Z medvedi ni nikoli dolgčas

Strokovnjaki ne ugibajo več: v Sloveniji je 440, največ 500 medvedov. Toda v zadnjih desetih letih število stikov med velikimi zvermi in ljudmi narašča. Prebivalci se sprašujejo, kdo jih bo zaščitil.

Je sožitje med medvedi, največjimi evropskimi zvermi, in ljudmi sploh mogoče ? Prebivalci Kočevske, ki živijo sredi skorajda nepreglednih gozdov, so dokaz, da sobivanje ljudi in zveri ni znanstvena fantastika. Medvedi se sicer ne sprehajajo po Kočevju in tudi po kočevskih vaseh jih ni mogoče videti na ukaz – kot si nekateri predstavljajo –, vendar dogodkov, ko nekdo vidi medveda, ni tako malo. So pa, kar tudi nekaj pove o razmerah v teh krajih, precej obrobna tema pogovorov.

P rednost Kočevske je, da je to veliko in izredno redko poseljeno območje, na katerem je le 30 prebivalcev na kvadratni kilometer. To je več kot trikrat manj od slovenskega povprečja, kjer živi 101 prebivalec na kvadratni kilometer. Pa še ti podatki so zavajajoči, saj večina prebivalcev Kočevske živi ob glavni cesti Ljubljana–Kočevje–Petrina, vasi po kočevskem podeželju so bolj izjema kot pravilo. To pomeni, da na območju, kjer je gostota poselitve prebivalstva med najnižj imi v Sloveniji, ni tako težko ohranjati nekakšnega ravnovesja med ljudmi in zvermi. Ker so ljudje tako ali tako v deficitu.

Z lovcem na sprehod

Povsem drugačna slika je kak ih dvajset kilometrov naprej proti Ljubljani, v občini Velike Lašče, skoraj na pragu Ljubljane. Gostota poseljenosti je le nekoliko višja (40 prebivalcev na kvadratni kilometer), vendar so 103 kvadratni kilometri občine prepredeni s cestami in naselji, saj imajo kar 88 vasi. Tam so se zaradi medvedov oziroma zaradi strahu pred njimi – ali je strah upravičen ali neupravičen, je druga zgodba – spremenile navade prebivalcev.

»Ljudje se ne sprehajajo več,« pravi Anton Zakrajšek, župan občine Velike Lašče. Smešno in tragično obenem je slišati, da so večje dogodke v naravi, kot sta orientacijski pohod in pohod po Velikolaški kulturni poti, ki sta bila pred kratkim, pripravili z oboroženim spremstvom, z lovci. Že nekaj let je klasična podoba teh krajev skupina otrok, ki gre na sprehod z lovcem s puško.

Toda če v Ljubljani nejeverni starši zahtevajo prisotnost policista, da preveri opremljenost avtobusa, s katerim gredo otroci na izlet, v slovenskih Atenah strah sejejo medvedi. »Če je mene strah, ko grem v gozd, je to občutek,« pravi Metoda Kolar, ravnateljica OŠ Primoža Trubarja iz Velikih Lašč, in nadaljuje, »ko pa sem odgovorna za nekoga, torej za otroke, ki so v šoli in gredo na sprehod, bom naredila vse, da bom zagotovila varnost.« Starši pričakujejo, da bodo otroci v šoli varni. Tudi pred medvedi.

Je to pretiravanje? »Ne,« je jasen Anton Zakrajšek, ki je doma, v Mali Slevici, ob polnoči z lučjo pregnal sopihajočega medveda, ki se je potikal po njegovem dvorišču. Razbil mu je dva panja v čebelnjaku, spet. »Pred kratkim je bilo podobno,« pravi župan, ki bi rad čebelaril brez medvedje pomoči. Okoli čebelnjaka je postavil ograjo proti medvedom. »Ampak medved se bo še vedno sprehajal po mojem vrtu,« Zakrajšek pripoveduje o razmerah , ki jih je treba doživeti, da jih človek razume. Da si lahko predstavlja, kako je, če po tvojem dvorišču taca največja evropska zver.

