Zgodovina diplomacije Slovencev se ne začenja leta 1991

Njegova specializacija so slovenskimi politiki in diplomati na Dunaju. Pogovarjala sva se o historični perspektivi diplomacije Slovencev: na tezo, da nimamo povsem svoje diplomatske zgodovine in tudi ne čisto svojega državnega spomina, odgovarja, da je diplomatska zgodovina habsburške monarhije in Jugoslavije deloma tudi slovenska. O tem, da vladajoči imperij svoje legitimnosti ni utemeljeval na narodnostnem, temveč na fevdalnem načelu, ne govori. Dr. Andrej Rahten ima akademsko in politično življenje: poznamo ga kot pisca znanstvenih monografij, pa tudi po preskokih iz stroke v politiko in nazaj. Delal je v diplomaciji, med Janševo vlado kot svetovalec za zunanjo politiko v premierovem kabinetu. Tačas službuje na inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ureja tudi zbirko Studia diplomatica Slovenica.

Ukvarjate se z diplomatsko zgodovino. Kaj je zgodovina diplomacije Slovencev?

Zgodovina diplomacije Slovencev se ne začenja z letom 1990 ali 1991, ampak je precej starejšega datuma. Slovenci so bili, praktično vse odkar so se nacionalno zavedli, sestavni del političnega življenja v habsburški monarhiji in z razvojem institucij zunanje politike so vstopali tudi v njeno diplomatsko službo. Naj samo omenim Josefa barona Schwegla, ki je bil med glavnimi svetovalci takratnega zunanjega ministra Gyula grofa Andrássyja na berlinskem kongresu 1878. Je tudi odločilno prispeval k razmišljanju ministra o zunanji politiki habsburške monarhije na Balkanu. Spomnimo se, takrat je glavna zgodba okupacija Bosne in Hercegovine in ne nazadnje tudi mednarodno priznanje Srbije in Črne gore. Tako je možno slediti Slovencem v diplomaciji tudi v mnogonarodnih okvirih Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije in seveda tudi socialistične Jugoslavije. Torej lahko govorimo o diplomaciji Slovencev v širši historični perspektivi.

In vendar: diplomacija je rojevanje držav in je umiranje držav, je sklepanje pogodb in je razdiranje pogodb. Mi tega nimamo ravno veliko. Koliko zgodovine diplomacije torej vzeti za svojo?

No, jasno je, da je imela večina diplomatov slovenskega rodu v tisti zgodnji dobi skromnejše pristojnosti in omejen doseg svojega vpliva. Če pa govoriva ravno o pogodbah, je bil prvi preizkus, kjer lahko zelo jasno vidimo ambicije Slovencev, da odločilno vplivajo na sklepanje pogodb, pariška mirovna konferenca 1919-1920. Takrat je že zelo viden prispevek Slovencev, sicer v okviru širše jugoslovanske delegacije, a vendarle. Takrat sicer ni šlo za slovensko nacionalno delegacijo, vendar to ni bila ovira, da ne bi poskušali uveljavljati svojih ozemeljskih zahtev tudi ko gre za sklepanje mednarodnih pogodb.

Kot zgodovinar in raziskovalec ste se veliko ukvarjali s slovenskimi politiki in diplomati na Dunaju. Prvi zgodovinski okvir diplomacije Slovencev je bila habsburška monarhija. Kakšno vlogo so imeli Slovenci v službi imperija?

Vloga Slovencev v habsburškem imperiju je bila v duhu takratnega časa in prostora in povsem primerljiva s prizadevanji drugih narodov. V nasprotju z danes pogostim mnenjem niso bili narod »v zamudi«, ampak so s prebujanjem narodnoemancipacijskih gibanj sredi 19. stoletja tudi sami sledili širšemu srednjeevropskemu toku. Treba je vedeti, narodnopolitična emancipacija potrebuje za svoje uresničevanje tudi določene institucije. In habsburška monarhija je bila pravna država, s tem se verjetno strinjamo vsi. Tudi vse današnje države, ki so izšle iz habsburškega kroga, priznavajo, da je tisto, kar je ostalo od te dediščine, pravzaprav rechtsstaat, torej vladavina in spoštovanje prava. Iustitia regnorum fundamentum je bilo geslo habsburških vladarjev, ki so ga Slovenci vsaj v zadnjih desetletjih habsburške monarhije s pridom izkoriščali.

