Brez svojega jezika smo kot brez družine in najbližjih

Ljubljana – Jezikov iz Afrike in Azije, torej prav tistih, ki jih govorijo begunci, ki to poletje prihajajo v Evropo, skoraj ne poznamo. Tudi v šolah jim namenjajo malo pozornosti. Za večino učencev je prvi tuji jezik angleščina, ki mu sledijo nemščina, italijanščina, francoščina.

Že zelo malo otrok se uči ruščino, kitajščino ali japonščino, in še manj arabščino (prevzete besede lahko prepoznamo po začetnem ali končnem zlogu al: denimo algebra in albatros), perzijščino ali celo paštunščino in urdu.

»Sedanje razmere kličejo po tem, da pojasnimo tudi bližnjevzhodne kulture in začnemo podirati evropocentrični slonokoščeni stolp,« pravi nacionalna koordinatorica evropskega dneva jezikov Liljana Kač iz zavoda za šolstvo. Bistvo medkulturnega razumevanja, ki ga Evropa deklarirano spodbuja, je tudi seznanjenje z jeziki. »Vendar ne gre samo za učenje, ampak za sprejemanje drugačnosti, spoštovanje posameznikove in skupinske identitete. Spoznavanje arabskih in afriških jezikov bi pouk obogatilo, predvsem pa bi učencem odprlo nove svetove onstran evropskih meja,« meni Liljana Kač.

Večina jezikov je iz Azije in Afrike

Najprej nekaj dejstev. Na svetu je od šest do sedem tisoč jezikov, od tega v Evropi okoli 225. Najmanj polovica prebivalstva je dvo- ali večjezična. Najpogostejši neevropski jeziki so arabščina, kitajščina in hindujščina. Samo v Londonu, ki je zaradi migrantskih tokov v 20. stoletju svojevrstna jezikovna prestolnica sveta, govorijo okoli 300 jezikov, v nekaterih šolah jih poučujejo tudi petdeset.

Na evropski dan jezikov slavimo mozaik njihove pestrosti in raznolikosti, pravijo v Svetu Evrope, kjer so pred štirinajstimi leti dali pobudo zanj. Javnost so želeli ozavestiti o pomenu učenja jezikov za utrjevanje načel strpnosti in medsebojnega razumevanja, opozoriti na pomen varovanja ogroženih jezikov in poudariti, da jeziki rastejo in se krepijo, s tem ko si besede izposojajo drug od drugega.

Letos so snovalci v ospredje postavili učni jezik, saj je dobro znanje tega jezika povezano z učnim uspehom. V šolah je namreč vse več učencev, za katere učni jezik ni prvi jezik, pravi Liljana Kač. Nanje bi morali biti še posebno pozorni. Ključno vprašanje je, kako jih naučiti učni jezik in pri tem ne zanemariti ali celo ignorirati njihovega prvega jezika.

Čudesa sveta

A če bi v Svetu Evrope vedeli, da bo letošnje poletje zaznamovala begunska kriza, bi se verjetno posvetili jezikom beguncev – torej tistih, ki jih v šolah ni, a jih bistveno sporočilo dneva še toliko bolj zadeva.

Generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland je lani opozoril, da je jezik lahko tudi orožje ter izgovor za diskriminacijo in poniževanje.

Nevednost je lahko znak zaprtosti jezikovne skupnosti, ki premalo pogosto pogleda čez meje svojega sveta. »Valovi migrantov v evropske dežele v zadnjih desetletjih in trenutni valovi beguncev postavljajo na preizkušnjo evropocentrizem oziroma gledanje na svet skozi merila, ki smo jih določili v Evropi. Mogoče res po svetu še kje obstajajo skupnosti, ki živijo podobno kot pred tisočletji in ne sledijo vzorcem zahodne civilizacije, vendar nobena od njih ne govori jezika, ki bi ga lahko označili za primitiven, preprost jezik. Na svetu ni primitivnih in preprostih jezikov. So samo različni jeziki, vsak je na svoj način enako zapleten,« pripoveduje Alja Lipavic Oštir, vodja Centra za vseživljenjsko izobraževanje na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Noben ni grd

Slovenščina ima zapletene načine sklanjanja, pravi strokovnjakinja. Mandarinščina, jezik z največjim številom govorcev na svetu, sklonov ne pozna. Pozna pa najbolj zapletene odnose med tem, kako nekaj izgovorimo in kaj to pomeni.

»Raznolikost jezikov občudujemo kot enega od čudes sveta. Vendar na to pogosto pozabljamo, ker so za vsakim jezikom kulture, jezikovne skupnosti, ljudje. In če imamo nekaj proti arabskemu svetu, ne bomo pokazali zanimanja za jezike, ki jih tam govorijo. Še več, rekli bomo, da so ti jeziki grdi.«

Evropski dan jezikov je zato po njenih besedah tudi priložnost, da javno razglasimo, kako naj bi sprejemali druge in drugačne. »Pokažemo lahko, da nismo ogroženi, če je nekdo poleg nas drugačen. Tisti, ki so zaradi različnih okoliščin izgubili možnost komuniciranja v svojem prvem (maternem) jeziku, pravijo, da je bila to njihova najhujša preizkušnja v življenju. Izgubili so namreč možnost, da bi v svojem jeziku izrazili najintimnejša čustva in najgloblje misli. Počutili so se, kot da bi izgubili svojo družino in svoje najbližje. Tako zelo smo povezani vsakdo s svojim jezikom.«

Kaj, pri bogu, pomeni inšalah?

Prevajalka iz arabske književnosti Barbara Skubic je pred nekaj leti za delo.si pisala blog o arabskem svetu, da bi ga približala slovenskemu. S slikovitimi zapisi je poskušala ovreči nekaj najbolj razširjenih stereotipov.

Objavljamo odlomek iz njenega bloga Kako prevajati inšalah.

»Zdi se, da zahodni mediji najbolj trznejo, kadar se omenja boga. Da, da, inšalah zares pomeni če je taka božja volja (in mašalah nekaj kot kar bog želi). A če ste v arabsko govoreči državi preživeli več kakor en teden, veste, da inšalah lahko pomeni tudi zdajle ne, nimam časa, to res ni v moji moči, to je najbolj butasta odločitev, odkar so mameluški begi leta 1811 sprejeli povabilo Mohameda Alija na večerjo in če misliš, da bom kar mirno poslušala tvoje nenehne kritike, lahko kar spakiraš kovčke in se vrneš k mamici. (Ustreznice mašalah bi bile verjetno nekaj kakor kaj pa naj?, moje roke so zvezane; žal mi je, tvoji starši morajo biti res ponosni na to, da so vzgojili takega bedaka in opravljeno, ključavnica zamenjana.) Kadar človek izreče versko formulo, je lahko iskreno veren. Lahko pa je jezen, žalosten, vesel, resigniran, ciničen. Jeziki so kompleksni, ker smo kompleksni ljudje, ki jih uporabljamo. Mašalah, to je krasno.«

Z drugimi besedami: ni vsak alah pripet na zažigalno vrvico.