Zgodbe, v katerih ljubezni ni več, so najlepše

Ko se je rodil, je zalajal pes na hodniku porodnišnice. In to ni kar tako. Miljenko vse odtlej, ko je prvič s polnimi pljuči zajemal zrak, stoji pred življenjskim paradoksom: da je svet, v katerem se je znašel, grozen, a ga neki hudič žene, da se je nanj navezal tako, kot se nikoli ne bo navezal na nobeno žensko. To so njegove besede.

Nikoli ni maral znanstvenofantastične literature. Zato ker je nagnjen k prozi, ki je jasno locirana, umeščena v lokalno okolje, pa čeprav izmišljeno. V ZF-literaturi tega ni, poleg tega se izogiba pisanju zgodb o prihodnosti. In prihodnost ga kaj pretirano tudi ne zanima. »Pravzaprav sem vedno z ritjo obrnjen proti njej. Nič ne pričakujem od nje in tudi ne pomeni mi ničesar. Obstaja sedanjost in obstaja preteklost.« Tudi če bi mu nekdo omogočil, da bi lahko videl v prihodnost čez tristo let, bi iz dolgčasa povabilo gladko odklonil. »Bolj bi me zanimalo, kaj se je leta 1938 dogajalo na kakšni jadranski plaži,« se zasmeje. In prizna, da ga Orwellov 1984 nikdar ni preveč pritegnil. »Vse skupaj se mi je zdelo precej brez zveze.« A doda, da v ZF-književnosti obstajajo tudi svetle izjeme, Douglas Adams, na primer.

Katera ljubezenska zgodba v literaturi se mu zdi najmočnejša, mi je v poltretji uri pogovora, ki se je pozno v noč sklenil v enem od ljubljanskih klubov, povedal čisto na koncu, češ da gre za strahovito težko vprašanje. »Tudi tu ne morem dlje od lastnih omejitev; Ana Karenina, zagotovo.« In seveda zgodbe in drame Tennesseeja Williamsa, v katerih ljubezni pravzaprav ni več. Zgodbe, v katerih ljubezni ni več, so najlepše. »Moč ljubezenske zgodbe v tem času in za naše generacije dejansko obstaja samo v občutku odtujenosti in izgube. Vse naše resnične in velike ljubezenske zgodbe so postljubezenske zgodbe. Zato se mi zdijo vsi poskusi pisanja o ljubezenskih trikotnikih in četverokotnikih strašno neumni. Ni večje ljubezenske zgodbe od te, da moški zapusti žensko zaradi druge, nato pa se začne kesati. Vse ostalo pa ... koga briga.«

Zakaj Gustav Mahler?

Oho, dober začetek. Zakaj Mahler? Odgovor na to je lahko precej raznolik. Mahler je avtor veličastne glasbe. Na žalost sem glasbeno polpismen: ne igram nobenega inštrumenta, ne znam brati not, kar je precejšnja diskvalifikacija. Ko sta me mati in babica hoteli vpisati h klavirju, sem se strašno uprl. In dosegel svoje. Tega si nikdar v življenju ne bom oprostil. Da sem se upiral prav proti glasbi. A takšen pač sem. Mahler je ustvarjal glasbo, ki lahko komunicira s popolnoma različnimi ljudmi. Pravijo, da je Mozartova glasba tista, ki najbolje komunicira z ljudmi. Mahlerjeva muzika nima tega, s čimer je Mozartova, pa naj bo še tako genialna, obremenjena: ni pocukrana in tudi ne sentimentalna. Pri ustvarjanju čustev je neprekosljiv. Še pomembneje pa se mi zdi, da lahko Mahlerjevo glasbo razumemo kot neke vrste popolni roman o Avstro-Ogrski. Ne kot o nekakšni imaginarni državi, ki je nekoč obstajala, temveč o državi naših dedkov in babic. Tisti državi, v katero je vpisan večji delež moje identitete. V Mahlerjevi glasbi slišimo odmev Franca Jožefa, marše, slišimo mogočno orkestracijo nekega sveta, ki sega od Jadranskega morja do Baltika, slišimo judovsko žalost klezmerja ... V nobeni glasbi tako jasno ne slišimo slutnje urbane folklore, kot se dunajska in judovska urbana folklora sliši prav v Mahlerjevi. Hkrati pa v tej glasbi ni ničesar, kar bi spominjalo na folkloro ali narodnjaško preproščino. To sta osnovna razloga, zakaj Mahler.

