Zakaj je odločanje o tem, o čemer ljudje ne morejo veliko vedeti, koristno

Z zakonom o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) hoče vlada ustanoviti »slabo banko«, na katero bi naj prenesli slabe terjatve. Zanje bi banke dobile obveznice, slaba banka pa bi nato poslušala izterjati čim več tistega, kar bankam ne uspe.

Takšno slabo banko smo že imeli; takrat je država prevzela terjatve bank do podjetij, ki so propadala ob tranziciji in osamosvojitvi. Ker je bil kapital bank, ki so bile dotlej v »lasti« podjetij, negativen, so banke postale državne. Zdaj je drugače. Banke imajo lastnike, njihov kapital je pozitiven, dobre terjatve se niso spremenile v slabe zaradi višje sile, kamor bi lahko uvrstili tranzicijo in osamosvojitev, ampak zaradi »nepričakovanega« konca hazardiranja. V njem so banke vneto sodelovale, zdaj pa se obnašajo, kot da jih pri kreditiranju sploh ni bilo zraven. Toda bank k sodelovanju ni treba prisiliti »za kazen«, ker so sodelovale pri hazardiranju, ampak ker so pri odpravljanju posledic hazardiranja lahko mnogo uspešnejše kot nova državna institucija.

Pri utemeljevanju »zahteve za presojo ustavnosti posledic, ki bi nastale z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) na referendumu«, se predlagatelj, državni zbor, sklicuje na nujnost ZUKSB kot enega od ukrepov celovite reforme zaradi fiskalnega stanja na eni strani in kreditnega krča na drugi ter zahtev mednarodnih finančnih institucij in EU. Izjave teh so bolj ali manj prilagojene »potrebam«, sklicevanje na demokratičnost, suverenost, socialno državo, pravico do osebnega dostojanstva, neustavnost zdajšnje ureditve in podobne stvari pa s slabo banko nimajo nič opraviti. So le orodje zastraševanja in izsiljevanja.

V principu je referendumom o stvareh, o katerih državljani ne morejo veliko vedeti in se zato odločajo po politični pripadnosti, neprimeren. Ker pa je ZUKSB škodljiv, se je treba žal zateči k referendumu. Le tako je mogoče preprečiti zaletavost in trmoglavost oblasti. Referendum bo oblast obravnavala kot nasprotovanje reformam nasploh in izdajo interesov državljanov, vendar je le tako mogoče preprečiti škodo, ki bi jo povzročila uveljavitev ZUKSB. Po javno izrečenih mnenjih politikov na oblasti kaže, da je temeljni cilj slabe banke selektivno izbirati med »krivimi« in »nekrivimi« bančniki, ki so v času vsesplošnega hazardiranja podpisovali pogodbe za kredite, ki so se v krizi pokazali za slabe, in da jih dejansko reševanje bank sploh ne zanima. V svoji ihti nenehno uporabljajo dva argumenta: fiskalno stanje in stanje v bankah - poglejmo ju.

Fiskalno stanje

Finančne obveznosti države delimo na eksplicitne in implicitne. Med prve štejemo tiste, ki so brezpogojne, med druge pa tiste, ki naj bi nastale v prihodnosti zaradi medgeneracijskih obveznosti, predvsem pokojnin. Te so za dejansko fiskalno stanje in razmišljanja o slabi banki irelevantne, »rešuje« jih pravkar sprejeta pokojninska reforma. Da eksplicitna fiskalna solventnost Slovenije ni ogrožena, pa potrjujejo vsi mednarodni indikatorji fiskalnega stanja. Čeprav se je fiskalno stanje v hazarderskem obdobju 2005–2008 močno poslabšalo in se po začetku krize ni izboljšalo, so eksplicitne obveznosti države manjše kot v povprečju evroobmočja; manjše so celo od obveznosti jedra evroobmočja. Javni dolg je tretji najnižji v evroobmočju, predvidena neto finančna sredstva, ki so potrebna za plačila zapadlih obveznosti, so druga najmanjša. Po ročnosti do zapadlosti dolga je Slovenija v prvi tretjini držav z najdaljšo ročnostjo; dolg glede na povprečno ročnost, ki kaže časovno porazdelitev servisiranja dolga, je drugi najnižji v evroobmočju. Ker v reševanju kriz dolg zasebnega sektorja praviloma prehaja v dolg države, je za oceno obveznosti države pomembna tudi celotna zadolženost. A tudi pri celotni zadolženosti vseh sektorjev (nefinančnih družb, finančnih družb, prebivalstva in države) je Slovenija manj obremenjena od povprečja evrskih držav.

