Začetek volilne kampanje: minute 
za dobre novice

Kaj se je zgodilo, da so se ljudje v le dobrem mesecu iz pasivnih spremenili v aktivne državljane?

Objavljeno
05. november 2011 10.50
Posodobljeno
05. november 2011 11.00
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Začenja se predvolilna kampanja. Javnomnenjske ankete so za premierski stol določile tri favorite in razglasile veselo novico, da se na letošnjih volitvah obeta izjemno visoka volilna udeležba. Če že ne kaže takoj razglasiti splošnega optimizma, je mogoče reči, da je konec tistega nedejavnega malodušja, zaradi katerega je še pred nekaj meseci skoraj polovica volivcev nameravala ostati doma in ne voliti. Kaj se je zgodilo, da so se ljudje v le dobrem mesecu iz pasivnih spremenili v aktivne državljane? Kaj se je zgodilo, da so se nenadoma pojavile nove liste z novimi nosilnimi političnimi kandidati?

Niti atoma energije

Ko so novinarji Gregorja Viranta soočili s prvim odzivom SDS, češ da je s svojo kandidaturo svoji stranki zabil nož v hrbet, je odgovoril nekako takole: Nikoli nisem bil član stranke, z njo sem sodeloval po svoji dobri volji. Želim ji vse dobro in upam, da se bo njihovo mnenje sčasoma ublažilo. Ko so novinarji Zorana Jankovića skušali izzvati z vprašanjem, kako ga je Janša odstavil iz Mercatorja, je odgovoril nekako takole: Ta zgodba je stvar preteklosti. Bili smo zgodba o uspehu, z moje ekipo, ki je najboljša na svetu, smo v Ljubljani dokazali, kaj zmoremo, zdaj to lahko ponudimo vsej Sloveniji.

Virantov predvolilni moto v slogu bi lahko razbrali v njegovi izjavi: »Škoda vsakega atoma energije, ki je potrošen za prepir«, saj slovenska barka pluje proti ledeni gori in z modrimi ter strokovnimi odločitvami jo bo treba usmeriti v mirne vode. Viranta in Jankovića od drugih (precej kakovostnih) novih kandidatov že na prvi pogled loči posebno dejstvo, namreč da sta zažareli politični zvezdi, ki imata iz različnih razlogov razmerje do prvega izzivalca volitev, Janeza Janše.

Ta je v zadnjih treh letih ves trud in sredstva vložil v uničenje levega trojčka. Nikoli ni prebolel volilnega poraza leta 2008, od prvega do zadnjega dne Pahorjevega mandata je proti članom njegove vlade (Katarina Kresal, Gregor Golobič) vodil ostro negativno kampanjo. Njegova zagrenjenost in besedni negativizem, ki je često zabredel v precej vulgarne vode, sta se stopnjevala iz leta v leto. Oprijel se je nekoč že uporabljene taktike zaostrovanja razlike med dvema blokoma. Določil je simbolne točke, dve zastavi, nato odprl vojno vsakogar zoper vse, toda v resnici s točno določenimi cilji. Medijska diskvalifikacija, nov politični tednik kot naslednik brezplačnikov, nastalih iz javnega denarja, anonimke najbolj abotnega tipa, ponarejanje dokumentov, prisluškovanja, vse to so pojmi, okrog katerih se je vrtelo politično dogajanje, krona pa je bila razprava o trgovini z orožjem in o njegovem idejnem prispevku pri korupcijskem poslu s Patrio. Ljudi je pozival k nespoštovanju legitimitete sodišč in sodstva, sam je, užaljen zaradi drugačnih mnenj, njemu nenaklonjenih, na ista sodišča vložil kopico nesmiselnih tožb.

Ironija, politični cinizem in očitni sarkazem so bili stalnica parlamentarnih nastopov poslancev SDS, ko se je »levi trojček« pod neznosno tezo krize pred javnostjo politično topil kakor ledena gora na ekvatorju. Vrhunec Janševega političnega cinizma je mogoče videti v sodelovanju z natanko tisto lobijsko »nomenklaturo« (npr. TEŠ 6), s katero je obtoževal njene nasprotnike.

Visoko z nizkimi prijemi

V njegovi bližini so se vseskozi dogajale afere in vedno je javnost prepričeval, da gre za zaroto proti njemu in proti osamosvojitvi Slovenije. Tako je bilo tudi z Ropovimi obtožbami, da se je Janša poleti 2004 z Ivom Sanaderjem dogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu. Čeprav je Rop poleti 2007 trdil, da so bili taki obveščevalni podatki slovenskih obveščevalnih služb, je Janša trdil, da gre za nesramno laž, zato je Ropa tožil, nato pa z njim na sodišču dosegel poravnavo. Čeprav sta se oba igrala z zaupnimi podatki države, ta niti proti enemu niti proti drugemu ni ukrepala. Toda, poslej v Piranskem zalivu res ni bilo več incidentov.

