Črna prihodnost visokošolskih zasebnikov

Ljubljana - Javna razprava o noveli zakona, ki večinoma ureja koncesije, poteče danes. Koncesionarjem se zdi, da se jih poskuša država znebiti, zato si želijo jasnega signala, ali jih ta še namerava sofinancirati. Rektor novogoriške univerze Danilo Zavrtanik opozarja, da tako pomembnega krovnega predpisa ne bi smeli sprejemati v časovni stiski. 

Na osvežitev zakonodaje visokošolska javnost čaka že več let. K opredelitvi javne službe v zakonu o visokem šolstvu je državo leta 2011 pozvalo ustavno sodišče, k ureditvi področja koncesij pa leto prej računsko sodišče. Namesto celostne prenove zakona je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) napisalo novelo.

Visokošolstvo je določeno kot dejavnost v javnem interesu in javni zavodi lahko opravljajo tudi tržno dejavnost, vendar ne na račun obsega ali kakovosti javne službe. Ceno morajo določiti tako, da zagotovi pokritje vseh (ne)posrednih stroškov ter stroškov uporabe osnovnih sredstev.

Večji nadzor nad koncesionarji

Kot posebno pereče se je izkazalo področje koncesij. Novela prinaša možnost koncesioniranja tretje stopnje (doktorski študij) in več nadzora. Država koncesij tako ne bo podaljševala ustanovam, ki kršijo obveznosti, finančno oškodujejo študente, ne vpišejo dovolj študentov, od njih neupravičeno zahtevajo doplačila in ne zagotavljajo osebja ali kakovosti. Hkrati zamejuje njihovo pridobivanje. Od zdaj jo bodo lahko dobili le programi, ki jih javna služba ne more zagotoviti, kar je najpogosteje v zdravstvenih vedah. 

Ministrstvo bo imenovalo petčlansko komisijo, ki bo ocenjevala potrebo po koncesiji in pripravila predlog o številu vpisnih mest, ministrstvo bo odločalo o javnem razpisu za njeno dodelitev in imenovalo še razpisno komisijo za izbiro zasebnega visokošolskega zavoda, s katerim bo sklenilo pogodbo. 

Za povečavo kliknite na infografiko.

Na meji ustavnosti

Spreminja se tudi način podaljševanja koncesij. Za vse sedanje koncesionarje bodo v prehodnem obdobju opravili postopek ohranitve koncesije, ta je enak postopku dodelitve, kar pomeni, da lahko ostanejo tudi brez. Danilo Zavrtanik, rektor edine zasebne univerze, se zato sprašuje, ali je ustavno dopustno, da nekomu nekaj podeliš in nato odvzameš.

Njegova univerza ima koncesioniranih šest programov na prvi stopnji in še dva na drugi, država pa skupaj koncesionira 20 programov prve stopnje in osem druge ter za to odšteje malo več kot devet milijonov na leto. Za vse te je zdaj ključna odločitev, ali jih bo še naprej financirala ali ne, da se bodo temu lahko prilagodili. Ministrica Maja Makovec Brenčič je na eni od sej sveta za visoko šolstvo pojasnila, da so koncesije vsekakor v interesu države, vendar morajo kakovostno obogatiti tisti del, ki ga javna mreža ne pokriva.

Ključne stabilne finance

Po Zavrtanikovih besedah je neustrezno še predlagano trajanje koncesij. Resne univerze morajo namreč ves čas vlagati v kadre in infrastrukturo, država pa jim lahko koncesijo nato po petih letih - denimo zaradi varčevanja - vzame.

Danilo Zavrtanik, predsednik rektorske konference. Foto: Uroš Hočevar/Delo

»Kaj naj naredimo z zaposlenimi, naj jih vržemo na cesto? Visokošolski sistem je tek na dolge proge in temu primerno mora biti njegovo financiranje,« je prepričan. Predlagano financiranje bo po njegovem mnenju bolj kot h kakovosti pripomoglo k nekakovosti programov. 

Koncesija kot potrditev kakovosti

Namesto programov bi morale biti po njegovem mnenju koncesionirane ustanove, saj bi jim to omogočilo, da lahko pogosteje modernizirajo svoj izobraževalni program. Koncesijo bi prejele kot nekakšno licenco, nato bi se z ministrstvom dogovarjali, kaj bodo financirali in v kakšnem obsegu, čemur druga stran ni naklonjena. »Zdaj bodo dosegli napačen učinek, saj bodo denar namenili tistim, ki so slabi in ki nimajo zaposlenih,« je kritičen Zavrtanik. Ustanovi, ki z vsemi sodeluje na podlagi avtorske pogodbe, je vseeno, če ji koncesijo ukinejo jutri, resna ustanova z zaposlenimi profesorji in asistenti pa tako ne more delovati, razlaga.

Visokošolski zavodi sicer ugotavljajo, da jim denar, ki ga dobijo s koncesijo, ne bo zadoščal za uresničitev novih kadrovskih normativov. Njihovo izvajanje bi, denimo, umetniške akademije, ki imajo zaradi narave dela manj redno zaposlenih in več zunanjih, stalo vsaj trikrat toliko, kot za sodelavce odštejejo danes. Kako bodo zakrpali razliko, jim ministrstvo ne pojasni, še pojasnjuje rektor.

Skupnost samostojnih visokošolskih zavodov bo svoje stališče pripravila v prihodnjih dneh. 

Od regulacije k svobodi 

Kako predlog razumejo druge univerze? V nadaljevanju si bodo vse prizadevale za rešitev nerešenih vprašanj, predvsem o podeljevanju koncesij in avtonomiji pri notranji organiziranosti njihovega delovanja, napovedujejo na mariborski univerzi.

Rektor ljubljanske univerze Igor Papič pravi, da je univerza pri snovanju novele aktivno sodelovala, kar bo počela tudi v prihodnje. Rešitve so zanjo sprejemljive, dolgoročno pa je njen interes imeti en zakon - zakon o univerzi - ki bo poenoteno obravnaval visoko šolstvo in znanstvenoraziskovalne dejavnosti, s čimer se strinja celotna rektorska konferenca, torej rektorji vseh štirih univerz. 

Igor Papič, rektor ljubljanske univerze. Foto: Mavric Pivk/Delo

Za samostojni zakon, s katerim bi dobile veliko več avtonomije in s tem odgovornosti, si prizadevajo že vsaj desetletje, vendar se ga vsakokratna politika poskuša znebiti. »Sistem postaja preveč reguliran, tudi javnim univerzam je v njem težko delovati. Zakon o zavodih, v katerega padejo, je preveč zastarel,« dodaja. Prenormiranost institucijam omogoča, da se izgovarjajo na predpise. Korak k večji svobodi je neizogiben, sicer bo naš visokošolski sistem tonil niže in niže, še napoveduje Zavrtanik.

Usklajevanje med ministrstvi

Po koncu javne razprave bo šla novela v medresorsko usklajevanje, hkrati bodo o njeni vsebini razpravljali na fakultetah in visokih šolah, napovedujejo na ministrstvu. Če bo prešla skozi vsa sita, tudi parlamentarnega, bo to pomenilo še trinajsto noveliranje tega zakona.