Obenem pa Mahler tudi zaradi njegove tragične, velike biografije. Njegov življenjepis je povezal dva svetova, iz katerih smo izšli: prvi je avstro-ogrski svet, drugi pa Amerika. Umrl je kmalu po vrnitvi iz ZDA, kjer je ugotovil, da umira. Vkrcal se je na ladjo in prišel domov umret. V ZDA je odšel zato, da bi zaslovel. Če usoda ne bi hotela, da tako mlad umre, bi ... če bi živel toliko kot na primer Stravinski, do devetdesetega leta ... In če bi na primer umrl v Los Angelesu leta 1950 ... Kakšna bi bila njegova biografija? Njegova glasba? In ne nazadnje, kakšna bi bila zgodovina ameriške glasbe 20. stoletja? Hkrati pa bi bilo zanimivo videti, kakšen bi bil v tem primeru ameriški muzikal.

Ampak v kontekstu ZDA Mahler ni Thomas Mann ...

Tudi ubogi Thomas Mann se v Ameriki ni najbolje znašel. Mahler ni Mann še zaradi nečesa drugega. Mahler je meščanski avstro-ogrski Jud, ki se je moral odreči svojega judovstva, da je lahko postal direktor neke, ne bi rad koga užalil, provincialne avstrijske opere ... Takrat je ljubljanska opera vseeno veljala za operno hišo z roba monarhije. Medtem ko je bil Mann, ne glede na eksil in usodo, ki jo je doživel, človek iz višjega družbenega razreda nemške družbe. Bil je gospod, medtem ko je bil Mahler proletarec. Mahlerjev in Mannov svet si ne bi mogla biti dlje. Lahko bi me bili tudi vprašali, zakaj Thomas Mann.

No, zakaj?

Zato ker je Thomas Mann »ta« pisatelj. Tako kot je Mahler zame »ta« skladatelj.

Ste umetnik konca 20. in začetka 21. stoletja. Zanimivo, v svojih kolumnah često z redko radostjo popisujete življenje in delo ustvarjalcev z začetka 20. stoletja, v zadnjih nekaj mesecih ste pisali o Camille Claudel, Šostakoviču, Stravinskem ... Je to vaš notranji svet?

Da. Moj svet je čas iz prve polovice 20. stoletja. Verjetno je to posledica tega, da sta me estetsko pa tudi drugače formirala in vzgajala dedek in babica. Veliko sta govorila o umetnosti, gledališču in književnosti, o filmu. Večino življenja sem porabil za to, da preberem, pogledam, začutim vse tisto, o čemer sta govorila. To je obdobje, na katero sem navezan. In ki ga, če lahko temu tako rečemo, intimno čutim. Verjetno ga čutim bolj kot čas, v katerem dejansko živim. Gre za obdobje estetskih in slogovnih oblik, ki jih jemljem za svoje. To se jasno prepoznava v mojih romanih, zgodbah, še najbolj jasno pa se kaže v tem, po čem v umetnosti segam kot njen uporabnik.

Ne morem poslušati umetniške ali tako imenovane klasične glasbe po Schönbergu. Je zadnji, ki ga še lahko prenesem. Vse po njem je zame neposlušljivo. Težko se zbližam tudi z radikalizirano postmodernistično prozo ali pa s francoskim novim romanom. Nikoli ga nisem zmogel brati, kaj šele razumeti. Ali pa metatekstualna hrvaška poezija, grozno. Te stvari se me ne dotaknejo. Morda sem zaostal v razvoju, morda pa se je čas počasi, estetsko in kulturno, začel spreminjati meni v korist. Vračamo se k realizmu, danes hočejo vsi pisati velike neorealistične romane. V umetniški glasbi se stvari prav tako spreminjajo, ogromno je različnih neoklasicističnih in drugih neomodelov. V začetku 21. stoletja se je pojavila potreba po klasičnih oblikah in delih, velikih zgodbah in veliki glasbi. Začetek tega stoletja v mnogočem spominja na začetek 20. stoletja. Bil bi presrečen, da bi se tako tudi nadaljevalo, samo da čez dve leti ne bi izbruhnila prva svetovna vojna ... (smeh)

Zdi se, da v kolumnah in tudi na predstavitvah vaših knjig hočete poudariti, da imate svoje stališče, ne glede na to, kakšne bodo posledice. Veliko ljudi se ne strinja s tem, o čemer pišete in govorite, a obenem mnogi nemo iščejo vašo senco, v katero bi se prestavili, da bi se, zaradi tega, kar so, počutili varneje ...