Skupni imenovalec Janševe taktike v zadnjih treh letih je bil očiten: z napadi na predsednika države kot človeka stare nomeklature, z uokvirjanjem levega trojčka kot skupine njenih naslednikov, ki se nikoli ne spremenijo, je gradil negativno logiko večinskega volilnega sistema. Ker je bila Pahorjeva vlada iz objektivnih (kriza) in subjektivnih (Pahorjeva samovšečnost) razlogov relativno neuspešna, je lahko računal na absolutni prevzem oblasti v enem paketu. Toda Janša v svoji strasti do diskvalifikacije ni le pretiraval, temveč je posegal tudi po laži in nedovoljenih sredstvih. Ponarejanje arhivskih dokumentov proti predsedniku države sodi med zavržne metode, ki bi morale pomeniti konec politične kariere vsakega politika, ki kaj da na svoje dostojanstvo. Janša se je vedno branil s krivim obtoževanjem. Novinarje, ki so mu prišli za pete, je obtoževal režimskega lakajstva (Strah pred resnico, 22. februarja 2011). Svojo konkurenco je diskvalificiral z najnižjimi prijemi, oziral se ni niti na najhujše osebne tragedije: »Ni se še polegel prah okrog spornega odlikovanja, ko se je zgodila garažna afera. Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki ljudem brez vesti omogoča stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.« (Boga ni, vse je dovoljeno, 19. februarja 2010).

To je sta le dva primera, ki si ju pred volitvami velja priklicati v spomin kot vzorec neke politike in hkrati odgovor, zakaj je pol volilnega telesa pobegnilo v volilno abstinenco. Uspel je projekt delitve politike na levico in desnico in sporočilo abstinentov je bilo jasno: levih strank bodisi zaradi prepričanja bodisi razočaranja nad njihovo neuspešno politiko nismo pripravljeni voliti, hkrati pod nobenim pogojem ne bomo volili sarkastične alternative, kakršno predstavlja Janša, ki je spotoma izpraznil in vase posrkal še bazen celotne desnice.

Kot lakmusov papir

Zgodilo se je, da je Janša postal ujetnik svoje metode, skratka, spornih dejanj, ki se, kot bi dejal Peter Jambrek, spočenjajo v okolju ponižanih, razžaljenih in frustriranih, a zelo zvestih privržencev.

V eni od precej nagnusnih anonimk (kdor koli jo je že napisal, sodi v del istega sindroma) se je znašel tudi Gregor Virant in z njo je kontrast, ki ga je postavil s svojo politiko nemaščevanja, neizgubljanja »energije za prepir«, toliko večji. Janković kot kadrovska žrtev Janševega premierskega mandata iz časa neuspešnega prevzemanja nacionalnih medijev, kuje svoj profit že s tem, da Janšo pusti pri miru in spet kot žrtev čaka na njegov predvolilni napad. Še več. Virant in Janković, ki sta v manj kot mesecu postala enakovredna konkurenta Janši in SDS, sta se vzpostavila kot diametralno nasprotje nesprejemljivih političnih metod, še preden sta odprla usta. Njuna drža nenapadanja Janšo kastrira v izhodišču, saj gre za pogovorni standard, ki mu je povsem tuj. Zato je videti, da so nove stranke in politične osebnosti, zlasti dve, ki imata v razmerju do Janše svojo zgodovino, v levo-desno, v črno-belo politično shemo vnesle barvitost, mavričnost in s tem ljudem omogočile intimni angažma, ki kot tak mnogim, naj je to upravičeno ali ne, predstavlja politično upanje.

Tako sta se v argumente dveh zastav, levice in desnice, vmešala sredina in nova »kapitalistična« levica. Tri stranke ali več konkurirajo v tej politični ponudbi. To ne pomeni, da se ljudje z njimi strinjajo, pomeni pa, da jih je prebudila iz otopelosti. Ni še mogoče vedeti, napovedati ali predvideti, kako bodo letošnje volitve vsebinsko posegle v krizo oziroma ali bo nova oblast, kakršna že bo, pri tem uspešna. Mogoče je videti spremembo v slogu prihajajočih kampanj, več volivcem prijaznega dogajanja in zamenjavo doslej znanih vzorcev. Za to ugotovitvijo seveda stoji klicaj!

Povod za predčasne volitve bržkone ni bil v spremembi sloga, temveč v spremembi vsebine in učinkovitosti. Zato za petminutnim optimizmom stoji klicaj, ki zgodovinski spomin vrača v leto 2008 in v optimizem »levega trojčka«, ki je sicer nastal kot odziv na neznosne politične metode Janševega štiriletnega mandata, toda njen vsebinski neuspeh je bil njen in ga ni mogoče opravičiti z Janšo. Pahorjeva koalicija je res delovala v skrajno kriznih razmerah in v tem ljudje niso videli njene krivde. Neinovativnost, nepravočasnost in medlost pri reševanju krize so zabile prvi žebelj v Pahorjevo politično krsto. Klientilizem predzadnjega in zadnjega je z nesodelovanjem pri strukturnih reformah res zabil Janez Janša.

Poanta je jasna. Če naj se v alternativni politiki začne novo obdobje, se ta ne sme postavljati kot »Antijanša« niti v razmerje do Janše in njegovega negativizma, temveč na avtonomno pozicijo. To je še posebej pomembno zato, ker Janša uspeva le v točno določenih razmerah in deluje predvidljivo kot lakmusov papir: pomodri, če so razmere bazične, in pordeči, kadar so razmere kisle. Taka kemija za nobenega politika, ki resno stavi na prihodnost Slovenije, ne more biti niti alibi niti izgovor.