Kot primer razmišljanja takratne slovenske politike vedno opozorim na govor, ki ga je imel januarja 1909 politik Ivan Šusteršič v kranjskem deželnem zboru po zloglasnih ljubljanskih septembrskih dogodkih. Šlo je za demonstracije, v katerih sta bila ubita dva Slovenca, ozračje je bilo naelektreno, bil je to čas aneksijske krize. Veliko pozivov je bilo, da morajo Slovenci bolj odločno nastopiti, da se morajo z nasiljem upreti, se čim prej osvoboditi tega jarma. A odgovor takrat ključnega slovenskega politika je bil naslednji: Poglejte, samo milijon nas je, v primerjavi s 60 milijoni Nemcev nikoli ne bomo prevladujoč narod, če se bomo zanašali na fizično moč, bomo vedno tepeni. Tisto, kar nas osvobaja in omogoča naš narodni razvoj, je ravno spoštovanje prava. Vse, kar smo Slovenci dosegli v habsburški monarhiji, je poudaril Šusteršič, smo dosegli ob spoštovanju prava. Naš boj mora torej biti boj za ustavne pravice, to nam bo omogočilo nadaljnji gospodarski in kulturni razvoj. Potem se nam ni treba bati niti zloglasnega nemškega marša proti Jadranu.

To je tista ključna točka, kjer lahko rečemo, da je Avstrija, kakor koli že vzamemo, z vsemi svojimi kulturnimi posebnostmi, z raznolikimi narodnopolitičnimi soočanji, z vsemi svojimi uniformami, kronami in žezli, vendarle ponudila slovenskemu narodu pravni okvir, v katerem je bil njegov razvoj zaščiten. Slovenski medijski prostor s časopisi se je v tistem času nemoteno razvijal, tudi šolstvo, slovenščina se je uveljavljala na uradih in sodiščih; izjema, ki se venomer znova ponavlja, je univerza, a dejstvo je, da se boj za univerzo ni začel leta 1919, ampak je ustanovitev tega leta posledica daljšega prizadevanja slovenskih razumnikov in politikov, ki se je začel že globoko v habsburški monarhiji in je imel celo podporo v Ljubljani živečih Nemcev. Leta 1898, ko so slovenski politiki dali v kranjskem deželnem zboru predlog za ustanovitev univerze v Ljubljani, so ga podprli tudi predstavniki nemške stranke.

Koliko Slovencev, ki so službovali v habsburški monarhiji, je imelo vidnejšo vlogo?

Slovenci so bili takrat predvsem konzularni uslužbenci, konzuli in generalni konzuli. Zanimivo je, da sta dve območji, kjer so se najbolj uveljavljali, prav Severna Amerika in Bližnji vzhod. Ko gre za Bližnji vzhod, se ponavadi najprej spomnimo Antona Lavrina, generalnega konzula v Aleksandriji. Tam je služboval tudi že omenjeni Josef Schwegel, ki je bil nato nameščen v Carigradu, kot dober poznavalec razmer pa je v okviru priprav na dunajsko svetovno razstavo leta 1873 vodil orientalski oddelek. Med razstavo je ustanovil odbor za Orient in Vzhodno Azijo, iz katerega je nastal Orientalski muzej, kasneje preimenovan v Trgovski muzej, ki so mu leta 1908 dodali Eksportno akademijo, današnjo Ekonomsko univerzo. Velja omeniti tudi Alojza Pogačarja, ki je služboval pred prvo svetovno vojno v Jeruzalemu. Schweglov nečak Ivan je bil večkratni konzul v Kanadi in ZDA, kjer je deloval tudi generalni konzul v San Franciscu Josip Goričar.

