Zgodovina ukan in Janševa 
ukana

Zgodovina je polna primerov ukan iz vojaških in političnih obračunov. Ivan Svetlik piše o reformah in varčevalnih ukrepih.

Objavljeno
30. marec 2012 16.16
Ivan Svetlik
Ivan Svetlik

Iz zgodovine narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije je ena najbolj znanih in opevanih bitka na Neretvi oziroma bitka za ranjence. V njej je Tito dal zrušiti mostove na Neretvi, s čimer je Nemce napeljal k sklepu, da se bo partizanska vojska iz obroča ofenzive umikala proti severozahodu. Ko so Nemci premestili svoje sile, so partizani zgradili zasilni most čez Neretvo in se z več tisoč ranjenci umaknili proti vzhodu ter spotoma razbili četniške sile. Titova ukana je boj na življenje in smrt rešila v korist preživetja ranjencev in partizanske vojske.

Zgodovina je polna primerov ukan iz vojaških in političnih obračunov. Tako je Komunistična partija Slovenije izigrala druge politične skupine, ki so se pridružile Osvobodilni fronti. Podobno so bile prve volitve po drugi svetovni vojni krinka komunistični partiji za navidezno demokratičen, v resnici pa revolucionaren prevzem oblasti. V novi slovenski državi bi lahko mirno med primere ukan uvrstili privatizacijo poprej skupnega premoženja, do katerega so se dokopali posamezniki, ki k njegovemu ustvarjanju niso prispevali nič več kot velika večina, ki je ostala praznih rok. Podobno je z denacionalizacijo, ki je svetost lastnine utemeljila na krvi, in ne na delu. Zato se večina, ki si v potu svojega obraza služi vsakdanji kruh, upravičeno čuti opeharjena.

Podoba najnovejše politične ukane dobiva vse bolj jasne obrise v napovedanih varčevalnih ukrepih Janševe vlade, ki jim bodo sledili predlogi reform. Pa ne, da vlada z njimi ne bi mislila resno ali da ne bi bili nujni. Vlada v resnici nima velike izbire glede velikosti bremena, ki ga bo naprtila prebivalstvu, izbira lahko predvsem glede njegove razporeditve in načina, kako bo to storila. Vendar je razmere treba opazovati z vidika razvoja dogodkov v zadnjih treh letih in pol.

Rušilno delovanje 
proti Pahorjevi vladi

Začelo se je z bolečim Janševim porazom na volitvah leta 2008, ko je računal, da bi moral biti politično nagrajen za uspešno predsedovanje Evropski uniji in za rezultate konjunkture, ki so se kazali v visoki gospodarski rasti in nizki stopnji brezposelnosti. Svoje zasluge je hotel še povečati s širitvijo socialnih programov, kot sta bila brezplačni vrtec za drugega otroka in brezplačna malica za srednješolce, z novim plačnim sistemom za javne uslužbence in z zniževanjem dohodnine ter davka na plače. Veliko zadolževanje gospodarstva, ki ima danes zaradi tega tako rekoč vse premoženje pod hipoteko in nima realne podlage za najemanje novih kreditov, ni skrbelo nikogar. Prelivanje kreditov in akumulacije v privatizacijske in tajkunske projekte namesto v razvojne prav tako ne. O varčevanju za krizne čase, na primer za javna dela ali za pokojninsko blagajno, ni bilo govora. Prihajajoče krize Janša ob predaji oblasti še ni videl.

Janši se je zdela izguba oblasti glede na dosežke in stanje v državi nepravična. Zato si je zadal, da jo bo čim prej spet pridobil. Sledilo je sistematično rušilno delovanje proti Pahorjevi vladi, proti čemur je bilo mogoče zavarovati le blažilne protikrizne ukrepe, ukrepe za povečanje varnosti prebivalstva, sporazum s Hrvaško in socialno zakonodajo. Njegovo težko topništvo je bilo usmerjeno zlasti proti reformam na trgu dela, ki sta jih prinašala zakon o malem delu in zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ter proti pokojninski reformi. Cilj je bil jasen: zrušiti reforme in zrušiti vlado ter se vzpostaviti kot edina alternativa. Sla po oblasti je bila močnejša od zavedanja o nujnosti reform. Pri tem mu je uspelo kljub ponovnemu porazu na volitvah in tudi zaradi nespretnosti politične levice.