»Medvedov je preveč,« pravi sogovornik. Ž e deset let v Velikih Laščah opozarjajo, da je medvedja zgodba šla čez rob. »Pa nas nihče ne sliši.«

Zakrajšek ima pred seboj čisto sveže, letošnje podpise prebivalcev petih vasi, ki bi radi živeli normalno življenje, kot so ga pred desetimi leti. Takrat na tem območju ni bilo medvedov, ki bi se potikali po vaseh in se srečevali z ljudmi. No, ali pa redkokdaj. Ljudje so – kot je v navadi – hodili na sprehode okoli vasi brez strahu, da se bodo srečali s kakšno stokilsko kosmato mrcino. »V več kot polovici naših vasi, v 50 od 88 vasi, so ljudje v zadnjih dveh letih opazili medveda,« sogovornik predstavi opažanja ljudi in ponovi že znano: »Ta prostor ne prenese toliko medvedov.«

Od ocen k resnim številkam

Toda v zadnjih nekaj letih vsaj številke o medvedih pri nas niso več samo grobe ocene. Leta 2002, torej pred desetimi leti, je bila sprejeta strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki je zastavila dva pomembna dolgoročna cilja: ohranitev te velike zveri in zagotovitev sobivanja ljudi in medvedov.

Strategija je omogočila izpeljavo znanstvenih raziskav, ki so razčistile z nekaj dilemami, kot je število medvedov. »Po desetih letih je gotovo, da je strategija naredila nekaj dobrega, saj nam je omogočila, da bolje poznamo biologijo in razvoj medvedje populacije,« pravi Mladen Berginc, vodja sektorja za ohranitev narave na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. Toda, nadaljuje, »nekatere dileme so ostale nerešene, kot je vprašanje celovitega upravljanja te populacije in dialog oziroma sodelovanje z lokalnim prebivalstvom.«

Prvi, ki je začel premišljeno upravljati medveda, je bil pred stotimi leti knez Auersperg, ki je medvede zaščitil. Takrat je bilo število teh velikih zveri – gre seveda za ocene – veliko nižje kot danes. »Leta 1935 je bilo, po ocenah, pri nas okoli 40 medvedov,« pravi Marko Jonozovič, vodja oddelka za gozdne živali in lovstvo na Zavodu za gozdove Slovenije. Pred drugo svetovno vojno se je število povzpelo na 80 medvedov, sredi šestdesetih pa je bilo po Švegljevih podatkih 160 medvedov. V začetku devetdesetih smo v Sloveniji imeli od 250 do 300 medvedov, pa tja – spet ocene – do 700 osebkov.

Po zaslugi obsežnih raziskav iz leta 2007, s katerimi so s pomočjo neinvazivnega genetskega vzorčenja analizirali okoli 1000 medvedjih iztrebkov, in drugih metod ( telemetrije , monitoringa odvzema medvedov iz narave na podlagi starosti, določene s pomočjo brušenja zob ...) je z daj nesporna strokovna ocena, da je pri nas 440 do največ 500 medvedov.

»Medvedov seveda ne bomo prešteli do zadnjega,« pravi Jonozovič, »toda današnje ocene so bistveno bolj točne kot tiste prej.« Vsi »naši« medvedi , torej teh 500, se gibljejo na petih do šestih tisočih kvadratnih kilometrov . Odrasli samci potrebujejo od 70.000 do 130.000 hektarov velik življenjski prostor, samice pa od 20.000 do 30.000 hektarov. Teritoriji medvedov se med seboj prekrivajo, ni jih mogoče zlagati enega poleg drugega.

T udi v javnosti razširjeno mnenje, da medvedi tavajo naokoli, ravno ne drži. Pri tej vrsti potomka lahko ostane na materinem teritoriju, samček pa mora stran. S tem narava prepreči, da bi se sorodniki parili med seboj. »Torej so predvsem mlajši samci vagabundi,« pravi Marko Jonozovič.