Kakšen je bil položaj Slovencev kasneje, v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev?

Preskok v državo z novo dinastijo, ki je bila srbskega porekla, je imel za posledico, da je bila zunanja služba večinoma v rokah dvora, ki je stoloval v Beogradu, in hkrati tudi srbske politične elite. Ta je že v začetni fazi pridobila ključne pozicije v diplomaciji in jih zelo ljubosumno varovala. Zanimiva diplomatska postojanka, ki je bila v tem obdobju vendarle v slovenskih rokah, je Praga. Od prvega poslanika Ivana Hribarja leta 1919, ki je bil sploh prvi poslanik Kraljevine SHS kjerkoli po svetu, do Bogumila Vošnjaka in Alberta Kramerja, je bila Praga slovenska diplomatska postojanka že med vojnama. Po nekem naključju je bil tudi prvi poslanik socialistične Jugoslavije v Pragi spet Slovenec Darko Černej. Kar zadeva druga diplomatska mesta, so Slovenci morali računati na politično stvarnost Kraljevine Jugoslavije. Znano je, da je potem, ko se je Anton Korošec sredi tridesetih let vrnil iz internacije na Hvaru in je prevzel regentstvo knez Pavle, prek svoje politične kombinatorike omogočil Slovencem hitrejše napredovanje v diplomatski službi. Tako je na primer Izidor Cankar, znameniti umetnostni zgodovinar, postal kraljevi poslanik v Buenos Airesu in šel od tam v Ottawo, kjer je pomagal ustanoviti poslaništvo Kraljevine Jugoslavije. Že pred Cankarjem je bil poslanik v Buenos Airesu Ivan Schwegel, ki pa je kmalu obupal zaradi »balkanskih« metod srbskih kolegov, ki so se razlikovale od njegovih avstrijskih diplomatskih izkušenj. Lahko ugotovimo, da so tudi v času Karađorđevićev imeli Slovenci določene možnosti, da uspejo v najbolj elitnih diplomatskih službah. Primer je Leonid Pitamic, ki je bil v letih 1929–1934 poslanik v Washingtonu. Celo med drugo svetovno vojno, ko je bil Washington trdnjava srbske politične elite, ki je tja poslala Konstantina Fotića, je bil »številka dve« na poslaništvu spet Slovenec Vladimir Rybář, sin nekdanjega tržaškega poslanca v dunajskem parlamentu in kasnejšega kraljevega diplomata Otokarja Rybářa.

In po letu 1945?

Vsaj v začetni fazi se je diplomatska služba precej odprla tudi za Slovence, imeli so ključne položaje. Poglejte Edvarda Kardelja, ki je vse od bivanja takratne Titove ekipe na Visu naprej fungiral kot njegov zunanji minister, v letih 1948–1953 tudi formalno. Cela skupina slovenskih diplomatov je imela pomembne vloge pri določanju meja nove države, koliko so bili uspešni, pa je drugo vprašanje in tudi posledica realnosti hladne vojne. Začetno obdobje je prineslo dodatno možnost za uveljavljanje slovenskih diplomatov, v sedemdesetih letih je sledila nasprotna tendenca, ki je vračala pozicije srbski politični eliti. Ob koncu jugoslovanske države je prišlo do sistema kvot, kot ga je recimo poznala Kraljevina Jugoslavija v Koroščevem času. Obstaja pismo Mihe Kreka iz januarja 1940 zunanjemu ministru Aleksandru Cincar-Markoviću, kjer natančno piše, koliko diplomatov imajo lahko Slovenci, koliko Hrvati, koliko Srbi. V času pozne socialistične Jugoslavije je prišlo do podobnega razdeljevanja mest in Slovenci so se spet znašli znotraj kvot. Po izračunih Rudija Čačinoviča je bilo konec leta 1990 v beograjskem sekretariatu za zunanje zadeve zaposlenih samo 34 Slovencev, kar je znašalo komaj tri odstotke vseh zaposlenih. Torej naj bi bil ta odstotek še nižji kot za časa jugoslovanske kraljevine, ko se je delež Slovencev na zunanjem ministrstvu gibal med štirimi in osmimi odstotki.

