Zgodbe so življenje in življenje so zgodbe

V najstniških letih so ga zanimale grozljivke, zlasti tiste kanadskega režiserja Davida Cronenberga in Georgea A. Romerja. Potem je prišel na vrsto umetniški film in nazadnje je začel gledati vse, tudi ameriške romantične komedije. »Razen muzikalov!« poudari.

Do sedemnajstega leta ni skoraj nič bral, potem pa ga je brat okužil z branjem. Njegov diplomski film Izlet, na primer, ima za osnovo idejo iz romana Marcovaldo Itala Calvina. Pravi, da ga v filmih zanimajo male zgodbe, odnosi, nekoč so to bolj bili odnosi med moškim in žensko, danes tisti v družini. »Spomini so sploh nekaj izjemnega in zanimivo je, kaj vse v nas sproži asociacije, spomin na spomin ...

Nobena zgodba se ne zgodi brez spomina.« Najbolj ga zabava opazovanje ljudi: »Spomnim se pokojnega Tomislava Pinterja, ki mi je nekoč pravil, da je najbolj užival poleti, ko je sedel na promenadi na Hvaru in opazoval ljudi. Predstavljal si je, kdo so vsi ti naključni mimoidoči in kaj v življenju počnejo. Čeprav je Pičo vse življenje snemal in gledal filmske zgodbe, si je v prostem času najraje sam ustvarjal svoje.

Za dušo je potreboval, tako kot vsi mi, veliko zgodb. Zgodbe so bistvo našega življenja: zaradi njih gremo v kino, beremo knjige, stripe, gledamo televizijo in beremo časopise. Zgodbe so naš zagon in brez njih ne bi bilo ničesar, ne emocij ne občutkov. Če me kdo vpraša, zakaj se ukvarjam z režijo, je prvi in edini odgovor – ker rad pripovedujem zgodbe. Ampak zgodbe niso samo dveurni filmi, zgodba je tudi kratek vic v bifeju, mala anekdota iz trgovine pred desetimi minutami. Zgodbe so življenje in življenje so zgodbe.« Sam je največkrat videl zgodbe filmov Drugstore Cowboy, Zora živih mrtvecev in Vrnitev.

Martin Turk se je rodil leta 1978 v Trstu. Leta 1998 se je vpisal na AGRFT v Ljubljani, smer filmska in televizijska režija; diplomiral je leta 2004. Leta 2003 je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za diplomski kratki igrani film Izlet. Zanj je prejel več mednarodnih nagrad. Za debitantski kratki film Rezina življenja je leta 2006 prejel vesno za najboljši kratki film na festivalu slovenskega filma v Portorožu. Sodeloval je pri številnih celovečernih filmih v vlogi pomočnika in asistenta režije. Njegov kratki film Vsakdan ni vsak dan je bil izbran v sekcijo Quinzaine des Réalisateur filmskega festivala v Cannesu. Film Soba 408 je pred tremi leti na portoroškem festivalu slovenskega filma prejel nagrado filmskih kritikov za najboljši srednjemetražni film.

Nahrani me z besedami, ki te dni prihaja v kinodvorane, je njegov celovečerni igrani prvenec, scenarij zanj pa je intenzivno pripravljal leta 2009 v pariški rezidenci canskega filmskega festivala, kamor ga je v prestižni izbor 12 mladih filmskih režiserjev izmed več kot dvesto prijavljenih z vsega sveta imenovala žirija pod vodstvom direktorja canskega festivala Gillesa Jacoba. Film govori o prekinjenih družinskih vezeh, odnosih med brati, sinovi in materami, ki se z izginotjem enega od sinov v tujini začnejo na novo vzpostavljati skozi prizmo dotedanje odtujenosti. A obenem pripoveduje tudi o srečevanju s samim seboj, lastno preteklostjo, kataklizmo prihodnosti in iskanju boga v sebi in drugih.

Kaj je Nahrani me z besedami, srhljivka ali melodrama?

Pri tem filmu je šlo za eksperiment. Lahko rečem, da je družinska drama, hotel pa sem ji dodati atmosfero, ki bi jo hkrati od tega žanra odmaknila. Hotel sem ji dodati atmosfere filmov, ki so mi blizu.

Cronenberg?

