Tiskane izdaje
»Kot da bi me izstrelili na Mars ...« S temi besedami je Janez Drnovšek opisal svoj prehod iz gospodarstva v politiko in to je tudi uvodna misel na razstavi, ki jo bodo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani odprli jutri, na predvečer desete obletnice njegove smrti. Ob tem bodo priredili dražbo predmetov iz njegove zapuščine in izkupiček namenili Štipendijskemu skladu dr. Janeza Drnovška pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije.
Dražba predmetov iz zapuščine Janeza Drnovška, naslovili so jo Mir in dobro (citat iz Drnovškovega zadnjega zapisa na njegovem blogu), bo pomenila začetek delovanja štipendijskega sklada. Pobudo za ustanovitev je dal njegov sin Jaša Drnovšek: »Ideja o tovrstnem skladu je bila v zraku že nekaj časa, dozorela pa je pred nekaj meseci, ko so stekle prve resnejše priprave na jutrišnjo dražbo.« Za sodelovanje z ZPMS se je, kot pojasnjuje, odločil po pogovorih s predsednico Darjo Groznik, med katerimi »sta se razkrili iskrena skrb in požrtvovalnost, s katerima ZPMS mladim pomaga pri uveljavljanju njihovih interesov in potreb«. »Vesel sem, da bo štipendijski sklad, ki bo nosil očetovo ime, zaživel prav pod njenim okriljem: vrednote, ki naj bi jih zagovarjal, se močno ujemajo s tistimi, za katere se je zlasti v zadnjih letih svojega življenja zavzemal tudi oče,« pravi Jaša Drnovšek.
Na dražbi 15 predmetov
Predmete, ki jih je družina izbrala za dražbo, je mogoče povezati s sočasno razstavo v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova, katere namen je osvetliti vsa obdobja političnega življenja Janeza Drnovška. Najstarejši predmet bo priložnostna, oštevilčena in podpisana pisemska ovojnica, natisnjena 8. maja 1990 ob njegovem prvem nastopu pred parlamentarno skupščino Sveta Evrope v Strasbourgu. Na prodaj bodo še pisemska ovojnica ob nastopu v Svetu Evrope iz leta 1992, tri nalivna peresa in osem karikatur Franca Jurija (na njih »nastopa« Drnovškov pes Artur).
Dražbo bodo sklenili s predmetoma, ki sodita v obdobje, ko je opravljal funkcijo predsednika Republike Slovenije. »To sta podpisani izvod Zlatih misli o življenju in zavedanju ter fotografija Delovega fotoreporterja Voranca Vogla, ki jo je oče na začetku leta 2006 kupil na dobrodelni dražbi Enookih,« opisuje Jaša Drnovšek. Izklicne cene predmetov se gibljejo od 120 do 1500 evrov; 300 evrov, denimo, znašajo za karikature, 750 za knjigo, po 1500 za zlati nalivni peresi.
Poudarek na deficitarnih poklicih
V ZPMS, kot pravi Darja Groznik, se sistematično s štipendiranjem doslej niso ukvarjali, ves čas pa opažajo potrebe na tem področju, zlasti pri srednješolskem izobraževanju. Zato je pobuda sina nekdanjega predsednika vlade in države padla na plodna tla in do zdaj so že nagovorili nekaj uspešnih slovenskih podjetij, da bodo prispevala ustanovni kapital.
Pomembno je, poudarja Darja Groznik, da bodo mladi dobivali štipendijo ves čas šolanja. Za zdaj še ne ve, koliko štipendistov bodo lahko imeli, predvideva, da okoli dvajset, bodo pa prišli v poštev kandidati vseh smeri srednješolskega izobraževanja s poudarkom na deficitarnih poklicih. V Sloveniji resda imamo razvit sistem štipendiranja, dodaja predsednica ZPMS, toda državne štipendije so del socialnih transferjev in tako na njeno višino vplivajo tudi druge oblike pomoči, ki jih dobiva družina, recimo otroški dodatek. »Menimo, da bi morala biti štipendija izvzeta iz socialnih prejemkov.« Tudi štipendije za deficitarne poklice obstajajo, vendar jih je bilo za to šolsko leto le okoli tisoč, to pa je že po oceni javnega štipendijskega sklada vsaj 40 odstotkov premalo. Te štipendije so tudi zelo nizke, znašajo sto evrov. Zato iz tega štipendijskega sklada ne bodo izključeni otroci, ki štipendijo morda že imajo.
Štipendijski sklad bo objavil razpis konec tega šolskega leta, natančni kriteriji še nastajajo, a bolj kot ti bo pomemben individualen pristop. »Sklad bo deloval brez cenzusov, z osebno noto,« napoveduje Darja Groznik.