Pojdiva z drugega konca: ne smem biti nepošten. Če se omejiva samo na Hrvaško: veliko ljudi me, pa ne samo klasičnih nacionalistov in klasičnih desničarjev, strašno sovraži. Sovražijo me tudi tako imenovani hrvaški levičarji.

Zakaj?

Ne vem, dozdeva se jim, da sem jim nekaj vzel in da je moj tako imenovani uspeh nekaj, do česar so bili ali so upravičeni oni. Sovražijo me iz nešteto razlogov: gre za množičen pojav in ta pojav me včasih tudi fizično ogroža. Prišlo je že tako daleč, da sem moral nasilje nad mano prijavljati policiji. Iz hrvaškega PEN-centra sem izstopil, ker so me razglašali za srbskega janičarja in četnika. Obenem pa so tudi ljudje, in teh na Hrvaškem ni malo, ki so moji bralci in me slepo obožujejo. Tistih, ki bi bili ravnodušni do mojega pisanja, ni.

Mar to za pisca ni najbolje?

Ne nazadnje res. Toda kako prihaja do vsega naštetega? Morda bi lažje živel in morda bi bila moja proza na Hrvaškem bolje in natančneje brana, če ne bi imel potrebe, da se o čemerkoli izjasnjujem. Ali če ne bi bil imel potrebe po pisanju v časopise ...

Bi lahko živeli brez tega?

Materialno?

Kot homo politicus.

Seveda ne. No, ne da ne bi mogel živeti. Od vsega začetka počnem to, kar sem si želel početi. Ves čas mi je bilo izjemno pomembno – to me pri javnem sovraštvu na Hrvaškem največ stane –, da na vse, na kar reagiram, odreagiram kot posameznik. In da odreagiram samo takrat, ko se moje mnenje razlikuje od večinskega. Zakaj bi sicer pisal o nečem, o čemer obstaja večinski konsenz in o čemer bolj ali manj vsi mislijo enako? Tudi jaz. Zakaj bi torej o tem pisal? Zato raje pišem o stvareh, pri katerih je moje mnenje drugačno od drugih ali pa je v manjšini. Kot pisatelja in človeka me vedno zanima izključno stališče posameznika in njegov položaj. Zanima me, kako se počuti pripadnik katerekoli manjšine. Ne zanima me občutek, ki ga ima pripadnik večine. Dobro vem, da večina ne obstaja. Vsi smo zaradi tega ali onega razloga v manjšini.

Če že ne na nacionalni in verski ali seksualni podlagi, pa na kateri drugi. Človek je lahko v manjšini tudi zaradi nekega banalnega razloga. Jasno je, da idealni pripadnik večine ne obstaja. In tudi če bi obstajal, bi bil s stališča književnosti nezanimiv. Literatura se namreč ne ukvarja z narodom. Ukvarja se z ljudmi.

Seveda ...

Hotel sem povedati, da je Hrvaška zadnjih dvajset let strahovito nazadovala. Morda so najbolj nazadovali prav tisti, ki se ukvarjajo s književnostjo – tisti, ki bi si želeli biti pisatelji, ali tisti, ki bi hoteli govoriti o književnosti. Hrvaška je, če govoriva o literarni kritiki in doživljanju književnega dela sploh, na ravni Jugoslavije leta 1946. Pred kratkim se je v Zagrebu zgodilo srečanje v spomin na Iva Andrića, kjer je zgodovinar Ivo Banac, ki se sicer sploh ne ukvarja s književnostjo, o Andriću govoril kot o morebitnem oboževalcu Draže Mihajlovića. Nakar je tako citiral Andrićeva dela, da je neleposlovne tekste prikazoval kot resnične. Tekste iz njegovih romanov pa je prikazoval kot stališča pisca samega. To je na Hrvaškem postala običajna norma: prozne tekste, ko jim to ustreza, začno brati, kot da berejo poročila s tržnice, kot nekaj, kar se je dejansko zgodilo ... Temu bi lahko rekli socrealizem: tudi v socrealizmu so obsojali pisatelja zaradi obnašanja njegovega romanesknega lika. Ta praksa se je v Zagrebu nenavadno razširila. Jaz sem nastradal zaradi načina, kako sem govoril o književnem liku Draže Mihajlovića. Pa so me razglasili za četnika. Nič ni zaleglo moje pojasnjevanje, da nisem govoril o resničnem Draži Mihajloviću – ta me nikoli ne bi zanimal v literaturi –, temveč sem govoril o primernosti nekoga, da postane literarni lik ali ne. To sta popolnoma različni stvari. Kot pisca me resnično ne zanima pisanje o likih, s katerih razlogi, motivi in emocijami se ne morem identificirati. Nisem nameraval, ampak če bi na primer pisal o serijskem morilcu otrok, bom o tem pisal lahko le, če bi se z njim identificiral. S perspektive tistih, ki na Hrvaškem danes hočejo govoriti o književnosti, ki je, če ne vsebuje moralno in politično primernih junakov, zločinska.

