Zaljubljeni sami vase

Ko so kanadsko pisateljico Margaret Atwood vprašali, ali se ji zdi, da živimo v narcisoidnih časih, in kaj si misli o selfijih, je ta petinsedemdesetletnica dejala, da je nič ne moti, če se mlada dekleta ves čas fotografirajo s pametnimi telefoni; tako bodo imele, ko bodo starejše, vsaj fotografije, na katerih si bodo všeč. »To je v človeški naravi.«

Atwoodova ima prav, vsak je rad dobro videti na fotografijah. Če je človek včasih pri fotografiranju ponesreči zamižal ali nastavil grši profil, je bil to njegov problem; posnetek je bil za vedno ohranjen med prozorno folijo v družinskem albumu. Danes lahko ob pomoči tehnologije sami poskrbimo, da smo na fotografijah videti najboljše, včasih celo tako zelo, da si sploh nismo več podobni.

In Atwoodova ima prav tudi, ko pravi, da je v človeški naravi, da radi gledamo obraze. Tako smo narejeni in takrat so naši možgani zelo aktivni. Če bi vam dali na ogled kup fotografij z različnimi motivi, bi si najbolj zapomnili tiste, na katerih so ljudje v bližnjih planih. Obraze vidimo povsod – celo za stvari se nam včasih zdi, da imajo očesi, nos in usta. Le nekaj dni star dojenček na ekranu prepozna obraz matere in se hitro nauči oponašati obrazne geste staršev. Dojenčki mater, ki zaradi botoksa težje premikajo obraz, imajo zato velike težave s prepoznavanjem in učenjem o čustveni mimiki in včasih ne vedo, ali je njihova mama zadovoljna ali jezna.

Ljudje radi ponavljamo geste in grimase ljudi, ki so nam všeč. Če boste na pogovoru za službo neopazno oponašali potencialnega bodočega šefa, mu boste takoj postali bolj všeč, čeprav ne bo vedel, zakaj. Naša obrazna mimika zna sprožiti čustvo; če se povsem brez vzroka nasmejete, boste takoj postali srečnejši.

Obsedeni smo z obrazi. Je torej čudno, če avtoportreti oziroma selfiji postajajo glavni fotografski žanr in komunikacija na družabnih omrežjih?

Kozmonavt in Hollywood

Selfie so ugledni avtorji oxfordskih slovarjev lani razglasili za besedo leta. V slovarju so ta popularni izraz definirali kot fotografijo, na kateri nekdo upodobi samega sebe, najpogosteje s pametnim telefonom, in jo objavi na spletni strani družabnega omrežja. Pred nastankom družabnih omrežij so bili takšni portreti zasebni žanr, zdaj pa so kar naenkrat iz že skoraj pozabljenih družinskih albumov spuščeni na svobodo. Selfiji so demokratični in vsem dostopni medij. Nekoč je bila ta oblika dokumentiranja, samopromocije in samoobčudovanja rezervirana za slavne ali tiste, ki so imeli dostop do tehnologije. Danes je vsak lahko svoj paparac. Selfi je ljudska umetnost.

So to dokumenti modernega časa? Kaj bo na milijone takšnih avtoportretov v vesolju medmrežja sporočalo našim zanamcem? Si predstavljate, da bi si lahko danes ogledali na tisoče selfijev Rimljanov iz časa rimskega imperija?

Filtri na instragramu omogočajo, da svojo podobo senčimo ali preoblikujemo tako spretno, kot to s fotošopom delajo v modnih revijah. Niti opomniti nas ni več treba, najpopolnejši nasmešek imamo že vrezan v obrazne poteze. Ali nenehno kopičenje posnetih podob načenja naš občutek za realnost? Večina ljudi je na selfijih videti čisto drugače kot v realnem življenju. Ali je selfi neke vrste avatar, naš popolnejši jaz? Ali je morda le ambasador za samozavest?

V bistvu so selfiji večinoma dolgočasni. Vedno iste poze, vedno isti nasmeški. Največ imajo od njih dobri samopromotorji, kot je to recimo kraljica selfijev Kim Kardashian ali igralec James Franco. Zelo rad v selfijih skupaj z verniki nastopa papež Frančišek. Impresiven je tisti, ki ga je v vesolju posnel japonski kozmonavt Aki Hošide, ali pa tisti, ki ga je naredil moški nekje v morju na Havajih nekaj sekund za tem, ko je preživel nesrečo manjšega letala. Najbolj znana pa sta tisti, ki je nastal na letošnjih oskarjih in ga je posnel Bradley Cooper, ter tisti z žalne slovesnosti v spomin Nelsonu Mandeli, v katerem nastopajo danska premierka Helle Thorning-Schmidt, David Cameron in Barack Obama.