Poglavja iz Drnovškovega političnega življenja
Osebno noto na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije pa dajejo predvsem Drnovškovi citati in citati ljudi, povezanih z njim. Z njimi se začenjajo poglavja iz njegovega 19 let dolgega političnega življenja, prvo s citatom: »Kot da bi me izstrelili na Mars, kot da bi se naenkrat znašel na Marsu.« Zapisal ga je v knjigi Moja resnica iz leta 1996, ponazarja pa prehod iz gospodarstva v politiko. Začetek ponazarjajo volitve aprila 1989, na katerih se je Drnovšek pomeril s favoriziranim kandidatom zveze komunistov Markom Bulcem. »Spominjam se, kako smo takrat tako rekoč vsi volili Drnovška, čeprav še nikoli nismo slišali zanj. Tudi jaz,« pripoveduje Darko Knez, avtor razstave in kustos v NMS. To razlaga z žarom, iz katerega je mogoče sklepati, da je od leta 2014, odkar je prejel predmete iz življenja Janeza Drnovška – družina jih je poslala v hrambo muzeju, nekatere tudi v trajno last –, do njega razvil poseben odnos.
Janez Drnovšek, dotlej popolnoma neznano ime v politiki, je tik pred svojim 39. rojstnim dnem kot slovenski predstavnik postal predsednik predsedstva SFRJ. To je bil tudi čas, ko je še živel v Izlakah in delal za majhno leseno mizo, ki je zdaj del razstave. Ob njej je lesen, kuhinjski stol, daleč od udobnih naslanjačev, kakšnih smo navajeni ob mizah pomembnih mož. Ob tisti mizi se je kalil politik, ki je bil eden ključnih protagonistov izstopa Slovenije iz nekdanje skupne države in hkrati osrednji lik slovenske tradicije ter kreator procesov vstopa države v evroatlantske povezave, kakor ga opisuje Knez. In ne glede na to, kako pomembni nazivi so se držali njegovega osebnega imena, je v svojem bistvu ostal človek precej trdnih prepričanj, takšen, za kakršnega se je po prepričanju avtorja razstave pokazal že na njegovem prvem srečanju neuvrščenih držav. »Tam je imel govor v slovenščini, prav tako pomembno pa je nemara to, da je izražal stališča, kakršna je zagovarjal vse življenje. Najbolj so prišla do izraza v zadnjem obdobju,« razmišlja Darko Knez.
»To so vendar ljudje!«
Da se ni vedno zmenil za želje prevladujoče politike, je pokazal večkrat. Leta 1990 ga je, na primer, bistveno bolj kot kongres zveze komunistov zanimala Zlata lisica v Mariboru. »Na Pohorju je sijalo sonce in Slovenija je zmagovala. Ljudje so me izjemno toplo sprejeli,« je še eden izmed citatov na razstavi. V veleslalomu in skupnem seštevku je takrat zmagala Mateja Svet.
Verjetno marsikomu še odmeva v ušesih njegov pogovor z domačini Ambrusa dan pred božičem 2006, ko je prišel tja z dvema kontejnerjema, v katerih bi lahko praznike preživela romska družina Strojan. Domačini so mu hoteli to preprečiti, predsednik republike je takrat povzdignil glas, med drugim rekoč: To so vendar ljudje! »Takrat je bil tako vznemirjen, da smo ga edinkrat lahko javno slišali govoriti zasavsko,« pravi Knez.
Drnovšek, kakor je predstavljen na razstavi, ni bil le politik, voditelj in poveljnik Slovenske vojske (čeravno si je uniformo nadel le enkrat). Bil je tudi človek, ki je govoril več tujih jezikov, ljubitelj športa in živali (spomnimo se njegovih ljubljencev, psov Lorda, Arturja in Brodija), nosilec številnih odlikovanj in priznanj, bloger, ustanovitelj Gibanja za pravičnost in razvoj, prevzel je pobudo Toma Križnarja in skupaj sta zasnovala Svet za Darfur ... Iz zadnjih let njegovega življenja se poleg fotografije, na kateri objema Elko Strojan, rada prikrade v spomin še tista z inavguracije prvega indijanskega predsednika Bolivije Eva Moralesa in tista, na kateri se je zadnjič pojavil v javnosti, ko je konec leta 2007 predal predsedniške posle svojemu nasledniku Danilu Türku. Na ustih je imel še vedno tisti značilni nasmeh, le drža je bila (še) bolj sključena, telo pa vidno opešano zaradi bolezni.
Umrl je 23. febuarja 2008.
