Tiskane izdaje
Žarko Laušević je bil idol generacije osemdesetih, arhetip filmskega upornika brez razloga, ki je zaznamoval kolektivno zavest osemdesetih. Najprej kot Šilja, eden od gojencev v kazensko-popravnem domu v Kruševcu, s črno kapo, potisnjeno na oči, z brazgotino nad obrvjo in pogledom, v katerem je ranljivost, samota izobčenca. Sivi dom (1984–85) je bila ena kultnih nanizank beograjske televizije, z izjemno igralsko zasedbo (Dragan Nikolić, Bata Živojinović, mlada Branimir Lečić, Nikola Kojo ...); zaradi njih se je turoben nedeljski večer spremenil v pričakovanje. S filmom Dejana Šorka Oficir z vrtnico je postal del kolektivnega spomina Jugoslavije; kot oficir Petar Horvat, ki se mu v povojnem času SFRJ zgodi prepovedana ljubezen z 'razredno sovražnico' Matildo (Ksenija Pajić), je sokriv za enega najbolj senzualnih erotičnih prizorov v zgodovini jugoslovanskega filma. »Hočeš mene in Partijo? To ne gre skupaj.«
Do leta 1993 je posnel več kot trideset filmov, med njimi Jagode v grlu, Zgodilo se je na današnji dan, Boj na Kosovu, Polbrata iste matere, Bolje od bega ..., in odigral glavne vloge v ključnih gledališčih po Jugoslaviji. Dokler usodnega 30. julija 1993 z bratom ne vstopi v bar Apple v Podgorici in se sooči s svojo usodo. Napade ju skupina mladih, opitih mladeničev. V samoobrambi Laušević ubije dva napadalca, stara 19 in 20 let, tretjega hudo rani.
Od kod pištola v njegovem žepu?
Leto mine, dan nikoli
Leta 2011, skoraj dvajset let po tem dogodku, je v Beogradu izšel biografski roman nekdaj velike zvezde, zdaj bivšega kaznjenca, emigranta Žarka Lauševića in v trenutku postal ne le uspešnica, ampak prodajni in kulturni fenomen. Godina prođe, dan nikad. Vsi so govorili in pisali o tej knjigi, vsi so živeli njegovo zgodbo; knjiga je do zdaj prodana v več kot 350 tisoč izvodih.
Nedavno smo pri založbi Modrijan dobili še slovenski prevod knjige Leto mine, dan nikoli (prevod Lili Potpara), za katerega izid ima po besedah urednice Julije Uršić največ zaslug Žarkova prijateljica, Vita Mavrič. Vita Mavrič je tudi 'zrežirala' neobičajno okroglo mizo minulo sredo v Kinoteki, ki je z močnimi sogovorniki – kot so voditelj Ervin Hladnik Milharčič, igralca Milena Zupančič in Radko Polič, režiser in dramatik Dušan Jovanović, igralska legenda in nekdanji direktor Ateljeja 212 igralec Svetozar Cvetković in dr. zgodovine filma Daniel Rafaelić – delovala kot drama brez glavnega igralca. Žarko Laušević je namreč po vsej sodni kalvariji zadnjih dvajsetih let še vedno 'na begu'. Pred sodnimi mlini Črne gore, pred krvnim maščevanjem družin ubitih.
Večer se je začel s projekcijo kratkega kolaža Karpa Godine, v katerem je tudi dokumentarni posnetek izgredov v Jugoslovanskem dramskem pozorištu v Beogradu leta 1990, ko je na predstavo Sveti Sava Siniše Kovačevića vdrla skupina radikalcev pod vodstvom Vojislava Šešlja (ki ga v gledališču ni bilo). Posnetek, ki ga gledamo v Kinoteki, je sicer slab, a s srhljivostjo ujame razpoloženje, ki je vladalo v Beogradu leta 1990, tik preden je izbruhnila krvava vihra. »Napolje! Napolje« kričijo nacionalisti, nekateri med njimi oboroženi, samo zato, ker se jim je zdelo, da »totem srbskega naroda Sveti Sava, ki ga igra Laušević, ni Sveti Sava, kakršnega si predstavljajo«, kot pravi Cvetković.
Med izgredi vstane beograjska dramaturginja in gledališka režiserka Borka Pavičević in izreče preroške besede: »Vi boste odgovorni za koncentracijska taborišča!« »Nihče takrat si ne bi niti upal pomisliti, da se bo čez tri, štiri leta po tem dogodku na območju Bosne pojavilo tisto, za kar smo mislili, da je del naše grde zgodovine iz II. svetovne vojne. Koncentracijska taborišča,« pravi Cvetković.
