Zamrznjeno 
materinstvo

Medtem ko se Slovenci ukvarjamo z vprašanjem, ali bi nekaj istospolno usmerjenim dovolili pravico do posvojitve otrok, gredo vprašanja družin in reprodukcije po svetu v drugo smer. V večini držav vse manj ljudi živi v tradicionalnih družinah, ampak v novih oblikah – enostarševskih, novih družinah ločenih partnerjev, v izvenzakonskih partnerstvih in podobno. Razlogov za to je veliko, od težavnosti vzpostavljanja ljubezenskih razmerij do narave dela, ki v kapitalizmu človeku ne dopušča prav veliko zasebnega življenja, in večje individualnosti posameznikov, ki jo zelo spodbuja potrošniška družba. Poti nazaj v okvire tradicionalne družine ni. Pa tudi to, kar si predstavljamo kot toplo družino iz preteklosti, ni nekaj, za čemer nam bi bilo treba biti žal. Stare patriarhalne družine so puščale kaj malo svobode ženskam, te so si morale v dolgem boju izboriti pravico do ločitve, abortusa, pa tudi z otroki se v preteklosti ni dobro ravnalo. Treba si je prebrati knjigo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja in se bomo ob zapisih o povezovanju dojenčkov in tolaženju s šmarnico kaj hitro odvrnili od glorifikacije tople družine naših prednikov.

Ljudje si danes nič manj ne želijo imeti otrok. V veliko pomoč jim je reproduktivna medicina, ki je iz te želje naredila velik posel. V razvitih državah je v zadnjih letih še posebej zacvetelo zamrzovanje jajčec. Vse pogosteje se namreč dogaja, da se mlade ženske odločijo jajčeca zamrzniti, ko jih še proizvajajo, da jih bodo morda lahko uporabile kasneje. Sociologi ta fenomen povezujejo z večjo izobraženostjo žensk, manjšimi možnostmi, da izobražene ženske najdejo primernega partnerja, in splošno težnjo po oblikovanju kar najboljših razmer za začetek družine. V razvitih in do neke mere tudi v nerazvitih družbah se dogaja, da dekleta v znanju prekašajo fante. Ta tako imenovana top dekleta imajo velike ambicije glede življenja. Najprej si želijo dobro službo, kakovosten partnerski odnos, šele potem se odločajo za otroke. Ker oblikovanje uspešne kariere traja precej dolgo in ker je ženska na delovnem mestu velikokrat pod stresom zaradi mogoče izgube službe, se trenutek odločitve za otroka vse bolj odmika v trideseta leta in čez. K temu seveda pripomore tudi dejstvo, da uspešna ženska težko najde ustreznega partnerja in da so ljubezenske zveze v sodobni družbi vse bolj kratkotrajne.

Poseben problem pri iskanju partnerjev imajo ženske v državah, kjer je veliko mladih moških odvisnih od interneta. Na Japonskem so naredili raziskavo med mladimi samskimi moškimi in ugotovili, da jih kar 60 odstotkov nima dekleta. Še bolj presenetljiv je podatek, da jih kar 45 odstotkov dekleta sploh noče imeti. To ne pomeni, da je večina moških homoseksualcev, ampak da so številni namesto resničnega dekleta raje našli virtualno. V zadnjih letih se je na Japonskem razširila posebna internetna igra, kjer si moški oblikujejo virtualno dekle, s katero nato hodijo celo na počitnice. Proizvajalec internetnih iger Konami je po uspehu prve računalniške igre s to idejo nedolgo tega dal na trg izboljšano verzijo Love Plus +. Moški si to igro naložijo na prenosno igračo PSP, kar jim omogoča, da imajo svoje virtualno dekle ves čas v žepu. Neki japonski hotel je nedavno organiziral prve počitnice fantov z virtualnimi dekleti. Uspeh je bil izjemen. Mladi moški so bili navdušeni, ker so se lahko v lepem okolju ure in ure igrali z virtualnim dekletom, ne da bi jim ta kakorkoli težila. Na vprašanje, zakaj si ne najdejo pravega dekleta, so mnogi odgovorili, da so ženske preveč zapletene in da jih preveč nadlegujejo z zahtevami.