Lynch. Ker gre v filmu za več zgodb, ima vsaka svojo atmosfero, način snemanja in drugače aranžirano glasbeno temo. Z glasbo in sliko sem hotel pokazati, da vsak od treh likov doživi isto časovno obdobje drugače. Na scenarističnih delavnicah, ki sem jih obiskoval, sem se pogosto spraševal, ali bom posnel en film ali pač tri ... Bolj ko se film bliža koncu, bolj se realizem preveša v nadrealizem. Hotel sem zbrisati meje med žanri, mislim pa, da je to predvsem art film, kjer se dopušča marsikaj. S fotografijo, glasbo, predvsem pa z zvokom smo hoteli zgraditi posebna občutja ...

Iskanje preteklosti, izgubljanje sedanjosti in pričakovanje prihodnosti – so trije mednaslovi filma. Gre za pripovedno obliko, ni nujno ciklično, ki je svoj pohod napovedala s Šundom in kasneje Andersonovo Magnolijo ...

Drži, ni nujno ciklična (vzame svinčnik in nariše tri »scenaristične« daljice in jih nekako poveže v spiralo) ... vidite, grafično je to bolj spirala. Vsaka zgodba ima svoj konec. Konec pa gledalec lahko poveže z vsem, kar je videl, tudi s prvim kadrom, če hočete ...

Ob pripravi tega scenarija ste bili izmed več kot dvesto kandidatov izbrani na Cinéfondation. Torej so te delavnice učinkovite?

Zame so bile. Predvsem zato, ker se na njih postavlja ogromno vprašanj: prvo, ki se je vleklo skozi ves proces pisanja, je bilo, ali bo koncept, ki sem ga zasnoval, zdržal. Bolj ko so na delavnicah vrtali vame s tem vprašanjem, bolj mi je postajalo jasno, da je to, kar počnem, edino pravilno – da scenarij drži.

Italijanski scenarist in profesor Gino Ventriglia vam je menda rekel, da zna scenarij napisati vsak, tako imenovani rewriting pa zna narediti malokdo.

Drži. Kar dosti je treba izčistiti. Pri tem mi je pomagal Franz Rodenkirchen. Tudi on mi je postavljal vprašanja, in več ko mi jih je zastavil, bolj sem pilil like na papirju. Njihove okoliščine so bile že lepo umeščene v zgodbo – toda moral sem jasneje izrisati njihove značaje. Lik Borisa Cavazze je bil na papirju precej črno-bel, to smo popravili tudi v pogovorih z igralci, med seboj smo like skušali čim bolj povezati, jih narediti čim bolj verjetne ...

Mateju, ki ga igra Sebastian Cavazza, je všeč arhitekt Bjarne Mastenbroek in ne na primer Tadao Ando ...

Ja, in posluša džez ...

Kdo?

Sebastian Cavazza v resničnem življenju; like sem skušal čim bolj približati temu, kar igralci v resnici so. Sebastian je našel arhitekta, ki bi njegovemu junaku Mateju lahko bil všeč. In zato ga je izbral in ga omeni v telefonskem pogovoru. Igralci so nekatere stvari dokončevali sami. Jure Henigman je na primer prespal v hiši, kjer je odraščal njegov lik, da se je navadil nanjo. Z Mašo Derganc sva se pogovarjala, kje je njen lik srečal Mateja in kako sta se zaljubila, da sta danes tam, kjer sta. Male predzgodbe, ki pa so za igralce, njihovo delo pomembne. Vse to je, če hočete, piljenje scenarija – ampak s pomočjo igralcev. Če na snemanju ne bi nadgrajeval tistega, kar sem zapisal v scenariju, bi bil slab režiser.

Kaj dela režiser Martin Turk, ko scenarist Martin Turk piše?

Kadrira. Medtem ko prvi piše, že režira.

V intervjujih pogosto poudarjate, da vas zanimajo male zgodbe, karkoli naj bi to že bilo. Toda iskanje boga verjetno ni majhna zgodba, ali pač?

Je, če gledava z vidika posameznika, je. Med pisanjem se nisem toliko ukvarjal s tem, ali iščem boga ali ne – bolj sem bil fasciniran nad likom Jezusa Kristusa ...

Menda ste se tega projekta lotili zato, ker ste sanjali prizor z Jezusom Kristusom.

Sanjal sem, kako mlad fant na kolenih prosi nekega brezdomca, naj mu vendar odgovori, ali je on Jezus, ki se je vrnil na Zemljo.

Kako ste si razlagali te sanje?

