Ženske v Švici, srečno 
neenake?

V Švici živim približno dve leti. Nekega februarskega dne sem se z vozičkom in takrat dvomesečnim sinom tako kot vsak dan namenila na miren sprehod ob Renu do središča Basla. Bilo je ravno v času pustnega karnevala, ki ima v Baslu dolgo tradicijo in je eden največjih dogodkov v letu. Godba je bučno odmevala po ulicah in trgih, pokritih s konfeti. Ker se je vse treslo in nisem hotela, da se otrok prebudi, sem se hitro obrnila proti domu. Voziček sem potiskala po ozkih ulicah starega dela mesta, ki je čudežno ostal miren, ko sem na kolesu zagledala sodelavca in soseda Reneja. Rene je doktor kemijskih znanosti. »O, kako lepo presenečenje! Zelo sem vesel, da sva se srečala. Kako gre?« Ustavil je kolo in se sklonil proti vozičku: »O, kako krasen fantek! Kdaj prideš nazaj v službo?« Kmalu, prekmalu, sem odgovorila in ga povprašala, kdaj sta njegova – zdaj že odrasla – sinova odšla v vrtec in ali je bil ta prehod težak. »Ja, žena je po porodu ostala doma in skrbela za otroka do šole … Ampak razumem tvoje strahove. Težko je ženskam, ki so, kako bi rekel, karierno usmerjene. Težko jim je, res, ker morajo biti hkrati matere, hoditi v službo in opravljati vsa gospodinjska dela. To ni lahko.«

V Švici sem takrat živela že dovolj dolgo, da sem vedela, da se sodelavec ne šali. Rene res verjame, da so gospodinjska dela in vzgajanje otrok izključno ženska opravila, ne glede na to, ali je ženska zaposlena ali ne. To se mu zdi samoumevno, skoraj kot bi ta opravila bila ženskam zapisana v genih. Zato tudi nima občutka, da bi bilo bolje, da bi tovrstne ideje obdržal zase. V Švici je to, da ženske ostanejo doma, da kuhajo, perejo, nakupujejo, pospravljajo, čistijo, likajo in skrbijo za otroke, še vedno družbena norma. In Rene, ki je star 63 let, tako kot večina Švicarjev rad živi po pravilih in ustaljenih normah. Tudi veliko švicarskih žensk razmišlja podobno.

Preden sem se preselila v Švico, so bile moje predstave o tej državi omejene na ure, gore, čokolado, sir, krave, smučanje, jezera in švicarske nože. Politična nevtralnost in direktna demokracija, bogastvo, banke, visok življenjski standard, kakovostni izdelki in točni vlaki so mi prav tako prišli na misel. Nisem pa vedela, da sem spada tudi konservativnost. V določenih pogledih zelo moderna država je tudi izjemno konservativna. Še zlasti to velja za status žensk.

Ženskam v Švici volilna 
pravica šele leta 1971

Prvi državi, v katerih so ženske dobile volilno pravico, sta Nova Zelandija (leta 1893) in Avstralija (leta 1902). Ob koncu prve svetovne vojne so ženske volile tudi v večini skandinavskih in srednjeevropskih držav, pa tudi v Kanadi ter v večini republik Sovjetske zveze. Sledile so ZDA, države južne Evrope (Španija, Portugalska, Grčija, Albanija, Turčija, Bolgarija) ter Velika Britanija, države Južne in Srednje Amerike ter jugovzhodne Azije. V njih so ženske dobile volilno pravico med obema vojnama. Med drugo svetovno vojno ali takoj po njej so ženske pričele voliti v Franciji, Jugoslaviji in Italiji, v afriških državah, Senegalu in Togu ter v Libanonu. V desetih letih po vojni so volilno pravico dobile ženske v preostalih azijskih državah, vključno s Kitajsko, Japonsko, Korejama, Indijo in Pakistanom, medtem ko je v petdesetih in šestdesetih letih ta pravica pripadla ženskam v večini držav afriške celine. Do konca šestdesetih let so dobile to pravico tudi ženske v Siriji, Iranu in Jemnu, v Afganistanu in Papui Novi Gvineji. Ne pa v Švici.