»Odigrali bomo celo predstavo! In to od začetka!« na posnetku krikne Laušević v kostumu Svetega Save. »To je trenutek, ko je Laušević iz filmskega mita vstopil v politiko oziroma je politika vstopila vanj,« je na okrogli mizi rekel Ervin Hladnik Milharčič. Kasneje je Laušević v svoji knjigi zapisal: »Jaz mislim, da se je državljanska vojna začela v tej noči.«
»Kot študent sem verjel, da gledališče lahko spreminja svet. Ko sem se začel ukvarjati z njim, mi je postalo jasno, da je to utopija,« je rekel eden od ključnih sogovornikov Svetozar Cvetković. »Toda ta posnetek je dokaz, da izjeme potrjujejo pravila. Na tem mestu se zgodovina spreminja zaradi gledališča.«
Od kod pištola?
Po tem dogodku igralcu Žarku Lauševiću, ker je simboliziral Svetega Savo, kakršnega desničarji niso želeli videti, začnejo groziti s smrtjo. Prihajali so anonimni telefonski klici, napadi, žalitve na ulici, razlaga Svetozar Cvetković. Ljudje iz državne varnosti so mu svetovali, naj nosi orožje. Zato pištola v njegovem žepu.
Vojna je in 30. julija leta 1993, ko vstopi v bar Apple, ima ob sebi pištolo CZ-99. Začelo se je z udarcem od zadaj, z brcami v glavo in udarci s steklenico, med pretepanjem in prerivanjem v poltemi je okrvavljen, ko je videl svojega okrvavljenega brata (Branimirja Lauševića), kako mu eden od mladeničev na vratu drži steklenico z razbitim dnom, potegnil ven pištolo in začel streljati, na slepo.
»Na prsih mu čepi tisti, ki me je prvi udaril, in mu nekaj zabada v glavo! Tisti na tleh je Mili! Njegovo telo se ne odziva na udarce tipa na njem. Uperim pištolo in streljam. Ne vem, kolikokrat. Nazadnje pištola klikne v prazno. Ni več nabojev. Fant se, držeč se za trebuh, opoteče skozi ozki prehod. Pokleknem k bratu. Obraz ima čisto krvav. Kličem ga, vsaj zdi se mi, da to počnem. Bog, je sploh živ? Ne diha! Ga je tisti ubil? Sem ga ubil jaz? Še vedno nič ne slišim.« (Odlomek iz romana Leto mine, dan nikoli.)
Ubil je dva napadalca, stara 19 in 20 let, tretjega hudo ranil.
Zaradi tega dogodka se je življenje igralca, ki je imel vse, bleščečo filmsko in gledališko kariero, nagrade, puljsko areno in čudovito družino, spremenilo v življenje zločinca, ki je skupaj z nepismenimi, obstranci, marginalci, posiljevalci, zločinci preživel skoraj pet let.
Ko odložiš knjigo, veš, zakaj je izbral tak naslov. Godina prođe, dan nikad. Leto mine, dan nikoli. Žarko Laušević je imel v zaporu zelo veliko časa. Pisanje je bilo izhod. Pisanje in slikanje. Talent za igro je bil prisiljen uporabljati že zato, da je preživel med zaporniki, morilci, posiljevalci, nasilneži, morilci svojih otrok in žena.
To ni zgolj Dnevnik nekega kaznjenca, kot je podnaslovljen roman Leto mine, dan nikoli. Ne, pred nami je kolaž samoizpraševanj, reminiscenc iz preteklosti, kopanje po sebi kot nekakšen negativ Razkolnikova v Zločinu in kazni, z odlomki, vrednimi veščine in stila rojenega pisatelja, ki je po igri usode, po čudnem naključju, v napačnem času, napačnem trenutku vstopil v napačen prostor. Vse drugo se je moralo odviti, kot po strašnem scenariju nekega izkrivljenega uma.