Čeprav je solventnost javnofinančnega sektorja dobra, naj bi se država po letu 2009 vse težje, po sredini leta 2011 pa naj se praktično ne bi več mogla zadolžiti na finančnih trgih. Da to ne drži, kaže nedavna uspešna izdaja obveznic na ameriškem trgu, kjer je bila ponudba kar štirikrat večja od povpraševanja. To kaže tudi, da finančni krogi v svetu upoštevajo predvsem dejanske podatke o dolgu, plačilni bilanci, konkurenčnosti itd., visoka cena zadolževanja pa kaže, da se ne branijo velikih zaslužkov, ki jih lahko pridobijo zaradi neumnih ravnanj kreditojemalca. Cena zadolževanja Slovenije se je namreč povečala, ko je prišlo do lanskega padca pokojninske reforme in ko se je pokazalo, da vlada ni sposobna učinkovito voditi države, ter ko je tik pred najemom posojila premier napovedal skorajšnji bankrot države.

Stanje v bankah

Tudi pri krčenju kreditov ni mogoče najti razlogov za ustanovitev slabe banke; zakrivile so ga predvsem poteze nosilcev ekonomske politike, začenši s politično popularnimi protitajkunskimi »pogromi«, ki so namesto razlastitve tajkunov uničevali »njihova« podjetja. Ti so se nadaljevali s »politično« všečnim polnjenjem bank z zaseženimi delnicami podjetij ter drugimi neumnostmi, ki krčijo kreditiranje in spravljajo v propad tudi podjetja, ki bi lahko preživela že z odlogom odplačil glavnice in rednim plačevanjem obresti. Čeprav je bila dokapitalizacija bank v Sloveniji po letu 2009 mnogo manjša kot v večini drugih držav EU, je imel bančni sistem konec 2011 precej višjo kapitalsko ustreznost kot leta 2007. A zakaj banke kljub temu krčijo kreditno aktivnost? Pri ocenjevanju tega je treba razlikovati med razlogi, h katerim prispevajo regulatorji (evropski EBA in domači BS), in delovanjem bank. Banke v Sloveniji so konec leta 2009 začele pospeševati kreditiranje podjetij in prebivalstva; pomagale so si z zavarovanjem države za dostop do posojil v tujini in z zavarovalno shemo za kreditiranje podjetij. Kreditiranje se je poslabšalo, ko so bančni regulatorji začeli zaostrovati kapitalske standarde; BS že v sredini 2010, EBA pa v tretjem četrtletju 2011. Posledice so bile predvidljive – ustavljanje in krčenje kreditov; banke povečane zahteve za kapitalsko ustreznost najbolj enostavno izpolnjujejo s krčenjem kreditov. Popravljanje in morebitno uspešno spreminjanje slabih kreditov v dobre je namreč tvegano početje; v vsesplošni paranoji je najbolj varno nič napraviti in čakati, da slabe kredite prevzame država.