Trenutno so najbolj v modi selfiji na pogrebih, takoj po seksu in brez ličila.

James Franco je za New York Times napisal krajši esej, v katerem ugotavlja, da se zvezdniki še kako zavedajo, zakaj imajo njihovi oboževalci tako radi selfije, saj jim z njimi ponujajo zrežirane delčke iz svojega realnega intimnega življenja. Medtem ko gre pri selfijih slavnih za ponarejeni zasebni trenutek, gre pri selfijih navadnih ljudi za trenutek glamuroznosti. Živimo pač v izrazito vizualni kulturi, pravi Franco in priznava, da kadar na svojem družabnem omrežju namesto seksi selfija brez srajce objavi poezijo ali kakšno modro misel, takoj dobi besne komentarje v smislu: Crkni!, Ubil te bom!, Sovražim te!

Kaj sporočamo neznancem, ko avtoportret pošljemo v javnost? Poglejte me, kako sem lep, kako zanimivo življenje živim, kako sem v trendu ... Morda pa gre danes pri tem že za nekaj čisto naravnega, avtomatskega brez pomembnejših misli. Selfi je način sporazumevanja. Zaradi njih se je adolescentska komunikacija zelo spremenila. V mojih najstniških letih si prijateljice druga drugi nismo nikoli govorile, kako smo lepe, čudovite, lepotičke ... Danes je to način pubertetniškega komuniciranja; ko najstnica objavi svoj selfi, ji morajo prijateljice odgovarjati le s komplimenti. Na drugi strani so tu zlorabe in žalitve, ki so danes, ker so družabna omrežja predvsem socialni statusi, postale že nevarne zlorabe, ki lahko za vedno zaznamujejo mladega človeka.

Ameriška avtorica Rachel Simmons, ki se v knjigah ukvarja s sodobnimi najstnicami, sicer meni, da bolj ko se starši zgražajo nad šobastimi selfiji hčerk, raje jih te pošiljajo v javnost, da bolj ko jih skrbi glede različnih zlorab, bolj imajo punce občutek, da lahko končno same upravljajo življenje. Feministke pa opozarjajo, da so dekleta preveč obsedena s svojim videzom, da se strinjajo s tem, da so le nekaj dekorativnega. Nekaj šteješ le, če si lep oziroma če imaš lep selfi.

Kultura narcisizma

Mnogi teoretiki menijo, da so selfiji le vulgarna metafora narcisoidnega časa, v katerem živimo in v katerem smo obsedeni s seboj in samopodobo. Jaz je sporočilo in selfi je njegov medij. Potrošniški svet nam omogoča, da si hitro uresničimo vsako svojo željo in si že želimo nekaj novega – to je družba, ki potrebuje patološke narcise, ki računajo na odobravanje drugih. Mladost in lepota pri tem štejeta največ.

Kot pravi Mladen Dolar, ko piše o sloviti knjigi Christoperja Lascha Kultura narcisizma (s tridesetletno zamudo je končno izšla v slovenščini, MK, zbirka Esenca), je hrbtna stran novega narcisizma splošna permisivnost ter zaton avtoritet, ki so svojčas tvorile hrbtenico družine, izobraževanja in delovnega procesa. Novodobni narcis je po njegovih besedah ves zavzet s selfom, samopodobo in samorealizacijo. Družbena pravila in norme za narcisa predstavljajo vnanje ovire, ki se jim je treba prilagoditi, s soljudmi ne more vzpostaviti pravega stika in se do njih obnaša instrumentalno, četudi je nenehno odvisen od videza in vtisa, ki ga bo zapustil v njihovih očeh.

To je tudi čas »širjenja intelektualne otopelosti, antiintelektualizma, nižanja standardov in pretvorbe izobraževanja v blago«. Patološki narcis, uči Lasch, je najbolje prilagojeni posameznik v modernih družbah. Nekoč je družba verjela v svobodomiselnega, neodvisnega posameznika, ki je sposoben velikih kolektivnih in individualnih sprememb; danes ga vidi kot družbeno in psihološko razdrobljenega posameznika, ki ni sposoben soočenja niti s svojimi težavami, kaj šele z razmišljanjem o tem, kako stvari okoli sebe spremeniti na bolje. Od življenja pričakujemo preveč, od sebe pa premalo!