(smeh) Si jih nisem. V scenariju sem izhajal iz zgodovinske različice, da je bil človek čisto navaden človek, ki ga nihče ni razumel in so ga vsi gledali postrani. Spraševal sem se, kaj pa če bi danes živel človek, ki bi ga imeli za Jezusa, on pa to v resnici ne bi bil. Robert v to skorajda verjame ...

Kje ste vi iskali svojega boga v Barkovljah, kjer ste odraščali? V glasbi?

V življenju zlasti iščem tisto, kar mi je všeč, svoj čas namenjam stvarem, ki me polnijo. V mladosti sem poslušal predvsem heavy metal. Potem sem spoznal film. In film je prevladal. Oziroma tako je šlo: najprej so bili stripi, potem metal, šport in zdaj je film. No, družina in film. Vse je povezano. Dokler si nisem ustvaril družine, me je na filmu zanimal predvsem odnos med moškim in žensko, zdaj me zanimajo odnosi v družini. Nahrani me z besedami je film o družini, ob njegovem nastajanju sem razmišljal o svoji družini iz Barkovelj in o tej, ki jo gradim ...

Vaš srednjemetražec Soba 408 govori izključno o erotiki, o tem, kaj se zgodi, ko se srečata moški in ženska.

Drži, takrat me je to zanimalo.

Že dolgo v slovenskem filmu nismo videli tako dobro zasedenih vlog, Boris in Sebastian Cavazza, Maša Derganc, Jure Henigman, Miranda Caharija, Iza Veselko in Maurizio Zacchigna ...

Že med pisanjem sem vedel, da bi rad zasedel očeta in sina, Borisa in Sebastiana. Ko sta prebrala scenarij in privolila v sodelovanje, sta mi svetovala glede preostalih igralcev.

Jure Henigman vse od Igre s pari dalje dokazuje, da je na filmu odličen.

Ja, izredno me je presenetil, čeprav se mi je na začetku zdelo, da zaradi svoje telesnosti ne bo primeren. Potem si je pustil dolge lase in zdelo se je celo, da je on sam Kristus, izgubljeni sin, ki poveže celotno zgodbo. Morda je celo on sin, ki išče očeta. Boga.

Da ne boste povedali preveč ... V filmu z nekaj prizori citirate svetopisemske prilike. O Lazarju pa izgubljenem sinu ...

Izhajal sem tudi iz svoje krščanske izobrazbe, obdobja, ko sem obiskoval verouk.

Ni boljšega, da hodiš k verouku in poslušaš metal.

Seveda, mešanje kultur je vedno dobrodošlo. Nisem klerikalec niti levičar. In to se v filmu vidi. Gledalcu ni treba nadrobneje poznati krščanskega sveta, da bi film razumel. To, o čemer me sprašujete, bom prepustil gledalcu – kdor bo hotel globlje, bo razumel.

V filmu nastopita resnična oče in sin, Boris in Sebastian Cavazza, ter resnična mati in hči, Maša Derganc in Iza Veselko ...

Rekli so mi, da je to lahko tvegano. Ampak dobil sem najboljše od najboljšega. Ne bom rekel, da so igrali sami sebe, daleč od tega, a nekaj tiste posebne topline, ki je med starši in otroci in nikdar ne zamre, je nehote postalo del filma ...

Kje ste snemali v Italiji? V Torinu?

Ne, v Trstu. V Gorici. Lago di Cavazzo.

Grafit, mimo katerega gre Robert, je kot naročen za vsebino filma.

Tam je bil prej. Spontano smo ga vključili v zgodbo. Res pa je, da sem hotel snemati v Torinu, pa je bilo predrago. Morali smo snemati v Italiji, najbliže je Trst ...

Torino zaradi torinskega prta?

Tam sem bil na eni od delavnic, poleg tega je Torino magično mesto.

Magično – zakaj?

Ima neko skrivnostno temačnost v sebi. S krščansko zgodovino je povezan prek torinskega prta, hkrati pa pravijo, da Torino predstavlja ena od trojih vrat pekla, preostalih dvoje vrat sta London in New York. Tudi zaradi tega je Dario Argento večino svojih filmov posnel v Torinu.

Vas fascinira iskanje nečesa, kar ne obstaja?

V kakšnem smislu?

Jezusova pisava.

Mogoče. To je Sizifovo delo. Menda je Kristus pisal na pesek, da je veter sproti brisal zapisano ...

Spomini – koliko jih položite v film?