Dokapitalizacija in slaba banka

Povečanje javnofinančnega primanjkljaja in skrb za davkoplačevalce sta najbolj popularna argumenta proti državni dokapitalizaciji NLB. Drugi je povsem napačen. Države rešujejo banke zato, da zmanjšajo porabo javnega denarja, saj je stečaj bank zaradi državne garancije hranilnih vlog dražji od dokapitalizacije. Ker gre za veliko sistemsko banko, ki financira veliko največjih podjetij, je dokapitalizacija NLB potrebna tudi zaradi normalnega delovanja drugih bank, ki so z njo neposredno povezane prek skupnih poslov ali pa posredno prek kreditiranja manjših podjetij v istih gospodarskih mrežah.

Državna dokapitalizacija bank po začetku krize je bila v razvitih državah mnogo večja kot v Sloveniji, ki je doslej porabila okoli 600 milijonov. Če bi država dokapitalizirala banke v enakem obsegu kot na primer Belgija, ki je dokapitalizirala solastnico NLB, banko KBC, bi porabila okoli 2,4 milijarde evrov. Zaradi zahtev regulatorja je bil po umiku KBC-ja vstop kapitalske in odškodninske družbe (Kada in Soda) v dokapitalizacijo smiselna in takrat tudi edina možna rešitev. V primeru prihodnjih dodatnih zahtev regulatorja je takšna rešitev še naprej najbolj smiselna. Koliko je slabih terjatev, namreč ne vemo. Celo če uporabimo enostaven birokratski kriterij, da 90-dnevna zamuda dobro terjatev spremeni v slabo, je številka vsak dan drugačna. Gotovo je le, da se bo povečevala, vse dokler bo trajalo histerično varčevanje; če in ko se bo končalo, bodo slabe terjatve nehale rasti.

Alternativno »povečevanje« kapitala banke prek čiščenja bančne aktive oziroma prek slabe banke je v primerjavi z neposrednim vplačilom kapitala mnogo slabša rešitev. Poleg tehničnih težav bo ustvarila velike posredne stroške za druge banke in zelo velike fiskalne stroške. Dokaz je Irska; z ustanovitvijo slabe banke je njen proračunski primanjkljaj porasel na 32 odstotkov, javni dolg pa se je s 25 povečal na 94 odstotkov BDP.

Slaba banka je birokratska institucija, ki bo potrebovala kar nekaj časa, da bo sploh lahko začela delati. Od kod bodo njeni strokovnjaki? Bo zadoščalo članstvo v SDS? Zelo veliko časa bosta vzela prenos slabih terjatev iz bank in ugotavljanje njihove vrednosti, ki je vsak dan drugačna. Administrativni postopki bodo trajali neprimerno dlje kot neposredna dokapitalizacija. Največje težave pri prenosu bo povzročilo vrednotenje prevzetih terjatev. Te bi bile, namreč, že v načelu več vredne za banke kot za državo, ki bi jih prevzemala, saj banke o terjatvah vedo neprimerno več kot državna agencija. Še posebej slabo bi ji šlo pri terjatvah, ki niso povsem izgubljene; banke zaradi poznavanja komitentov in potencialnega financiranja neprimerno lažje prestrukturirajo terjatve kot državna agencija. Prenos terjatev, ki izvirajo iz bančnih sindikatov, bo onemogočil druge banke pri prestrukturiranju in reševanju njihovih naložb, kar bo poslabšalo možnosti prestrukturiranja problematičnih podjetij.

Najpomembnejše pa so razlike v obremenitvi javnofinančne blagajne. Prevzem terjatev bo financiran z obveznicami države ali obveznicami agencije z državno garancijo. V obeh primerih bo to povečalo javni dolg ter tekoči in strukturni primanjkljaj države. Res do tega pride tudi pri neposrednem vplačilu kapitala, vendar se pri slabi banki fiskalna obremenitev poveča za bruto, pri vplačilu kapitala pa za neto znesek. Prvi bi bil po mnenju Velimirja Boleta in Ivana Ribnikarja, ki nedvomno največ vesta o slovenskem fiskalnem sistemu in bankah, nekajkrat večji od drugega.