Zakonca najprej poskušata rešiti zakon, potem pa ugotovita, da res nista za skupaj

Enajstega septembra se bo po Kataloniji vila več sto kilometrov dolga človeška veriga: vanjo naj bi se povezali vsi tisti, ki verjamejo, da mora najbogatejša avtonomna skupnost Španije na samostojno pot. Proces osamosvajanja so zagnali že pred časom. V sredo na nacionalni praznik bodo simbolno sporočili, da hočejo nove korake naprej.

Za Katalonijo naj bi bilo prelomno že prihodnje leto, leto 2014. Ob 300. obletnici poraza Katalonije v španski nasledstveni vojni – kocka je padla 11. septembra 1714 – bi želeli na referendumu odločiti o svoji prihodnosti. Da bo letos členov človeške verige, ki se bo vlekla od Pirenejev do Sredozemlja, čim več, skrbijo pri civilnih združenjih Assemblea Nacional Catalana in Òmnium Cultural. Med njimi ne bo predsednika Katalonije Artura Masa, čeprav podpira pobudo in se bo z organizatorji srečal že prej. Bo pa svoji roki somišljenikom z vsem srcem podal Martí Estruch Axmacher, ki je v katalonski vladi pristojen za tuje medije.

Kaj se dogaja v Kataloniji?

Sprožili smo postopek [v katalonskem parlamentu so januarja letos sprejeli deklaracijo o suverenosti], ki naj bi vodil v referendum – to si vsaj želimo –, na katerem bi vprašali Katalonce, kakšno prihodnost hočejo. Referendum je nekaj zelo jasnega in demokratičnega in pravica vsakega naroda. Želel bi poudariti, da procesa nismo zagnali komaj lani ali pred dvema letoma, ampak ima daljše korenine. Problemi, ki nas tarejo, se vlečejo vse od Francovega diktatorskega režima skozi tranzicijo v demokracijo. V resnici ni bilo nikoli rešeno vprašanje, kako so bile Galicija, Baskija in Katalonija umeščene v špansko državo. Zahteve vseh treh narodov so različne. Mi smo zase vedno zahtevali poseben pristop, španska država pa vse od vzpostavitve demokracije poskuša izničiti razlike z modelom avtonomne skupnosti. V večini so avtonomne skupnosti umetne, v drugih regijah ne poznajo občutij, ki nas preplavljajo v Kataloniji. Zdaj je vse bolj jasno, da ne bo mogoče spremeniti koncepta španske države, za kar si tako prizadevamo. Med Barcelono in Madridom je podobno kot pri kakšnem paru: zakonca najprej poskušata rešiti zakon, potem pa ugotovita, da res nista za skupaj.

Imate v mislih 11. september 2014, ki bo simbolno pomemben datum?

Referendum naj bi pripravili prihodnje leto, kdaj natančno, ni mogoče reči. Odvisno bo od tega, kako bomo pripravljeni, pa tudi od tega, kako se bodo odzivali v Madridu. Če nam, ker tako določa ustava, ne bodo dovolili pravega referenduma, bomo organizirali neke vrste posvetovalnega. Morda bi bil primeren maj, na dan evropskih volitev, ali pa september, ko bodo referendum organizirali na Škotskem ... Za zdaj niti ne vemo, kakšno bo vprašanje, ki ga bomo zastavili; bo samo eno ali jih bo več. Pred meseci je bil sestavljen poseben svet, v katerem je zbranih okrog dvajset strokovnjakov: akademikov, pravnikov in drugih, ki zdaj svetujejo vladi. Dognali naj bi, kako naprej. Ko bomo enkrat tako ali drugače prišli do referenduma, bo vlada zagovarjala neodvisnost. Seveda hočemo predvsem delovati jasno in demokratično, kar v prvi vrsti pomeni, da si želimo dialoga z Madridom.

Katerim modelom sledite?

Preučujemo vse mogoče primere in se zavedamo, kakor poudarjajo strokovnjaki, da ima vsak narod svoje lastne zakonitosti – tudi škotski primer, s katerim smo časovno usklajeni, je zelo drugačen, kajti stališče Velike Britanije do Škotske je povsem drugačno od pogleda Španije na Katalonijo. Verjetno so različna tudi pričakovanja. Prav tako smo preučili, kako se je osamosvojila Slovenija in kakšno pot je ubralo Kosovo. Enostranska razglasitev neodvisnosti je ena od morebitnih rešitev ali ..., no, poiskati moramo način, ki nam bo najbolje ustrezal. Vse bo odvisno tudi od tega, v katero smer se bodo razvijali odnosi s špansko vlado.

Kaj gre narobe med Barcelono in Madridom? Je napetosti vedno več zaradi krize?