Podatki o številčnosti naših medvedov zvenijo zavidljivo tudi zunaj naših meja. V Evropi, kjer so v razvitih državah uspešno iztrebili te velike zveri že pred stoletjem ali več, smo po gostoti medvedov v vrhu! Takoj za Romunijo. Za Evropo smo torej dragocenost, ki jo je treba ohraniti za vsako ceno! Ciril Štrumbelj, upokojeni vodja Gojitvenega lovišča Medved, ki je kot lovec sodeloval pri številnih naravovarstvenih akcijah, ko to razmišljanje še ni bilo moderno, tako kot je danes, pravi: »Osemkrat večja Nemčija, ki je hkrati bogatejša od nas, ni sposobna preživeti niti enega medveda!«

Miha Krofel z biotehniške fakultete, ki je sodeloval pri omenjenih raziskavah o medvedih in z daj opravlja podobno raziskavo o volkovih, Slowolf, meni, da ima Slovenija še nekaj prostora za medvede: »Trenutna številčnost medvedov v Sloveniji je pod naravno zmogljivostjo okolja. Glede na naravne danosti bi lahko pri nas živelo še bistveno več medvedov od približno 440, kolikor jih imamo danes.«

Toda v tej zgodbi niso samo medvedi , opozarja Krofel: »Poleg naravne zmogljivosti okolja je seveda pomembna tudi toleranca ljudi, ki je ponekod nižja od trenutne gostote medvedov. Toleranca ljudi sicer ni toliko odvisna od številčnosti medvedov, ampak predvsem od števila konfliktov. Če poenostavimo: bolj ko nam bo v Sloveniji uspelo preprečevati konflikte z medvedi, več medvedov bo lahko živelo na tem prostoru.«

Konfliktov je več, ker je več medvedov

Enostaven račun, da več medvedov pomeni več težav, ne drži, pravi Miha Krofel: »Konflikte v prostoru naredi peščica medvedov.« To so dokazali na primeru medveda Rožnika, ki so ga spremljali s telemetrijo in ugotovili, da je takrat povzročil 70 odstotkov vseh problemov z medvedi v Sloveniji. Ali drugače: če je v Sloveniji 440 medvedov, vsako leto kar okoli 90 odstotkov vseh konfliktov naredi vsega pet medvedov.

Za konflikte v prostoru poskrbijo tudi ljudje, ki odvržejo klavne ostanke, navajajo medvede na hrano ali imajo poleg hiše smetnjake, kjer si medvedi izbirajo hrano. »Ne samo naše, tudi tuje raziskave kažejo, da je glavni razlog za pojavljanje konfliktov z medvedi človeška hrana, ki privablja medvede v bližino naselij, ti pa potem izgubijo strah pred ljudmi in postanejo 'konfliktni',« pravi Krofel. Medved je, opozarjajo strokovnjaki, oportunist, kar pomeni, da bo do hrane prišel po liniji najmanjšega odpora.

Do z daj se je v Sloveniji konflikte poskušalo reševati predvsem z odstrelom medvedov, krmljenjem na krmiščih s hrano rastlinskega izvora in izplačevanjem odškodnin. »Toda eden največjih, če ne celo največji odstrel rjavega medveda na svetu in zelo intenzivno krmljenje z visokokalorično hrano na krmiščih nista zmanjšala števila konfliktov,« pravi Miha Krofel, ki opozarja, da je to jasen znak, da moramo poseči po bolj učinkovitih ukrepih, ki v mnogih državah že prinašajo dobre rezultate. »Več pozornosti moramo posvetiti obnašanju ljudi, ravnanju z odpadki in drugimi človeškimi viri hrane ter ozaveščanju javnosti o posledicah nespametnih dejanj,« pravi.