Boj za volilno pravico žensk se je v Švici začel že v 19. stoletju, ko so leta 1886 podpisale peticijo za volilno pravico in jo neuspešno predstavile oblastem v Zürichu. V naslednjih sedemdesetih letih se je zvrstilo še nekaj zahtevkov in nekaj referendumov na lokalni ravni, a so bili vsi neuspešni oziroma zavrnjeni. Leta 1957, sredi hladne vojne, se je vlada odločila poleg moških za vojsko rekrutirati ženske – te so odločno protestirale proti novim dolžnostim brez novih pravic, zato je leta 1959 vlada vendarle organizirala prvi nacionalni referendum, na katerem so moški odločali o volilni pravici žensk. V predvolilni kampanji so nasprotniki volilne pravice glasno opozarjali, da se vloga matere ne sklada z vlogo žensk v politiki. Propagandni plakati z napisi Ne volilni pravici žensk! so prikazovali jokajočega dojenčka, ki je padel iz zibelke, v kateri je namesto otroka zdaj ležala mačka. Vendar se tudi ženske niso angažirale, kot bi bilo pričakovati. Nobenih sufražetk, ki bi se v množicah zbirale na ulicah, ni bilo opaziti, nobene feministke, ki bi protestirala, nihče ni povzdignil glasu. Celo mogočni Frauenverein, edina ženska organizacija, ki je bila odgovorna za odsotnost alkohola in nočnega življenja v Zürichu, je šla samo tako daleč, da je izjavila, da ni proti, da ženske volijo, je dan po referendumu poročala ameriška revija Time. Na referendumu so se Švicarji z veliko večino odločili proti volilni pravici žensk.

Minilo je deset let, preden se je vprašanje volilne pravice žensk spet pojavilo v švicarski politiki. Leta 1968 se je iz geopolitičnih razlogov (hladna vojna) Švica hotela priključiti evropskemu svetu in podpisati evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Vlada je prosila Evropo za izjemo, kar zadeva volilno pravico žensk, in spet so nastali protesti. Tako je vlada leta 1971 organizirala še en referendum, na katerem so moški ženskam z dvetretjinsko večino izvolili volilno pravico na državni ravni. Toda na lokalni ravni ženske v nekaterih kantonih še nekaj časa niso smele voliti. Nazadnje so volilno pravico dobile v kantonu Appenzeller leta 1991.

Globoko ukoreninjena 
neenakost spolov

Švica je letos praznovala štirideset let volilne pravice žensk. V teh letih se je za ženske kar nekaj stvari obrnilo na bolje, vendar predvsem v političnem in pravnem smislu. Pravno gledano so ženske od leta 1996 enakopravne moškim. Leta 1984 je bila ženska prvič izvoljena za ministrico, lani septembra je vlada prvič imela žensko večino – od sedmih ministrov, ki sestavljajo vlado, so štiri ženske. Vendar se je v vsakdanjem življenju za ženske v Švici bolj malo spremenilo. Ena večjih sprememb je bil leta 2005 uzakonjen porodniški dopust, vendar je tudi ta prišel pozno (Švica je bila zadnja država v zahodni Evropi, ki je uzakonila plačan porodniški dopust), in to po dolgem boju na referendumih. Štirikrat so morali Švicarji na volišče, preden je bil sprejet zakon, po katerem zdaj ženske dobijo štirinajst tednov porodniškega dopusta z osemdesetodstotno plačo.

Neenakost spolov je v Švici še vedno velik problem. Ženske v tej državi zaslužijo povprečno dvajset odstotkov manj kot moški. (V Sloveniji se ta številka giblje okrog 8,5 odstotka, medtem ko je povprečje za EU 17 odstotkov.) Na visokih menedžerskih položajih so razlike še precej večje. Tu so plače žensk kar 31 odstotkov nižje od plač moških. Poleg tega ženske le redko zasedajo menedžerske pozicije in še redkeje so članice upravnih odborov. Glede na raziskavo švicarskega nacionalnega statističnega urada je leta 2008 samo 4,4 odstotka zaposlenih žensk imelo menedžersko pozicijo, medtem ko je v upravnih odborih stotih največjih švicarskih podjetij le 6,7 odstotka žensk.

