obrambnim ministrstvom, FBI in Cio spremljajo premike vojaških formacij na naftnih poljih, trdi, da je RSF povezan v širše regionalne roparske mreže, delujoče v Centralni afriški republiki in vzhodnem delu Demokratične republike Kongo.
Droni za pomoč
Tam, kjer se borijo sloni, trava trpi, pravi afriški pregovor. Podobni spleti vzrokov in posledic so iztrebili domorodne ljudi v obeh Amerikah, Avstraliji, na tihomorskih otokih in skrajnem severu planeta, skoraj povsod po zemeljski obli. Nedolžni staroselci v obeh Sudanih nimajo dosti možnosti preživeti.
Zato se prijatelji zdaj, ko svet očitno ne premore več veliko plemenitih vitezov, ki bi se bili pripravljeni resnično izpostaviti v bran nezaščitenim žrtvam, zavzemamo za pomoč tem, ki nič ne skrivajo in so očitno nedolžni, z letečimi stroji. Ne droni z raketami, ki se uporabljajo za pobijanje resničnih in namišljenih teroristov v Afganistanu, Pakistanu, Somaliji, Jemnu in tudi Sudanu, ampak droni s kamerami.
Zavzemamo se za drone, ki so jih Američani ponudili za iskanje učenk, ki so jih v Nigeriji ugrabili islamski fundamentalisti iz vrst Boku Haram, a jih je nigerijska vlada zavrnila v sumu, da jih bodo tuji »človekoljubi« izkoristili za svoje interese v tej afriški državi, bogati z nafto.
Zavzemamo se za drone, ki jih od zadnjega decembra v DR Kongo uporablja ameriška ekipa pod okriljem OZN v misiji Monusco, kot sva odkrila z mojo ženo Bojano med intervjujem z brazilskim generalom Santosom Cruzom. Aprila sva posnela izjavo, v kateri trdi, da ti droni pomagajo nadzorovati zločinske tolpe, ki se skrivajo pod krinko različnih uporniških skupin na koltanovih poljih.
Zakaj droni v DR Kongo – da, v Republiki Južni Sudan in na meji v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abyei in Darfurju – pa ne? Zakaj droni za zaščito slonov v rezervatih Južne Afrike pred divjimi lovci – da, za zaščito staroselskih ljudi – pa ne?
Od januarja lani, ko smo začeli eksperimentirati z miniaturnimi droni, do danes nikoli nihče v Nubskih gorah ni bil proti snemanju z neba. S štirimi droni smo z različnih višin snemali vasi po gorah in dolinah, tržnice, cerkve in mošeje, polja in ljudi na njih. Snemali smo jih na veselicah med sajenjem tradicionalnega sirka in pletjem s preprostimi rovačami, ko se z vseh strani zbirajo sorodniki in sosedje in vsak, ki želi pomagati, postori, kar je treba, takoj ko padejo prve deževne kaplje. Snemali smo jih na praznovanjih ob žetvah in spravilih skromnih pridelkov, ki jim jih je uspelo pridelati zadnje leto kljub nenehnim bombardiranjem.
Niti vrhovni komandant SPLA North v Nubskih gorah Abdel Aziz el Hilo, ki bi ga lahko skrbelo razkrivanje vojaških skrivnosti, ni proti.
Izbranec preporoditelja Nub
Abdel Aziz je po očetu Darfurec, po materi pa Nuba. Rodil se je v Nubskih gorah, študiral je v Kartumu, uporu se je pridružil takoj leta 1983, ko so se v vasi Bor v današnji Republiki Južni Sudan uprli Dinke pod vodstvom legendarnega Dinka dr. Johna Garanga – baje najprej zato, ker se niso strinjali s služenjem vojaškega roka na severu Sudana, koder so mlade vojake arabizirali in sudanizirali. Dr. Garang mu je zaupal vodenje borcev v Nubskih gorah leta 2001 na poslednjo željo prav tako legendarnega pobudnika upora v gorah, učitelja in duhovnega preporoditelja Nub Yousifa Kuwa, ki si ga je izbral za svojega namestnika, tik preden je umrl za rakom.
Prvič sem ga srečal avgusta istega leta, ko je skupaj z več sto domačini nosil skale na pristajalno pisto, da so jo utrdili za prvi pristanek letala v deževni dobi. Takrat je izjavil, da bo pošteno sledil poti osvobajanja, kot jo je začrtal Kuwa. Potem ko je februarja 2002 podpisal premirje z arabsko vlado v Kartumu – o tem so jih prepričali Američani po 11. septembru 2001 zaradi Bin Ladna, za katerega je znano, da je do leta 1996 živel v Sudanu in v tej najbolj fundamentalistični islamski državi ustanovil prve celice Al Kaide –, je sedel v sudanski vladi kot minister za transport, a se je zaradi nemoči umaknil v Kanado.