Toda v Velikih Laščah se število medvedov ni povečalo zaradi človeške neumnosti, opozarja Zakrajšek, ampak je medvedov preprosto preveč: »Stroka pravi, da je bilo leta 1989 približno 200 medvedov, z daj pa jih je še enkrat več! Mi, prebivalci, nismo širili vasi in posegali v medvedov prostor , ampak medvedi prihajajo k ljudem, v kulturno krajino!«

Strokovnjaki le počasi priznavajo, da je s trikotnikom med Turjakom, Velikimi Laščami, Novo vasjo in Sodražico »nekaj narobe«. Morda je razlog v tem, ugiba Jonozovič, da se na tem območju srečujejo medvedi z dveh strani, iz Kočevske in Notranjske: »Poleg tega je ta prostor razdrobljen z naselji, hišami, pašniki, gozdom ...«

Medvedi so nepredvidljiva bitja

Da so na tem območju problemi, ki jih poskušajo rešiti, kažejo tudi podatki intervencijske skupine, ki lovi »problematične« medvede. V zadnjih nekaj letih je na območju Velikih Lašč ustrelila več kot 20 medvedov. Skupino na leto pokličejo od 200- do 300-krat zaradi pojavljanja medvedov, od tega je 10 do 20 odstotkov resnih terenskih intervencij, ko je medveda treba spraviti iz določenega okolja.

Toda kako ujeti »problematičnega« medveda? »Medved je nepredvidljiv. To je osnovno, kar je treba vedeti o njem ,« pravi Marko Jonozovič, vodja intervencijske skupine, »pa seveda to, da so medvedi dovolj inteligentni.« Jonozovič ve, o čem govori, saj je v dvajsetletni karieri »odlovil« 104 medvede, kar pomeni, da jih je ujel žive in jih uspaval. »Nikomur se ni nič zgodilo,« zadovoljno pravi o ekspedicijah, ki so daleč od zgodb, da ekipa pride, z uspavalom ustreli medveda in ga prepelje nekam, kjer ne bo delal problemov. »Saj veste: medved je dovolj inteligenten, poleg tega lahko v enem dnevu prehodi tudi 80 kilometrov ... Kočevski medvedi ? Ma kje pa!«

To pomeni, da medvedi , ki veljajo za našo populacijo, niso samo naši. So del dinarske populacije medvedov, kar pomeni, da slovenski medvedi, ko gredo čez Kolpo, postanejo hrvaški in naprej, ko prestopijo naslednjo mejo, bosanski ... vse do gorovja Pindus v Grčiji. Ta populacija ima okrog 2800 osebkov.

»Povejmo na glas, da je dinarska populacija medvedov vitalna ,« pravi Ciril Štrumbelj, ki problem postavi še bolj na rob: »Dinarska populacija medvedov je tako vitalna, da je lov potreben in nujen.«

Lov je bil stoletja neomejen in povsod uveljavljen, saj je narava veljala za neizčrpen vir vseh danosti, tudi živali. Toda ravno z lovom – z reguliranjem lova – so se pojavili prvi načini varovanja medvedov in narave. Ciril Štrumbelj pravi: »Razlika med nekoč in danes je v tem, da danes vemo, da moramo varovanje neke vrste dopolnjevati z varovanjem njenega življenjskega prostora in izvajanjem določenih biotehničnih ukrepov.«

E den takih ukrepov, že dlje opozarja del stroke, je ponovna uveljavitev krmišč za medvede. Ker, menijo nekateri, ni problem število medvedov, ampak kje so! S krmišči s hrano živalskega izvora, ki so bila v preteklosti uveljavljena praksa, se je medveda zadrževalo v gozdu. »Če hočemo sožitje med medvedom in človekom brez mrhovišč, v njegovem življenjskem prostoru odstranimo vse, s človekom vred,« pravi Štrumbelj.

Neumestni so tudi pomisleki, da bi z mrhovišči naredili medvede odvisne od ljudi, meni sogovornik. Razlog je preprost: »M edvedov ne bomo naredili odvisne, ker so odvisni že z daj!« Slovenija nima neokrnjene narave, ki bi lahko bila namenjena samo medvedom, opozarja Ciril Štrumbelj: »Tam, kjer živi človek s svojimi interesi, neokrnjene narave ni, kar pomeni, da je tudi v Sloveniji ni, čeprav še imamo medveda. I mamo krajino, ki ni več popolnoma naravna, ampak je bolj ali manj spremenjena, je torej kulturna krajina.«

Zato bi z mrhovišči, kjer bi se medved spet hranil tudi s hrano živalskega izvora, kar je z daj prepovedano, zmanjšali konflikte, saj bi m u ponudili hrano tam, kjer ljudi ne moti!