»Primer Laušević«
Leta 1993, v času, ko so padale glave za nič, ko so v koncentracijskih taboriščih na območju Bosne in Srbije umirali nedolžni, v času, ko človeško življenje ni imelo vrednosti, so torej človeka, ki je ubijal v samoobrambi, obsodili na petnajst let zapora. Knjiga, ki je nastala iz tisočih strani zaporniških dnevnikov in se dotika predvsem prvega leta v zaporu, se konča z obsodbo sodnika Miraša Radovića: Kriv. Kriv je tudi njegov brat Branislav Laušević, njega obsodijo na dve leti zapora. »Tu se kaže perverzija te obsodbe. Morali so obtožiti tudi brata, ki naj bi izstrelil 'en naboj v zrak'. Če bi obtožili samo Žarka, bi sodišče moralo upoštevati, da se je branil pred tremi napadalci, kar bi popolnoma spremenilo razsodbo,« pravi Svetozar Cvetković. Po prvi pritožbi so mu kazen zmanjšali na 13 let, po naslednji pritožbi na sklep višjega sodišča v Podgorici oktobra 1999 je že drugič razglašen za krivega, »ker je prekoračil mejo samoobrambe«, a se kazen zmanjša na štiri leta. Leta 1999 ga tako spustijo na svobodo. Ni konec. Takoj zapusti Črno goro in nekaj mesecev zatem v strahu za življenje svojih otrok prek Madžarske emigrira v Združene države. Postopek proti Lauševiću se nadaljuje; leta 2001 Vrhovno sodišče Črne gore sprejme pravnomočno obsodbo, s katero Lauševića znova obsodi na 13 let zapora, za njim je razpisana tiralica, išče ga Interpol. Osem let kasneje, leta 2009, Lauševića aretirajo v New Yorku, ker nima veljavnega potnega lista; to pomeni, da je brezpravno v ZDA, grozi mu deportacija v Srbijo, kjer bi moral spet v zapor, da odsedi svojo kazen. Sodišče v New Yorku ga pomilosti, ker vmes legalizira svoje bivanje v ZDA z zakonom z vizažistko Anito. Konec leta 2011 predsednik Srbije Boris Tadić vsaj formalno naredi konec tej kalvariji; a pomilostitev velja samo za srbski pravosodni sistem, Črna gora je zdaj druga država; Lauševiću in njegovim potomcem nad glavo še vedno grozi krvno maščevanje družin ubitih. Lauševićevi trije otroci iz obeh zakonov so registrirani pod tujimi imeni nekje v Združenih državah. Sam se ne pojavlja na nobenem javnem dogodku, ne daje intervjujev, ljudje, ki imajo stik z njim, želijo, da se o tem ne piše.
»Nečesa še vedno ne razumem,« se Vita Mavrič obrne k Svetozarju Cvetkoviću. »Kako je mogoče, da v 21. stoletju obstaja nekaj takega kot 'krvna osveta', in to tako blizu nas? Smo še vedno na ravni plemenskih skupnosti?« »Na žalost, da,« je kratko rekel Cvetković in se zresnil. »Na pogrebu ubitih mladeničev v Črni gori sta njuni družini v odprti grob vrgli belo srajco. To pomeni krvno zaobljubo: da bodo morilca njihovih otrok in njegove otroke poiskali na koncu sveta in mu povzročili isto bolečino. V nevarnosti ni samo Laušević, ampak tudi njegovi otroci, in to je strašno,« pravi in nekaj časa za mizo zavlada tišina.
Cvetković je leta 1999, po Lauševićevem prihodu iz zapora, z njim snemal film z naslovom Nož, po literarni predlogi Vuka Draškovića, pove. »Tri, štiri dni sva preživela skupaj na snemanju, niti enkrat nisva spregovorila o tem dogodku; ves čas je bil ob njem telesni stražar. Kadar sva se usedla v restavracijo na kosilo, ga je telesni stražar postavil tako, da je bil s hrbtom obrnjen proti zidu. Predstavljajte si, kakšno življenje živi,« pravi Cvetković. »Človek, ki je končal Akademijo za igro, ki ima v sebi takšen kreativni potencial kot igralec in ne le kot igralec, ampak tudi kot pisec, in ne le kot pisec, ampak tudi kot slikar, glasbenik, pevec ... Tak človek si ne zasluži, da zadnjih dvajset let dela kot pleskar.«
Duh upora filmskih osemdesetih
Žarko Laušević se je pojavil v času, ko je bil »tulum gotov«, kot je rekel hrvaški zgodovinar in 'arheolog' filma dr. Daniel Rafaelić. »Zabave je bilo konec, umrl je maršal, država je drvela v propad, inflacija je postala vsakodnevni pojav. In takrat se film prvič začne odprto ukvarjati z demoni te družbe, demoni, ki so bili do takrat zelo potisnjeni v drugi plan.«
»Vedno so nas učili, da so bila osemdeseta v nekdanji Jugoslaviji najboljše obdobje za glasbo in najslabše za film; osemdeseta so bila zame filmsko reprezentativno obdobje, o tem pričajo številne mednarodne nagrade na filmskih festivalih, ti filmi so v tekmovalnih programih festivalov, kakršen je Cannes ...«
Ne vem, kako je pri vas, nadaljuje Rafaelić, a na Hrvaškem je igralec postal samo eden od poklicev. Vemo, da je bil včasih igralec del panteona. In Žarko je bil del še zadnjega panteona bogov nekdanje države, tako kot je bila kinematografija osemdesetih še zadnji izdih tiste prave demokracije, ki ni natikala okov, ampak jih je lomila, in širila ne samo duha časa, ampak duha svobodi,« pravi Rafaelić.