V Nubske gore se je vrnil pred novo vojno kot namestnik guvernerja Južnega Kordofana, za kar so ga zaradi naraščajočih napetosti zaprosili domačini. Januarja 2011 sem ga imel priložnost videti v gorah skupaj z guvernerjem Mohamedom Harunom, najbolj odgovornim za genocid v Darfurju in kasnejšim ministrom za človekove pravice, ki ga je Bašir poslal v gore, da bi nadaljeval, kar mu najbolj leži. Prepričan sem, da je Aziz naredil vse, da Harunu ne bi uspelo sprovocirati nove vojne, tudi ko je oblast v Kartumu maja 2011 poneverila volitve za guvernerja province Južni Kordofan in je bil namesto njega spet izvoljen Harun.
Aziz danes ni samo vodja nubskih upornikov, ampak tudi vojaški vodja vseh sudanskih upornikov, ki so zadnji dve leti organizirani v SRF (Sudan Revolutionary Front). V tej zvezi so poleg SPLA North iz Nubskih gora in Modrega Nila in tudi SLA Minnawija in Wahida ter JEM dr. Gibrila iz Darfurja. Ti zadnji obtožujejo Aziza, da mu ni uspelo poenotiti SRF.
Aziz mi je prejšnji mesec zaupal, da je prišel v konflikt z JEM, ker je poskušal prepričati dr. Gibrila, naj prepreči svojim vojakom ropati in posiljevati kot Arabci. JEM zato išče zamenjavo za Aziza.
Tudi zato se staroselcem slabo piše. Aziz je edini v SRF, za katerega vem, da spoštuje avtohtono prebivalstvo.
Ponosni, da so Nube
Vladni ljudje, združba zlaganih islamskih fundamentalistov in militaristov, ki je pred triindvajsetimi leti z vojaškim pučem prevzela oblast v Sudanu, in džandžavidi v RSF pa tudi botri zunaj Sudana računajo, da se bodo Nube prej ali slej vdali, nekako tako kot se volji superiornega človeka prej ali slej uklonijo živali. Ampak Nube niso živali. Niso gorile, ki včasih znajo nekoliko arabsko, kot so mi zatrjevali tisti v Sudanu, ki se imajo zaradi gospodarskih interesov in sodelovanja z arabskimi deželami onkraj Rdečega morja za Arabce. Nube niso insekti, kot jih kliče Omar Bašir.
Nube se zavedajo, kaj jim prinašajo arabska plemena, ki so jih njihovi predniki, tako kot sprejmejo po svoji kulturi vsakega tujca, gostoljubno pustili naseliti se v deželi Bilad el Sud (arabsko: deželi črnih ljudi). Dovolj jim je! Nočejo biti več sužnji. Nočejo več, da jim kdo vsiljuje šeriatsko pravo, čeprav je večina po očetih muslimanov in radi govorijo arabsko in ljubijo arabsko kulturo. Vsako leto bolj se zavedajo, kaj jim je naredila zahrbtna arabizacija, ki so jo po nacistični logiki Ein Land, ein Volk, ein Führer takoj po odhodu kolonialnih Britancev poskušala izpeljati tri plemena s severa.
Nube so spet ponosni, da so Nube. Niti golote svojih prednikov, ovekovečene po drugi svetovni vojni na fotografijah Georgea Rodgerja, Leni Riefenstahl, Antonia Coresa, se ne sramujejo več. Nič več ne verjamejo, da niso bili ljudje, dokler se niso oblekli. Nube so dostojanstveni, radoživi, krepki, povsem svoji ljudje. Niso razvajeni, zato jih je težko podkupiti. Tako muslimani kot kristjani v gorah verjamejo, da jih je take ustvaril bog. Animisti pa tudi tisti redki, ki so se šolali v Južnem Sudanu, Keniji, Ugandi, Evropi in Ameriki, verjamejo, da so drugačni od vseh preostalih ljudi na svetu zaradi vrednot, ki so jih zapovedali starodavni Nube.
»Spregledali smo, kaj je vredno in kaj ni,« so mi zatrjevali mladi sijoči obrazi v uniformah SPLA North, ki se po študiju vračajo v gore. Čeprav razmere še nikoli niso bile težje in bolj nevarne, sem jih letos srečal več kot vsa leta prej. Šibki so se pač vdali in jih zdaj napadajo v uniformah sudanske vojske in džandžavidov. Moralno krepki ostajajo in vzbujajo upanje in zaupanje v človeštvo.
Z našim dronom sem v begunskem taborišču Jida vzletel naslednji dan, potem ko sem dobil dovoljenje predstavnika beguncev Jacoba Kaloke in šefa lokalne policije Adama Abrahama iz plemena Dink. Letel sem čez tržnico, ki jo oskrbujejo begunci iz Darfurja, ko se je iz množice radovednežev vzel suh Dinka in protestiral, kdo da mi je to dovolil. Povedal sem. Razburil se je, da to ni dovolj. S pomočjo enega od policajev me je spravil v edino zidano poslopje in od Abrahama zahteval, naj me aretira. Predstavil se je kot varnostnik iz Jube. Povedal je, da je bil v Washingtonu in da so mu tako naročili ljudje, ki ga za to plačujejo.
Ni mu uspelo. Abraham me je pustil po prtljago v Samaritan Purse in na njihovo letalo, ki je že čakalo na pristajalni pisti.