Mnogi pravijo, da je razlog ekonomija. Rekel bi in vlada tudi pravi, da je zagotovo razlog, a ne edini. V sedanji krizi je razumljiv vzrok, saj se spopadamo z visoko stopnjo brezposelnosti: samo za odtenek nižja je od španskega povprečja, približno 24-odstotna, in brez dela je kar polovica mladih Kataloncev. A Katalonija mora v okviru solidarnosti kar 8,5 odstotka svojega bruto domačega proizvoda odšteti Madridu, kar ne drži za Baskijo, na primer, in sploh nikjer na svetu. Za nameček nas obtožujejo, da smo sebični. Poskušamo jim dopovedati, da se v Nemčiji, na primer, dežele prav tako med seboj podpirajo, vendar pa znesek ne presega 4,5 odstotka BDP. Najbogatejši deželi Baden-Württemberg in Bavarska, na primer, plačata dva ali poltretji odstotek, a se že pritožujeta, češ da dolgoročno ta model ni mogoč. Mi pa že desetletja plačujemo 8,5 odstotka BDP ... Naš predsednik Artur Mas je poskušal pri Rajoyu izpogajati nov finančni model, in ker ga je ta zavrnil, je Mas novembra lani sklical predčasne volitve. Katalonija je bila od nekdaj ekonomsko zelo močna znotraj Španije, ob drugačni infrastrukturni politiki španske države do nas, in če bi Madrid poravnal vse dolgove, ki jih ima s katalonsko vlado, nam ne bi bilo treba delati rezov v proračun. Ne bi bili nujni. Tako pa se zdaj tudi pri nas povečuje revščina, mala in srednje velika podjetja nimajo dostopa do bančnih posojil ... Še vedno imamo precej močno industrijo, čeprav ni malo primerov, ko so podjetja proizvodnjo preselila v Azijo. Znani smo predvsem po biomedicini, kemijski in avtomobilski industriji, turizmu, storitvah, kulturi, ni malo zelo dobrih raziskovalnih centrov pa univerza. A se nam vendarle dogaja, da v krizi mladi izobraženci odhajajo na tuje.

Katalonija ima več kot 8,5-odstotni primanjkljaj in mora prositi Madrid za milijardna posojila?

Da, za zdaj se po denarno pomoč ne moremo obrniti na Bruselj ali na koga drugega. Za posojilo lahko prosimo samo Madrid in ga tudi dobimo. Letos smo si izposodili več kot devet milijard, ki jih bomo morali vrniti, hkrati pa nam jih Madrid dolguje osem. Vedno rečemo, da nam ne dajejo denarja, ampak nam samo vračajo naš denar. Če bi vse davke pobrali sami, bi bila situacija Katalonije bistveno drugačna.

Med drugim opozarjate, kako je osrednja oblast v Madridu s svojimi infrastrukturnimi projekti namenoma obšla Barcelono.

Vzemiva primer letališč. Španski model je zelo centraliziran. Madrid odloča, kako so organizirana različna letališča po državi. Letališča nimajo takšne avtonomije, kakršno imajo v Nemčiji, na primer. Bavarska sama določa, kako deluje münchensko letališče. Pri nas ne smemo. Jasno je, da Madrid favorizira svoje letališče za medcelinske lete in poskuša preprečiti, da bi bila tudi Barcelona bolje mednarodno povezana. Kadar Španija sklene sporazum s Kolumbijo, na primer, napišejo, da bodo leteli do Madrida. Ampak zakaj bi vselej leteli v Madrid in ne v Valencio ali Barcelono ali kam drugam? Tudi železniška infrastruktura, ki jo načrtujemo s podporo evropskega denarja, je zgovoren primer. Že leta razpravljamo, ali naj gre železnica ob obali do Francije ali skozi Madrid in potem bodisi do Barcelone bodisi čez Pireneje. Vsi strokovnjaki, pa ne katalonski, ampak evropski, trdijo, da bi bil sredozemski koridor veliko bolj logičen, cenejši in primernejši, in Evropa da bi ga bolj potrebovala. A špansko vlado moti, ker povezuje južno Španijo z Valencio in Barcelono in nato s celino. Vedno hočejo v središču Madrid. Tudi barcelonsko pristanišče, na primer, potrebuje novo, štiri kilometre dolgo železniško povezavo do širšega železniškega omrežja ... Obljubljena nam je bila že ničkolikokrat. Če Katalonija ne bo imela primerne infrastrukture, k nam ne bo multinacionalk. Nekdo iz Hongkonga ne bo odprl poslovnega centra v Barceloni, če bo moral leteti do Madrida ali Pariza.

Po vsem svetu je okrog devet milijonov katalonsko govorečih. Jezik je tudi občutljiva tema.