»Svoboda nikoli več ne more biti moja beseda,« pravi igralec na videoposnetku. »Človek, ki je ubijal, nikoli več ne more biti svoboden,« piše v romanu. »Zavidam vsem v sobi ne glede na višino kazni, z izjemo nesrečnega Nikole, ki je izgubil vse. Zame tudi takrat, ko bom prišel od tod, v tej državi ne bo več normalnega življenja. Je to privilegij slave? Vsi drugi v sobi so manj popularni od svojih zločinov in vsi bodo pozabili na njihove grehe. Moje grehe pa bo lahko vedno osvežil kakšen gledalec z eno samo duhovitostjo iz sedemnajste vrste in sedemnajstega stoletja: 'Morilec!'«
Filmski prizori, ki se podvajajo
Prav v beograjskem centralnem zaporu, kjer so nastali dnevniški zapiski, je posnel najtežje prizore iz filmov Bolje od bega, Bratje po materi in nanizanke Sivi dom. »Poznam cel kup stražarjev. Da, tudi upravnika poznam. Še več, njegova in moja mama sta sestri,« piše v svojem grenko humornem stilu. In zdaj, medtem ko piše, sedi v isti sobi, v kateri je snemal zaporniški prizor v filmu Bolje od bega. Nikjer ni kamere. »Prizor, ko jokam, ponavljamo neštetokrat.«
Prizor filma Polbrata po materi, ko se s filmskim bratom Slavkom Štimcem srečata »na krogu«, na zaporniškem dvorišču, se ponovi v realnosti, ko se na istem mestu, v drugem času, »na krogu« srečata z bratom Branislavom - Milijem. Le da tokrat nihče ne reče: Cut! Rez!
In vendar sam v romanu ironično dvomi: »Življenje ni podobno mojemu filmu Bolje od bega. Zaenkrat. V njem me Stamena Ljubibratić v prizoru obiska v zaporu obvesti, da me zapušča in z najinim sinom odhaja v Ameriko. Maja pa je rekla: Čakala te bom.« Prehitro zapisano. Lauševiću se je ponovil tudi ta prizor; prva žena Maja je zaradi varnosti z obema otrokoma emigrirala v ZDA, ko je prišel iz zapora, sta se ločila.
»Kaj odgovoriš, ko te novi, ki prihajajo v celico, sprašujejo, kaj si naredil? se sprašuje v enem od tistih meditativnih preizprašujočih delov romana: »Dva sem ubil, tretjega pa ranil.« Ubiti pomeni narediti konec življenja, piše. Težke besede v prvi osebi ednine.
Si bil zelo jezen? ga vpraša sozapornik. Ne, branil sem se. Kar je čudno. Njegovi sotrpini so večinoma ubijali, ker so bili jezni. Posiljevali so, ker so bili jezni. Laušević, ki v zaporu bere Dostojevskega in Camusa – razmišlja o svoji družini, o kozmopolitski vzgoji očeta zgodovinarja, ki jih je vzgajal v odsotnosti kakršnegakoli nasilja, tu je soočen z brutalnimi zgodbami zapornikov, tu so zgodbe o umorih iz strasti, umorih kar tako, nasilju, a tudi portretih teh izobčencev družbe, ki jih opiše z grenko ironije, celo z duhovitostjo komediografa, kot pravi Dušan Jovanović.
»Kaj lahko psihiatri vedo o zlu, o krvi, o strahu? So doživeli takšno zlo, tak strah? Tisto, kar vidijo v mojih očeh in slišijo iz mojih ust, vzporejajo s tistim, kar so prebrali v knjigah. Strah je neobstoj časa. Strah je odsotnost bolečine. Strah je brez oblike. Strah obstaja prej in potem. Med prej in potem je žival. Samo prej in potem si človek.«
***
»Morilec! Ta beseda vedno z lahkoto odstrani krhko krasto z mojih ran, tudi tukaj, čeprav neizgovorjena. Tukaj se ta beseda zamolčuje, ker ima vedno povratni učinek. Tukaj se ne omenja niti beseda zločin. Reče se dejanje. Kdaj si izvršil dejanje? Koliko časa je minilo od tvojega dejanja? Šele tukaj,« pravi Laušević in seveda misli na zapor, »postanemo človeški, pozorni drug do drugega«. (Iz slovenske izdaje knjige Leto mine, dan nikoli; prevod Lili Potpara, založba Modrijan)