V čem je potemtakem Janševo politično delovanje prevarantsko? Vedel je, da bo padec reform zahteval visoko ceno, ki jo bo nazadnje plačalo prebivalstvo. Toda kaže, da zanj ta cena ni previsoka, če ga spet vodi na oblast. Zakriti pa jo želi z retoriko političnega sprenevedanja. Ko je bil v opoziciji, je podprl zaščito socialno najšibkejših z intervencijskimi ukrepi, z dvigom minimalne plače in z večjo varnostjo brezposelnih; zdaj govori o zapravljanju Pahorjeve vlade. V opoziciji je zanikal učinek padca pokojninske reforme na padanje bonitetnih ocen, na rast obresti za tuja posojila, rast implicitnega dolga in rast izdatkov za pokojnine, kar v letu 2012 znaša okroglih 300 milijonov; zdaj terja, naj to privarčujejo državni in drugi javni uslužbenci z znižanjem plač, regresov in potnih stroškov, ter prejemniki socialnih transferjev, kot so mlade družine, dijaki, študenti in brezposelni.

Opozorila Pahorjeve vlade, da bo padec reform vodil le k njihovi odložitvi, ki jo bo spremljalo ostro varčevanje, je označeval kot nepotrebno zastraševanje; zdaj sam straši z grškim scenarijem in zahtevami EU. Rušil je zakon o malem delu in zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki bi prinesla vsaj 15.000 novih delovnih mest in bi okrepila javne blagajne, pri čemer enoletni prejemki nadomestil 15.000 brezposelnih znašajo okvirno 90 milijonov evrov; zdaj pa predlaga zmanjšanje varnosti brezposelnih, medtem ko o novih delovnih mestih še ni nič slišati.

Najbednejšo vlogo 
odigrali sindikati

Janša v svojih prizadevanjih ni bil osamljen. Naravnost iz koalicije ga je podpiral Erjavec, zato je v sedanji vladi tudi bogato nagrajen. Toda kako bo Erjavec upokojencem obrazložil predlog za znižanje letnega dodatka in za znižanje pokojnin, medtem ko jih zavrnjena pokojninska reforma ne bi stala nič? Janša je spodbujal študente pri njihovem nasprotovanju zakonu o malem delu. V zahvalo jim sedaj ponuja obdavčitev študentskega dela brez kakršnihkoli ugodnosti na tej podlagi in zmanjšanje subvencij za študentsko prehrano.

Najbednejšo vlogo v tej politični ukani so odigrali sindikati. Resda so njihovi vodje imeli svoje razloge za zaostrovanje zahtev do Pahorjeve vlade, saj so doživljali upore v lastnih vrstah. Z nasprotovanjem reformam so hote ali nehote pomagali Janši do oblasti. Zdaj pa jim Janša izdaja račune za njihovo referendumsko slavje v obliki ponovne uvedbe plačila vrtca za drugega in preostale otroke, odprave in znižanja otroških dodatkov, skrajšanja dobe prejemanja in znižanja denarnega nadomestila za brezposelne, znižanja višine starševskih nadomestil ter zmanjšanja oziroma ukinitve nekaterih drugih družinskih prejemkov, kar bo posebej prizadelo socialno najšibkejše delavce in njihove družine. Posebno nagrado ponuja sindikatom javnega sektorja v obliki zniževanja plač in regresov ter povračila potnih stroškov in dodatno šolnikom z večjimi delovnimi obremenitvami.

Če kdaj, potem ima sindikalno članstvo zdaj tehtne razloge za spraševanje o vlogi Semoliča, Štruklja, Posedija in drugih. Račun, ki ga jim zdaj izdaja Janša po tako hvaljeni obnovitvi socialnega dialoga, je neprimerno večji, kot so ga vsebovale zavrnjene reforme. Poleg tega pa neizogibno prihajajo tudi reforme, ki bodo težko blažje od zavrnjenih. Sindikalni voditelji so tako pred težko rešljivo dilemo. Če sprejmejo varčevalni program vlade, bo postalo sodelovanje v Janševi ukani za vrnitev na oblast več kot očitno, saj bodo soglašali, da ta vrnitev financira njihovo članstvo. Če ga zavrnejo, bodo začasno ohranili nekaj legitimnosti, ki pa bo s slabšanjem razmer v državi in padanjem dodatnih bremen na njihovo članstvo prav tako splahnela.

Janša se po vnovičnem prevzemu oblasti želi predstaviti kot edini zaupanja vreden rešitelj težkih razmer v državi. Pri tem pa prikriva, da je k tem razmeram sam odločilno prispeval tako z lahkomiselno politiko v prejšnjem mandatu kot z rušenjem reform Pahorjeve vlade, ki so padle kot mostovi v Neretvo. Zdaj kliče na pomoč socialne partnerje, naj mu pomagajo zgraditi nove, ki naj bi bili, kot napoveduje pri pokojninski reformi, na moč podobni prejšnjim. Toda zakaj je pravzaprav podiral stare? Zakaj bomo zdaj vsi plačevali dvojno ceno izhoda iz krize? Ali je za tem res še kaj drugega kot sla po oblasti, ki jo na koncu plača ljudstvo?