Med poslovnim kosilom v prvih dneh, ko sem se preselila v Švico, mi je profesor na baselski univerzi povedal, da so pred leti v enem izmed švicarskih kantonov izračunali presežek v kantonalni blagajni in se odločili denar vrniti davkoplačevalcem. Prebivalcem kantona so na dom poslali ček s primerno vsoto, pri čemer so čeke, namenjene poročenim ženskam, poslali skupaj z moževim čekom v ovojnici, naslovljeni na moža. Takrat sem zgodbo razumela kot smešno anekdoto, kot napako administracije, vendar sem se je ponovno spomnila, ko sem pred kratkim tudi sama doživela podobno izkušnjo. Ko sem zanosila, sva se s partnerjem prijavila za prosto mesto v tukajšnjih vrtcih. Ker moj partner ne govori nemško, sem z vrtci komunicirala jaz. Ko je bilo treba plačati prvi mesec varstva, so o tem obvestili – ne mene, ampak partnerja in pismo s položnico naslovili na njegovo ime. Podobno je, ko se otrok rodi poročenemu paru – avtomatično mu pripade očetov priimek. Dvojni priimki v Švici niso dovoljeni, če se zakonca odločita otroku dati materin priimek, je za to treba vložiti zahtevo o preimenovanju otroka in to primerno plačati. Tovrstni primeri ponazarjajo miselnost, ki je globoko ukoreninjena v švicarski družbi, tako pri moških kot pri ženskah. Glede na anketo tednika The Economist iz leta 1999, le 39 odstotkov Švicark meni, da bi morale ženske imeti enake pravice kot moški. (Izmed enajstih držav razvitega sveta, ki so bile vključene v anketo, je Švica pristala na predzadnjem mestu, takoj za Japonsko.)

V tretjini švicarskih družin zaposlen samo moški

Tudi švicarska družba je organizirana tako, da spodbuja, da je ženska oziroma eden od staršev doma. Ko sem se preselila v Švico, nisem mogla verjeti, da šole nimajo organiziranih kosil in da imajo otroci sredi dneva dveurni odmor, med katerim se vrnejo domov na kosilo, potem pa gredo popoldne nazaj v šolo. Če oba starša delata, to torej pomeni, da mora eden od njiju vsak dan sredi dneva domov. »Res sem hvaležen hčeri, da je zdaj dovolj samostojna, da si sama naredi kosilo. Bil sem že zelo naveličan vsakodnevne vožnje s kolesom sredi dneva domov in nazaj. Vsa poslovna kosila sem moral odpovedati in hkrati nisem imel nikoli časa v miru pojesti kosila,« mi je povedal znanec Christian, ki se je v Švico preselil iz Amerike. Starši pogosto najamejo tako imenovano mama du jour (mamo za čez dan), ki otroku pripravi kosilo in poskrbi, da se popoldne vrne v šolo. Družine, kjer oba starša delata, se večkrat organizirajo tudi tako, da otroci kosijo pri različnih družinah glede na dan v tednu in tako razbremenijo posamezne družine.

Šole prav tako nimajo popoldanskega varstva. Družine, kjer oba starša delata, si ga morajo organizirati same. Tako otroci po šoli odidejo v bližnje vrtce ali dnevne centre s popoldanskim programom, ki jih je seveda spet treba plačati. Velik problem je tudi pomanjkanje prostih mest v vrtcih in predvsem cena. V večjih mestih se ta giblje okrog 1600 evrov na mesec, kar je približno trideset odstotkov povprečne družinske mesečne plače in je druga najvišja v Evropi. (Vrtci so najdražji v Veliki Britaniji.) Poleg tega je popust, ki ga vrtci ponujajo za drugega otroka, le desetodstoten, za tretjega pa le petnajstodstoten. Tudi delovni čas trgovin – večina jih je odprtih le do šestih ali pol sedmih zvečer – temelji na tem, da se nakupovanje opravi čez dan in ne po službi.

Iz naštetih razlogov je veliko bolj praktično, da eden od staršev (ženska) ne dela, zaradi česar v Švici družine še vedno preživljajo moški. Glede na rezultate študije, ki jo je leta 2000 opravila švicarska znanstvena fundacija, je v tretjini švicarskih družin zaposlen samo moški, medtem ko ima v polovici vseh družin oče polno zaposlitev, mati pa je zaposlena s skrajšanim delovnim časom. Podobno, kot je v Sloveniji normalno in pričakovano, da ženska po rojstvu otroka eno leto ostane doma, tako je v Švici normalno, da ostane doma vsaj nekaj let oziroma dokler otroci ne gredo v šolo. Takrat si v večini primerov poiščejo službo s skrajšanim delovnim časom. Večina podjetij v Švici je glede tega zelo fleksibilna in omogoča delo s skrajšanim delovnim časom. Pogosti so osemdeset-, šestdeset- ali štiridesetodstotni delavniki, kjer zaposleni dela štiri, tri oziroma dva dni na teden.