Kdo od vaših kolegov vas je v tej polemiki javno podprl?

Vse vam jih bom naštel ...

Ante Tomić.

Da, Ante Tomić. Boris Dežulović, ki je zaradi tega dogodka izstopil iz društva hrvaških pisateljev in je o tem veliko pisal, rokovski kritik in esejist Zlatko Gall iz Splita, Vjeran Zuppa, ki je v tej zgodbi zelo pomemben, jasno se je opredelil. Toliko jih je. Porazno in tragično. Nakar sem se odločil, da ne bom več komurkoli karkoli pojasnjeval. Ker to enostavno ni mogoče.

Za časopis sva se pogovarjala pred nekaj leti. Zdi se mi, da ste notranje nemirnejši, da vam gresta lokacija, kjer živite, in situacija, v kateri živite, na živce.

Natančno vam bom odgovoril na to misel: takrat, bilo je sredi preloma prvega desetletja drugega tisočletja, sem gojil neke vrste iluzijo o tem, kakšna je hrvaška družba in v kakšnem mestu živi. To je bil čas vladavine Iva Sanaderja, danes pa mu sodijo zaradi korupcije in kriminala. To je tisti Sanader, ki je skupaj s Stjepanom Mesićem poskušal dosledno defašizirati in deustašizirati hrvaško družbo. Po njegovem padcu so se vse stvari radikalno spremenile. Danes je, ne glede na to, da je na Hrvaškem na oblasti levoliberalna koalicija, ta družba neprimerno dlje od standardov antifašistične Evrope kot pa tista iz časov predsedovanja Mesića in Sanaderja ... Nisem ne vem kako bolj nervozen kot takrat, ko sva se nazadnje pogovarjala za časopis. V zadnjem času se z redko kom pogovarjam o teh rečeh, vesel sem, da se midva lahko, zato dajem vtis vznemirjenja, nekakšne vzhičenosti ...

Vrniva se k Sanaderju. Zanimivo bi bilo slišati vaše mnenje o neposrednem tv-prenosu sojenja Sanaderju, predvsem pa o tonu in načinu novinarskih komentarjev glede tega.

Hrvaška televizija je umazana medijska hiša. Njen informativni program večinoma odreja razpoloženje hrvaške skrajne desnice. Na HRT se na primer govori o tem, da se grob Anteja Pavelića v Madridu slabo vzdržuje in da je za to odgovorna hrvaška emigracija; na HRT je izrekanje kanibalskih stališč do Srbov popolnoma legalno in dopuščeno; na HRT se precej odprto govori o judovskih zarotah; na HRT je antisemitizem, bolj ko se Hrvaška približuje Evropi, vse bolj prisoten. Na HRT obstajajo črne liste, so ljudje, ki jih preganjajo in katerih fotografija se bo pojavila na ekranu, medtem ko se bo brala tiralica za njimi. Na HRT vodijo gonje proti ljudem, ki so v nasprotju s skrajno desnico. Zadnje mesece, še posebej pa ob vrnitvi generala iz Haaga, se izpisujejo in izgovarjajo tiralice za nekdanjim predsednikom Mesićem, češ da bi se moral zagovarjati pred sodiščem. Objavljajo arhivsko gradivo, kjer je Mesić izrekal to in ono. Skratka, ustvarjajo linč proti njemu.

Zakaj?

Razlog je samo eden: Mesićev antifašizem. Mesića na HRT ne črnijo zaradi njegovega druženja s tem ali onim ali zato, ker je v določeni korupcijski aferi imel takšno ali drugačno stališče. Gonja na hrvaški televiziji, ki je potekala vzporedno s sojenjem Ivu Sanaderju, ni imela nič skupnega niti s korupcijo niti s kriminalom. Ima pa veliko skupnega s političnim delovanjem Sanaderja v času njegovega predsedovanja hrvaški vladi.