Marko Jonozovič odkrito pove, da ne bo rekel, da je medvedov preveč. Zaveda pa se težav z njimi in ve, da je s temi velikimi zvermi težko živeti. Je pa res, doda, »da ti z medvedom ni nikoli dolgčas, še posebej ne spomladi«. Medvedov je več, kot jih je bilo v preteklosti, spremenilo se je tudi obnašanje ljudi, spremenila se je kulturna krajina, kar vpliva na odnos ljudje – medved. »Čeprav ,« dodaja Jonozovič, »ne bi bilo nič narobe, če bi iz narave odvzeli kakšnega medveda več.«

Številke, koliko medvedov lahko odvzamejo iz narave na leto – to pomeni ne le ustrelijo, ampak so všteti tudi povozi, nesreče in druge izgube –, iz leta v leto nihajo. O d leta 1995 je bilo največ medvedov »odvzetih« leta 2006, 116, od tega je bilo 65 ustreljenih z rednim in 25 z izrednim odstrelom. Najmanj pa leta 2001, ko je bilo »odvzetih« 56 medvedov: 33 z rednim in 8 z izrednim odstrelom. Zadnje leto, 2011, se je številka ustavila na 64 »odvzetih« medvedih, od tega so jih 40 ustrelili z rednim odstrelom in 6 z izrednim.

Je to rešitev? Da lovci ustrelijo večino medvedov, morda vse, in s tem rešijo vse probleme? Tudi v Velikih Laščah se ne strinjajo s tem in podpirajo vsako drugo pametno rešitev, saj vedo, kaj pomeni živeti v naravno tako ohranjenem okolju skupaj z največjo evropsko zverjo.

Druga skrajnost, da bi se populacija medvedov uravnavala sama, brez posegov ljudi, prav tako ni rešitev. »V nekaj letih ali morda nekoliko dlje, ker je naša populacija del dinarske populacije medvedov, medvedov ne bi več imeli,« ocenjuje Marko Jonozovič. Na območju, kjer so medvedi, bi se pojavilo še več konfliktov, posledica pa bi bilo zastrupljanje medvedov in podobne zgodbe.

Zato je treba poiskati pametno rešitev, ki naj temelji na sožitju ljudi in medvedov, pravi Ciril Štrumbelj, še posebej zato, ker medved ni omejen na majhen prostor! Medvedi potrebujejo velike površine in so tudi v »neokrnjeni naravi«, kot jo imamo v Sloveniji, utesnjeni. »Vse preveč se obremenjujemo s širjenjem medveda na območje Alp, hkrati pa dobivamo vse več nasvetov od ljubiteljskih organizacij, kako naj gospodarimo z njim ,« pravi Ciril Štrumbelj, prepričan, da bi enkrat morali odkrito povedati, da ni nič narobe, da v tem svetu, v katerem je ravnovesje v sicer dokaj ohranjeni naravi porušeno, povemo, da je z medvedi treba gospodariti. »Ne sramujmo se, da z medvedom gospodarimo, to Hrvatje počnejo brez slabe vesti,« dodaja.

Morda bi bilo pametno, da – tudi zaradi vsakoletnega ponavljanja enih in istih problemov v Velikih Laščah – strokovnjaki resno razmislijo o drugem poudarku s trategije upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki govori o sobivanju ljudi in medvedov. In začnejo delati na tem. Da ne bo na vsem območju začel veljati Jonozovičev aksiom, izrečen takole mimogrede, češ, da »ljubezen do medvedov narašča z oddaljenostjo od krajev, v katerih medvedi živijo«.