Pritisk družbe 
na osebne odločitve žensk

Ko se ženska po porodu vrača na delovno mesto, je njena odločitev glede delavnika in glede časa, kdaj se bo vrnila na delo, izpostavljena kritiki iz dveh vidikov; družbenega, ki je kritičen do žensk, ki se vsaj delno ne odrečejo karieri, da bi vzgajale otroke, in profesionalnega, ki ustvarja pritisk na delovnem mestu, saj če se ženska odloči za skrajšanje delovnega časa, je to znak za neresnost v karieri.

Moja ginekologinja je ženska v petdesetih letih, ki ima zelo uspešno zasebno ordinacijo. Šest tednov po rojstvu sina sem šla k njej na redni pregled. Po krajšem pogovoru o tem in onem me je vprašala, kaj mislim narediti s službo. Ko sem ji odgovorila, da se nameravam vrniti na delo s polnim delovnim časom – v Švici je za ženske skrajšani delavnik tako pogost, da vedno, ko ženska omeni službo, doda informacijo o dolžini delavnika – je na široko zamahnila z roko in rekla, naj si za božjo voljo delavnik skrajšam vsaj na osemdeset odstotkov.

O skrajšanju delovnega časa po porodniški nisem nikoli razmišljala. Delno zato, ker me delo zanima in si želim biti uspešna (po izobrazbi sem biologinja in delam v farmacevtski industriji). Hkrati tudi zato, ker je moja mama vedno delala in sem tudi jaz hodila v vrtec petkrat na teden. Vendar so se pritiski name vrstili … V Švici je navada, da so pralni stroji in sušilci perila skupna last prebivalcev stanovanjskih blokov in so ponavadi nameščeni v pritličnih prostorih. Ženske, ki so (vsaj v mojem bloku) z izjemo mojega partnerja edine, ki perejo perilo, se tam čez dan srečujejo in klepetajo. »Poskusite si skrajšati delavnik, če se le da,« mi je svetovala soseda, mati dveh srednješolk, in mi povedala, da odkar sta se ji rodili hčeri, dela le en dan na teden. Starejša upokojenka iz stanovanja pod mojim pa me je, ko sem ji povedala, da bo šel sin kmalu v vrtec, vprašala, za koliko dni na teden, ker da so njeni vnuki v vrtcu dva dni na teden in se je izkazalo, da je to idealno, ne preveč, ne premalo.

Kmalu me je poklical tudi predstavnik iz kadrovske službe. Ko sem mu razložila, da se nameravam vrniti s polnim delovnikom, mi je predlagal, da bi se spet dobila čez nekaj časa, jaz pa naj vmes razmislim o skrajšanju delovnega časa, češ da to stori večina mater.

Ob vseh nasvetih nisem bila več tako prepričana o svoji odločitvi. Na informativnem sestanku v enem od vrtcev sem vprašala, koliko otrok je tam petkrat na teden. Ravnateljica mi je odgovorila, da je to sila redko in da je večina otrok tam le nekaj dni na teden. Tudi moj pediater mi ni bil v pomoč, saj je menil, da bi bilo za otrokov razvoj veliko bolje, če bi bil tam le štiri ali, še bolje, tri dni na teden.

O vplivu vrtca na razvoj otrok so bile opravljene številne znanstvene študije. V eni večjih in odmevnejših raziskav iz ZDA se je pokazalo, da so bili otroci, ki so v vrtcu preživeli več kot trideset ur na teden, malce bolj agresivni in zahtevni, vendar so hkrati bili boljši pri matematiki in branju. V neki drugi študiji so rezultati pokazali, da se je pozitiven vpliv vrtcev na učenje matematike in jezika najbolj pokazal pri otrocih, ki so vstopili v vrtec s starostjo od dveh do treh let. Podobne rezultate so objavile številne druge študije, vključno z raziskavo oddelka za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete; po njej so bili otroci, ki so redno obiskovali vrtec, nekoliko bolj vestni, odprti in čustveno stabilni, izražali so več močne volje. Ti otroci so bili tudi nekoliko uspešnejši pri slovenščini in dosegali boljše rezultate pri testih splošne nebesedne sposobnosti. Vendar se na podlagi rezultatov vseh omenjenih raziskav zdi, da je vpliv vrtcev, bodisi pozitiven bodisi negativen, na otroke zanemarljiv v primerjavi z vplivom, ki ga imajo na otroke starši. Kljub temu so nasveti in mnenja, ki sem jih dobivala iz okolja, začeli vplivati na moje razmišljanje. Vedno bolj sem se nagibala k temu, da bi bilo verjetno res bolje, če bi vrtec omejila na tri ali štiri dni na teden. Hkrati pa me je skrbelo, kaj bo to pomenilo za kariero. Me bodo v službi odpisali kot mamo?