Povejte več.

To se vidi predvsem po tem, da se tu in tam na tv izreče, da se »po tem mračnjaškem obdobju Sanaderja vračamo k idejam prvega hrvaškega predsednika Tuđmana«. Zato me to, kar se na Hrvaškem dogaja s Sanaderjem, nemalo spominja na primer Julije Timošenko v Ukrajini. Ki zagotovo ni stoodstotno nedolžna. Dopuščam možnost, da je v tem Sanader manj nedolžen od nje ...

A najbolj grozljivo je to, da je leva liberalna oblast, prek te televizije, še naprej všeč najbolj mračnim desnim skrajnim volivcem. Tako leva liberalna oblast prevzema odgovornost za tako imenovane tiralice, ki jih HRT vsak dan pošilja v eter. Če objavijo tiralico za Sanaderjem, ni težav, saj je vendar za zapahi; resen problem nastane, ko so cilj teh tiralic ljudje, ki se vsak dan sprehajajo po zagrebških ulicah.

Ali v življenju posameznika kdaj nastopi čas, ko preneha razmišljati o svoji identiteti, ali – glede na to, kar ste mi pravkar povedali – še intenzivneje razmišlja, kdo in kaj je?

Vprašanje identitete je najbolj intimno človekovo vprašanje: to je prva in osnovna tema književnosti. Zaradi tega se s književnostjo sploh ukvarjam. Po drugi strani je identiteta nekaj, o čemer človek razmišlja šele in samo takrat, ko je ogrožena. Bosanski frančiškanski pater Petar Andjelović, provincial frančiškanske province Bosna Srebrena, je v devetdesetih, v času vojne, na neko neumno novinarsko vprašanje, češ ali je bolj Bosanec ali bolj Hrvat – kar je tudi sicer eno neumnejših vprašanj, kar sem jih kdaj slišal –, novinarju odgovoril: od obeh sem vedno več tisto, kar vas moti in kar bolj omalovažujete. To je najbolj točna definicija identitete. Dejstva, da sem Hrvat, in posledic tega dejstva sem se začel zavedati v času, ko sta ob koncu osemdesetih Milošević in Šešelj po jugoslovanskih televizijah govorila, kar pač sta. In tudi takrat, ko sem v Sarajevu doživljal, da nekateri ljudje po ulicah in barih, tako brez zveze, na to, kar sta govorila Milošević in Šešelj, niso odreagirali z odporom. Takrat sem začel razmišljati, kaj pomeni biti Hrvat. Sarajeva nisem maral, nikoli ga nisem doživljal kot svoje mesto. Aprila 1992, ko so začele po Sarajevu padati granate, mi je postalo jasno, kaj mi pomeni to mesto in da ga imam v resnici rad. Začel sem ga doživljati kot del sebe. Mislim, da se celotna zgodba o vseh nasladah naših identitet lahko razloži tako. Pri identiteti so najmanj markirane tiste stvari, v katere se nihče ne vtika.

Se strinjam.

Če si v družbah, kakršna je vaša ali moja, heteroseksualec, je to pomemben identitetni podatek, hočem reči, da to ni kar tako ... To pa je nekaj, o čemer heteroseksualec ne bo razmišljal, ker to dejstvo ne bo odrejalo njegovega načina razmišljanja. Preprosto zato, ker ga zaradi tega nihče ne bo ogrožal. Podobno je, če je človek katoliške vere. Zakaj bi nekdo o tem, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, razmišljal kot o pomembnem elementu svoje identitete? Razen v trenutku, ko začneš besneti nad cerkveno hierarhijo ali ob nepravilnostih, ki se dogajajo v njej. Biti katolik ni velika tema. Identiteta je tisto, kar je ogroženo. Mislim, da bolj ko je človek ogrožen, bolj ko je obkrožen s homogenim tropom, več razmišlja o svoji identiteti. O tem, kaj je, za kaj je odgovoren in kakšen odnos mora vzpostaviti sam s seboj.

Toda človek je v samem bistvu nagnjen h konformizmu. Zagotovo ni veliko ljudi, med književniki ali javnimi osebnostmi, ki so tako ali drugače povezani s Sarajevom, ki bi si drznili na glas reči, da je Sarajevo najbolj nacionalistično mesto na območju nekdanje Jugoslavije.