Da, med devet in deset milijonov ... Imeli smo dva velika tokova imigracij, prvega množičnega v 60. in 70. letih, ko so se v Katalonijo priseljevali z različnih koncev Španije. Prišli so, ker drugje ni bilo dela in tako tudi niso imeli možnosti za razvoj, iz revnih in ruralnih Extremadure in Andaluzije, na primer. Tovrstno migracijo je Francov režim zelo podpiral, saj so se tako med Katalonce pomešali ljudje z drugih koncev Španije. Povečini so bili neizobraženi in so opravljali težaška dela, na hitro so jih namestili v predmestja, kjer so zrasle soseske, slabo organizirane in nizke kakovosti. Takrat, ko so prispeli semkaj, je bila katalonščina prepovedana v šolah in javnem življenju, vsi so govorili špansko. Katalonščina je preživela zaradi odločnosti in trme ljudi, ki niso nikoli nehali govoriti katalonsko doma in tudi po nekaterih šolah so naprej poučevali v njej, čeprav je bila prepovedana. Pozneje smo poskrbeli za takšen lingvistični model, po katerem bi se lahko ti priseljenci vsaj v šoli naučili katalonsko, saj se doma niso mogli. Katalonščina je bila zato precej privilegirana, večina predmetov je potekala v njej. Različne evropske študije nam priznavajo, da je naš dvojezični lingvistični model res velik uspeh. Ni šol, ki bi poučevale bodisi samo v katalonščini bodisi le v španščini, kakor baskovščino od španščine ločujejo v Baskiji, ampak sta v modelu integrirana oba jezika. Problem je, da Španija nikoli ni priznala, da je večjezična, ampak vedno brani samo španski jezik, tako doma kakor na tujem.

Kakšno vlogo igra pri katalonskem vprašanju ustavno sodišče v Madridu?

Vede se kot politično sodišče. Problem je, da ni Španija nikoli povsem prekinila z diktatorskim režimom. Tranzicija, ki so jo mednarodno prikazovali kot zgledno, je spodletela in je povzročila nemalo težav. Pod Francom je delovalo politično sodišče, ki je na neki način predhodnik ustavnega sodišča. Prav odločitev ustavnega sodišča, da novi katalonski statut ni bil napisan skladno z ustavo, je ob ekonomiji eden glavnih razlogov za krepitev katalonskega procesa osamosvajanja v zadnjem obdobju. Leta 2006 je bil statut potrjen, potem pa je štiri leta pozneje ustavno sodišče marsikaj v njem prepovedalo. Takrat se je velik del Kataloncev zavedel, da si prizadevamo za nemogoče; zatorej se težko naprej vidimo v Španiji. Postalo je jasno, da moramo poiskati lastno pot. Po tistem je veliko mestnih občin organiziralo neuradne referendume. Niso bili zakoniti, so pa nakazali očitno vse bolj razširjeno željo Kataloncev, da bi postali neodvisni. In imeli smo tudi več res množičnih demonstracij. Podatki o številu udeležencev so navadno nenatančni, in vendar se dobro vidi, kdaj gre skoraj polovica naroda na ulice in kdaj na plažo. Te demonstracije so učinkovale tako močno, da je tudi politična stranka, kakršna je vladajoča Konvergenca in unija [Convergència i Unió], uvidela, da je treba poskrbeti za spremembe in sprejeti določene odločitve. Prej je imela vedno precej dvoumen odnos do neodvisnosti, govorila je, da podpira neodvisnost, a da zanjo še nismo pripravljeni, da čas še ni pravi.

Zdaj verjamete, da je pravi. Kako pa se nekaj desetletij po koncu diktature soočate z dediščino Francovega režima?

Če se primerjamo z Nemčijo, na primer, potem je očitno, da se sploh ne ukvarjamo s tem, kaj se je dogajalo in kako bi žrtvam poplačali krivice. Naj povem primer: pred časom je praznovala guardia civil [španska žandarmerija]. Pripravili so praznovanje, na katerem se je, kakor se je razkrilo pozneje, predstavnica španske vlade v Kataloniji María de los Llanos de Luna v Barceloni poklonila članom španske modre divizije. V División Azul pa so se, kakor je znano, španski prostovoljci priključevali zato, da bi izrazili podporo nacistični vojski. Če boste o nacistični vojski govorili pozitivno v Nemčiji, boste končali v zaporu, pri nas pa ... Potem ko so mediji objavili fotografijo, so se v Madridu branili, češ da je šlo le za dejanje sprave in da so se poklonili tudi nekaterim republikancem. S takim pristopanjem do zgodovine – ko ljudi, ki so branili demokracijo, obravnavamo enako kot tiste, ki so pripomogli, da je fašistična diktatura trajala štiri desetletja – ne bomo nikoli dosegli katarze. Seveda ni lahko ljudem, ki so bili na Francovi strani, tega se povsem zavedamo, ampak tudi v Nemčiji je večina prebivalstva podpirala nacistični režim. Nihče jim ne pripisuje odgovornosti za grozote, ki so se dogajale, ampak so za svoja dejanja odgovarjali ljudje na pomembnih položajih. Zdaj so tako v Nemčiji kakor tudi v Španiji povečini že mrtvi. Pri nas je bil [lani pokojni] Manuel Fraga, na primer, ki je kot Francov minister podpisoval smrtne kazni, dolga leta predsednik ljudske stranke. Izvoljen je bil demokratično.

