Zmaga z grenkim priokusom

Odzivi v državah upnicah evrskega območja na odločitev Evropske centralne banke dokazujejo, da se razmere niso spremenile.

Objavljeno
14. september 2012 16.59
Dragiša Bošković, Sobotna priloga
Dragiša Bošković, Sobotna priloga
Prejšnji teden je predsedniku Evropske centralne banke v Frankfurtu Mariu Draghiju uspelo nekaj, kar se je še pred kratkim zdelo nemogoče: ustanova, ki jo vodi, se je tako kot podobne ustanove v Washingtonu, Tokiu in Londonu odločila sprejeti »nekonvencionalne« ukrepe monetarne politike.

Kot vemo, je banka v Frankfurtu pripravila načrt, po katerem bo odkupovala dolžniške vrednostne papirje tistih držav evrskega območja, ki se bodo strinjale s pogoji fiskalne politike. V nasprotju s podobnimi prejšnjimi podvigi v tokratnem načrtu zneski, namenjeni odkupom, ne bodo omejeni. Prav tako v nasprotju s prejšnjimi projekti v primeru bankrota dolžniški vrednostni papirji v lasti ECB ne bodo prednostno poplačani pred drugimi vlagatelji v to finančno premoženje.

ECB namerava z ukrepom znižati obresti na dolžniške vrednostne papirje teh držav vsaj za toliko, kolikor na njihovo sedanjo vrednost vpliva tveganje, da bi se lahko države odpovedale evru in ga nadomestile z lirami, pezetami itd. Pogoje za to, ali so papirji neke države primerni za ta načrt, mora določiti ista »trojka«, ki določa te pogoje, kadar država zaprosi za pomoč iz evropskega reševalnega sklada. Tovrstni posegi niso omejeni verjetno predvsem zato, da bi trge prepričali, da ni vredno staviti proti tem dolžniškim papirjem, ker bi bil vlagateljev nasprotnik vsaj formalno neomejeno likvidna centralna banka. Z določilom, po katerem papirji v lasti banke v Frankfurtu nimajo nobene prednosti, pa so očitno hoteli poskrbeti za to, da napovedani posegi ne bodo pregnali zasebnih vlagateljev.

Vsi vemo, da so nekatera določila zapisali prav zato, da bi pomirili države upnice v evrskem območju, zlasti Nemčijo. To je očitno pri ostrih pogojih, ki jih mora država sprejeti, če bi rada, da bi centralna banka vlagala v njene papirje (tiste z rokom dospelosti do treh let). Pričakujemo lahko, da pogoji ne bodo nič blažji ali drugačni od tistih, ki jih upniki, evropska komisija in IMF določajo pri odobritvi pomoči.

Po posvetu vodstva banke v Frankfurtu prejšnji teden ugotavljamo, da so »pomirjeni«
vsi člani vodstva razen enega. Načrt je podprl tudi eden od dveh nemških predstavnikov v triindvajsetčlanskem svetu banke. Proti njemu je glasoval drugi od obeh Nemcev: Jens Weidmann, predsednik nemške centralne banke, po pričakovanju ni podprl načrta. Takoj zatem je v ostrem sporočilu nemške centralne banke pojasnil, zakaj je tako glasoval. Nemška centralna banka je – sicer ne prav s temi besedami – sporočila, da Evropska centralna banka ne bi smela sprejeti takšne odločitve, saj je takšen ukrep izrecno prepovedan. ECB namreč namerava financirati države z evri, ki jih je pravkar »natisnila«.

Vendar se ne bi smeli preveč zmagoslavno veseliti, da je zaradi rezultatov glasovanja prvi človek nemške centralne banke ostal brez podpore drugih članov vodstva ECB. Kajti po odzivu nemških medijev in nekaterih posameznikov na odločitev banke iz Frankfurta se je zdelo ne samo, da Jens Weidmann vsaj v svoji domovini ni ostal brez podpore, ampak da ga podpira prepričljiva večina nemške javnosti. Če ne upoštevamo nemške kanclerke in njenega finančnega ministra, bi lahko prejšnji teden v Nemčiji z lučjo pri belem dnevu iskali nekoga, ki bi hotel povedati kaj lepega o odločitvah, sprejetih v Frankfurtu.

Takšno iskanje bi bilo očitno zaman. Ni sicer smiselno navajati vseh besed, ki so jih na časopisnih straneh namenili ustanovi v Frankfurtu, nekaj pa je gotovo: vsaj za zdaj ni slišati nobene razprave o morebitnem tveganju ali koristih takšnih »nekonvencionalnih« ukrepov monetarne politike. Nihče ne omenja tega, o čemer so prejšnji teden govorili na finančnem simpoziju v Jackson Heightsu na ameriškem zahodu. Nemško javno mnenje očitno upravičeno zelo ceni neodvisnost in mnenje nemške centralne banke. Očitno pa je tudi, da ne razmišlja tako spoštljivo, ko gre za neodvisnost in mnenje Evropske centralne banke.