Na žalost se bom strinjal z vami.

Zakaj nihče ne piše o tem? Politična korektnost?

Ne, sploh ne. O tem se ne piše zaradi slabe vesti. Spet gre za neke vrste konformizem. To je nekaj podobnega kot zgodba o Izraelu in Palestini. Kaj nam, razen slabe vesti, preprečuje, da bi o tem govorili jasno in glasno? Obenem pa nas omejuje še neki drug element. Tudi sam se izogibam tematiziranju zgodbe Palestina-Izrael. Zato ker pišem o Hrvaški in Zagrebu, kjer je treba samo prebrati komentar pod novinarskimi teksti ...

Pa menda jih ne berete?!

Redko. Pod svojimi teksti pa tako ne dovoljujem komentarjev. Pazite, ko pa nekdo piše o Palestini, jih pod tekstom preberem. Zato da se znova in znova prepričam, kakšen mračni antisemitizem se skriva izza teh mirnih in navadnih fasad. Zato je tako težko pisati o tem na Hrvaškem, hkrati pa ne imeti pred očmi teh ljudi, ki vsako zgodbo o Izraelu izkoristijo za to, da povedo, kako je imel Hitler prav. Podobno je, ko pišem o Sarajevu. Sicer vedno govorim o več Sarajevih: eno je tisto »moje« Sarajevo, drugo je to današnje. O današnjem v hrvaškem tisku zelo nerad kaj zapišem, ker je odnos nacionalistov, ki sicer pravijo, da to niso, do tega mesta, tega sveta, te države in islama napol prezirljiv. Hrvaški odnos do islama je poln globinskega sovraštva in superiornosti. To sem izkusil na svoji koži – doživel sem že, da so me identificirali s tem svetom. In tudi z menoj obračunavajo kot z muslimanom, kar mi na neki način celo imponira, razumete? Toda takšne stvari ti preprečujejo, da bi v danem trenutku zapisal tisto, kar dejansko misliš. Nekaterih tem se enostavno moram izogibati.

Kaj je jugoslovanska zgodba v literaturi in na filmu: nekaj ljudi različnih nacionalnosti, kakšen Jud vmes, Rom ...?

Napaka. Veste, kaj je jugoslovanska zgodba? Zgodba o izkušnji nekega prostora. To je dejanska jugoslovanska zgodba. Najdete jo pri dobrih piscih, kot je Goran Vojnović, pri nekaj nekdanjih jugoslovanskih bendih, pri filmarjih Rajku Grliću, Goranu Vojnoviću, Pjeru Žalici ... Njihove zgodbe so jugoslovanske zgodbe v pozitivnem smislu besede. Jugoslovanska zgodba pa obstaja tudi kot neznosen kič model, ki sliši na ime »vsi smo se imeli radi in bili skupaj, potem pa je prišla kataklizma in vse odnesla, potem so prišle mračne sile in vse uničile«. Tako kot je tudi danes, leta 2012, jugonostalgija samo še kič. Nenehno jamranje, da Jugoslavije ni več, še bolj pa nje idealiziranje, je neznosno. Tudi v Jugoslaviji se je kradlo, zapiralo ljudi, umiralo zaradi neozdravljivih bolezni, živelo v materialnem pomanjkanju in pomanjkanju demokracije. Novinarjem, pisateljem in režiserjem se je v Jugoslaviji zlahka zgodilo, da so nastradali kot žrtve nesporazumov, ne da so jih maltretirali zaradi tistega, kar so napisali ali posneli. Takšnih nesporazumov, ki so uničili ljudi in njihove družine, je bilo ogromno. Nastradali so zaradi tega, kar so nekateri idioti o njih trdili, da so ali niso česa napisali. Star sem 46 let, halo, malo sem prestar za jugonostalgijo.

Ko sva že pri jugonostalgičnem kiču, v afirmativnem smislu; bolj popolno, kot ste ga v literaturi popisali vi in na filmski trak posnel Emir Kusturica, je skoraj nemogoče. Kritiki so vaju, vsakega na svojem področju, če poenostavim, označili za Fellinija Balkana – vidva pa sprta.

