Zdravnica v zapor

Ali so za stečaje, v katerih se evidentno krade premoženje, že koga obsodili?

Objavljeno
27. september 2013 18.01
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ta teden sem naredila napako. V časopisu sem objavila, da so bili v zadnjih petnajstih letih v Sloveniji zaradi malomarnega zdravljenja na pogojno zaporno kazen obsojeni trije zdravniki. A to ni res. Bili so štirje. Ko sem tisto jutro odprla časopis in svojo napako opazila, mi je postalo vroče. Kako se mi je lahko to zgodilo? Po razmisleku ugotovim naslednje: podatke je v arhivu Dela poiskala naša arhivistka. Povedala mi jih je po telefonu. Tri sem si zapisala, zadnje, Zlatke Kanič, pa ne, ker sem o njej vedela vse »na pamet«. Tragični primer njenega zdravljenja dečka Nekrepa je medijsko najbolj razvpit primer zadnjega časa. In, kakšen lapsus. Ko sem pisala članek, sem zapisala le tiste tri, ki sem jih imela v zvezku. Ne pa tudi Kaničeve. Nedopustno. Mi bodo naši bralci zdaj sploh še verjeli in zaupali?

Če bi zaradi te svoje novinarske napake prišla pred sodišče, bi mi sodnik morda očital, da sem ravnala naklepno. Kdo ve, kaj ima ta novinarka s Kaničevo? Nič, bi mu povedala po pravici, še poznam je ne. Tega seveda ne morem dokazati. Lahko pa povem, da sem bila tisti dan v stiski. Ta teden sem napisala toliko, kot nekateri novinarji ne napišejo ves mesec. Bila sem na smrt utrujena in sem vzela prosti dan, da opravim nekaj nujnih osebnih stvari. A ni šlo. Najprej sem imela kakšnih deset službenih klicev, nato sem se kljub prostemu dnevu odzvala na prošnjo iz uredništva in napisala članek. In se v njem zmotila.

Če bi živeli v bolj totalitarni družbi, bi me lahko sodnik zaradi moje novinarske napake – te ali kakšne druge – obsodil na zapor. Kot bo šla v torek v zapor zdravnica Nada Cesarec iz Brežic. Seveda ni enako. V središču zdravnikovega dela je življenje samo po sebi. Napačna odločitev lahko pomeni smrt. Naša zdravstvena služba je organizirana tako, da bi zdravnica morala iti k poškodovanemu na železniško postajo, ko je izvedela za nesrečo. Morala bi, če bi mogla. A očitno tega ni (z)mogla. Imela je še več bolnikov in ostala je pri njih. Sodišče je presodilo, da je ravnala napačno. Sodišče ima vedno prav, ker sodi po zakonih. A zakoni velikokrat niso prav zares povezani z življenjem.

Ko berem obsodbo zdravnice, imam občutek, da se ji je v hipu, ko so jo obvestili o padlem delavcu, nagrmadilo vse na glavo. Vseh 36 let dela v ambulantah, v katerih je potrkalo na njena vrata približno 300 tisoč bolnih. Vsak dan petdeset, šestdeset ali sedemdeset ljudi. Kako se počutite, gospod? Kaj vam manjka, gospa? Vživeti se v petdeset ali sedemdeset bolezni, v prav toliko težav in toliko usod, se zdi nepredstavljivo. Vsak dan znova, vseh 36 let. Ali to še zmore pri svojih več kot šestdesetih letih? In pri tem teči v trenutku nekam drugam? Sodnik Almir Kurspahić je v sodbi zapisal, da je ravnala naklepno. Sem prav razumela? Je sodišče res ocenilo, da je zdravnica premišljeno in zanalašč ostala v ambulanti, z naklepom, da bi delavec kasneje umrl? Je tako mislilo sodišče? Sodišče, ki se mesece in leta ukvarja s posameznim primerom, da ne bi naredilo napake, se ni zmenilo za to, da je Cesarčeva ta dan obravnavala 57 bolnikov. Sedminpetdesetkrat se je morala ta dan odločiti.

Tukaj ne gre samo za Nado Cesarec, ki jo bodo v torek zaprli. Gre za skoraj tisoč zdravnikov in zdravnic, ki so vsak dan potisnjeni v podoben položaj, ko se morajo odločati med dvema možnostma, dvema življenjema, dvema smrtma. V razvitih državah pregledajo zdravniki le okoli dvajset bolnikov na dan, pri nas veliko več. Biti bi morali na dveh mestih hkrati, če bi hoteli zadostiti zakonu. Slovenske zdravnice umirajo zato v povprečju 20 let prej od drugih Slovenk.

Seveda zdravnik mora pomagati bolnemu in ponesrečenemu. K temu ga zavezujejo ne le zakoni, ampak tudi njegova etika. In to pričakujemo ljudje. Toda na svojem hrbtu ublažiti vseh slabosti sistema, ki je tako napet, da se človek pod njegovo težo z lahkoto zlomi, ne zmore. Ne more na svojih plečih nositi posledic dolgoletne zdravstvene politike – tako državne kot cehovske –, ki je kriva, da smo po številu družinskih zdravnikov na repu Evrope. Zdaj še dodatno varčujemo in s tem dobesedno kopljemo grob samim sebi. Vsak zdravnik več pomeni nekoliko daljšo življenjsko dobo prebivalcev, kažejo raziskave. Toda pri nas je namesto v ordinacijah 225 zdravnikov brezposelnih na zavodu za zaposlovanje.

Kaj bo z državo, če bo zapirala zdravnike, ki nas zdravijo? Če bo kaznovala tiste, ki pri svojem delu izhajajo iz pomoči sočloveku, tolerirala pa one, ki kradejo? Koliko napačnih odločitev so sprejeli politiki in predsedniki vlad, da je Slovenija v tako slabi kondiciji? In bančniki? Kolikokrat so se odločili napačno in bomo morali davkoplačevalci poravnati vse njihove odločitve? In sodniki? Ali so za stečaje, v katerih se evidentno krade premoženje, že koga obsodili? Ali se ravnajo zgolj strogo po črki zakonov, ki kraje omogočajo? Vsi ti so na prostosti, čeprav država umira. Zdravnica pa gre v torek v zapor.