V primerjavi z državami s tradicijo Slove nija nima čisto svoje diplomatske zgodovine in tudi ne povsem svojega državnega spo mina. Kako nas to dejstvo definira?

Nacionalna država letos praznuje dvajset let, vsega, kar je bilo prej, pa ne moremo pospraviti kot neke tuje države, v katerih so bili Slovenci gostje po milosti tega ali onega. Slovenci so bili konstitutivni del vseh teh tvorb v Srednji in Jugovzhodni Evropi. V habsburški monarhiji in v Jugoslaviji so bili tudi Slovenci njihovi državljani. Na načelni ravni sploh lahko rečemo, da so imeli možnosti, da napredujejo tudi znotraj diplomatskih aparatov mnogonarodnih tvorb, že omenjeni Josef Schwegel je prišel celo do kandidata za zunanjega ministra. Po drugi strani pa je razumljivo, da če v neki tvorbi 19. ali prve polovice 20. stoletja ne pripadaš prevladujočemu narodu, težko pričakuješ, da boš imel v diplomatski eliti odločilen vpliv. A to ne pomeni, da slovenski diplomati niso dojemali tvorb, v katerih so službovali pred svojo nacionalno državo, kot svojih. Zato lahko rečemo, da je diplomatska zgodovina habsburške monarhije in Jugoslavije deloma tudi slovenska. In če gledamo današnjo Evropsko unijo, imamo prav tako mnogonarodni okvir, prav tako se ustvarja zunanja služba, ki je skupna. Težko rečemo, da Slovenci, kakorkoli že bomo razporejeni na mesta v zunanji službi, nismo del te zgodbe. Diplomatska zgodovina Evropske unije postaja tako tudi naša.

V obdobju 1990-1991 je nastalo 24 novih držav. Kaj so značilnosti njihovih novih diplomacij?

Večinoma gre za države, ki jih v teoriji mednarodnih odnosov štejemo za male države in so pri svojem delovanju omejene z določenimi zakonitostmi. Vse, ki so nastale v vrenju po padcu berlinskega zidu, so produkt časa in prostora, kjer so se morale na novo organizirati. Srečujejo se s klasičnimi težavami, značilnimi za vzpostavljanje novih državnih sistemov. Ko govorimo o zunanji politiki, je to še posebno zahteven proces. Če želite kot nova država vzpostaviti zunanjepolitični modus operandi, morate vložiti ogromno. Prvič, morate se soočiti z vprašanjem selekcije kadrov, ki jih v malih državah ni v izobilju, drugič, z vprašanjem njihove organizacije. Ko sistem enkrat imaš, si spet pred klasičnimi težavami, ki jih imajo tako imenovane nove države, kako namreč doseči mednarodno priznanje in se umestiti v zavezništva. Vsaka država za zaščito svoje varnosti potrebuje zavezništva. In to je bil tudi v začetni fazi delovanja slovenske države ključni cilj. Za malo državo pa je nadalje pomembno, da posebno pozorno spremlja svoje sosede. Če dodamo še boj za nasledstvo, ki je bil v našem primeru nekoliko drugačen od ostalih v postberlinski Evropi, pridemo do tega, da se je Slovenija morala soočati z večino klasičnih problemov, ki jih imajo praviloma nove in hkrati male države.

Kje je slovenska diplomacija: Koliko je primerljiva z diplomacijami s kontinuiteto in kje je glede na evropski vzhod, ki ima, v primerjavi z nami, večje zgodovinske potenciale?