Med najbolj srečnimi 
in zadovoljnimi v Evropi

Ob vseh teh izkušnjah sem se pogosto spraševala, kako to, da Švicarke množično ne protestirajo po ulicah in zahtevajo več pravic, kako da niso razočarane nad lastno državo in ne poskušajo spremeniti stvari. Težko je najti zadovoljiv odgovor. Nedvomno se Švicarska vlada zaveda problema, saj je lani financirala veliko nacionalno raziskavo, ki naj bi raziskala vzroke in predlagala rešitve v zvezi z neenakostjo spolov v Švici. Nedvomno je v Švici tudi veliko žensk, ki si želijo spremembe. Štirinajstega junija letos je bila dvajseta obletnica tako imenovanega Frauenstreika, ko so leta 1991 po Švici ženske protestirale in opozarjale na neenakosti. Takrat se je stavke udeležilo pol milijona žensk, letos pa so se v večjih mestih zbrale le tisočglave množice. V Bernu so ženske za seboj vlekle velikega polža, ki naj bi simbolično ponazarjal počasnost spreminjanja družbe, kar zadeva enakost spolov. Časopisi so sicer poročali o protestih, vendar dogodek ni bil posebej odmeven.

Dejstvo je, da je življenje v Švici zelo udobno. Ni skrivnost, da je Švica ena najbogatejših držav na svetu in da je življenjski standard izjemno visok. Poleg tega so Švicarji srečni. V odmevni raziskavi znanstvenikov univerze v Cambridgeu iz leta 2009, ki je merila nivo sreče v triindvajsetih evropskih državah, je Švica pristala na drugem mestu, takoj za Dansko. (Slovenija je bila na 13. mestu.) Švicarji, in s tem seveda Švicarke, so srečni, zadovoljni in živijo udobno življenje. Mogoče se jim zato ne zdi nujno karkoli spreminjati. Kar zadeva moje odločitve – dlje kot sem bila s sinom doma, čedalje bolj sem uživala v času, ki sem ga preživljala z njim. Začela sem razmišljati, da mogoče sploh ne bi bilo napačno z njim doma preživeti več časa. In potem se je oglasil moj partner. Tudi on si je želel več časa preživeti s sinom in tudi on je začel razmišljati, da bi si skrajšal delavnik. Švica očetom ne omogoča porodniškega dopusta, vendar se moški vse bolj odločajo za skrajšanje delovnega časa. V zadnjih petnajstih letih se je ta delež povzpel z osem na trinajst odstotkov. Sodeč po motivih partnerja in dveh kolegov, ki sta si lani skrajšala delavnik na devetdeset odstotkov, se vsaj del teh moških za to odloča, ker si želi bolj aktivno sodelovati pri vzgoji otrok. (Mogoče bosta ravno večji interes in vpletenost moških v vzgojo in skrb za otroke povzročila prelomnico v boju za enakost spolov.)

Tako sva se na koncu tudi midva s partnerjem odločila poskusiti živeti po švicarskemu receptu. Zakaj pa ne, mogoče bova tudi midva v ravnotežju med delom in življenjem našla več sreče in zadovoljstva. Nedvomno bo pri tem profitiral otrok. Oba sva si delavnik skrajšala za deset odstotkov, kar pomeni, da bo vsak od naju preživel vsak drugi petek doma s sinom, ki bo tako v vrtcu le štiri dni v tednu.

* * *

Kar zadeva Reneja … Ko sem ga vprašala, zakaj ga nikoli ne srečam v soseski, čeprav se vsak dan sprehajam naokrog z vozičkom, mi je odgovoril, da najbrž zato, ker nikoli ne gre v trgovino, saj žena opravlja vse nakupe. »Ampak,« je dodal, »zdaj, ko bom upokojen, se bojim, da mi bo dolgčas, ker sta oba sinova poročena s profesionalnima ženskama in tako nimam vnukov, da bi se igral z njimi.«

Anja Brenčič je doktorirala na Cornell University v ZDA, trenutno dela v farmacevtski industriji v Švici.