Zaradi tehnologije vedno teže oblikujemo občutek kontinuitete, trajnosti oziroma povezanosti s svetom okoli nas, zato smo tesnobni.

Susan Cain v knjigi Quiet (Tihi), kjer govori o introvertiranosti, piše, da v zahodnem svetu ekstrovertiran človek predstavlja ideal uspešneža. Včasih je štel človekov značaj, to, da si discipliniran, deloven, resen, da ti veliko pomenijo vrednote, kot sta čast in morala. Nenadoma se ljudje niso več toliko ukvarjali s tem, kakšni so, ampak jim je bilo pomembno to, kako jih dojemajo drugi. Ta nova kultura je vzpostavila igralca, performerja. Igralca samega sebe. Ali boš v službi napredoval, je postalo bolj odvisno od tega, kakšen prvi vtis si pustil, kot pa od tega, kaj si zares naredil oziroma kaj znaš. Ljudi se ne ocenjuje več le po dejanjih, ampak tudi po tem, kako nastopajo pred drugimi.

Slikarjev pogled

Pustimo za zdaj teorijo ob strani; vstopimo v časovni stroj in se naivno vprašajmo, ali selfiji nastanejo zaradi enakega impulza, kot je bil tisti, zaradi katerega sta recimo Albrecht Dürer (1471–1528) ali Rembrandt (1606–1669) naslikala avtoportrete? Dürer jih je ustvaril več kot 1500; danes ne vemo, ali jih je naslikal zase ali za druge, pojma nimamo, kje so viseli. Lep obraz, obkrožen z urejenimi kodri, oblečen po zadnji modi, je vedno naslikal tako, da je spominjal na Kristusa. Še na lesorezu, na katerem je upodobil Veronikin prt in ki ga je podaril Rafaelu, je odrešenikov obraz sumljivo podoben slikarjevemu. Dürer je bil svetovljan in se je srečeval z Erazmom Rotterdamskim, Tizianom in največjimi kronami tistega časa. Bil je slaven in nikoli skromen. Ves čas je proučeval svojo podobo, samozavestno, narcisoidno, kar je bila za tiste čase dokaj velika novost, saj je šlo pri njegovem ustvarjanju za izrazit individualizem, kar ga je ločilo od sodobnikov; mnogi se takrat niti podpisovali niso pod svoje slike. Avtoportret je bil glavni žanr te individualnosti. Prvi njegov ohranjen avtoportret je nastal, ko mu je bilo komaj trinajst let; tuj mu ni bil niti akt, ki ga je naslovil kot avtoportret melanholika.

Eksplozija avtoportretov se je v slikarstvu dogodila v času renesanse, skupaj z eksplozijo individualnosti. Zanimivo, da je ravno takrat ogledalo postalo obvezen del stanovanjske opreme. Umetniki niso bili obsedeni le s formo ali estetiko, temveč tudi s samim sabo. Iz anonimnih obrtnikov, ki so v družbi imeli enak status kot zidarji, sedlarji, čevljarji, so se umetniki v tem času spremenili v nadarjene posameznike, genije ...

Takrat je nastala znana medičejska zbirka avtoportretov, ki obsega skoraj tisoč platen in je bila v Firencah v Vasarijevem prehodu v delu, ki je vodil čez galerijo Uffizi.

Renesančni slikarji so svojo podobo radi naslikali med množico ljudi. Botticelli je na platnu Poklon svetih treh kraljev med množico opazovalcev upodobil samega sebe; lep mladenič na skrajni desni strani, ki ne gleda v center dogajanja, temveč zre naravnost v gledalca.

V knjigi A Face of the World, ki preučuje zgodovino avtoportreta, likovna kritičarka Observerja Laura Cumming opisuje, da ko govorimo o avtoportretih, lahko uporabljamo jezik gledališča – monolog, trema, scenografija, značaj, vloga. Eden najbolj teatralnih avtoportretov je Velázquezova (1599–1600) Las Meninas, ki visi v Pradu. Perspektiva je genialno obrnjena: gledalec sliko vidi iz perspektive portretirancev – kralja in kraljice, katerih podoba odseva v ogledalu –, pred njim se tako odpre oder, ki vključuje slikarja pri opazovanju, malo princeso s spremstvom, v ospredju je velik pes, ki dremlje. Slika je večplasten gledališki prizor, neobičajen in poln igre teme in luči. Ne čudi, da gre za eno najbolj analiziranih slik vseh časov. Samo slikar pozna zaplet in razplet te drame.