Kar imenujete zgodovinski potencial, lahko prevedemo v klasične kategorije moči: finančno, gospodarsko, vojaško moč, in pri vsem tem smo Slovenci v relativno težjem položaju glede na ostale narode v evropskem prostoru. Z geografsko in demografsko omejenostjo pri kategorijah moči se slabo odrežemo in tudi zato je bil naš primer ob osamosvajanju toliko zahtevnejši. Treba je bilo prepričati mednarodno okolje, zakaj smo sploh tu in želimo imeti svojo zunanjo politiko; v mednarodni skupnosti sprva ni bilo soglasja o tem, nato je bilo treba našo voljo po samostojnosti povezati še z ambicijo po članstvu v različnih zavezništvih. Za to je potrebna kakovostna diplomatska služba. Ne glede na to, ali imaš dva, dvajset ali dvesto milijonov ljudi, diplomacija mora biti operativna in kakovostna. Izbor kadrov je bil v kritičnih razmerah razpadanja Jugoslavije optimalen, vemo, da se je novim imenom, ki so se pojavila hkrati z rojevanjem nove državne diplomacije, pridružila praktično celotna ekipa iz bivšega jugoslovanskega diplomatskega aparata. Pomanjkanje zgodovinskega potenciala, ki ga omenjate, se je tukaj na določen način skompenziralo z izkušnjami ekipe iz jugoslovanske diplomacije. Po drugi strani pa je Slovenija kot nov demokratični igralec v ozračju postberlinske Evrope skušala odigrati vlogo konstruktivnega, vzornega člana mednarodne skupnosti in to se ji je obrestovalo.

Kdo so slovenski diplomati, če se ozremo na razpon preteklih dvajsetih let? Ali obstaja kaka analiza o tem?

Takšne analize ne poznam. Če pa me vprašate o ljudeh, mi prihaja na misel seznam, ki sem ga zasledil ob prošnji, da napišem predgovor k spominom dr. Boža Cerarja na delovanje opazovalcev evropske komisije neposredno po brionski deklaraciji. To je seznam slovenskih diplomatov, ki so tako ali drugače prispevali k podpori mednarodnih opazovalcev. Iz tega sem razbral kontinuiteto. Nabor ljudi, ki je bil del diplomatske ekipe že ob začetku, je nato skozi celotnih dvajset let nosil glavno težo mednarodnega uveljavljanja Slovenije od vstopa v mednarodna zavezništva do urejanja odnosov s sosedi. Če bi kdo delal kadrovsko, personalno analizo, mislim, da bi bilo dobro, da vzame seznam iz Cerarjeve knjige. Tu je opaziti kontinuiteto zastopanja zunanjepolitičnih ciljev preteklih dvajsetih let, ki kaže na uspešno delovanje.

Lahko rečeva še kaj o specifikah majhnih držav oziroma malih nacij, o njihovih determinantah? Čeprav, majhnost je verjetno relativna kategorija.

Velikost prebivalstva in ozemlja je pomemben kriterij, ni pa edini. V zgodovini poznamo države, ki so bile demografsko in ozemeljsko precej močnejše od Slovenije, pa so v mednarodni skupnosti imele še več problemov. Majhnost ne pomeni, da diplomacija v svetovnem koncertu ne more biti uspešna. Ko gledam nove države z dvajsetletno distanco, lahko opazim, da so vse kazale zelo veliko ambicijo, da postanejo del velikih, uspešnih zavezništev. Kljub temu, da so bile petdeset let del nekega drugega konteksta, bipolarnosti in samoomejevanja zaradi sovjetskega velikega brata, so po padcu berlinskega zidu pokazale veliko mednarodno ambicijo, da ne uporabim izraza samozavest. Na prvi pogled jim človek tega ob upoštevanju njihovega težkega položaja v hladnovojni dobi nikoli ne bi pripisal. To lahko štejemo za enega od fenomenov padca berlinskega zidu.

In vprašanje pameti? Tukaj je ni manj, kot drugje, toda znanja ta država pač ni do volj izrabila.