Posebno poglavje so tudi tako imenovani »dokumenti iz Salamance«.

Pred leti je potekala zelo odmevna kampanja, v okviru katere smo v Kataloniji zahtevali vrnitev vseh dokumentov, ki jih je dal režim [po državljanski vojni v vagonih] odpeljati v Salamanco. Niso zaplenili le dokumentacije institucij, ampak tudi dokumente posameznikov in družin. V Salamanci jih niso zatem niti katalogizirali, ampak so jih pustili kar v škatlah. Čeprav sodobna tehnologija omogoča, da bi v tamkajšnjem arhivu državljanske vojne brez težav skenirali dokumente, obdržali digitalno kopijo in bi vrnili ukradene izvirnike, ni šlo zlahka. Župan Salamance je grozil, da jih bomo dobili nazaj samo prek njegovega trupla, organizirani so bili protesti ... Španija ni hotela sprejeti, da je treba dokumente vrniti lastnikom. Mislim, da jih nekaj še vedno manjka, druge imamo v katalonskem arhivu.

V Kataloniji poslušate za nazaj simbolno anulirati nekatere smrtne obsodbe, tudi smrtno kazen predsednika Lluísa Companysa.

Pred kratkim je pomemben španski novinar Hermann Tertsch, ki je urednik mnenj pri El Paísu, na tviterju zapisal, češ, zakaj zahtevamo, da Španija prizna, da je nad njim storila zločin, in posthumno umakne obtožbe, ko pa bi vsaka demokracija pozdravila, da je dal Franco umoriti Companysa. V Kataloniji smo protestirali, v Španiji pa ni nihče rekel, da česa takega ni mogoče reči ali zapisati. Companys je edini demokratično izvoljeni predsednik v Evropi, ki so ga usmrtili. [Gestapo ga je ujel v Franciji, kamor je bil zbežal po državljanski vojni, in ga izročil Francovemu režimu. Leta 1940 so ga ustrelili.]

Kaj pravijo o vsem, kar se zdaj dogaja v Kataloniji, Katalonci?

Kot regionalna vlada naročamo ankete v našem centru za raziskave javnega mnenja, kjer objavljajo izide vsakih šest mesecev. Ne moremo reči, da je mnenje razdeljeno na dva dela. Po zadnjem merjenju bi jih petdeset odstotkov glasovalo za, dvajset proti, medtem ko jih trideset odstotkov ne ve oziroma ne želijo odgovoriti. Ni lahko napovedovati, a rekel bi, da bi na referendumu med šestdeset in sedemdeset odstotkov Kataloncev pritrdilo osamosvojitvenemu procesu. Seveda pa lahko najdete raziskave, ki jih pripravljajo druge institucije in kažejo drugače. Naš Centre d'Estudis d'Opinió ni neodvisen institut, a uživa verodostojnost. No, mi verjamemo rezultatom, ki jih objavljajo.

Imate na tujem veliko prijateljev?

Mednarodnih stikov imamo vedno več, povečini v Evropski uniji, z institucijami v Bruslju. Jasno je, da o srečanjih ne govorimo na glas, ampak poskušamo biti čim bolj diskretni. Zavedamo se, da nam za zdaj nobena država ne bo javno izrazila podpore, da ne bo vnaprej iskala morebitnega spora z Madridom. Razumemo, kako deluje diplomacija, zato poskušamo mednarodni skupnosti predvsem pojasniti, kaj se pri nas dogaja, in odgovarjati na vprašanja, ki nam jih zastavljajo, na primer, konzulati v Barceloni in veleposlaništva v Madridu. Ne prizadevamo si toliko za prijateljstva, ampak predvsem razlagamo, da bi potem, ko bo nastopil odločilni trenutek, nekatere države morda res pritisnile na vlado v Madridu. Nastopil bo trenutek, ko bomo izbrali datum referenduma. Takrat bodo tudi v Madridu morali povedati, ali je referendum zanje sprejemljiv ali ni, ali nam ga dovolijo organizirati ali ne. Ne bo vseeno, če bo gospa Merkel poklicala Mariana Rajoya in mu rekla, naj nam ga ne prepovejo, oziroma če ne bo storila ničesar. Srednjeročno že tudi razmišljamo o hipotetičnem priznanju Katalonije in se zavedamo, da bodo nekatere države verjetno hitrejše in nam bodo bolj naklonjene od drugih.