Temu se je težko hote izogniti in seveda pristanejo v filmu, včasih med besedami, drugič v značajih likov, tretjič v neizrečenem. Če v življenju ničesar ne doživiš, ne moreš o ničemer pisati. To vem.

Koliko ste doživeli?

Veliko in malo. Verjetno z vidika nekoga, ki ima rad minimalizem, kar precej.

Zadnji kader Michelangela Antonionija Poklic: reporter je še vedno vaš najljubši?

Ne vem, morda. Verjetno bi še katerega dodal. Moj najljubši film ostaja Vrnitev režiserja Andreja Zvjaginceva. Še vedno študiram njegove kadre, nikoli se ga ne naveličam, prevzel me je z režijo, igro in vizualnim. Ta film me je resnično spremenil. In pri kom se je navdihoval – pri Antonioniju. Če ostaneva pri zadnjem kadru in se vrneva k Nahrani me z besedami, bo pozoren gledalec ugotovil, da je povezan s prvim. Najpomembnejša v filmu sta prvi in zadnji kader.

Zakaj naslov Nahrani me z besedami?

Ker gre v filmu ves čas za nekomunikacijo. Najprej med očetom in sinom, nato med materjo in hčerjo in nazadnje med moškim in klošarjem, za katerega misli, da je Jezus Kristus. Vsi so lačni besed. Za to gre.

Nekoč ste na vprašanje, katero od čutil bi prvo žrtvovali, odgovorili, da tip. So besede pred dotikom?

So, vsaj pri meni. Morda zato, ker mi je zelo zoprno, če se me dotikajo neznanci. Božična in novoletna voščila v živo so prava mora zame ...

Za film vam je izvrstno glasbo napisal Chris Eckman.

On je res poseben. Chris se je zelo lepo ujel z Mihom Jaramazom – pri oblikovanju zvoka je sodeloval pri filmih kot Alien proti Predatorju –, ki je vešč oblikovanja zvoka pri grozljivkah, natančno ve, kako z zvokom ustvariti atmosfere. Eckman je za vsakega od treh delov drugače orkestriral, nekje tako izpiljeno minimalistično, da skoraj ni mogoče več ločiti, kaj je delo oblikovalca zvoka in kaj je še glasba ... Zvokovno je Nahrani me z besedami gotovo eden boljših filmov zadnjih nekaj let.

Vaš naslednji projekt bo film po scenariju Tanike Šajatović. Zakaj?

Ta projekt že dolgo razvijava. Mislim, da bom drugi film veliko lažje naredil prav zato, ker ga bom snemal po scenariju nekoga drugega. Spet bo šlo za družinsko zgodbo. Sprašujete me, zakaj. Zato ker hočem z vsakim novim projektom narediti nekaj popolnoma drugačnega od poprejšnjih. Treba je spreminjati naracijo in način snemanja, se preizkušati v novih konceptih. Za tretji film pa bi si želel mladinski film s primesmi grozljivke. Nima se smisla ponavljati.

Asia Argento ali Naomi Watts?

Naomi Watts. Ker je Mulholland Drive eden meni ljubših filmov. Lynch odpira svetove, ki jih drugi režiserji ne.

Katere svetove?

Svetove podzavesti. Buñuelov in Dalíjev nadrealizen 21. stoletja.

Ste še vedno odvisni od računalniške igre Word Island?

Ne več. To je bilo predvsem v mojem pariškem obdobju.

Pravite, da je vaš najljubši pisatelj Raymond Carver, ampak posneti film po knjigi Doberdob ... to je daleč od Carverja.

Že, ampak Doberdob lahko razumem podobno kot Malickovo oziroma James-Jonsonovo Tanko rdečo črto. Doberdob je seveda prva svetovna vojna, ampak v romanu je polno malih grotesknih likov, ki bi jih bilo čudovito prenesti na film. Mislim pa, da na Doberdob še nisem pripravljen ...

Zadržana ambicioznost?

Morda. Trenutno mi ustrezajo drugačni svetovi.

Kakšni?

Morda sem pa morbiden. Trenutno se navdušujem nad literaturo Cormaca McCarthyja. Težko bi posnel realističen film. To ni zame. Realizem je dolgočasen. Sodobna romunska kinematografija mi ni niti najmanj blizu. Rad pa imam filme Yorgosa Lanthimosa.

Kaj najmanj potrebujete v življenju?

Nogomet.

Ne navijate več za Juventus?

Še navijam, ampak odkril sem ameriški nogomet – postal je moja nova strast.