Tega izpita nismo v celoti opravili. Ni dovolj, če se z zunanjo politiko ukvarja zunanje ministrstvo, celotna država, če je resna, mora vzpostavljati okolje in pogoje, da se vsaj razmišlja o zunanji politiki tudi izven ministrstva. Če pogledate starejše države v mednarodni skupnosti, nabirajo znanje za mednarodno delovanje tako v državnih institucijah kot tudi izven njih: v think tankih, inštitutih, na univerzah itn. Te sinergije v Sloveniji ni. V začetnem obdobju smo temu posvečali premalo pozornosti, še zlasti nismo razvili kulture razmišljanja v think tankih, zadeve bi bilo mogoče bolj sistematično zastaviti. Samo če obstaja nemoten pretok med uradnim aparatom in stroko, če je obogaten s kontinuirano izmenjavo mnenj, je mogoče reči, da smo zbrali vse znanje. To seveda ni problem tega ali onega ministra, temveč širše miselnosti, ki še ni razvita. Predvidevam, da bo rasla in zrasla z nadaljevanjem državnosti in zavedanjem potrebnosti pretoka idej.

Kako gledate na današnje odnose z Avstrijo vi, ki izvrstno poznate zgodovinske relacije z Dunajem? Ta je slovenski prostor sooblikoval šest stoletij, dvostranski odnos je zelo kompleksen. Kako se to odraža danes?

Avstrija je del zgodbe o urejanju odnosov s sosednjimi državami, tu zraven pa je še en element, ki ga štejemo med posredna sredstva zunanje politike, to je negovanje stikov z rojaki izven meja. Zgodovinska dediščina – skupno bivanje pod Habsburžani, koroški plebiscit, avstrijska državna pogodba – nam narekuje posebno občutljivost pri ravnanju s tem vprašanjem. Od vsega začetka smo bili pred zanimivim pojavom, da je Slovenija ob osamosvajanju dobila najbolj iskrene zaveznike prav v Avstriji. Prvi nastopi slovenskih diplomatov so bili v znamenju močne podpore zunanjega ministra Aloisa Mocka, bili so celo primeri gostovanj v avstrijskih delegacijah. Avstrija je nenazadnje gostila znameniti sestanek s Hans-Dietrichom Genscherjem, ki je imel pomembno vlogo pri našem osamosvajanju. Skratka, Avstrija je od vsega začetka, tako ali drugače, podpirala našo ambicijo. To je element, ki je nadčasoven in ga je treba upoštevati.

Toda Avstrija ni nič prej priznala Slovenije kot drugi...

Datumi so stvar številk, strateške odločitve so se zgodile mimo tega. Vprašanje zaščite slovenske manjšine je res ostalo odprto. Avstrijska državna pogodba je sicer produkt hladnovojnega dogovarjanja med velesilami, a ima vgrajen problem, ki je starejšega datuma. Ima najmanj stoletno zgodovino in nova slovenska diplomacija, ki je stopala na prizorišče, je imela zahtevno nalogo: vprašanje manjšine, ki je na Koroškem ostalo ujeto v bremenih preteklosti, je bilo treba postaviti v kontekst evropske stvarnosti po padcu berlinskega zidu, ko je bila ta ista Avstrija zaveznik pri osamosvajanju. V začetku smo mislili, da bo vprašanje v okviru novega postberlinskega duha lahko rešljivo. Tedaj sem bil študent v Celovcu, spominjam se nove miselnosti, ki se je začela uveljavljati na Koroškem. Tudi sam sem bil večji optimist, verjel sem, da se bodo vprašanja manjšine urejala hitreje, kot so se. Tedanji deželni glavar pa je živel v času, ki je bil bliže koroškemu plebiscitu kot padcu berlinskega zidu. To je bil glavni razlog, da ni šlo hitreje. A treba je pustiti času čas, zadeve se vendarle spreminjajo.

Je Slovenija zaradi zgodovine v podrejenem odnosu do Avstrije?

Vsaka mala država se slej ali prej sooči s tem, da je do nekoga podrejena. Je pa res nekaj drugega: znotraj Evropske unije tudi male države postajajo v nekem smislu velike, enakopravnejše. Če postavimo Slovenijo v evropski kontekst, se razlike hitro brišejo. Konkretno: izkušnja predsedovanja EU kaže, da smo Slovenci kljub pomanjkanju klasičnih kategorij moči, ki so potrebne za širjenje vpliva, vendarle uspeli sebe uveljaviti kot enakopravnega partnerja v EU. Zato je evropski kontekst vendarle kvalitativno drugačen od klasičnih razmerij podrejanja malih velikim. Tu je naša priložnost in zato je pomen vstopa v EU s tega vidika še toliko večji.