Če se je Dürer slikal v vsej svoji lepoti, so avtoportreti holandskega slikarja Rembrandta bolj organski. Ko zložimo vseh osemdeset njegovih samopodob drugo ob drugo, vidimo življenje: nežnega študenta, mladega sijočega slikarja, zrelega moža, temačnega starca. John Berger je zapisal, da ti avtoportreti niso vedno zvesti originalu, ker jih je Rembrandt najprej začel slikati ob pomoči ogledala, a ga je potem pokril in se zanašal le na spomin – poskusil je naslikati svoje bistvo.

Zakaj so slikarji slikali avtoportrete? Zato ker so jih lahko. Ko gledamo svoje stare fotografije, ko smo bili majhni, šolske slike, mladostniške zabave, pred nami leži skrivnost življenja, vsa tista eksistencialna vprašanja o tem, kdo smo in kam gremo, ali sploh poznamo ta obraz, ki mu rečemo mi ... Prav to, kar si je zaradi svojega talenta lahko privoščil Rembrandt.

Ljudje nikoli ne vemo natančno, kakšni smo videti – to je privilegij, ki pripada tistim okoli nas. Zato se včasih v odsevu računalnika ali izložbe zdi, kot da se vidimo prvič, kot da gre za nekoga drugega. Tudi na fotografijah se nam včasih zdi, da smo vedno malo drugačni.

Avtoportreti so pozneje postali uveljavljen žanr. Van Gogh se je naslikal v svojih najbolj težavnih in mučnih stanjih. Znan je njegov samoportret z obvezano glavo, na kateri manjka uho. »Zelo težko je poznati samega sebe, zato se je tako zelo težko naslikati,« je dejal ta veliki umetnik. V 20. stoletju avtoportreti postanejo še posebej samodestruktivni, spomnimo se samo Fride Kahlo.

Odtekanje časa

Susan Sontag in Roland Barthes sta, ko sta teoretizirala o fotografijah, pisala o smrti, minevanju. Fotografija je dokaz, da si nekje bil, pomoč, da ljudje prevzamejo prostor, v katerem so negotovi. Ko posnamete fotografijo, je pisala Sontagova, sodelujete v smrtnosti, ranljivosti, spremenljivosti druge osebe, ker izrežete trenutek, ga zamrznete in se začnete zavedati, da se čas neusmiljeno topi.

Kaj bi danes ta misleca napisala o selfijih? Imajo v sebi kaj tako globokega kot omenjena misel Sontagove? Predstavljam si, da bi bili Barthesu ti vizualni dnevniki všeč; tako rad je v neskončnost pisal o tem, kaj ima rad (solato, cimet, sir, marcipan, vonj po pokošeni travi, vrtnice, šampanjec, prehladno pivo, kavo, Pollocka ...) in kaj sovraži (geranije, jagode, čembalo, Mirója, risanke, popoldneve, telefoniranje, otroške zbore ...), ter potiho v svojih filozofskih tekstih odkrival globoke intimnosti in posebnosti.

Čas je tak, da imamo raje biografije kot fikcijo in resničnostne šove kot gledališča. Ko potujemo, raje delamo selfije, kot da bi zares opazovali, kje smo; zanima nas, kako bomo videti na fotografiji, in ne to, kar smo videli oziroma spregledali. Navadili smo se na pavze; zabave se prekinejo, da se pofotografiramo ali pošljemo v svet sporočilo, kako lepo se imamo, večerje ne začnemo jesti, preden ne ovekovečimo polnega krožnika, takoj ko se le za trenutek začnemo dolgočasiti, posežemo po tehnološki napravi, ne znamo več biti sami s svojimi mislimi. Kam izgine čas med temi prekinitvami, kdo ga ima namesto nas? Vse te prekinitve so danes nekaj naravnega, nikogar ne motijo več – razen če si star več kot štirideset let.

                                                                         * * *

Impulzi za selfije so torej naravni. Vendar je tudi za dobre selfije potreben talent. Najbrž so glede razvoja šele v neolitiku; v prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo hologramski, tridimenzionalni ali v naravni velikosti. Upam, da bodo do takrat zanje našli kakšno manj butasto ime.

Verjamem, da je človekova notranja imaginacija močnejša od kakršne koli tehnologije, da občutka, ko si želimo, da se trenutek ustavi, ker je tako lep, ne more ovekovečiti nobena slika – lahko ga le doživimo z vsem telesom in čutili, tako kot slikar pred platnom, ki je v rokah držal čas.

In ker sem romantik, verjamem tudi, da obraz ni trenutek, ampak zemljevid človeškega srca, zato se tudi zaljubljamo vanje.