O takšnih ukrepih je seveda zelo smiselno razpravljati. Še več: že po definiciji bi lahko rekli, da gre za sporne stvari, za novosti, pri katerih je težko ugotoviti, kakšno škodo in korist lahko od njih pričakujemo. Tudi drugod veljajo takšni ukrepi za sporne. Na drugi strani Atlantskega oceana so zaradi teh ukrepov nekateri voditelji ameriških republikancev celo pripravljeni obtožiti prvega človeka »tiskarne dolarjev«, da je izdajalec. Republikanski kandidat za Belo hišo napoveduje, da bo ena njegovih prvih nalog odstaviti Bena Bernankeja s položaja predsednika ameriške centralne banke. Pri odklonilnih odzivih na najnovejše odločitve Evropske centralne banke lahko ugotovimo, da tisti, ki zavračajo nove ukrepe, ne razmišljajo skoraj nič drugače od svojih nasprotnikov, ko govorijo o tem, kakšna bi morala biti monetarna politika v sedanjih razmerah. Kratko malo se ne strinjajo s tem, da bi bilo dobro poskusiti izboljšati razmere z ukrepom, ki ne velja za ustaljenega. Če sploh začnejo razpravljati o tem, počnejo samo to, kar že dolgo velja za večino evropskih razprav, morda celo vse. Drug drugega obkladajo s stereotipi. To najbolje dokazuje novo ime, ki so ga med odzivi na najnovejšo odločitev namenili Evropski centralni banki. Namesto svojega starega imena bi morala banka začeti uporabljati ime Banca d'Italia. Verjetno ga ni treba prevajati: Italijan na čelu evropske ustanove počne nekaj, kar bi lahko koristilo njegovi državi, čeprav hkrati škodi drugim članicam valutne skupnosti.

Že od začetka krize si vsi ali skoraj vsi prizadevajo samo čim natančneje ugotoviti, kdo je kriv, kdo pa nedolžen. Takšen pristop pravzaprav nima veliko skupnega z bistvom težav in morebitnimi rešitvami, kar je očitno tudi po odzivu političnih sil v evrskem območju. V državah upnicah politične sile na krizo in rešitve gledajo enako ali zelo podobno, ne glede na to, ali govorimo o »desnih,« »levih« ali »sredinskih«. To velja tudi za različne politične sile v dolžniških državah, ki jim je skupno vsaj to, da enako ali podobno odgovarjajo na vprašanja, ki so se pojavila po začetku krize. Ali ni zato jasno, da se je med sedanjo finančno krizo – in med katerokoli podobno krizo – najpomembneje vprašati, kakšno škodo bodo utrpeli upniki in kakšno dolžniki, ne pa, kdo je kriv in kdo je nedolžen. S takšnim moralističnim pristopom samo prikrivamo vprašanje, kolikšen zapitek mora kdo plačati.

Morda bomo lažje razumeli, kaj je res pomembno v sedanjih razmerah, če bomo primerjali naše razmere in vedenje s tistim na drugi strani Atlantskega oceana. Tam namreč nikoli ni bilo slišati, da bi bilo treba Kalifornijo – zvezno državo, ki je pred krizo zapravljala denar podobno kot Grčija – izključiti iz »dolarske unije«. Nihče tudi ni pomislil na to, da Alabama zaradi slabše konkurenčnosti ne bi smela ostati v ekonomski družbi s takšno zvezno državo, kakršna je Massachusetts. Hitro bo kdo odgovoril, da primerjava ni primerna, ker govorimo o enotni državi. Vendar so se v ZDA precej več pogovarjali o tem, kaj bi bilo treba storiti, ne pa o tem, koliko je kdo kriv za krizo. Ameriška vlada in centralna banka sta brez obotavljanja začeli reševati (tudi zapirati) prav banke, glavne krivce za krizo. Na razmere je pomembno vplivala tudi »tiskarna dolarjev«, ki je znižala obresti skoraj na ničlo in tako omogočila finančnim ustanovam, da so se rešile iz težav (tudi ameriško finančno ministrstvo se je zato lahko upravičeno hvalilo, da so s posegi celo zaslužili denar za davkoplačevalce). Amerika resda še vedno zelo počasi okreva, toda kdo ne bi bil pripravljen zamenjati stanja v evrskem območju za ameriške razmere?

Takšne primerjave so seveda samo delno ustrezne, saj je na zahodni strani Atlantskega oceana samo ena država, na vzhodni pa jih je 27 oziroma 17. Vendar se lahko upravičeno sprašujemo o tem, ali bi se na krizo v takšnih razmerah odzvali hitreje in odločneje, če po začetku krize ne bi nenehno iskali krivcev; če bi se takoj sprijaznili s tem, da je vsak posojilni odnos sklenjen med vsaj dvema stranema; in da je treba poskušati odgovoriti na vprašanje, kaj storiti, ko je ta odnos ogrožen, ne pa samo iskati krivca.

Odzivi v državah upnicah evrskega območja na odločitev Evropske centralne banke, zlasti Nemčije, dokazujejo, da se razmere niso bistveno spremenile. Če bodo države upnice prepričane, da denar davkoplačevalcev mečemo v jamo brez dna, ne bodo ravno pomagale banki v Frankfurtu uresničiti njenih načrtov. Zato ima zmaga, ki jo je Evropska centralna banka izbojevala prejšnji teden na vrhunskem srečanju, kljub vsemu grenak priokus.