Na drugi meji, v odnosih s Hrvaško, pa je pomembna zgodovinska izkušnja, da niko li ni bilo konflikta. Kako si v tem kontekstu razložiti slovensko-hrvaško zaostrovanje v preteklih dveh desetletjih?

Če gledamo v širši zgodovinski perspektivi, gre za zavezniška naroda, ki sta v mnogonarodnih okvirih, kjer sta sobivala, pogosto izkazovala drug drugemu solidarnost. Ne bom rekel, da vedno in tudi zato sem svojo knjigo o tej problematiki naslovil Zavezništva in delitve. Je pa dejstvo, da so prva prevladovala nad drugimi. Škoda, da tako ni ostalo tudi v ključni fazi državnega osamosvajanja, ko je hrvaško vodstvo med vojno za Slovenijo razočaralo marsikoga na slovenski strani. Obdobje zadnjih dvajsetih let je pravzaprav prvo, ko ta dva naroda ne živita v istem mnogonarodnem okviru. Prvič sta vsak zase, v dveh povsem ločenih državnopravnih sistemih.

Ločenost poti je na hrvaški strani vseskozi vzbujala napetost, hrvaška politika je vseskozi menila, da si zasluži pri vključevanju v evropske integracije enak tempo, kot ga je imela Slovenija. Ko je spoznala, da bo tempo različen, se je začela precej več ukvarjati s klasičnimi nacionalnimi temami, pri čemer je Slovenija imela to smolo, da je bila za velik del hrvaške politične elite najbolj dobrodošel poligon za izkazovanje nacionalne moči. Od vseh sosed ali članic bivše jugoslovanske skupnosti je meja s Slovenijo za Hrvaško očitno območje, kjer nastopa z največjo samozavestjo. Žal, to moram jasno povedati, je tudi del slovenske politične elite nasedel tej igri. Tudi pri nas smo naenkrat začeli s poudarjanjem nacionalističnih postulatov, tekmovali smo na igrišču, ki ga nismo nikoli dobro poznali. Povrh so Hrvati izkoriščali različnost naših mnenj, da so pravila igre urejali po svoje. V končni fazi se je pokazalo, da nismo dovolj izkoristili dejstva, da je bil naš evropski kontekst drugačen od hrvaškega, da nam je dajal prednosti, ki smo jih premalo izkoristili ali pa v napačnem času oziroma v napačni obliki. Ne pristajam na tezo, da je vsega kriva ena stran, včasih moramo tudi potrkati na svojo vest in se vprašati, kaj bi lahko drugače naredili.

Imate dve življenji: akademskega in političnega. Kakšna je bila izkušnja, ko ste iz akademske afere prestopili v politično, v vlogo premierovega svetovalca? In kakšna je bila frustracija?

Frustracije so povezane predvsem s fizičnimi omejitvami, ki jih ima vsakdo. Težko je vzdržati tempo. Povezanost obeh področij, zgodovine in diplomacije, pa je zame vendarle bila dodatno spoznanje, kvaliteta, ki mi je dajala dodatno širino pri delu. Možnost, da sem se lahko ukvarjal z obema področjema, štejem kot obogatitev svoje poklicne poti.

Kot zgodovinar in raziskovalec vendarle ugotavljate, da je šlo, denimo, v zgodovini med Slovenijo in Hrvaško za zavezništvo, aktualna politika pa gre drugo pot, tega ni sposobna preliti v politiko, pogosto je nacionalistična. Ali ta preskok ne frustrira?

Vse, kar sem počel v zunanji politiki, je bilo v skladu z mojo vestjo. Seveda pridejo trenutki, ko si bolj v dilemi kot drugače. A če bi ocenil, da določeno delovanje nasprotuje moji vesti, se tega ne bi loteval.