Nove tehnologije nam niso le v pomoč pri izboljševanju življenja, ampak nas tudi radikalno spreminjajo. Vsak izum ima tudi negativno plat. Francoski filozof Jean Baudrillard je nekoč dejal, da so se morali ljudje takrat, ko so se naučili delati ladje, soočiti tudi s fenomenom brodoloma. Z uporabo novih tehnologij v ljubezenske namene se je takšen brodolom zgodil pri vzpostavljanju realnih ljubezenskih zvez. Če je za japonske moške virtualno dekle idealna partnerica, ameriški moški danes v večini idealno pravo dekle iščejo po spletu. Ker se večina ljudi v ZDA srečuje prek spleta, za posameznika ustvarjanje partnerske zveze ni lažje, nasprotno, ta je postala še bolj zapletena. Raziskave so pokazale, da ljudje izjemno povišajo merila za ocenjevanje potencialnega partnerja, če ga iščejo po spletu, kjer domnevno obstaja neskončno možnosti. Tako oblikujejo seznam značilnosti, ki naj bi jih idealni partner imel, in potem realne ljudi, ki jih srečujejo po spletu, primerjajo s tem seznamom. Iskanje partnerja je tako podobno obisku v supermarketu, kjer imamo nenehno občutek, da bi lahko našli še kaj boljšega. Toda paradoksno tudi ljudje, ki najdejo dozdeven približek ideala, velikokrat niso zadovoljni, kajti hitro se vprašajo, zakaj se je nekdo, ki je videti idealen, sploh odzval zapeljevalcu. Če na primer razmeroma povprečen fant dobi pozitiven odziv od čudovitega dekleta, se kaj lahko prične ukvarjati z vprašanjem, zakaj se takšno dekle sploh ukvarja s tipom, kakršen je on. Začel bo tuhtati, ali je s tem dekletom kaj narobe – in seveda fascinacija bo kmalu minila.

Ker so ljubezenska razmerja vse bolj zapletena, top dekletu čez čas ne preostane drugega kot to, da še relativno mlada zamrzne svoja jajčeca in z reprodukcijo počaka, dokler ne bo našla primernega partnerja, ali pa, če se to ne zgodi, da se odloči za umetno oploditev s semenom dajalca.

Spremembe v načinu reprodukcije v razvitih družbah so v zadnjih letih privedle do razvoja posebne tržne niše reproduktivne medicine v manj razvitih deželah. Počitniška letovišča v Indiji tako delajo reklamo za čudovite počitnice ob morju, kjer se bo par lahko naužil svežega zraka, na koncu počitnic pa bosta imela potrjeno nosečnost. Ta letovišča namreč ceneje od razvitega sveta ponujajo različne načine umetne oploditve. Če ženska kljub vsemu ne more zanositi, ji organizirajo nadomestno mater, ki bo namesto zahodnjakinje otroka donosila in rodila. Poleg Indije je nadomestno materinstvo danes velik posel v Ukrajini in Rusiji, kjer imajo precej liberalno zakonodajo, kako lahko par, ki je najel nadomestno mater, otroka odnese v tujino.

Nadomestno materinstvo je danes povezano s številnimi pravili, ki poskušajo oblikovati čim bolj idealnega otroka. Navadno je pogoj za sprejem ženske kot nadomestne matere, da ima že kakšnega otroka. Starše, ki so jo najeli, je namreč strah, da po rojstvu otroka morda ne bo hotela dati od sebe. Da bi preprečili kakršnokoli zahtevo do otroka, se številni starši odločajo uporabiti jajčeca kakšne druge ženske in tako nadomestna mati postane le »posoda«, v kateri se otrok razvija. Poleg preprečitve biološke vezi z otrokom številne klinike poskušajo najti način, kako preprečiti vsakršno psihološko vez. V Rusiji nadomestne matere rojevajo tako, da jim zavesa glavo ločuje od preostalega telesa. Ko se otrok rodi, ga mati sploh ne vidi, s čimer naj bi preprečili, da bi se nanj čustveno navezala.

Ob tem se seveda postavi vprašanje, ali ne gre za nove oblike izkoriščanja ljudi iz tretjega sveta. Ko so novinarji to vprašanje zastavili eni od indijskih žensk, ki je bila že večkrat nadomestna mati, je dejala: »Izkoriščana se počutim, ko moram za par dolarjev na dan po dvanajst ur delati za tekočim trakom v tovarni. Z denarjem, ki sem ga dobila kot nadomestna mati, sem družini kupila hišo, mlajše otroke poslala na šolanje, starejši hčeri plačala poroko in ji dala denar, da si lahko ustvari družino.«

Angleški raziskovalci so ugotovili, da je zadnje božične praznike več kot polovica prebivalstva preživela v novo nastalih oblikah družin. Ob božičnem drevesu se tako v večini nista več zbrala mož in žena z otroki, ampak nove kombinacije družin, od samohranilskih do istospolnih in heteroseksualnih, z otroki iz različnih zakonov, vse bolj se takšnih srečanj udeležujejo tudi bivši zakonci pa njihovi starši in podobno. Mnogi Američani, ki so prišli do otrok s pomočjo nadomestne matere, z njo in njeno družino ohranjajo stik. V prihodnosti tako lahko pričakujemo druženje družin nadomestnih mater z družinami, ki so jih te pomagale oblikovati. Da se družine spreminjajo, je dejstvo, kako bomo kot družba to spremembo sprejeli, koliko odprtosti bomo zmogli za sodržavljane, ki v različnih oblikah družin živijo že danes, je stvar premisleka, ki ga ne smejo zamegliti čustva, ki ga pri vsakem od nas sproži pojem družine.

Ameriška šala pravi, da so družinska srečanja najboljša oblika kontracepcije. Če to drži, je preprečevanje sprejetja novega družinskega zakonika univerzalna kontracepcija za slovenski narod.