Emir Kusturica je tragična osebnost: predvsem zaradi svoje trdoglavosti in trme. Svoje življenje je grozovito skrčil na to, kaj kdo o njem misli v Sarajevu, zakaj so se mu, najprej, zamerili Slovenci, nato Hrvati ... Njegovo življenje uravnava potreba, da bi jim šel na živce. To nima smisla. Moral bi – no, kdo sem jaz, da bi komu kaj svetoval – snemati filme in se ukvarjati s tistim, k vragu, za kar je bil ustvarjen: snemati filme!

Tako bom rekel: tudi sam se nagnjen k afektom, a njegov traja že dvajset let. Predolgo. Sicer pa sva se midva »sprla« leta 1989, ko je na otvoritvi Doma pisateljev v Sarajevu znova nekaj govoril proti »dunajskim hlevarjem« in sem v zagrebškem Danasu napisal tekst o tem. Potem mi je po medijih grozil, da me bo pretepel in kaj vem kaj še ... Nisva se srečala skoraj petindvajset let; v tem času sem o njem napisal šest ali sedem tekstov, od katerih dva vsebujeta nekakšna negativna čustva, iz leta 1994 in 1995, v času vojne ... Potem, užaljen zaradi njegovega obnašanja, o njem leta nisem napisal vrstice. Nakar so me k temu prisilili »oni drugi«, ki so se spravili nanj. Pisal sem iz nasprotne pozicije, predvsem pa o drugih stvareh, ko je šlo za Kusturico. Po časopisih so ga začeli šovinistično zmerjati z Nemanjem Kusturico in o tem sem enostavno moral pisati, ker je šlo za tako surov šovinizem, ki je nedopusten celo za največjega zločinca na svetu, kaj šele za nekega režiserja ...

Ste kdaj pomislili, da na neki način zadnji dve leti, ko gre za pisanje vaših odmevnih kolumen, bijete bitko, ki jo je nekaj časa v svojih tekstih, ko je šla beseda o dogajanjih na območju nekdanje Jugoslavije, bil Peter Handke?

Ne, nikakor. Prav nasprotno: v zadnjih dveh letih sem podpisal nekaj, čemur v vojaškem žargonu pravijo: brezpogojna kapitulacija.

Kaj naj bi to pomenilo?

To pomeni, da sem se v zadnjih dveh letih odrekel družabnemu življenju. Hkrati pa to pomeni tudi to, da v teh letih – ne gre sicer za neomajno stališče – moje knjige niso izhajale na Hrvaškem. Objavljanje knjig na Hrvaškem bi, zaradi okoliščin, v katerih sem se znašel, pomenilo samo nekaj: mazohizem.

Pretiravate.

Ne, ne pretiravam. Na Hrvaškem mi je onemogočeno izdajanje knjig in to sem sprejel.

Se šalite?

Ne. Hrvaška ima svoje pisce, naj izdajajo njihove knjige. Jaz sem očitno »nekdo drug«. Očitno sem tudi »nekaj drugega«. Edino, česar ne dovolim, a se vseeno bojim, da se mi utegne zgoditi, je to, kar se je zgodilo prav Emirju Kusturici. Da bi te reči prodrle v mojo intimo, v moj osnovni kredo, ki me določa kot pisatelja in človeka, ki pripoveduje zgodbo. S tem, da se mi ne bi zrušil ta moj svet, se intenzivno ukvarjam.

Vaših tekstov v Jutarnjem listu ne cenzurirajo ...

Kje pa! Veste, ni treba, da sem komurkoli hvaležen. Toda povedati moram, da sem nenavadno zadovoljen, kakšen odnos imajo v zadnjih dveh letih, ko je vse okoli mene »eskaliralo«, uredništvo in lastniki Jutarnjega lista do mene. Pri Jutarnjem listu sem zaščiten tako, da bi to lahko bil zgled. Drznil bi si celo reči, da sem jim hvaležen.

Lahko rečeva, da živite v sladki izolaciji.

Ja, lahko. A to spet ni nekaj tako grozljivega: imam svojo Ano, imam nekaj ljudi, ki jih imam rad in s katerimi se občasno srečujemo. Redkokdaj koga povabiva k sebi domov. Toda k nama redno prihajata na večerje gospod Slavko Goldstein in njegova gospa Leandra. Zakaj vam to pripovedujem? Ker je Slavko 38 let starejši od mene. (smeh) Kar spet ni tako nenavadno, glede na to, da sem bil vse življenje, od ranega otroštva, večinoma v družbi precej starejših od mene.

Zato tudi tako pišete: kot bi imeli dušo, staro petsto let.

Hej, kdo ve. Morda jo pa imam.